PIŠE : Sebastjan Jeretič
S katerim odtenkom rdeče preživeti pred dokončno politično marginalizacijo?

S katerim odtenkom rdeče preživeti pred dokončno politično marginalizacijo?

Obdobje Tanje Fajon je bilo zagotovo za stranko porazno, saj ga lahko ocenimo le z zamahom roke in opazko, da je šlo za všečnost iskajočo praznino. No, tudi obdobje Dejana Židana ni bilo za politološko oceno kaj dosti boljše. Zato je povsem jasno, da je za stranko SD pomembno na prihodnjem kongresu izvoliti voditelja, ki bo pustil vsaj majhen pečat v političnem dogajanju, ki bo torej stranki prinesel vsaj trohico neke vsebine, pa kakršnakoli že ta bo. Nujno je torej, da z novim voditeljem zastavijo neko strateško linijo politične preobrazbe, da sploh ohranijo razlog za njihov nadaljnji obstoj, saj je brez tega bolje, da po prodaji vile in ob koncu tega mandata ugasnejo luč in se na smetišču zgodovine pridružijo svoji pravni predhodnici.

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Politično dogajanje je ponovno odprlo razpravo o vsebini 82. člena slovenske ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava se je prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Trije, vključno z Anžetom Logarjem, tega niso storili. Podobno kot toktat se je o 82. členu sprožila polemika tudi pred leti ob razkritju pogodbe med SDS in njenimi poslanci, ki določajo njihove finančne obveznosti v primeru, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s takšnimi zahtevami do poslancev krši ustavo. Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva?