Kandidat za novega/starega hrvaškega predsednika Zoran Milanović, ki je v prvem krogu dobil 49,1 % glasov in bo precej verjetno zmagal v drugem krogu, če se ne zgodi kaj hudo dramatičnega, je povzel bistvo demokracije, ki ga nekateri v Sloveniji še vedno ne razumejo prav dobro. (Vir: 24ur.com)
“Za to vlado so vrata Bele hiše zaprta”
Podjetnik Ivo Boscarol, povabljenec na "ustoličenje" Donalda Trumpa, ki ima menda tesne stike z očetom Melanie Trump Viktorjem Knavsom, je jasno povedal, kaj si prihajajoči predsednik ZDA misli o trenutni slovenski vladi in njenem predsedniku. (Vir: Delo)
HDZ vlada kot bivša partija, ki se je trdno drži kriminal. Povrhu nastavlja svoje ljudi, da o nepotizmu ne govorimo.
Milanovič bo zmagal, ker ščiti mlade Hrvate, da se jih ne pošlje na ukrajinsko fronto kot kanon futer za ameriške interese, kot to hoče pentagonski konjušar janša, pardon plenkovič.
Nič katastrofalnega za Hrvaško. Modri Plenković ostaja še naprej predsednik vlade, Milanovič pa klovn, ki potrjuje, da je Hrvaška demokratična država.
Hja, kadar gre prevec stvari narobe, se je treba vrniti nazaj do tocke, ko je se bilo dokaj v redu in analizirati kaj se je zgodilo, da sedaj ni v redu.
Mogoce de je treba vrniti do Kantovega kategoricnega imperativa. Kot principa na katerem se da nekaj zgraditi. Ta princip je kar nekaj dobrega omogocil, resda v 19. stoletju, potem se je pa sfizil.
Sam zadevo vidim drugače. Od desne vlade pričakujem, da bo nadpovprečno uspešna na vseh področjih – ne samo za državo, ampak tudi za ljudstvo/narod/ družbo. Če med levimi in desnimi vladami ni prevelikih odstopanj in so vse bolj ali manj povprečne – se ljudstvo naveliča tudi te povprečnosti in išče drugačnost – pri nas jih vedno “najde” v NOVIH OBRAZIH IN NOVIH STRANKAH.
Enako je, če sta leva in desna vlada ekstremno različna. Tudi tedaj ljudstvo odloči, da je čas za menjavo oblasti. Primer.
Če ti desna vlada sklene, da bo varčevala na vseh nivojih in te viške vložila v vitki javni sektor in vitko gospodarstvo z dodano vrednostjo, konkurenčnostjo, novimi tehnologijami, izdelki in storitvami – se ljudstvo upre, ker noče, da bo s svojimi davki to omogočila?!
Kje pa naj država vzame denar za konkurenčno gospodarstvo? Levičarji pravijo naj vzame denar od bogatih, a problem je v tem, da je teh bogatih v levičarskih državah premalo.
Problem vzhodnih držav vidim ravno v tem, da tukaj ni bistvenih razlik med levimi in desnimi vladami glede na uspešnost vodenja države in ljudstva. Tudi zato bo v takšnih državah BDP vedno nižji od zahodnih držav.
Da se da korenito spremeniti takšna razmišljanja dokazuje Kitajska, v Evropi/EU pa novo nastale državice, ki so zapustile veliko Rusijo in pa varšavske države, ki nas prehitevajo po levi in desni strani.
Epilog. Če je neka vlada leva ali desna še ne pomeni korenitih sprememb na bolje. Zakaj ne? Zato, ker zadnja leta politične elite skrbijo le še zase in tiste, ki jih podpirajo, da so lahko še naprej na oblasti. Lep dan.
Hrvati so očitno utrujeni in naveličani dolgotrajne in skorajda totalne oblasti HDZ, kar je Milanović odlično izkoristil kot edina realna in neprijetna alternativa Plenkoviću in HDZ “na Pantovčaku”.
Zmanjkalo mu je manj od odstotka glasov do zmage v prvem krogu in drugo-uvrščenega neodvisnega kandidata s podporo HDZ, dr. Primorca, je pustil za seboj domala za 30 odstotkov.
Čeprav so sistemske in politične okoliščine med RH in RS neprimerljive, pa je vendar treba opaziti poraz konkurenčno “atomizirane” ter interesno razpršene sredinske in desne demokratične koalicije ter opozicije, proti kateri je ideološko in pragmatično monolitna leva parlamentarna opozicija (SDP in Možemo) odigrala zmagovito igro.
Če je bila Hrvaška po zadnjih parlamentarnih in evropskih volitvah tako rekoč vsa “modra” (HDZ), je bila po prvem krogu predsedniških volitev vsa “rdeča” z doslej še nedoseženim zmagoslavjem Milanovića in njegove SDP v vseh županijah.
Zdi se, da marsikdo v Sloveniji ne more razumeti, da ne moremo misliti vsi enako, tako v politiki kot v medijih kot v splošni javnosti. Namesto različnosti mišljenja in pluralizma idej prevladuje uniformna politična korektnost, ki je drugi izraz za enoumje.
Kdor ne podpira vojne Zahoda proti Rusiji, ki ni v našem interesu, je putinist, rusofil, ruski agent… Kdor ne podpira izraelskih zločinskih vojn na Bližnjem vzhodu in večdesetletnega trpinčenja Palestincev prek apartheida, etničnega čiščenja in genocida, je antisemit.
Kdor ne podpira prebujenske ideologije in kulturne revolucije na njeni podlagi, je rasist. Kdor ne podpira LGTB agende, zlasti v okviru izobraževanja najmlajših, je homofob. Kdor ne podpira militantnih feministk, ki sovražijo moške, je mizogin. itd.
Zdi se, da je Zahod že davno izstopil iz okvirov normalnosti in stopil na pot nove “normalnosti”, ki jo je krasno opisal George Orwell v svojem romanu 1984 ali pa Aldous Huxley v svojem “Krasnem novem svetu”.
Ampak vedno v zgodovini je bilo tako, da “psi lajajo, karava gre dalje”. Pse tipa Orwell ali Huxley lahko celo pohvalijo in pobožajo, ampak samo tedaj, ko služijo za kritiko konkurenčnih imperijev.