Ključnik: samomor
Zadeva, ki ne sme obstati v neraziskanem korupcijskem podalpskem vesolju

Zadeva, ki ne sme obstati v neraziskanem korupcijskem podalpskem vesolju

V zadnjih dneh se je v glavnih medijih nekam skril podatek o tem, da je ena od ključnih prič pri političnem podkupovalnem škandalu desetletja čisto slučajno (domnevno) storila samomor. Užaljena zguba teh volitev Robert Golob pa dnevno hrumi o nekakšni prevari, čeprav je njegova ideološka koalicija dobila borih 40 glasov. Potem je prišlo do domnevnih poskusov podkupovanj t. i. desnih poslancev s strani Gibanja Svoboda, predaje določenih dokazov na tožilstvo, prvih zaslišanj vpletenih in misteriozne smrti ključne priče. Potek dogodkov, ki še v sluzastih holivudskih “crime” nanizankah pomeni, da nekaj hudo smrdi.

Ko hoče poslanec nekaj povedati, pa ga ne slišijo, mora zlesti na streho Državnega zbora

Ko hoče poslanec nekaj povedati, pa ga ne slišijo, mora zlesti na streho Državnega zbora

Zakaj so ljudje tako nasilni do posameznikov, težko razumem, toda vem iz lastnih izkušenj, da je to nekaj groznega in da to dejansko obstaja. Dogodek na strehi parlamenta je resno opozorilo slovenskim politikom, da se lahko zgodi tudi tragedija, če se ne upošteva demokratičnih pravil. Pokojni profesor sodne medicine dr. Anton Dolenc nam je velikokrat rekel, da se moramo zavedati, da tudi besede lahko ubijajo – in imel je prav. Zavedati se moramo, da smo samo ljudje in kot taki tudi mnogi zelo krhki; starejši kot smo, večja je krhkost posameznika. In marsikoga lahko že manjše neprijetnosti spravijo v stisko, ker nismo pač vsi enaki. Nekateri se zelo hitro odločijo za poskus samomora, drugi trpijo daljši čas, a so ravno tako lahko kandidati za samomor, samo da še ne vedo tega. Zato bi morali v parlamentu paziti, kaj delajo z besedami in postopki.

Referendum o češnjevem cvetu

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.