Da se javni diskurz v Sloveniji vedno bolj polariza, ni nobena novost. Na dva nasprotna pola se politika in družba delita tudi v povezavi z razlago spremenjenih družbenih in ekonomskih pojavov ter z aktualnimi vladnimi predlogi, kot je na primer božičnica. Trenutno lahko sledimo pogovorom ali zapisom, ko en tabor zagovarja malega delovnega človeka, po naravi nesebičnega in pridnega, ki si zasluži božičnico, javna stanovanja in javno zdravstvo, drugi tabor pa opozarja na stanje v gospodarstvu, na interese obrtnikov, samostojnih podjetnikov, delodajalcev, ki velikokrat vijejo roke nad nepredvidljivostjo vladnih potez, ki jih vedno znova presenečajo z novimi dajatvami in davki, kot je zadnja z obvezno božičnico, in svarijo pred posledicami za likvidnost podjetij in večanjem zadolženosti državnega proračuna.
Včasih je kar mučno slediti soočenjem mnenj dveh tako nasprotujočih si polov, da med njima poteka paralelni monolog ali pa v najboljšem primeru dialog obtoževanja in obrambe. K pisanju me je spodbudilo eno takih soočenj, ki se je predvajalo na Odmevih na Teleiziji Slovenija 29. septembra. Beseda je tekla na temo bolniških odsotnosti oziroma absentizma z delovnega mesta. Na začetku nas voditeljica seznani s statistiko, številkami rastočega trenda odsotnosti zaposlenih, ki narašča tako po številu bolniških kot po dolžini trajanja posameznih odsotnosti; posledično se iz leta v leto viša finančno breme za ZZZS in za podjetja.
Strošek bolniških nadomestil se opazno viša od epidemije kovida naprej in je leta 2023 znašal okoli 400, lansko leto 640, letos pa je v načrtu za kritje tega stroška že več kot 700 milijonov evrov. Ker strošek odsotnosti, ki je krajša od 30 dni, bremeni delodajalca, je bil k izjavi najprej povabljen predstavnik gospodarstva, predsednik zbornice obrtnikov in podjetnikov Blaž Cvar, ki je izrazil zaskrbljenost zaradi naraščajočih trendov in opozoril na možnost zlorab na tem področju, o čemer je uvodoma podala izjavo zastopnica ZZZS, kjer preverjajo stanje zavarovancev med bolniškim staležem in ugotavljajo vse večjo odsotnost od doma in celo potovanja med bolniškimi.
Torej sta oba predstavnika institucij, ki so plačniki bolniških nadomestil, trdila podobno: da je trend narašča odsotnosti večji, vendar je večja tudi stopnja odkritih nepravilnosti in zlorab bolniškega staleža. Sklepanje “oškodovane” strani se je zato zdela logična, ko sta njena predstavnika zatrdila, da je treba na tem področju narediti red, postaviti bolj jasna pravila, kot je omejitev dolžine bolniške odsotnosti z dela … vse dokler nismo slišali predstavnice Delavske svetovalnice, ki je sliko obrnila na glavo.
Že v prvem stavku je povedala, da gleda prispevek na to temo s stališča delavca, ampak ne katerega koli delavca, pač pa bolnega delavca. Popolnoma drugačna perspektiva seveda ne more pripeljati do enakega rezultata, v tem primeru je pripeljala celo do obratnega zaključka: bolniških je premalo! V potrditev svoje teze predstavnica navede posamezni primer delavca, ki ne more zadosti obrniti glave in kljub temu vozi kamion, ker ni dobil bolniške. Slišimo za prepozno priznavanje poklicnih bolezni v gospodarstvu, medtem ko se dobički in BDP ne manjšajo, so stabilno visoki in zato ne bi smelo biti razloga, da ZZZS in delodajalci ne izplačevali bolniških nadomestil, ki se večajo tudi zato, ker se delovna sila stara.
Radikalni preskok se zgodi, ko preidemo od subjekta ekonomske analize, od statistike in podatkov, k ranljivemu posamezniku, poštenemu bolnemu delavcu, skratka k subjektu razrednih razlik, predstavniku izkoriščanega delavstva, ki se je zataknil nekje v drugi polovici 19. stoletja in spregledal ustavno zaščito, s sindikalnim bojem izborjene pravice in pridobitve delavske zakonodaje 21. stoletja. Skratka, posameznik je razumljen kot del skupine, razreda ali vsaj družbenega sloja, njegova zgodba je primer skupne usode celotne skupine, čemur sledi lahkotno sklepanje o kruti usodi vseh delavcev.
Posameznik kot subjekt proizvodnega procesa je s strani ekonomistov obravnavan kot statistična enota ekonomskih analiz, na drugi strani pa ga sindikalisti in radikalno levi politični teoretiki predstavljajo kot nekega nemočnega izkoriščanega mezdnega delavca brez pravic in socialne zaščite. Kako neproduktivna, lahko bi rekli celo hromeča, je taka razklanost v razumevanju, nam razkrije tudi oddaja Marcel istega dne na isti televiziji. Voditelj skozi ves prispevek o božičnici kljub obilo govorjenja ne pride do sklepa, da je dajanje daril – kot je obvezna božičnica – neekonomska kategorija. Gostujoča ekonomista se trudita razložiti, da je predlog nepotrebna in dodatna obremenitev gospodarstva, ki je vse prej kot v razcvetu. Stagniranje produktivnosti in znatna upočasnitev gospodarske rasti je dano dejstvo, v luči katerega večanje primanjkljaja v proračunu pomeni resen problem za državo.
