Razmišljati s svojo glavo je pomemben vidik svobode, ki je ena temeljnih vrednot našega modernega sveta. Zato je sklicevanje na ta argument običajno pozdravljeno in sprejeto kot znak zrelosti. Še posebej, če ga uporabi poslanec, ki je zavrnil zahtevo po izrazu lojalnosti svoji stranki. No, pozdravijo ga predvsem nasprotniki te stranke, medtem ko njeni zvesti pripadniki to zavrnitev prepoznajo kot izdajo ne glede na argumente, na katere se pri tem nekdo sklicuje.
Seveda pa je vsako politično komuniciranje mogoče interpretirati s čisto taktičnega vidika, torej kot del dnevno-političnega delovanja, ali pa poleg tega v analizi bolj podrobno preverimo vse koncepte, ki se pri tem uporabljajo. Poleg sklicevanja na razmišljanje s svojo glavo se je namreč izpostavila tudi ustavna spornost kakršnihkoli zahtev po izražanju lojalnosti poslanski skupini, saj je svobodno odločanje ljudskih predstavnikov v parlamentu eden stebrov modernih političnih ureditev. Zato je pomembno razumeti, kako je ta ustavna določba sploh zamišljena in kaj pomeni v celovitem ustroju sodobnih ustavnih sistemov.
Politični koncepti, ki sestavljajo naš današnji sistem, se nam včasih zdijo samoumevni in pri tem ne pomislimo na njihovo zgodovino in logiko. Vsak tak koncept pa je postal samoumeven na podlagi političnega boja, ki vzpostavi razmerja moči in pri tem so prav samoumevnosti izraz največje moči, saj se o takih konceptih sploh ne sprašujemo, temveč delujejo spontano. Zato je ravno v takih primerih še toliko bolj pomembna občasna refleksija, ki se poglobi v logiko in načela, ki so ključna za ta politični koncept, saj določajo njegovo pozicijo v celovitem mozaiku našega modela politične organizacije.
Aktualno politično dogajanje je torej ponovno odprlo javno razpravo o vsebini 82. člena naše Ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava o tej določbi se je spet prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Podobno se je o tem členu sprožila polemika tudi, ko se je pred leti razkrilo pogodbe med to isto stranko in njenimi poslanci, ki določajo finančne obveznosti poslancev, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s svojimi pogodbenimi zahtevami do poslancev krši Ustavo.
Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva? Ko se nek politični koncept uporablja v aktualnem političnem komuniciranju, je seveda zelo pomembno upoštevati, kako je bil ustvarjen in kakšna je logika tega koncepta. V nasprotnem primeru lahko to ustavno vsebino v dnevno politični razpravi uporabljamo samo taktično in manipulativno, ne da bi upoštevali, kakšno vlogo ta politični koncept igra v celotnem ustroju moderne države.
Določba, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila, namreč ni slovenski izum, temveč je sestavni del ustavnih ureditev številnih sodobnih parlamentarnih demokracij in so ga pisci naše ustave enostavno prevzeli kot del ustroja moderne države. Torej gre za nek zgodovinski konstrukt, ki ima svojo pot, ki jo je prehodil. In če se ne upošteva zgodovine in logike koncepta, lahko interpretacija tega 82. člena ustave zgreši temeljni namen te določbe.
+++
Današnji politični model liberalne demokracije je ustvarjen skozi stoletja političnih bojev. Od liberalne revolucije prek delavskega gibanja in projekta emancipacije se je korak za korakom gradil naš sedanji politični svet. Osrednjo vlogo pri tem je seveda igrala logika enakosti in prepričanje, da je enostavno nesprejemljivo pomisliti, da bi lahko en človek dominiral nad drugim. Ta logika ni obstajala v antiki in v srednjem veku, kjer je bila hierahija povsem samoumevna. Torej je bila logika enakosti inovacija, ki je označila prehod v naš moderni vek.
Poleg tega pa so našo politično sedanjost, ki se nam danes zdi samoumevna, gradili še številni drugi koncepti, ki so sestavili mozaik življenja v moderni družbi: od naravnega prava s pravico do življenja, pravico do ustvarjanja pogojev za preživetje in pravico do lastnine, ki je pri tem ustvarjena, do družbene pogodbe, s katero svobodni ljudje prenesejo svoje pravice na predstavnike države zato, da jim ti zagotavljajo red in varnost. Vrsta posameznih elementov se je sestavila v model, ki danes določa organizacijo naše medsebojnosti.
