Učne ure televizijske napovedovalke Nataše

Avtor: | 2. januarja, 2023

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Zamižite in si predstavljate Janeza Drnovška, kako le nekaj dni po prevzemu predsedniške funkcije od svojega predhodnika gostuje na priljubljeni radijski postaji in se norčuje iz svojega predhodnika. “Vse sem pričakoval, le pručke na vsakem koraku ne”, bi se zasmehal v mikrofon, radijski voditelj pa bi se mu pridružil s silovitim krohotom. “Ste še kaj takšnega našli, kar je treba omeniti?”, bi poskušal izvleči iz novega predsednika Drnovška, ki pa bi brž odvrnil, da vse pa že ni za v javnost. Vse skupaj res nima nobenega smisla, kajne? Hočem reči, Janez Drnovšek niti slučajno ni bil tako brez bontona in brez osnovih manir, da bi mu lahko pripisali norčevanje iz kogarkoli, še najmanj iz prvega predsednika Milana Kučana. Enostavno nemogoče bi bilo, da bi se zgodilo kaj takšnega.

Mižite še nekoliko dlje, prosim. Zdaj si zamislite Danila Türka, kako daje intervju za enega od slovenskih dnevnih časopisov. Si lahko mislite, da bi se vsaj malo pošalil na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne, saj je bil predsednik Türk znan kot zelo resen, celo pust človel in zlasti izjemno strog, ko je šlo za protokol. Človek, ki je z rahlim dotikom opozoril angleško kraljico Elizabeto I., naj za hip počaka pred častno stražo, bi si mazal roke s cenenim zabavljaštvom na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne. No, poleg tega je njegov predhodnik, predsednik Drnovšek, umrl kmalu po tem, ko je zaključil svoj petletni mandat. Bonton je bonton.

Kaj pa Borut Pahor? Še vedno mižimo in si poskušamo predstavljati predsednika Pahorja, kako se malce ponorčuje iz svojega resnega predhodnika, predsednika Türka  Ob vseh razvadah, kapricah in otročarijah, ki jih Pahorju priznavamo – nekateri mu jih povsem upravičeno tudi očitajo – je vseeno nepredstavljivo, da bi bil tako netakten in bi se posmehoval svojemu predhodniku. Pa karkoli bi si že mislil o njem. Pahor se je že z prvim dnem po nastopu svojega predsedniškega mandata zavedel, da je to najpomembnejša funkcija, ki jo bo v svojem življenju opravljal v Sloveniji. In očitno je to zadostovalo, da si ni privoščil niti enega takšnega zdrsa, ki bi vključeval bodisi njegovega predhodnika bodisi kakšnega drugega politika.

Odprimo torej oči. Pred nami je Nataša Pirc Musar, televizijska voditeljica, ki v silvestrskem razvedrilnem programu s sovoditeljem, znanim slovenskim komikom, komentira menjavo v predsedniški palači in razkrije, če malce poenostavimo, kaj vse je nova predsednica republike našla v predalu predsedniške pisalne mize. Če taista Nataša Pirc Musar pred nekaj dnevi ne bo slovesno prisegla kot predsednica republike, bi se lahko smejali vsemu skupaj. Toda vrag je odnesel šalo, NPMje zdaj predsednica, čeprav se tega očitno še ne zaveda povsem. Če bi se, potem bi ji bilo jasno, da je predsedniška funkcija v prvi vrsti institucija, ki od svojega nosilca zahteva določene manire, nivo obnašanja in predvsem taktnost. Kajti gre za institucijo, ki predstavlja vse nas, državljanke in državljane, stare in mlade, heteroseksualne in homoseksualne, leve in desne, tiste, ki smo jo volili in tiste, ki je nismo.

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Flop je bil to, kar je naredila televizijska napovedovalka Nataša v nedeljo zvečer v silvestrskem programu nacionalne RTV hiše. Flop, na katerega velja čim prej pozabiti in upati, da bo duh televizijske napovedovalke čim prej izpuhtel iz osebnosti nove predsednice Nataše Pirc Musar.

Človeku moramo vedno dati še eno priložnost, prvi ženski predsednici pa sploh.

Pa srečno 2023!

