Ključnik: proračun
Vlada farsične enotnosti

Vlada farsične enotnosti

Rezultat volitev je prinesel neverjetno spremembo v retoriki še aktualnega predsednika vlade in nekakšno očiščevalno predvelikonočno razodetje. Sedaj ne potrebuje več drugega mandata za obstoječo ideološko koalicijo, potrebujemo pa menda vlado narodne enotnosti, ki bo reševala nakopičene probleme in posledice zaostrenega mednarodnega položaja, ki pa jih še deset dni nazaj zanimivo ni bilo, čeprav vojna v Iranu traja že mesec dni. Po izjavah predstavnikov koalicije v predvolilnih soočenjih je bilo vse skorajda več kot idealno. Da ne bo nobene dileme: če bi na volitvah njegova ideološka koalicija dobila 46 glasov v Državnem zboru, kar so sicer kazali prvi rezultati vzporednih volitev, ne bi slišali nobene besedice o vladi narodne enotnosti, sodelovanju, boju proti korupciji. Nadaljeval bi z brutalnim ideološkim razdvajanjem, revolucionarnim vodenjem gospodarske in davčne politike brez upoštevanja kakršnihkoli drugačnih, strokovnih mnenj. Da o nadaljnjem prikrivanju korupcije v najožjih vladnih krogih niti ne govorimo.

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

O kitajskih železnicah in slovenski realnosti

Lani so na Kitajskem v le dveh dneh odprli kar tri nove železniške proge v dolžini 200, 300 in 400 kilometrov, s katerimi so povezali nekaj mest in omogočili potovanje s hitrostjo tudi 350 km/h.. Ob takšnih novicah v Sloveniji pomislimo na desetletja priprav o gradnjji 27-kilometrskega “drugega tira”, ki je tik pred volitvami prejšnji mesec dočakal svojo (ne)uradno otvoritev. Ob tej pridobitvi smo v zadnjem desetletju na železnicah dobili samo še nekaj obnov prog in železniških postaj, brez kakega večjega izboljšanja možnosti in hitrosti potovanj. In to ob tem, da za železnice letno iz proračuna namenjamo najmanj pol milijarde evrov, kar je precej več kot za ceste, ki se financirajo s prispevki uporabnikov, čeprav so mnenja v javnosti drugačna.

Vladna hoja po finančnem robu ob novih krizah pomeni nevarno ogrožanje stabilnosti Slovenije

Vladna hoja po finančnem robu ob novih krizah pomeni nevarno ogrožanje stabilnosti Slovenije

Medtem, ko se večina medijev v zadnjih dneh ukvarja z vladnimi akrobacijami in predvolilnimi samohvalami glede “zgodovinske” evakuacije slovenskih državljanov z vojnega območja na Bližnjem vzhodu, se v ozadju “kuha” veliko bolj pomembno vprašanje: kako bo Trumpova ekspedicija v Iranu vplivala na svetovno, torej tudi evropsko in slovensko gospodarstvo. Praktično vsi ekonomisti že nekaj časa enotno opozarjajo slovensko vlado, da skrajno “nategovanje” javnih financ pomeni ogromno tveganje pri morebitnih novih zunanjih šokih, kar vojna v Iranu gotovo je. Slovenski proračun namreč nima nobenih resnih rezerv za krizno ukrepanje, ki bo morda potrebno ob radikalni rasti cen energentov ob stagnaciji gospodarske rasti. Da kakšnih naravnih nesreč niti ne omenjamo.

V skokih zlato, pri korupciji pa hud boj z Botsvano in Ruando za 41. mesto

V skokih zlato, pri korupciji pa hud boj z Botsvano in Ruando za 41. mesto

Ob vseh vladnih predvolilnih obiskih regij, prikazovanju “zgodovinskih” dosežkov aktualne vlade, ki bodo sicer menda vidni šele v naslednjem mandatu, se je ob poročanju glavnih medijev nekam nizko “skril”, izgubil podatek o zaskrbljujočem nazadovanju na lestvici zaznavanja korupcije (CPI indeks), ki ga vsako leto objavlja organizacija Transparency International (TI). Težko bi rekli, da je rezultat presenetljiv, saj so v TI ocenili, da so najbolj kritični trendi na področju politične integritete, javnih naročil, kadrovskih postopkov, pomanjkanja učinkovitega pregona gospodarskega kriminala ter krhanja namesto krepitve neodvisnih institucij. Poročilo sicer ne omenja posameznih oseb, politikov, z veliko verjetnostjo pa lahko sklepamo, da je k slabši oceni gotovo pripomogla aktualna vlada s premierjem na čelu, ki vztrajno relativizira odločitve neodvisnih institucij.