Številni elementi te sedanje organizacije našega sobivanja se nam seveda zdijo povsem samoumevni, pri tem pa lahko zgrešimo logiko teh elementov, ki se je gradila skozi stoletja, če se ob tej samouvenosti vsaj za hip ne zamislimo in se vprašamo, kako je bila ustvarjena. In to velja tudi za člen ustave, ki govori o svobodi poslancev in njihovem predstavljanju vsega ljudstva.
Kot v svojih izjemnih študijah poudarja Carl Schmitt, je temeljno načelo parlamentarizma argumentirana javna diskusija. To pomeni, da vloga, ki jo parlamenti igrajo v modernih družbah, temelji na iskanju najboljših rešitev skozi racionalno argumentacijo. Ta vloga pa je možna samo ob enem zelo pomembnem pogoju: poslanci morajo v to javno diskusijo vstopiti z odprto glavo in s pripravljenostjo, da jih argumenti druge strani mogoče prepričajo tudi v spremembo stališča. Torej je logika modernega parlamentarizma odvisna od vsaj teoretične pripravljenosti sodelujočih, da svojo končno odločitev sprejmejo na podlagi racionalne diskusije. Sicer ta logika pade in v parlamentu se odvija samo teater po vnaprej pripravljenem scenariju in na podlagi sprejemanja odločitev v nekem drugem krogu.
Zato je pomembno, da najvišji politični tekst, ki določa ustroj naše države, predpisuje, da poslanci niso vezani na kakršnakoli navodila. Logika tega stavka v ustavi je ravno v tem, da lahko kakovostne odločitve najvišjega zakonodajnega telesa izhajajo izključno iz odprte in racionalne javne diskusije. In da morajo zato poslanci imeti proste roke in proste možgane, da svojo končno odločitev in pritisk na gumb za glasovanje opravijo povsem svobodno, ne da bi jih pri tem zavezovala odločitev nekoga drugega.
No, to je seveda pričakovanje teorije moderne parlamentarne demokracije, to je ideal modernega parlamentarizma. In ideali so pomembni, ker sestavljajo politično mitologijo našega sveta. Če je v srednjem veku politična organizacija sobivanja bila upravičevana na temelju Biblije, je bila po sekularizaciji modernega kapitalizma sestavljena nova politična mitologija, nova zgodba, ki človeka prepriča, da sprejme vlogo vladanega in da sprejme legitimnost obstoja vladajočih. Brez te mitologije se nam naša politična ureditev ne bi zdela tako samoumevna. Če je Dante Alighieri v Monarhiji argumentacijo svojega političnega programa utemeljil na aristotelovski logiki in na krščanskih dogmah, je nekaj stoletij kasneje Thomas Hobbes v Leviathanu prikazal povsem drugačno logiko opravičevanja politične organizacije sobivanja, povsem novo mitologijo za modernega človeka.
In v tem prehodu v moderni vek je bil pomemben element te nove politične mitologije tudi koncept ljudstva, vsega ljudstva, poenotenega ljudstva. Kaj pa to sploh pomeni? Kot so poudarili misleci tistega prehoda v moderno, ljudstvo ni samo celota posameznikov, ki živimo skupaj v družbi. Ta skupnost posameznikov postane ljudstvo šele v momentu, ko se politično organizira, šele ko svoje pravice prenese na svojega predstavnika, šele ko vzpostavi državo, moderno državo. O ljudstvu lahko torej govorimo samo potem, ko s suvereno odločitvijo ustvari oblast, pred tem pa obstaja samo masa podložnikov. Torej gre za politični koncept, ki je kamenček v mozaiku neke zgodbe, gre za del nove mitologije.
Koncept ljudstva, ki je zapisan v 82. členu ustave, o katerem govorimo, je torej prav tako le ideal, le cilj, samo del mitologije moderne države. Predvsem je ta koncept del zgodbe, ki ljudi prepriča v pristanek na podrejenost oblasti. Da bi ljudi prepričali v spoštovanje zakonov, je pomembno verjeti, da so zakoni sprejeti v splošno korist, v interesu vsega ljudstva. Bistvo moderne politične ureditve je zato ideal iskanja enotnosti ljudstva s sprejemanjem zakonov v splošnem interesu, kar poslanci dosežejo na podlagi odprte racionalne javne diskusije. Vsaj tako pravi zgodba modernega časa.