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Aleluja, ameriški papež dobro razume politiko

Aleluja, ameriški papež dobro razume politiko

Nedeljsko mašo v Vatikanu, s katero je Leon XIV. formalno začel svoj pontifikat, je 10 mesecev pred volitvami obiskal slovenski premier Robert Golob. Ali s tem začenja nagovarjati tudi volivce na sredini in celo malce čez? S tem bi si utrdil položaj pred Vladimirjem Prebiličem, wannabee mandatarskega kandidata levega bloka, ki bi rad oblikoval predvolilno koalicijo, ki bi dobila več glasov od Svobodnjakov, s čemer bi ta evropski poslanec dobil pravico do mandatarstva. Takšen scenarij temelji na predpostavki, da bodo v igri sodelovali tudi socialni demokrati, ki pa bržkone ne bodo hoteli niti slišati o tem. To seveda za Prebiliča, ki mu je Bruselj prevelik, Kočevje pa premajhno, velika, velo usodna slabost, saj brez SD o mandatarstvu lahko samo sanja.

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Predstavljajmo si ponovno Evropo maja 1939, na predvečer velike vojne. Hitler si je že pokoril Avstrijo in Češkoslovaško, zdaj steguje roke proti Poljski. Evropski politiki so panični, vse je odvisno od strička Sama. Toda Roosevelt izgubi volitve, v Belo hišo pride Joseph Kennedy, poslovnež in bivši veleposlanik v Londonu, ki o Hitlerju misli, da je dober človek, s katerim se bo dogovoril. Zdaj namesto starega Kennedyja v Belo hišo postavite Donalda Trumpa, Hitlerja pa iz Berlina prestavite v Moskvo. Ukrajina je nekje med Češkoslovaško in Poljsko. Od njenega razkosanja je odvisen nadaljni potek vojne v Evropi. Če bodo Ukrajinci na referendumu potrdili izgubo petine ozemlja, bo Rusija legalizirala, kar je nezakonito okupirala. Bo to potešilo Putinove apetite? To ni vprašanje za milijon, pač pa tisoč miilijard dolarjev. Gore orožja, ki vsak dan prihajajo iz ruskih tovarn, bo treba za nekaj uporabiti. In učiteljica zgodovina nas uči, da se diktatorji spreobrnejo šele, ko se v grob zvrnejo.

Nepravilna volja ljudstva

Nepravilna volja ljudstva

V nedeljo malce pred sedmo sem privihral na volišče, da izpolnim svojo državljansko dolžnost. Golobova vlada v koalicijski pogodbi namreč promovira aktivno državljanstvo, zato sem še bolj navdušen šel na volišče, kamor sicer hodim ob vsakem vabilu volilne komisije, ne glede na barvo aktualne vlade. Vmes so javnost sicer poskušali zmesti z nekakšnim bojkotom referenduma, ampak se mi je zdelo, da bo udeležba vseeno pravo dejanje. Ne glede na lepo pomladno nedeljo so bila moja pričakovanja upravičena. Večina volivcev je po vikend izletih na volišča prigrmela tam nekje po pol sedmih. Povedali so svoje mnenje. Bolj jasno ne gre. Rezultat pa šokanten za svobodne vladne pesnike, ki so ta dan menda preživljali v Tivoliju, brali knjige na jahtah ali pri prijateljih v Istri. Izhodno strategijo iz tega debakla še oblikujejo.

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

Če Janša ne bi ponovno kandidiral za predsednika SDS, bi na levici zavladal preplah

24. maja, le dan pred Dnevom mladosti, ki so ga v komunistični Jugoslaviji praznovali v čast dosmrtnega predsednika in maršala Josipa Broza, bodo imeli volilni kongres v največji opozicijski stranki SDS. Edini kandidat je ponovno Janez Janša, ki je v SDS na oblasti že 32 let. Tito je bil le tri leta več in Janez Janša ga bo dohitel že leta 2028. Tito bi bil na oblasti še dlje, če leta 1980 ne bi umrl. Tudi Janez Janša ni večen in ko bodo imeli čez štiri leta imeli v SDS ponovno volive predsednika, ni nemogoče, da bi bil Janša tudi takrat edini kandidat. Mimogrede, zakaj točno imajo v SDS sploh volitve, če pa je kandidat za predsednika en sam? Z nekaj humorja bi lahko rekli, da imata odgovor na to samo Bog in Janez Janša. Kar pa je v SDS skoraj eno in isto …

Bolj bizarno, alanfordovsko, montipajtonovsko ne gre: temeljni kamen za superračunalnik!

