Učne ure televizijske napovedovalke Nataše

Avtor: | 2. januarja, 2023

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Zamižite in si predstavljate Janeza Drnovška, kako le nekaj dni po prevzemu predsedniške funkcije od svojega predhodnika gostuje na priljubljeni radijski postaji in se norčuje iz svojega predhodnika. “Vse sem pričakoval, le pručke na vsakem koraku ne”, bi se zasmehal v mikrofon, radijski voditelj pa bi se mu pridružil s silovitim krohotom. “Ste še kaj takšnega našli, kar je treba omeniti?”, bi poskušal izvleči iz novega predsednika Drnovška, ki pa bi brž odvrnil, da vse pa že ni za v javnost. Vse skupaj res nima nobenega smisla, kajne? Hočem reči, Janez Drnovšek niti slučajno ni bil tako brez bontona in brez osnovih manir, da bi mu lahko pripisali norčevanje iz kogarkoli, še najmanj iz prvega predsednika Milana Kučana. Enostavno nemogoče bi bilo, da bi se zgodilo kaj takšnega.

Mižite še nekoliko dlje, prosim. Zdaj si zamislite Danila Türka, kako daje intervju za enega od slovenskih dnevnih časopisov. Si lahko mislite, da bi se vsaj malo pošalil na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne, saj je bil predsednik Türk znan kot zelo resen, celo pust človel in zlasti izjemno strog, ko je šlo za protokol. Človek, ki je z rahlim dotikom opozoril angleško kraljico Elizabeto I., naj za hip počaka pred častno stražo, bi si mazal roke s cenenim zabavljaštvom na račun svojega predhodnika? Niti slučajno ne. No, poleg tega je njegov predhodnik, predsednik Drnovšek, umrl kmalu po tem, ko je zaključil svoj petletni mandat. Bonton je bonton.

Kaj pa Borut Pahor? Še vedno mižimo in si poskušamo predstavljati predsednika Pahorja, kako se malce ponorčuje iz svojega resnega predhodnika, predsednika Türka  Ob vseh razvadah, kapricah in otročarijah, ki jih Pahorju priznavamo – nekateri mu jih povsem upravičeno tudi očitajo – je vseeno nepredstavljivo, da bi bil tako netakten in bi se posmehoval svojemu predhodniku. Pa karkoli bi si že mislil o njem. Pahor se je že z prvim dnem po nastopu svojega predsedniškega mandata zavedel, da je to najpomembnejša funkcija, ki jo bo v svojem življenju opravljal v Sloveniji. In očitno je to zadostovalo, da si ni privoščil niti enega takšnega zdrsa, ki bi vključeval bodisi njegovega predhodnika bodisi kakšnega drugega politika.

Odprimo torej oči. Pred nami je Nataša Pirc Musar, televizijska voditeljica, ki v silvestrskem razvedrilnem programu s sovoditeljem, znanim slovenskim komikom, komentira menjavo v predsedniški palači in razkrije, če malce poenostavimo, kaj vse je nova predsednica republike našla v predalu predsedniške pisalne mize. Če taista Nataša Pirc Musar pred nekaj dnevi ne bo slovesno prisegla kot predsednica republike, bi se lahko smejali vsemu skupaj. Toda vrag je odnesel šalo, NPMje zdaj predsednica, čeprav se tega očitno še ne zaveda povsem. Če bi se, potem bi ji bilo jasno, da je predsedniška funkcija v prvi vrsti institucija, ki od svojega nosilca zahteva določene manire, nivo obnašanja in predvsem taktnost. Kajti gre za institucijo, ki predstavlja vse nas, državljanke in državljane, stare in mlade, heteroseksualne in homoseksualne, leve in desne, tiste, ki smo jo volili in tiste, ki je nismo.