Vendar se voditelju to ni zdel dovolj velik razlog za umik vladnega predloga o obvezni božičnici, ki je bila sploh uvedena kot nagrada za uspešno delo. Kot problem se vseskozi želi prikazati premalo ambiciozno gospodarstvo, premalo investicij v modernizacijo podjetij, celo premalo pripravljenosti za plačilo dajatev, ki obremenjujejo delo. Slika voditelja je v primerjavi s sliko ekonomistov spet obrnjena na glavo. V pogovoru je ostalo bore malo konstruktivnega dialoga, bolj smo gledali trmasto iskanje krivcev zgolj na eni strani, na strani izkoriščevalcev, in še bolj ihtavo zagovarjanje brez resnih argumentov nespametnih potez odločevalcev.
Se oproščam, ker na dolgo razpredam o tovrstni dedukciji; ta je sicer več ali manj poznana vsem, ki smo imeli nekoč v šoli obvezen predmet Temelji marksizma. Čeprav je od tistih časov minilo že več kot 35 let, je tak način razmišljanja danes v Sloveniji še zelo prisoten, pravzaprav gre celo za nekakšen tihi povratek osnov marksističnega pogleda na svet s prihodom mlajših generacij, ki nimajo osebne izkušnje z implementacijo jugoslovanske verzije Marxove teorije, z ideologijo marksizma. Če kaj, bi človek pričakoval, da se bo v letih demokracije, konec koncev tudi v skladu z Marxovim pojmom dialektičnega razvoja, zgodil svetovno nazorski napredek, integracija sodobnejših razlag družbe in posameznika v naše družboslovje in posledično v javno mnenje. Takšen napredek, ki bi znal razumeti človeka tudi kot edinstvenega posameznika, kot psihološko bitje neštetih razlik.
Človek se v resnici ni dal nikdar povsem ujeti v nek družbeni konstrukt, še najmanj v sistem, ki se trudi prenesti teoretična izhodišča, na primer temelje marksizma v družbeno realnost. Človekovega ravnanja ne more popolnoma zaobjeti in absolutno predvideti nobena zakonodaja, tudi zato je družba nenehen dinamični proces. V njej je bore malo statičnega, porazdeljenega na statične družbene vloge, saj je človek istočasno marljivi delavec in pretkani profiter socialnih pravic, izkoriščani in izkoriščevalec, lahko je obenem vestni delojemalec in spretni borzni prekupčevalec, lastnik in delavec.
Vendar razlagalci sveta, ki izhajajo iz temeljev marksizma, niso rekle zadnje besede. Spomnili so nas, da imajo temelji marksizma svoje nadaljevanje v samoupravljanju, v kardeljanski različici socialistične ureditve sveta, še prej in najprej pa Jugoslavije. Ko smo že mislili, da so ekonomisti in gospodarstveniki s svojo enotno kritiko brezglavega trošenja proračunskega denarja in vedno novih obremenitev gospodarstva vendarle prepričali, smo dobili nov, nadgrajen vladni predlog: delavci naj sami odločijo, ali so za izplačilo božičnice, ali pa se ji bodo v korist profita svojega podjetja odpovedali. Saj konec koncev oni najbolje “poznajo sliko v podjetju”. Aha, torej delavci vedo, kakšna je finančna situacija v podjetju, ne menedžerji. Epsko! Od temeljev marksizma do samoupravljanja je majhen korak … a velik za človeštvo, če si sposodimo del stavka vesoljskega pionirja Armstronga. Asociacija nikoli ni naključna. Regresija v javnem diskurzu nujno priča o regresiji družbenega sistema.
Rokovnjac – res je žalostno, da vedno isto neumnost napišete, vedno znova. In po možnosti se tega niti ne zavedate? Je to sploh mogoče?
Kdor še vedno kadi (vam je baje uspelo nehati), ni neumen, ampak preprosto močno zasvojen.
Če ste res v ZDA in komentirate na slovenskem forumu, bi morali biti toliko funkcionalno pismeni, da znate poiskati Gallup survey, kjer vam lepo piše, da 90% obžaluje (regret), da so začeli kaditi in v kar 90% želijo nehati. To vam nič ne pove?
Mi je pa interesantno, da Jelka Stergel tokrat ni nič odgovorila. Saj verjetno nima kaj, ampak lahko bi poskusila s kakimi mašili, preusmerjanjem pozornosti in se skušala vsaj malo oprati te težke odgovornosti. Najtežje.
Sicer pa se tudi Krek v vsem tem času ni bil niti malo sposoben soočiti s seboj s svojim slabim delom, z (ne)rezultati na področju prepovedanih drog… On se brez slabe vesti (najbrž je sploh nima?) ukvarja s politikantstvom.
Raje se pošlje v boj anonimne trole smetarje, da nekaj v tri krasne žalijo vsakogar, ki napiše utemeljeno kritiko – to je pač vaš način in to definira to spletno strani, kajne Dejan, kajne Tilen?
