Učne ure televizijske napovedovalke Nataše

Avtor: | 2. januarja, 2023

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Zamižite in si predstavljate Janeza Drnovška, kako le nekaj dni po prevzemu predsedniške funkcije od svojega predhodnika gostuje na priljubljeni radijski postaji in se norčuje iz svojega predhodnika. “Vse sem pričakoval, le pručke na vsakem koraku ne”, bi se zasmehal v mikrofon, radijski voditelj pa bi se mu pridružil s silovitim krohotom. “Ste še kaj takšnega našli, kar je treba omeniti?”, bi poskušal izvleči iz novega predsednika Drnovška, ki pa bi brž odvrnil, da vse pa že ni za v javnost. Vse skupaj res nima nobenega smisla, kajne? Hočem reči, Janez Drnovšek niti slučajno ni bil tako brez bontona in brez osnovih manir, da bi mu lahko pripisali norčevanje iz kogarkoli, še najmanj iz prvega predsednika Milana Kučana. Enostavno nemogoče bi bilo, da bi se zgodilo kaj takšnega.

Mižite še nekoliko dlje, prosim. Zdaj si zamislite Danila Türka, kako daje intervju za enega od slovenskih dnevnih časopisov. Si lahko mislite, da bi se vsaj malo pošalil na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne, saj je bil predsednik Türk znan kot zelo resen, celo pust človel in zlasti izjemno strog, ko je šlo za protokol. Človek, ki je z rahlim dotikom opozoril angleško kraljico Elizabeto I., naj za hip počaka pred častno stražo, bi si mazal roke s cenenim zabavljaštvom na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne. No, poleg tega je njegov predhodnik, predsednik Drnovšek, umrl kmalu po tem, ko je zaključil svoj petletni mandat. Bonton je bonton.

Kaj pa Borut Pahor? Še vedno mižimo in si poskušamo predstavljati predsednika Pahorja, kako se malce ponorčuje iz svojega resnega predhodnika, predsednika Türka  Ob vseh razvadah, kapricah in otročarijah, ki jih Pahorju priznavamo – nekateri mu jih povsem upravičeno tudi očitajo – je vseeno nepredstavljivo, da bi bil tako netakten in bi se posmehoval svojemu predhodniku. Pa karkoli bi si že mislil o njem. Pahor se je že z prvim dnem po nastopu svojega predsedniškega mandata zavedel, da je to najpomembnejša funkcija, ki jo bo v svojem življenju opravljal v Sloveniji. In očitno je to zadostovalo, da si ni privoščil niti enega takšnega zdrsa, ki bi vključeval bodisi njegovega predhodnika bodisi kakšnega drugega politika.

Odprimo torej oči. Pred nami je Nataša Pirc Musar, televizijska voditeljica, ki v silvestrskem razvedrilnem programu s sovoditeljem, znanim slovenskim komikom, komentira menjavo v predsedniški palači in razkrije, če malce poenostavimo, kaj vse je nova predsednica republike našla v predalu predsedniške pisalne mize. Če taista Nataša Pirc Musar pred nekaj dnevi ne bo slovesno prisegla kot predsednica republike, bi se lahko smejali vsemu skupaj. Toda vrag je odnesel šalo, NPMje zdaj predsednica, čeprav se tega očitno še ne zaveda povsem. Če bi se, potem bi ji bilo jasno, da je predsedniška funkcija v prvi vrsti institucija, ki od svojega nosilca zahteva določene manire, nivo obnašanja in predvsem taktnost. Kajti gre za institucijo, ki predstavlja vse nas, državljanke in državljane, stare in mlade, heteroseksualne in homoseksualne, leve in desne, tiste, ki smo jo volili in tiste, ki je nismo.

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Flop je bil to, kar je naredila televizijska napovedovalka Nataša v nedeljo zvečer v silvestrskem programu nacionalne RTV hiše. Flop, na katerega velja čim prej pozabiti in upati, da bo duh televizijske napovedovalke čim prej izpuhtel iz osebnosti nove predsednice Nataše Pirc Musar.