Od novoizvoljene predsednice imamo pravico pričakovati, da se bo obnašala, kot se predsednica republike mora obnašati. Da se bo oblačila, kot se predsednica mora oblačiti. Da se bo oglašala takrat, ko se od predsednice pričakuje, da se bo oglasila. Da bo ohranjala dostojanstvo in moralno integriteto predsedniške palače. In da bo – last but not least – znala in zmogla povedati kaj pametnega. Da jo bomo poslušali, ker bo govorila kot suverena, odrasla in zrela predsednica, ne pa zbijala neslane šale na račun človeka, katerega predsedniške čevlje si je nataknila z takšno tabloidno ihto, kot da bi šlo za plastične flip-flopke.

Flop je bil to, kar je naredila televizijska napovedovalka Nataša v nedeljo zvečer v silvestrskem programu nacionalne RTV hiše. Flop, na katerega velja čim prej pozabiti in upati, da bo duh televizijske napovedovalke čim prej izpuhtel iz osebnosti nove predsednice Nataše Pirc Musar.

Človeku moramo vedno dati še eno priložnost, prvi ženski predsednici pa sploh.

Pa srečno 2023!

0 Komentarjev

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar
Sovražni govor Simona Gregorčiča

Sovražni govor Simona Gregorčiča

Kako to, da Simona Gregorčiča, nesramnega pesnika, že nismo vrgli iz šolskih čitank, ga prepovedali, deci zabranili, da se ga uči na pamet (kot smo se Soči učili še v petdesetih in šestdesetih). Pa Gregorčičevo ulico, kjerkoli že je, v Ljubljani je na njej, o groza vseh groz!, celo sedež vlade in prvega ministra, pa en del predsedniške palače tudi meji na to ulico, bi preimenovali v Ulico borcev proti sovražnemu govoru, odstranili bi njegove spomenike in tako naprej.

Za nered v zdravstvu nismo krivi zdravniki, ampak politiki, ker vzdržujejo socialistični sistem

Za nered v zdravstvu nismo krivi zdravniki, ampak politiki, ker vzdržujejo socialistični sistem

Vojna z zdravniki, o kateri nas je obvestil že nekdanji minister za zdravje Bešič, se z nezmanjšano močjo nadaljuje že več kot eno leto. Zapirajo nas v še bolj tog birokratski sistem, iz katerega nam ne pustijo v svojem zasebnem času delati niti tam, kjer bi si želeli. Takorekoč zaprli so nas v poslovni zapor in nam nadzirajo prosti čas. Temu se reče svoboda po Robertu Golobu. Odvzeli so nam svobodo odločanja o tem, kje bomo lahko delali po 22 letih izobraževanja in še dodatnih štirih letih specializacije. Ker so tako inovativni, naj jih spomnim, da so nekoč zdravnike v socialističnem zdravstvu premeščali z odločbami. Morda pa nas to še čaka?

Kakšno (novo) stranko v resnici potrebuje Slovenija

Kakšno (novo) stranko v resnici potrebuje Slovenija

Prepričanje, da je (slovenska) politika umazana, nevredna poštenega dela, je pripeljalo tudi do tega, da najbolj propulzivni in uspešni posamezniki, ki bi lahko naredili sijajno politično kariero, nočejo niti slišati o tem, da bi vstopili v politiko. Če temu prištejemo negativno selekcijo, s katero se srečujemo v zadnjih tridesetih letih vsaj tako akutno kot v času socializma, potem je jasno, da smo si skopali globoko jamo, iz katere ne bo enostavno zlesti. Vprašanje, če sploh kdaj.

Staro reklo, da revolucija na koncu požre svoje otroke, še vedno velja

Staro reklo, da revolucija na koncu požre svoje otroke, še vedno velja

S predlagano novelo Zakona o zdravstveni dejavnosti ministrica omogoča, da bodo najboljši kadri odšli v zasebni sektor, ki praviloma dela manj zahtevne posege. Tja bi lahko brez problema hodili mlajši zdravniki. Namesto tega pa ministrica motivira najboljše zdravnike, da bi odhajali iz javnega zdravstva v zasebno in tam delali praviloma manj zahtevne storitve za veliko boljše plačilo. Ta popolnoma zgrešen ukrep je jasen tudi tistim, ki nimajo visoke izobrazbe, le ministrici, ki ima doktorat znanosti, to ni jasno. Ali bosta ostala razvoj in znanje v javnem sektorju, ali pa boste tudi njiju prisilili, da se preselita v zasebni sektor?