Ekscesno politično “urejanje” gospodarstva ni nikoli prineslo dobrih rezultatov

Ekscesno politično “urejanje” gospodarstva ni nikoli prineslo dobrih rezultatov

Politiki pred volitvami mnogo govorijo, zaradi kratkega spomina volivcev pa pogosto malo naredijo, za volivce namreč. Mnogo več naredijo za svoje prijatelje, zase. Odločitev na volitvah bi morala zato biti odločitev o integriteti posameznika, ki nekaj obljublja. Je obljubo izpolnil, udejanil v praksi? Ali gre za nekakšno vzporedno realnost, v kateri se politiki hvalijo na davkoplačevalske stroške, medtem pa razočarani volivci ne vedo več, kaj bi sami s seboj in njihovo glasovnico. Dejanskim glasovom ljudstva, ne tistim promocijskim, ki so si ga nekateri nadeli v ime svojih aktivistično-političnih organizacij v želji zamegljevati dejanski glas ljudi, v realnosti prisluhne vedno manj politikov.

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

Ko 50 vladnih “PR strokovnjakov” ne zna sestaviti predstavitve dosežkov vlade

V sredo se bo iztekel ad hoc razpis vlade (nosilec je Urad za komuniciranje – UKOM) za izdelavo “komunikacijskega načrta za potrebe izvedbe informativne kampanje o dosežkih vlade v mandatu od 2022 do 2026”. Kampanja na spletu in radijskih postajah naj bi potekala od 9. do. 18. februarja, čisto slučajno se bo zaključila točno sekundo pred uradnim začetkom volilne kampanje, ki se začne 19. februarja. Vlada bo poleg zaenkrat neznanega zneska plačila za izbranega izvajalca (ta mora ponudbo z vsemi elementi, ocenami dosežkov…. pripraviti v šestih dneh!) za zakup spletnega in radijskega oglaševanja namenila 40.000 EUR proračunskega denarja. Poleg brezsramne, verjetno tudi nezakonite predvolilne samopromocije koalicije na račun davkoplačevalcev v času volilnih opravil, se lahko vprašamo, zakaj vlada ob več kot 50-ih zaposlenih “strokovnjakih” za komuniciranje, promocijo… ne zna sestaviti osnovne strategije predstavitve svojih dosežkov?

A smo se za to borili?

A smo se za to borili?

23. decembra pred 35-imi leti smo se slovenski državljani na plebiscitu z ogromno večino (95,71 %) odločili za samostojno državo, tudi zaradi popolnoma iztirjene gospodarske in finančne politike nekdanje države, ki je končala v ekonomskem, političnem, demokratičnem in še kakšnem bankrotu. Eden pomembnih ciljev osamosvojitve je bil vzpostavitev učinkovitega gospodarstva ob vitki in učinkoviti državni birokraciji, ki bo podporni servis ljudi in podjetij. In kje smo danes? Namesto vitke države, ki spodbuja podjetništvo, inovativnost, smo dobili birokratsko-političnega debeluha, ki v svobodni podjetniški pobudi vidi nevarnost, se vtika v vse pore življenja ljudi in gospodarstva, ob tem pri pogoltnosti, umetni, politični redistribuciji ustvarjenega, korupciji… vse bolj spominja na SFRJ-jevski sistem vodenja države. Bistvo ni več razvoj države, bistvo je administrativno razdeljevanje denarja in obstoj na oblasti za vsako ceno. Na današnji dan znaša tekoči primanjkjljaj državnega proračuna 2 mrd EUR (!), ampak novi projekti kupovanja volivcev so že v teku.