Človeku moramo vedno dati še eno priložnost, prvi ženski predsednici pa sploh.

Pa srečno 2023!

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Kako sem spoznal Kissingerja

Zakaj Henery Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj, tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno, morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

Ministrici za zdravje predlagam, da sama napiše odstopno izjavo, ne pa premier Golob

Da je Valentini težko delati na Ministrstvu za zdravje, ni težko ugotoviti ob njenih nastopih na televiziji ter po njeni telesni govorici pred kamero. Dragoceni čas ji bodo pobirali majhni problemi, slabi svetovalci in vedno novi problemi v zdravstvu. Seveda bo na koncu ponovno za vse kriva ministrica. Ko ne bi zmogla več, sledi odstop, še prej pa diskreditacija njenega dela. In ko bo odšla kot ministrica, bo zaradi gnojnice, ki se bo zlila po njej, le s težavo dobila delovno mesto. In prišel bo novi, pa spet novi minister ali ministrica in tako naprej, mi pa bomo vztrajno upali, da bomo rešili probleme v zdravstvu z menjavo ministrov.

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

Predstava, ki gre narobe

Ko sem natančno pregledal poročilo Evropske komisije, sem ugotovil, da je minister Boštjančič zavajal Bruselj. Tja je namreč (namerno?) poslal napačno verzijo proračuna. Tisto, ki je še vsebovala solidarnostni dodatek. Tisto, ki še ni upoštevala zvišanih povprečnin za občine. Takšno, ki še ni upoštevala indeksacije socialnih transferjev. In ki je še vedno predvidevala zamrznitev plač javnih uslužbencev. Vse te postavke, ki tehtajo nekaj debelih sto milijonov evrov, je Boštjančič dal v proračun tik pred sprejemanjem v parlamentu in o tem ni obvestil Bruslja.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.

Vladno proračunsko burkaštvo z nevarnimi posledicami

Medtem, ko vlada ljudstvo »zabava« z revolucionarnim, aktivističnim zasegom blatnega (zasebnega) goveda, arhaičnimi postopki evidentiranja delovnega časa, napovedanimi in odpovedanimi radikalnimi reorganizacijami vlade, depolitizacijo policije in vseh “nesvobodnih” sektorjev, vogalov te države, je v Državnem zboru potekalo sprejemanje ključnih dokumentov za delovanje države: proračunov za naslednji dve leti. Fiskalni svet je oba ocenil kot neverodostojna, celo brezpredmetna dokumenta.

Nekoč bomo dočakali tudi davčno reformo

Namesto da bi se politika odločila in znižala davčno breme, nas vedno bolj obremenjuje z raznimi stranskimi dajatvami. Nekatere imenuje celo solidarnostni davek, potem pa ga čez nekaj časa ukinejo. Težko jih je razumeti. V moji dolgoletni praksi se ne spomnim, da bi kdo toliko obljubljal, nato pa obljube spremenil ali jih sploh ne bi uresničil. Sprašujem se, zakaj nekaj obljubljajo, ne da bi prej preverili, kaj je sploh izvedljivo oziroma kaj lahko sploh izvedejo. Davčni zavezanci ne marajo presenečenj.

Od banalnosti do brutalnosti

Nevarnost prihaja z ljudmi, ki tlakujejo pot v fašistični pekel na krilih ideološkega zanosa po ustvarjanju boljše družbene ureditve, kot je svobodna demokratična država. Zlo, ki napoveduje resne probleme družbe, je kratenje človekovih pravic posameznika ali določene družbene skupine. Mehanizmi kratenja svobode so znani: demonizacija nasprotne strani, zasmehovanje in nato dehumanizacija določene družbene skupine ali pripadnikov politike s pomočjo oblikovalcev javnega mnenja, pa tudi orkestriranega diskreditiranja političnih nasprotnikov s strani t.i. digitalnih trolov, ustrahovanje in kaznovanje svobodomiselnih z zlorabo policije, sodstva ali celo vojske.