Drugače pa legendarni Vernon Coleman v zadnjem videu pove, da je preživel poskus atentata… ali sploh kdo od vas pozna njegove videe? No v VB
že vpeljujejo prisilni digitalni ID… kot smo napovedovali od začetka pandemije. To je bil ves namen. Izplača se to vedeti, ker se že pripravlja nova epidemija, tako pravi tudi Uroš Lipušček v zadnji Sensi. Zelo priporočam ta intervju, je izjemno zgovoren, za recimo kakih sto takihle spletnih strani… Hvala Vernonu, hvala Urošu, hvala meni. Tuakj se meni ne bo nihče zahvalil, pa se bom zahvalil kar sam sebi, hehe.
Čehi so se prebudili !
Češke parlamentarne volitve niso prinesle le zmage nacionalistični stranki ANO Andreja Babiša (podobno kot nemška Afd, Orbanova, Le Penova….)
Poslale so sporočilo, ki odmeva daleč preko meja Prage: ljudje so vse bolj naveličani enoumnega vztrajanja Bruslja pri brezpogojni podpori Ukrajinni račun blaginje lastnih državljanov.
Evropskim volivcem EU govori, da je potrebno Ukrajino financirati in oboroževati v nedogled, stroške kriti brez vprašanj in varčevanje doma sprejeti kot nujno ceno za obrambo celine.
Vlade po vsem bloku so to mantro ponavljale z malo potrpljenja do nestrinjanja.
V Pragi so navadni ljudje občutili pest naraščajočih cen, krčenja razpoložljivega dohodka in vlade, ki se je zdela bolj pozorna na naslovnice o zunanji politiki kot na gospodarske težave doma.
Kritiki v Bruslju in EU mediji, so Babiša takoj obtožili, da je “proruski”. Obtožba je postala refleks obupa, uporabljena proti vsakomur, ki dvomi o smiselnosti vlaganja neomejenih sredstev v vojno.
Stranka ANO trdi, da ni predlagala izstopa iz Nata niti prekinitve z EU.
Namesto tega je pozvala k temu, da so češke potrebe na prvem mestu in k ponovni oceni zavez, ki izčrpavajo nacionalne proračune brez jasnega cilja.
Kaj pa Slo ?
Hlapci, tako levi kot desni.
Spizdi, mona ruska!
Še enkrat sem si prebral članek ga. Stergal in še vedno vztrajam pri svoji tezi, da bistvo ni v marksizmu, ampak v načinu vodenja držav po svetu. Bom pojasnil. Strankokracija v vseh državah se vedno bolj izključuje do nasprotnih strank! To pripelje do ekstremov! Največji pa ni ta, da ne moreš sestaviti levo-desne vlade – pa naj gre za demokracijo ali diktaturo ali komunizem in socializem, ampak odsotnost političnih elit do empatije do ljudstva/naroda/družbe. Elite so postale samozadostne.
Kaj to pomeni. To je podobno cehovskemu pravilu, ki je nekoč vladal v Indiji. Poenostavljeno. Če si bil iz nižjih razredov nisi mogel priti v srednji razred, kaj šele v najvišjega. Danes v mestih v Indiji lahko napreduje vsak, ki je dovolj samozavesten, ki si postavlja najvišje možne cilje na kateremkoli področju.
Pri politikih pa je ravno obratno. Vse več polagajo na lažno ideologijo, lažno zato, ker jim omogoča le-ta izriniti konkurenco. Ljudstvo je zanje samo še nepotrebni strošek ob volitvah. Tudi brez teh volitev že vedo kdo bo vladal recimo Sloveniji.
Primer. Skupina KUL levih strank se je osredotočila zgolj na g. Janšo in stranko SDS. Golob pa je naredil korak še naprej. Odkrito je dejal, da je potrebno uničiti vse janšiste, fašiste, desne ekstremiste itn. Politična ideologija gre torej brez pomoči marksizma v ekstreme, kjer je prostor samo za eno stran.
Podobno se dogaja v EU/Bruslju, kjer so t. i. socializmu dodali nove lastnosti v obliki omejevanja svobode govora, v omejevanju protestov proti kriminalu tujcev, kjer se ne sme objaviti njihovih imen in iz katerih držav prihajajo, v omejevanju protestov proti nelegalnim priseljencem, v omejevanju nasprotovanja več-spolnih podskupin itn.
Meni gre na smeh ko tukajšnji levičarji in rusofili omenjajo bogate milijonarje in milijarderje z zahoda, ki postavljajo/nastavljajo nove vlade. Nočejo priznati, da revnejše države to delajo na drugačen način. Dokaz.
Posamezniki iz ekstremne Levice niso ne milijonarji in še manj milijarderji – si pa pomagajo s svojo lažno ideologijo premagati nasprotni pol in pri tem ne izbirajo sredstev kako desne stranke povsem onemogočiti, blokirati in uničiti, ker jim to pomaga leva globoka država kjer ti posamezniki dobijo poplačilo za svoje usluge šele po volitvah, ki so dovolj velike, da se svoji levi ideologiji ne mislijo odpovedati.
Gre torej za elito samozadostnih, ki ljudstvo ne potrebujejo več saj določijo sami vse: Kdo bo predsednik vlade in države, katere stranke smejo biti v vladi itn. Lep dan. Marksizem je torej lažna ideologija, a jim pride še kako prav, da izničijo konkurenco in jo povsem zatrejo in onemogočijo. Lep dan.
