Učne ure televizijske napovedovalke Nataše

Avtor: | 2. januarja, 2023

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Zamižite in si predstavljate Janeza Drnovška, kako le nekaj dni po prevzemu predsedniške funkcije od svojega predhodnika gostuje na priljubljeni radijski postaji in se norčuje iz svojega predhodnika. “Vse sem pričakoval, le pručke na vsakem koraku ne”, bi se zasmehal v mikrofon, radijski voditelj pa bi se mu pridružil s silovitim krohotom. “Ste še kaj takšnega našli, kar je treba omeniti?”, bi poskušal izvleči iz novega predsednika Drnovška, ki pa bi brž odvrnil, da vse pa že ni za v javnost. Vse skupaj res nima nobenega smisla, kajne? Hočem reči, Janez Drnovšek niti slučajno ni bil tako brez bontona in brez osnovih manir, da bi mu lahko pripisali norčevanje iz kogarkoli, še najmanj iz prvega predsednika Milana Kučana. Enostavno nemogoče bi bilo, da bi se zgodilo kaj takšnega.

Mižite še nekoliko dlje, prosim. Zdaj si zamislite Danila Türka, kako daje intervju za enega od slovenskih dnevnih časopisov. Si lahko mislite, da bi se vsaj malo pošalil na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne, saj je bil predsednik Türk znan kot zelo resen, celo pust človel in zlasti izjemno strog, ko je šlo za protokol. Človek, ki je z rahlim dotikom opozoril angleško kraljico Elizabeto I., naj za hip počaka pred častno stražo, bi si mazal roke s cenenim zabavljaštvom na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne. No, poleg tega je njegov predhodnik, predsednik Drnovšek, umrl kmalu po tem, ko je zaključil svoj petletni mandat. Bonton je bonton.

Kaj pa Borut Pahor? Še vedno mižimo in si poskušamo predstavljati predsednika Pahorja, kako se malce ponorčuje iz svojega resnega predhodnika, predsednika Türka  Ob vseh razvadah, kapricah in otročarijah, ki jih Pahorju priznavamo – nekateri mu jih povsem upravičeno tudi očitajo – je vseeno nepredstavljivo, da bi bil tako netakten in bi se posmehoval svojemu predhodniku. Pa karkoli bi si že mislil o njem. Pahor se je že z prvim dnem po nastopu svojega predsedniškega mandata zavedel, da je to najpomembnejša funkcija, ki jo bo v svojem življenju opravljal v Sloveniji. In očitno je to zadostovalo, da si ni privoščil niti enega takšnega zdrsa, ki bi vključeval bodisi njegovega predhodnika bodisi kakšnega drugega politika.

Odprimo torej oči. Pred nami je Nataša Pirc Musar, televizijska voditeljica, ki v silvestrskem razvedrilnem programu s sovoditeljem, znanim slovenskim komikom, komentira menjavo v predsedniški palači in razkrije, če malce poenostavimo, kaj vse je nova predsednica republike našla v predalu predsedniške pisalne mize. Če taista Nataša Pirc Musar pred nekaj dnevi ne bo slovesno prisegla kot predsednica republike, bi se lahko smejali vsemu skupaj. Toda vrag je odnesel šalo, NPMje zdaj predsednica, čeprav se tega očitno še ne zaveda povsem. Če bi se, potem bi ji bilo jasno, da je predsedniška funkcija v prvi vrsti institucija, ki od svojega nosilca zahteva določene manire, nivo obnašanja in predvsem taktnost. Kajti gre za institucijo, ki predstavlja vse nas, državljanke in državljane, stare in mlade, heteroseksualne in homoseksualne, leve in desne, tiste, ki smo jo volili in tiste, ki je nismo.

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Flop je bil to, kar je naredila televizijska napovedovalka Nataša v nedeljo zvečer v silvestrskem programu nacionalne RTV hiše. Flop, na katerega velja čim prej pozabiti in upati, da bo duh televizijske napovedovalke čim prej izpuhtel iz osebnosti nove predsednice Nataše Pirc Musar.

Človeku moramo vedno dati še eno priložnost, prvi ženski predsednici pa sploh.

Pa srečno 2023!

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?