+++
Enotnost ljudstva je torej le element našega političnega mita, ki ljudi prepriča v to, da odločanje o svojih pravicah prepustijo vladajočim. Ljudje enostavno morajo verjeti, da vladajoči odločajo v splošnem interesu in na podlagi racionalne diskusije. To morajo verjeti, da bi spoštovali odločitve, da bi spoštovali zakone. Zato se v številnih ustavah najde ta določba, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva. Za razliko od srednjeveškega predstavništva, ko so v parlamentih poslanci ali delegati sodelovali kot predstavniki svojega stanu ali svojega ceha. Ko so torej predstavljali samo interese svojega delčka skupnosti in sploh ni obstajal koncept vsega ljudstva. Torej je tudi ta ustavna vsebina del moderne politične mitologije in govori o tem, da je cilj političnega procesa iskanje najboljših rešitev za celoto. Ta ustavni člen torej določa ideal političnega procesa in tako ga je pomembno tudi razumeti.
Ali torej pogodbe SDS kršijo ta člen ustave? Če ne določajo, da morajo poslanci pri glasovanju poslušati navodil vodstva, potem so samo obligacijske narave, ko gre za finančno vprašanje, ali pa organizacijske narave sodelovanja poslancev in deklarativne narave, ko gre za izkazovanje lojalnosti. Torej je pomembno, da se pogodbe ne dotikajo svobode odločanja. Potem te pogodbe in podpisi zvestobe v ničemer ne rušijo tega člena ustave.
Seveda pa lahko v isti sapi ugotovimo s povsem drugimi primeri, da se ta ustavni člen že desetletja krši zaradi politične prakse, zaradi realnosti, ki odstopa od mitoloških idealov. Kršitev tega ustavnega člena je redna praksa zato, ker se v realni politiki ne uresničuje mitološka pričakovanja logike parlamentarizma, ne vodi se argumentirana javna diskusija in ne išče se odločitev v splošnem interesu. Če že iščemo dokumente, ki kršijo to določbo, je vsaka koalicijska pogodba v nasprotju s tem ustavnim členom, ker denimo predpisuje, da poslanci koalicije ne smejo podpreti interpelacije, ne glede na racionalne argumente. Če že, je kršitev tega ustavnega člena v tem, da danes parlamentarna razprava ne poteka s ciljem argumentirane diskusije o neki temi, temveč gre za teater s ciljem, da se z neko bombastično izjavo poslanec prebije v medije in se tako priljubi svojim volilcem.
Moderna družba spektakla in senzacionalistična vloga medijev v njej je tudi politiko pripeljala na raven resničnostne oddaje, v kateri prevladuje površinskost in površnost v komunikaciji, namesto racionalnih argumentov pa prevladuje upravljanje s čustvi. No, saj so skoraj vsi veliki politični misleci v zgodovini opozarjali, da se vladavina mnogih prej ali slej spridi z demagogijo. Tako danes politično agendo namesto racionalnega in strateškega razmisleka vladajočih o ključnih družbenih izzivih in o smeri razvoja dejansko vodijo mediji in ulica, ki z glasnim dretjem postavlja dnevni red političnega odločanja.
Kako naprej? Naš današnji moment je le del zgodovinskega toka in od nas je odvisno, ali bo naslednji korak opustitev temeljnih načel moderne in prestop v neznani prihodnji vek, ali pa bomo gugalnico zgodovine zanihali nazaj v nov poskus približevanja idealom razsvetljenstva ter vrnili politiko v iskanje odločitev v splošnem interesu na podlagi racionalne javne diskusije. Tudi zato je pomembno v političnem komuniciranju malo globlji razmislek o tistih političnih konceptih, ki se vrtijo v taktičnem preigravanju dnevne politike.
Že zato, da bomo vedeli, o čemu sploh teče beseda.
V predvolilnem soočenju na RTVS (aprila 2023), je Golobova kandidatka Urška KZ (še prej je morala opraviti Gallupov test vdane navijačice) dejala,
da njeni protikandidati v studiu (dr. Ernest Petrič, dr. Mark Boris Andrijanič) vrhovnemu sodniku Branku Masleši ne sežejo niti do kolen.