Kaj je marksizem?
Marksizem je socialna, politična in ekonomska filozofija. Najbolj se osredotoča na boj med delavskim razredom (proletariatom) in lastniškim razredom (buržoazijo) ter daje prednost komunizmu in socializmu pred kapitalizmom.
Marksizem je bil prvič javno formuliran leta 1848 v pamfletu “Komunistični manifest” avtorjev Karla Marxa in Friedricha Engelsa, ki razlaga teorijo razrednega boja in revolucije. Preučuje učinke kapitalizma na delo, produktivnost in ekonomski razvoj ter se zavzema za delavsko revolucijo, ki bi strmoglavila kapitalizem v prid komunizmu.
Marksizem predpostavlja, da boj med družbenimi razredi – natančneje med buržoazijo (kapitalisti) in proletariatom (delavci) – določa ekonomske odnose v kapitalističnem gospodarstvu in bo neizogibno vodil v revolucionarni komunizem.
Marxova teorija razreda prikazuje kapitalizem kot enega od korakov v zgodovinskem napredovanju ekonomskih sistemov, ki si sledijo v naravnem zaporedju zaradi obsežnih in neosebnih sil zgodovine, ki se odvijajo zaradi obnašanja in konflikta med družbenimi razredi. Po Marxu je vsaka družba razdeljena na družbene razrede, katerih člani imajo več skupnega med seboj kot s člani drugih družbenih razredov.
Osnove Marxovih teorij o razrednem konfliktu
Sledi osnova Marxovih teorij o tem, kako naj bi potekal razredni konflikt v kapitalističnem sistemu:
Dva razreda: V kapitalistični družbi obstajata dva razreda: buržoazija (lastniki podjetij), ki nadzoruje produkcijska sredstva, in proletariat (delavci), katerih delo pretvarja surovine v dragocene ekonomske dobrine.
Malo moči za delavce: Navadni delavci, ki niso lastniki produkcijskih sredstev (kot so tovarne, zgradbe in materiali), imajo v kapitalističnem ekonomskem sistemu malo moči. V obdobjih visoke brezposelnosti so delavci tudi zlahka nadomestljivi, kar dodatno razvrednoti njihovo zaznano vrednost.
Izkoriščanje: Za maksimiranje dobička imajo lastniki podjetij spodbudo, da iz svojih delavcev iztisnejo kar največ dela, hkrati pa jim plačajo najnižje možne plače. To ustvarja nepošteno neravnovesje med lastniki in delavci, katerih delo lastniki izkoriščajo za lastno korist.
Odtujenost: Ker imajo delavci malo osebnega vložka v proces produkcije, je Marx verjel, da se bodo od njega odtujili, pa tudi od lastne človečnosti, in postali zamerljivi do lastnikov podjetij.
Družbene institucije kot orožje: Buržoazija uporablja tudi družbene institucije – vključno z vlado, mediji, akademijo, organizirano religijo ter bančnimi in finančnimi sistemi – kot orodja in orožje proti proletariatu, s ciljem ohranjanja svojega položaja moči in privilegijev.
Revolucija kot neizogibnost: Neizogibne neenakosti in izkoriščevalski ekonomski odnosi med tema dvema razredoma bodo vodili v revolucijo, v kateri se bo delavski razred uprl buržoaziji, prevzel nadzor nad produkcijskimi sredstvi in odpravil kapitalizem.
Uničenje kapitalizma in prihod komunizma
Marx je menil, da kapitalistični sistem inherentno vsebuje semena lastnega uničenja. Ločitev in izkoriščanje proletariata, ki sta temeljna za kapitalistične odnose, bi delavski razred neizogibno privedla do upora proti buržoaziji in prevzema nadzora nad produkcijskimi sredstvi.
To revolucijo naj bi vodili osvetljeni voditelji, znani kot avantgarda proletariata, ki bi razumeli razredno strukturo družbe in bi združili delavski razred z dvigovanjem zavesti in razredne zavesti.
Kot rezultat revolucije je Marx napovedal, da bo zasebna lastnina produkcijskih sredstev nadomeščena s kolektivno lastnino – najprej pod socializmom in nato pod komunizmom, v končni fazi človekovega razvoja. V tej končni fazi družbeni razredi in razredni boj ne bi več obstajali.
Kritike marksizma
Čeprav je Marx navdihnil množico privržencev, obstajajo tri glavne kritike marksizma:
Monopoli in propad kapitalizma: Marx je verjel, da povečana konkurenca ne bo proizvedla boljših dobrin za potrošnike, temveč bo vodila v bankrot med kapitalisti in vzpon monopolov, saj bo vedno manj ljudi nadzorovalo produkcijo. Strokovnjaki pa trdijo, da se kapitalizem ni zrušil zaradi hude konkurence, in čeprav so se trgi sčasoma spreminjali, niso privedli do prevlade monopolov.
Gospodarske krize: Verjel je, da bo tržno gospodarstvo, ki je po svoji naravi nenačrtovano, doživelo ogromne težave s ponudbo in povpraševanjem ter povzročilo hude depresije. Čeprav je bilo recesij in depresij, strokovnjaki menijo, da niso inherentna značilnost prostih trgov.
Neizvedljivost: Družba brez konkurence, denarja in zasebne lastnine se nikoli ni uresničila, in zgodovina 20. stoletja kaže, da je to malo verjeten in neizvedljiv koncept.