Bolj bizarno, alanfordovsko, montipajtonovsko ne gre: temeljni kamen za superračunalnik!

Ko smo v ponedeljek dobili vabilo na ARNES-ov event, postavitev temeljnega kamna za superračunalnik, kjer je pisalo, da se bodo dogodka udeležili nekateri vladni predstavniki, je bilo jasno, kdo bo glavna zvezda. Prvomajsko zagoreli predsednik vlade že skorajda leto promovira svoj računalnik. Ta superračunalnik je bil v gradnji menda že leto dni, v Združenih narodih je Robert Golob pred slabim letom že predstavljal njegove funkcije, iskali smo vodo po svetu, ekscesne pojave…. Smo kaj našli? Smo, temeljni kamen.

Izjemne pokojnine za izjemno dobro povezane posameznike

Izjemne pokojnine za izjemno dobro povezane posameznike

Novi zakon o “izjemnih pokojninah”, o katerem bomo v nedeljo odločali na referendumu, oblasti še vedno daje pravico do arbitrarnega odločanja. Kajti pokojnina izjemnemu umetniku ne pripada avtomatično, ko izkaže svojo izjemnost v skladu z določbami zakona, ampak si jo bo moral prislužiti z všečnostjo raznim komisijam, ki podeljujejo relevantne nagrade, kot tudi ministru za kulturo. Umetnika od udobne starosti loči sklep ministra za kulturo, pred tem pa še naklonjenost državnih organov oziroma “strokovnih komisij” in podelitev nagrad, ki ga kvalificirajo kot kandidata za izjemno pokojnino. To dejstvo umetnika gotovo ne bo motiviralo, da bi bil od prejema nagrade, ki ga kvalificira za izjemno pokojnino, do upokojitve kritičen ustvarjalec, neizprosno zvest svojemu umetniškemu kredu in nazorskim načelom. Tu ne gre za levico ali desnico, pač pa za sistem, ki vse bolj utrjuje odvisnost umetnosti in ustvarjalcev od vsakokratne oblasti in njenih organov. Posledice so strašne: udobni konformizem in odvisnost od državne milosti.

O prvem maju, tehnofevdalizmu in južnem otoku

O prvem maju, tehnofevdalizmu in južnem otoku

Bistvo slovenske hipokrizije s prvim majem je, da ga je oblast ukradla delavcem, da bi se lahko kitila s svojimi zaslugami. Če hočete dokaz popolne kontinuitete s socializmom, sem vam ga pravkar ponudil. Nič se ni spremenilo, nič. Oblast si še vedno jemlje pravico, da se razglaša za ljudsko, za naslednico ljudske in proletarske revolucije – in zato si domišlja, da je prvi maj njen praznik. In zato za prvega maja na slovenskih ulicah ne boste videli delavskih protestov in shodov, ampak bodo z odrov mahali t.i. predstavniki ljustva in moralizirali o socialnih in delavskih pravicah, pa še malo o socializmu, pravici in solidarnosti.

Svobodno predpisovanje pravilnega dobička

Svobodno predpisovanje pravilnega dobička

Ob prebiranju vsakodnevnih člankov na temo zdravstva in nove zdravstvene zakonodaje je običajen državljan in zavarovanec precej zbegan. Beremo mnenja uglednih in manj uglednih strokovnjakov in si ob tudi diametralno nasprotnih stališčih kar težko oblikujemo lastno mnenje. Ali bodo napovedane spremembe na področju zdravstva omogočile izboljšanje razmer na najbolj kritičnih točkah, kot je dostop do osebnega zdravnika ali čakalne vrste? Kot zunanji opazovalci in koristniki zdravstvenih storitev težko presojamo, katera mnenja so prava, katera pa zavajajoča in posledica osebnih interesov ter raznih lobijev, kot poslušamo vsak dan.