“Ljudska volja” v Šiški 3 ji je namenila – saj ni res, pa je – 17 krat večji rezultat od kandidata, takrat predsednika Državnega sveta Alojza Kovšce!
Take blond Urške so demokratične(?) volitve naplavile v DZ.
Glupo ljudstvo?
Poslanci so zakonsko res predstavniki vsega ljudstva in po 82. členu naše ustave niso vezani na nobena navodila. Vendar je tako le v teoriji. Dejansko so vezani na ukaze svojih strankarskih šefov. Če bodo delali drugače, po svoji glavi, na naslednjih volitvah ne bodo več uvrščeni na kandidatne liste.
Tako je v Sloveniji in mislim, da tudi v večini ostalih držav ni dosti drugače, posebej ne tam, kjer vlada izrazita partitokracija. Zanimivo, v tem pogledu je precej bolje v ZDA. Seveda pa so tam bolj odvisni od denarja za svojo volilno kampanjo.
Nov prispevek k lažni depolitizaciji medijev oz. k oživitvi politične cenzure so si privoščili v uredništvu zasebnega dnevnika Delo, kjer so najprej povabili državno poslanko, samovoljno izključeno iz vladajoče GS, Mojco Pašek Šetinc, k standardnemu pogovoru za Delov spletni podkast, ki naj bi bil objavljen v nedeljo zvečer,
Neznani eksekutorji politične cenzure z vrha Delovega uredništva so objavo posnetega intervjuja legalno in legitimno izvoljene državne poslanke ter dolgoletne novinarke na državni TVS z dvema novinarkama iz uredništva Dela brez utemeljenih razlogov preprečili.
Očitno so vodilni Delovi medijski hlapci poslušno upoštevali namig z vrha vladajoče stranke GS, ali pa celo preventivno pokazali svojo samo-cenzorsko politično hlapčevsko “budnost”.
Le kako lahko državljani sploh še zaupamo lažno nepristranskemu žurnalističnemu profesionalizmu urednikov in uredništev “osrednjih” medijev, če hlapčevsko že cenzurirajo in nadevajo cenzorske “nagobčnike” celo že legalno in legitimno izvoljeno državno poslanko in dolgoletno medijsko novinarko in urednico iz najožjega aktivističnega kroga “naših”, se pravi levičarsko in proti-janšistično pravovernih članov ponosno “naprednega” cehovskega društva DNS.
Dokler kot ljudstvo ne bomo direktno izvolili poslancev po imenu in priimku se na žalost ne bo nič spremenilo.
Zanimiv Jeretičev prispevek in navajanje obdobja razsvetljenstva. Takratni filozofi in misleci kot so Rousseau. Voltaire in še marsikdo so tlakovali pot do današnje t.i. demokracije. Seveda se je začelo že prej v renesansi in bilo zametek do obdobja razsvetljenstva.
Sledilo je veliko nasprotovanje plemstvu, cerkve ko take, ker so se ljudje začeli zavedati, da plemstvo ni od boga dano kot se je prej govorilo. Baje bi ob uporu proti pozneje tako imenovanemu kralju Ludviku Zadnjemu, sploh ob francoski revoluciji, bog poslal nad revolucionarje grom in strele, kar se normalno ni zgodilo. Ljudstvo je počasi začelo dojemati, da ni oblast kraljev, cesarjev in na splošno aristokracije samoumevna od boga dana domena.
Plebejci so se opogumljeni postavili po robu vladajoči kasti, seveda z mnogimi napakami v obliki Robiesperra in njegovih sledilcev. Vendar v svojem krvavem pohodu najbrž ni niti doumel naukov mislecev.
Seveda se je v dveh stoletjih marsikaj zgodilo, vendar je marsikdaj razmišljanje “aristokracije” in plebejstva na nivoju takratnega razsvetljenstva in še nazaj.
Najbolj svež dandanašnji primer so volitve pred dvemi leti. Volilci so množično čredno volili Goloba, oziroma stranko katero je vodil in še vodi. Niti najmanj razumnega razmišljanja ni bilo zaznati, temveč samo antijanša moment in so slepo sledili vsem nebulozam, ki jih je stresal. Tudi, če bi omenil muljenje trave v čredi živine, saj ne bi niti opazili poante. V tistem času se je bilo pripravljeno veliko svobodnih volilcev na smrt skregati, zaradi njegovega visočanstva. Zdaj pa so se potuhnili in čakajo na boljše čase kot žejen v puščavi vode.