Vir: Ilustrate to Educate
@influencer – citiral bom tvoj ključni del…
Kaj je marksizem?
“(Marksizem je socialna, politična in ekonomska filozofija. Najbolj se osredotoča na boj med delavskim razredom (proletariatom) in lastniškim razredom (buržoazijo) ter daje prednost komunizmu in socializmu pred kapitalizmom.)”
***
Bistvo torej izhaja iz filozofije!! Koliko smeri pa imamo v filozofiji? Veliko? In prav to je kavelj 22. Vsakdo lahko izhaja iz svoje smeri filozofije. Ne bom jih našteval tukaj, ker jih verjetno sam dobro poznaš, pa tudi poguglati znaš, prav tako ti je jasna AI itn. Iz filozofije sta recimo nastali sociologija in psihologija in vedno je tej filozofiji uspelo priti na višji nivo relativne resnice.
Danes pa smo priča obratni smeri. Filozofijo (katerokoli) so ugrabile tiste elite, ki želijo priti na oblast ne glede na žrtve! Pri nas je najlepši primer ekstremna Levica. Ima 4 poslance – pa je ugrabila državo za svojo filozofijo, ki to ni, ji pa pomaga da pride na oblast. Peščici ljudi je torej uspelo postaviti temelje kako bomo živeli in razmišljali v Sloveniji. Te žrtve so predvsem država in narod/ljudstvo/družba in seveda vsi ostali podsistemi v vsaki državi. Na prvem mestu je to gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo itn. Lep dan.
@Rokovnjač, sem vprašal AI, ki pravi:
1. Obveznosti glede delovnega časa – Nekateri štipendisti so dolžni opravljati določeno število ur dela v okviru raziskovalnega projekta, poučevanja ali drugih akademskih nalog. Ta obveznost je lahko del pogojev za prejemanje štipendije.
2. Zaveza za delo v določenem obdobju – Nekatere štipendije, zlasti tiste, ki jih ponujajo vladne agencije ali zdravstvene ustanove, vključujejo obveznost, da se po zaključku študija štipendist vrne na določeno delovno mesto v ZDA ali opravi določeno število let dela na določenem področju.
3. Finančni pogoji – Pogodba bo verjetno določala, koliko denarja bo štipendist prejel, kako bodo ti zneski izplačani (mesečno ali letno) in ali obstajajo dodatni stroški, ki jih mora štipendist kriti (npr. zdravstveno zavarovanje).
4. Zahteve glede uspeha – Pogodbe pogosto vključujejo pogoje glede akademskih dosežkov. Štipendisti morajo ohranjati določeno povprečno oceno ali doseči določene akademske cilje, da bi ohranili svojo štipendijo.
5. Obveznosti glede objav – V primeru raziskovalnih štipendij lahko obstajajo tudi pogoji glede objave rezultatov raziskav ali sodelovanja v znanstvenih konferencah.
6. Obveznost za poročanje – Nekatere pogodbe zahtevajo, da štipendist redno poroča o napredku raziskav ali študijskega programa.
7. Pogodbe za delovanje v določeni ustanovi – Včasih je štipendist dolžan delati ali opravljati raziskave v določeni ustanovi ali z določenimi profesorji ali mentorji.
————–
Točka 2.
Torej ni tako kot pri nas, da doštudiraš (karkoli) in pot pod noge in nisi nikomur nič dolžan…
Pri nas se študira zastonj.
Vemo, kako se gleda na tisto, ki se jih dobi zastonj.
zastonj je samo sirček v mišolovki.
Celotno življenje v resnici “odplačoješ” z nizkimi dohodki in nemogočimi pogoji dela to “uslugo” v ZLOveniji.👍
P.S,
Karijere profijev tam gredo v miljone $ ,LETNO.
blejaš, ker nisi razumel pogovora.
Na tale clanek bi se dalo marsikaj komentirat.Jaz bi omenil samo dva,prvi je bolniski staz,drugi pa odhod dohtarjev in se koga v tujino.
OK,ce bolan clovek ne more k dohtarju,bo sigurno osal dlje bolan,ce se ne bo sam pozdravil.Morda so ljudje prav zato veckrat in dlje na bolniski.
Kar se pa tice odhoda dohtarjev v tujino,bi pa predlagal obezno sluzenje vojske in spet na mejo soldate na vsakih sto metrov tako,kot je bilo v Yugi.Na potniske vlake pa policaje,da preprecijo odvoz v tujino vsem vsem butalskim potnikom.Pa bo volk sit in koza cela,pa lep dan!
Rokovnjač, obrazloži, kako je s šolanjem na faksu medicini ZDA.
Ali si plačajo sami, ali imajo štipendije, pa morajo potem oddelati toliko časa.. ?
Solajo se na oba nacina,samoplacnisko in stipendije.Res pa je,da samoplacniki studirajo na puf!Mislim,najvec!
Hvala.
Še to: ali tisti, ki dobi štipendijo – predvidevam , da podpiše pogodbo, da mora ostati toliko in toliko časa v tisti firmi (bolnici) ?
Pred 200 leti je veliki pesnik rekel “ce doma jim dobro ni, zerjavi se cez morje dvugnejo”.