Dražgoše in bitka pri Termopilah

Dražgoše in bitka pri Termopilah

V prvem mesecu novega leta se že leta in leta ponavlja en in isti simptom, kot da bi šlo za nekakšen letni cikel, ki se manifestira januarja in ki spominja na kačo, ki žre svoj lastni rep. Dražgoše so svojevrsten indikator nenormalnosti slovenskega družbenega mainstreama, ki se je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že precej utrudil od partijske mitologije in se je bil sposoben celo norčevati iz komunizma in borčevskih proslav. Danes se zdi nepredstavljivo, da so imele pred osamosvojitvijo Dražgoše povsem drugačen pomen kot danes, med slavnostmi govorci leta 1989, denimo, se glede na arhivsko dostopne podatke ni pojavil niti Janez Stanovnik ali Miran Potrč, kaj šele Milan Kučan. Pravzaprav mediji takrat niso poročali, da bi se dogodka udeležil kdo iz slovenskega vrha.

Bolj ko kradejo, bolj nedotakljivi so, bolj ko lažejo, bolj jim verjamejo

Bolj ko kradejo, bolj nedotakljivi so, bolj ko lažejo, bolj jim verjamejo

Za vladajočo garnituro in njene prisklednike je moteč vsak drugačen in neodvisen glas, vsako preverjanje dejstev, ki po pravilu pokaže, da je skoraj vsaka izjava laž, če pa že ni laž, je pa tako prirejena resnica, da ustreza “našim” potrebam in pokrije “naše” lumparije. Ker so glavni mediji v rokah levega in ultralevega političnega pola, družbena omrežja pa so poskušali utišati s spletno policijo, spletnimi cenzorji, spletnimi ovaduhi in ovaduhinjami. Tu je še vrsta zgrešenih investicij, metanje denarja z lopato skozi okno je vsak dan bolj odkrito, a brez kakršnih koli sankcij. In bolj ko kradejo, bolj so nedotakljivi. In bolj ko lažejo, bolj jim verjame velik del volivcev in davkoplačevalcev.

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Predsednica ima vsaj v nečem prav: Mrtvi si zaslužijo grob

Nataša Pirc Musar je pred koncem lanskega leta prvič javno povedala, da si prizadeva, da bi še v tem mandatu skupaj z vlado in opozicijo zbrali toliko moči in poguma, da bi končno dostojno pokopali žrtve povojnih pobojev. Naj si o predsednici mislimo karkoli, njenim besedam ne moremo oporekati. V vsebinskem smislu so popolnoma na mestu. Če bi predsednici uspelo zapreti to poglavje travmatične nacionalne zgodovine, bi na nek način končala projekt sprave, ki ga je pred več kot desetletjem začel njen predhodnik Borut Pahor. Njuni predhodniki tega niso zmogli ali hoteli.

Če bo na koncu volk sit, bo koza zagotovo mrtva

Če bo na koncu volk sit, bo koza zagotovo mrtva

Premierjeva življenjska sopotnica Tina Gaber je v intervjuju povedala, da se Robert včasih ponoči zbudi v skrbeh in skuša najti rešitve. Draga Tina, prosim vas, da mu takrat skuhate močno kavo, da bo ostal nekaj časa buden in bo po čudežu morda le našel rešitev, ki si jo vsi želimo in ki je aktualna zdravstvena ministrica na žalost ne bo našla. Zato je najbolje zanjo, da se Valentina Prevolnik Rupel čim prej odpravi za možem v Madrid, na tamkajšnje veleposlaništvo Republike Slovenije, in mu vsako jutro skuha dobro kavo. Naš veleposlanik mora piti dobro kavo, da bo lahko opravljal svoje delo tako, kot se zagre, bi rekli kleni Primorci.