Poslanci v Svobodi so bili in so še širši javnosti tako neznani kot NLPji. Ko so se volilci streznili je bilo že prekasno in smo kjer smo. Seveda se in se bo še marsikdo obregnil ob SDS, ampak je končno 30 let stara stranka in se ve, kaj želi pa naj si misli o njej kdorkoli kar hoče. Kar je bilo pri Golobu popolna neznanka.
Seveda Ustava je najvišji splošni akt, vendar je njeno dojemanje ohlapno in se jo da na vse perfidne načine prilagajati potrebam vladajoče elite in še koga. Tako je tudi s strankami v parlamentu in vladi. Najbolj praktična pa je ustna zaprisega, kjer ni papirja ni črnila in ni dokazov.
Veliko politično sprenevedanje in neštetokrat zlorabljena koristna politična laž je, kadar se posamezni politiki in/ali politične stranke sklicujejo na člen ustave, po katerem naj bi bili poslanci svobodni in neodvisni predstavniki in zastopniki vsega ljudstva in torej odgovorni le celotnemu volilnemu telesu in lastni vesti.
Če bi bilo tako, potem v nobenem mandatu parlamenta ne bi bili priče brezsramnemu monolitnemu političnemu “valjarju” prisilno “enoglasnih” poslancev iz strank vladajoče koalicije, ki praviloma brezsramno ignorira in prezira ter brutalno “povozi” in brezobzirno “uniči” vse (tudi konstruktivne in koristne) zakonske pobude, dopolnila, popravke in spreminjevalne predloge strank opozicije.
Če bi bilo tako, se poslanci DZ RS kot poslanci vsega ljudstva in vsega volilnega telesa ne bi neprestano samo-reklamirali in agit-propovsko fotografirali in snemali pred simboli, barvami in gesli lastne politične stranke ali vztrajno legitimirali in reklamirali kot člani posameznega strankarskega kluba poslancev (GS, SD, Levica, SDS, NSi), ampak bi javno vselej nastopali pod veljavnimi emblemi, simboli in logotipi DZ RS kadar legalno in legitimno v javnosti predstavljajo in zastopajo vse volivce in celotno aktivno volilno telo RS.
Enako bi moralo veljati tudi za vse funkcionarje izvršne veje oblasti (predsednika vlade in ministre, državne sekretarje in druge visoke funkcionarje v ministrstvih, direktoratih, inšpekcijah, agencijah itd., itn. Absolutno neprimerna in nedostojna je zloraba funkcije predsednika vlade, ministra, državnega sekretarja, ki kot legalni in legitimni funkcionar države nastopa pred strankarskimi barvami, simboli in emblemi ter kot izvoljeni funkcionar vseh državljanov zlorablja svoj položaj za permanentno strankarsko agitacijo in propagando.
Pri tem pogostem zlorabljanju funkcij v najvišjih organih zakonodajne in izvršne veje oblasti bi lahko veliko koristnega storili profesionalni in neodvisni množični mediji, ki izvoljenega funkcionarja dosledno ne bi posneli, poslikali, objavljali kot “manekena” stranke, ki mu je omogočila izvolitev v parlament kot predstavnika vsega ljudstva.
Kar pomeni, da bi se smeli državni poslanci ali najvišji funkcionarji za javnost slikati in snemati ob strankarskih barvah in simbolih le na uradnih kongresih, konferencah in drugih strankarskih zborovanjih in sestankih posameznih strank.
Porazno je splošno znano dejstvo, da so v praksi izvoljeni poslanci praviloma lojalni in disciplinirani izvrševalci strankarske politike ter koalicijske pogodbe, ob posebej tveganih tajnih glasovanjih pa morajo celo proti vsem ustavnim in civilizacijskim normam s fotografijo dokumentirati in vodstvu stranke dokazovati svoj lojalno oddani “tajni” glas,
Zaradi omenjene že skoraj povsem samoumevne “soglasno izražene” strankarske discipline v praksi delovanja strankarskih klubov, kadar “gre zares”, smo v praksi dosegli proti-ustavno stanje, ko aktualna vlada in aktualna vladajoča koalicija dejansko politično absolutno nadzira in obvladuje parlament (DZ RS).