Preseren si ni znal predstavljati, da bi kdaj lahko kdo komu to preprecil. Potem so prisli casi, ko so te lahko zaradi tega ubili. Bratje v idejah so celo zaminirali mejo. Pesnik je bil pac romantik in je mislil, da je clovesko dostojanstvo dosezena in neodtuljiva pravica. Ni si mogel predstavljati, da bo sto let kasneje drzava lastnik vseh ljudi znotraj meja. Meja, ki jih takrat sploh ni bilo.
Spet lažeš !
@PK
In kako so stotisoči gasterbajterjev prišli v zahodno Evropo?
Kako je milijone turistov potovalo k nam?
A se vam mal frtajčka al ste sam žleht ?
Z lascia passare smo potovali v Italijo kakor in kolikor se je komu zdelo.
Res ste nakladač.
Moralne lekcije od Jekle Stergel, ki je na čelu festivala Liffe desetletje prejemala denar Tobačne Ljubljana (za promocijo smrtonosnega kajenja – neposredna posledica je, da imamo med drugim rekordnih 700 novo-odkritih ženskih in 900 moških pljučnih rakov) ali pa mafijskega polizanca Cvara, ki je na vsak način hotel ljudi zastrupljati z rakotvornim tobačnim dimom v restavracijah, barih in kavarnah… so meni osebno rahlo DEGUTANTNE.
Ampak glejte, če tega ne vemo, ali tega sploh ne razumemo, potem je vse v redu, potem so to kar kolumnisti oz. verodostojni, citiranja vredni posamezniki…
Prižgi enega za umiritev, Vernone 🙂
Come on Vernon,kajenje je stvar posameznika in dej nehat ze enkrat.Ce zivite v svobodi je tudi kajenje dovoljeno!
Ni res ! Potem naj si plačajo sami zdravljenje raka, obsevanje, kemoterapijo in dohtarje !!!
Zakaj moramo potem ostali plačevati posledice razvade.
In zato imaš pri zavarovanju večjo tarifo, če si kadilec !!
Ja Mlinar,biv sem strasten kadilec,pa sem se odlocil,dovolj je te neumnosti in sem zapustil kajenje prvega Januarja 1971,kadil sem 20 let!Kdor je neumen,naj kadi,rak te tako ali tako kmalu pobere.v nebesih je pa itak prepovedano kajenje,ker itak tam tobak ne raste,cigarett pa tudi ne smes sabo prinest!
Ta je res absurdna, sploh od vlade, ki se je zaklinjala, da bo vedno upoštevala stroko, zdaj pa naenkrat pacienti bolje vedo od zdravnikov, kakšna je njihova diagnoza, logično, zdravnik samo od zunaj opazuje, pacient ima pa osebno doživeto izkušnjo in sam najbolje ve, kaj se dogaja v njegovem telesu in kako naj poteka zdravljenje.
Človek ne ve, a bi se smejal ali jokal, ve pa eno stvar, stari Grki so imeli zelo prav, ko so svarili pred demokracijo s splošno volilno pravico kot večjo nevarnostjo od največje tiranije.
V zvezi s samovoljno politično-populistično medijsko ponujeno
“obvezno ne-obdavčeno božičnico”
se je mogoče strinjati le s tistimi,
ki postavljajo kot nujni pred-pogoj kakršne-koli priložnostne dodatne finančne spodbude delojemalcem
preverjeno aktualno pozitivno finančno poslovanje zasebnega ali državnega delodajalca (ali lokalnega in državnega proračuna v celoti)
ter ohranjen pozitiven poslovno-finančni rezultat (zasebnega ali državnega) poslovnega osebka tudi po korektno izplačani “neobdavčeni božičnici”.
Vse drugo je je neodgovorni predvolilni politični, pravni in finančni diletantizem ter brezumni kanibalizem na račun in v breme sedanjih in naslednjih generacij brezpravnih delojemalcev in davkoplačevalcev,
ki bodo morali neodgovorno povečana mednarodna državna posojila ter ne-gospodarno povečano mednarodno zadolženost na tujih finančnih trgih
odplačevati še naslednja desetletja.
Stalno eno in te isto o Marxu, obstajajo tudi drugačne razlage:
“Michael Hudson: Marx je bil zagovornik prostega trga
Preden to pojasnim, moram najprej podati kratko uvodno opombo. Richard in jaz sva klasična ekonomista. Slediva teoriji vrednosti, ki so jo razvili Adam Smith, Ricardo, John Stuart Mill in drugi – tisti, katerih analize so vodile do Marxa. Problem je, da sodobni ekonomski učni načrt ne obravnava teorije vrednosti, teorije cen in teorije rente, ki so jo razvili klasični ekonomisti. Edini, ki o tem govorijo, so marksisti.
Zato je ironično, da sva oba klasična ekonomista, a naju imenujejo marksista. Istovetimo se z marksisti, ker je Marx napisal prvo zgodovino ekonomskega mišljenja, svojo Teorijo presežne vrednosti, v kateri govori o tem, kako so klasične analize fiziokratov, Smitha in drugih – njihova teorija vrednosti in teorija cen – pripeljale do problemov, ki jih je obravnaval v Kapitalu. Prvi zvezek je posvetil svojim dopolnitvam njihovih teorij, v drugem in tretjem zvezku pa opisuje teorijo rente, finančno teorijo in teorijo nepremičnin, ki so pripeljale do vsega tega.
Mnoge gledalce bo morda presenetilo, da verjamemo v klasični prosti trg. Toda klasični ekonomisti so pod prostim trgom razumeli trg, ki je prost interesov, ki si izklesujejo dohodke, ki nimajo ničesar opraviti s proizvodnim procesom in so ovira za uspeh industrijskega kapitalizma.
Vloga klasične politične ekonomije je bila razviti teorijo vrednosti in cene kot orodje za izolacijo ekonomske rente – nezasluženega dohodka –, ki jo je moral industrijski kapitalizem odpraviti, da bi Britanija postala delavnica sveta in da bi Francija, Nemčija in industrijske sile postale industrijske sile, kakršne so postale.
Klasična industrijska strategija je temeljila na klasični ekonomiji in politični ekonomiji. To je tisto, kar je industrijski kapitalizem naredilo tako revolucionarnega pri odstranjevanju ostankov fevdalizma. In to je v nekem smislu tisto, s čimer se danes soočajo države BRICS, ko poskušajo razviti lasten načrt za svoje trge. To je osvoboditev od dediščine kolonializma in od neoliberalizma, osredotočenega na ZDA, ki je prevladoval v vladni politiki po vsem svetu in ga vsiljujejo Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad in gospodarski mainstream.
Naše stališče je torej, da se države BRICS soočajo s problemom, ki je zelo podoben tistemu, s katerim so se soočale evropske industrijske kapitalistične države v poznem 18. stoletju, kot so ga razumeli francoski fiziokrati in Adam Smith (ki je bil pod njihovim vplivom) – vse do konca 19. stoletja. Velika Britanija, Francija, Nemčija in druge države so se morale spoprijeti z interesnimi skupinami, ki so se prenesle iz fevdalizma.
Danes se države BRICS soočajo s podobno dediščino – dediščino kolonializma, tujih naložb in oligarhij, ki imajo v lasti njihove surovine, zemljo in privatizirane javne storitve. Vse to so bremena, ki jim preprečujejo razvoj, ki je na primer omogočil tako uspešno rast Kitajske. Torej, o tem želimo govoriti, saj bo to politično vprašanje, ki bo v naslednjih nekaj letih vodilo države BRICS.
Industrijski kapitalizem je potreboval celo stoletje, da je poskušal odpraviti pridobljene pravice nepremičnin, bančništva in monopolov. Na koncu je to spodletelo. Prišlo je do antiklasične reakcije, s katero živimo še danes. Želimo opisati, kako lahko države BRICS sledijo tej teoriji vrednosti, cene in rente, da se osvobodijo nezasluženega dohodka, vseh teh razredov, tujih vlagateljev in domačih iskalcev rente, ki nimajo ničesar opraviti s proizvodnim procesom in jim preprečujejo, da bi svoje fiskalne prihodke, prihodke vlade, devizne prihodke in zunanjo trgovino namenili industrializaciji. Morda bi moral tu nekaj besed prepustiti Richardu.”…
Upam, da tega ne vbijate v glavo mladini.
Ekonomska fakulteta nima predmeta zgodovini ekonomije, kjer bi predavali o različnih ekonomskih šolah, čeprav je tak predlog bil, kar mi je povedal znanec profesor tam, ki je ta predlog podal.
Mladina bi potem zvedela o RAZLIČNIH pogledih na ekonomska vprašanja.
Vi bi samo enega absolutno zveličavnega, kar me spominja na potovanje po SZ, kjer smo na vlaku lahko poslušali le eno postajo, danes pa lahko poslušamo pretežno eno resnico v medijih.
Ja bogha preproščina. 😰
Tega toži_kvakam čustvenegha izliva, je avtorica podkrepila še z obilno merico marksizma, ki ne pojasnuje ničesar razen intelektualne podhranjenosti avtorice. Sveta preproščina, desnuhi a ne premorete kaj boljšegha ?
Sam fprašam. 🥴🥱
Miran pejt na drevo, pa še štrik ne pozabi in si ga ovij okoli ….
@Mario
A ste to vi delal ?
Pa ste revež pozabil ornk zadrgnit, pol pa tle razgrajate.🤔
Miran, kar ostani gor na drevesu, namesto štrika pa na banano ne pozabi…
Odgovor na veneceluazicajo je veneceluazicija 👍
“Naša obveščevalna služba je brez dvoma potrdila, da je to plovilo prevažalo mamila, da so bili ljudje na krovu narkoteroristi in so delovali na znani poti za prevoz mamil,”
@Dezi
Dejte prosim raje narišite. Jst ne zastopim a ma tud trohice napisanegha.
🤔
💉🚀💥👍
Rigetti Computing Inc
40.06
37.05
12.99B
+13.16%+166.36%+391.53%
Klošar faušni frdamani 👍
Re:.. en tabor zagovarja malega delovnega človeka, po naravi nesebičnega in pridnega, ki si zasluži božičnico, javna stanovanja in javno zdravstvo,
To je simplicizem. V resnici ima ta tabor strategijo, da deli drobtinice in obljube vecinskemu delu populacije in s tem prudobiva glasove. V resnici so to obljube Indije Koromandije, ki jih predvsem ta tabor ne more izpolniti. Bozicnice ne dajejo oni, ampak delodajalci, ki si s tem slabsajo polozaj na trgu. Pod crto bodo obvezne bozicnice povzrocile manj plac, vec brezposelnih. Lepa obljuba!
Javnih stanovanj ta tabor tudi ne more ponudit, ker jih ne more zgradit, pa tudi javno (drzavno) zdravstvo razpada.
V tem pogledu je bilo oblastnikom v socializmu lazje, ker niso rabili talat bombonckov ljudem. Takrat so bili ukrepi bolj enostavni. Recimo prepovedat uvoz keramicnih ploscic na 4 kvadrate po osebi, pa so tako ohranili delovna mesta v Gorenju, kjer so delali edino belosive ploscice. Zaposleni na teh delovnih mestih si s svojimi placami itak niso mogli privoscit lepsih ploscic.
Z vsem spoštovanjem do ga. Stergel je zame to slab članek, čeprav se imam za zmernega desničarja. Zakaj? Zato, ker je filozofiranje tukaj povsem odveč! Ni potrebno poslušati ne vlade in ne predstavnikov iz gospodarstva. Potrebno je samo pogledati statistične podatke – naše in tuje in vse primerjati med sabo. Pomembno je recimo katera podjetja zapuščajo Slovenijo, katera podjetja niso več naša itn. in bo hitro jasno kakšne so naše ultra-leve vlade.
Pa še ena pomembna novica. klasični računalniki, tudi tisti veliki se počasi poslavljajo, ker prihaja doba kvantne nadvlade katere osnova so izhodišča zakonitosti matematike – in ne več filozofiranja kateri pol je bolj uspešen. To je večna tema za politične analitike, matematike pa se ne da podkupiti. To ni statistika, ki si jo lahko prirediš tako, da bodo končni rezultati takšni kot si si jih želel. klasični računalniki temeljijo na domnevah ob pomoči matematike. Tudi zato so ti algoritmi močno pogojeni z osebnimi značaji teh programerjev.
Pa še en očitek temu članku. Napisan je tako, da bomo imeli sedaj tukaj množico levičarjev in rusofilov, ki bodo dokazovali tako kot naša ekstremna Levica kako so na pravi poti, ker za njih marksistična utopija ne bo nikoli umrla. lep dan.
Beri, jaz pa mislim, da je tale članek daleč najboljši v zadnjem obdobju na temle portalu. Preveč bi se zamudil s pojasnjevanjem, zakaj tako mislim, žal pa tudi ti nisi z ničimer utemeljil svojega odklonilnega mnenja. In kako naj avtorica članka prepreči besne reakcije trdih levičarjev (ki jih trenutno še ni videti)?
Trdih levicarjev?
Kateri pa so to? Miller, Drejc in co. so zakrknjeni nacisti, tako kot njihovi sponzorji v Kremlju.
Tudi neke Vrecke, Kordusi in Mesci, so edino frontni propagandisti, ki tako vneto trosijo okoli sebe dezinformacije, ki bi morale prepricati ljudstvo, da se njihov tabor bori zanje; v resnici pa ta tabor dela zase kot pac kapitalisti delajo predvsem zase; tu ni nic levega, cemur se je vcasih reklo levo; vcasih se je temu reklo desno in reakcionarno.
Eh, nisem mislil drejkcev, ti niso primer resnih razpravljalcev, oni samo gonijo putinistično propagandno vojno, ne da bi kaj razumeli o politiki, ekonomiji, družbi in podobnih temah.
Btw, že dolgo vemo, da so skrajni levičarji in skrajni desničarji ena in ista drhal. Oboji so skregani z načeli demokracije. Upam, da mi ni treba tega dokazovati s primeri, saj so splošno znani.
@tohuvabohu – načelno se strinjam s tabo. Strokovne razlage nisem želel podati, ker to ni bil moj namen. To, kar me je v tem članku zmotilo je to, da poskuša približati stališča enih in drugih tako, da recimo vplete se marksistični materializem itn. To ne gre skupaj.
Leve vlade bodo vedno delile to, kar ni njihovo z mislijo na svoje elite. Teh pa je v Sloveniji bistveno več kot desne skromne elite. Tudi zato ne morejo biti desne vlade tako radodarne kot so leve, ker je njihova elita skromnejša – in tudi na zakonitosti gospodarstva gledajo povsem drugače kot leve vlade in leve globoke elite, ki se že desetletja uspešno skrivajo za Kučanom in njemu podobnimi strici in tetami. Lep dan.
P. S. komentator Miro je dokazal, da kot ekonomist razume marksizem drugače kot ostali in ga podpira – jaz ne.
Beri, nisem pričakoval strokovne razlage (tudi ne vem, katero stroko imaš v mislih), me pa zanima, kaj konkretno te je zmotilo v članku.
Elite, ki so zdruzene v levem klanu so tako etablirane, da jih nobena desna vlada ne bi mogla razrahljati. Vedno je bilo tako in je vedno bolj, ker se je ta elita naucila v preteklosti kako reagirati na desno vlado. Samo kaksen res dramaticen dogodek ali stanje bi mogoce sprozilo spremembo.
Ali drugace: samo % na volitvah, ki bi racunsko omogocili desno vlado, ne bi pomenili dosti.
Moram pa priznati, da je moje mnenje mocno. naslonjeno na tezo Acemogluja in Johnsona v knjigi “Zakaj narodi propadajo”. Prevec je logike, da ne bi bilo res.