Parlament je v resnici proti-ustavno in ne-demokratično podrejen vladi in strankam vladajoče koalicije, ker se pač izvoljeni poslanci iz strank vladajoče koalicije praviloma ne obnašajo kot svobodni in neodvisni odposlanci vsega volilnega telesa, ampak “po svoji vesti” prostovoljno disciplinirano ter servilno in brez sence slabe vesti dosledno poslušno izvajajo politiko dejanskih političnih odločevalcev v vladi in vladajoči koaliciji.
V ustavi je vse lepo zapisano, je pa žal v realnosti največkrat to mrtva črka na papirju. In na koncu je odgovor na vprašanje iz naslova članka en velik NE.
V naši ustavi je tudi veliko neumnosti. Že v prvih treh členih so nesmisli:
1. člen: Slovenija je demokratična republika (demokracija je po definiciji isti šmoren kot republika).
3. člen: V Sloveniji ima oblast ljudstvo (oblast ljudstva je isti šmoren kot demokracija oziroma republika).
Da ne omenjam, koliko je v ustavi ostankov socialistične mentalitete.
Meni je žalostno, da v ustavi piše, da je Slovenija pravna država. Ker za navadnega človeka to sigurno ne drži.
Zate bi zadostoval po alanfordovsko v ustavi samo en člen: Slovenija je demokracija, razen ko to ni.
Še huje je: obstajajo demokratične države, ki sploh nimajo ustave.
Ob naslednjem vladanju tov. Twita, se bo izbrisal 82. člen ustave.
—
Tega ne vem. Zdi pa se mi da je maestro Golob še hujši avtokrat od Janšeta. Malo se pogovori z ljudmi ki delajo v gospodarstvu, državni upravi ali paradržavnih firmah pa ti bo vse jasno.
Ah, ne oziraj se na klošarja, ki pametuje o vsem, pa o ničemer nima pojma.
Piki, izgubil si pravico do komentiranja, ker si se zaplezal. V članku Mrtvaški ples si namreč trdil, da se motim pri grozljivih številkah o žrtvah cigaret in alkohola. Na področje se mimogrede zelo dobro spoznam. Seveda pa nisi svojih, zelo resnih trditev z ničemer podkrepil.
Torej, ali si mož beseda, ali nisi? Ali le nabijaš v prazno, v tri krasne, na področju, kjer si popolnoma bos? V tem primeru je vse skupaj le trolanje, smetenje novic ali verbalna diareja… Kaj bo torej?
Bodi mož in priznaj zmoto!
Imaš prav, gledal sem napačne podatke. Za kajenje sem gledal EU za alkohol pa cel svet.
Ja, na svetu umre letno zaradi kajenja 7,7 milj kadilcev, 1,3 zaradi pasivnega kajenja in 56.000 zaradi žvečenja tobaka.
Alkohol pa je kriv za 3 miljone smrti na leto v celem svetu.
—
Drugače pa je bilo moje težišče v tem, da je kajenje prizadane sameg kadilca (razen pasivnega), alkoholizem pa prizadane veliko več ljudi in naredi veliko več škode.
Od družinskega nasilja, ko trpijo otroci in nadaljujejo, kjer je nehaj foter, trpi cela žlahta, do milijonov invalidov po svetu, ki so bili žrtve pijanih voznikov, ki jih ni nikjer v statistikah, kakor tudi ni žrtev pijanih nasilnikov, ki se ne končajo samo z invalidnostmi ampak tudi s smrtjo.
Lahko naštevam še cel dan, da je alkohol tudi začetek narkomanije, prostitucije itd. in itd. Da ne omenjam izgubljenih delovnih ur, slabega dela…
Bivši kadilec in še vedno pivec.
LP.
—
G. Miller, upoštevam vaše delno priznanje v vaše dobro. Kljub temu pa niste ovrgli niti ene moje številke in navedli niti enega vira. Še 1x: Cigarete: kadi jih 400.-500. k, – uradno letno 3.600 mrtvih, delež hudo zasvojenih 90%. (Cigarete povzročajo 1/3 smrti zaradi raka, skoraj 20 vrst raka, 90% pljučnih bolezni, velik del infarktov, kapi, itd., informirajte se malo!)
Alkohol: pije 1.6 mio., uradno cca. 700-800 mrtvih, delež hudo zasvojenih 3-5 %. 20 ali 25 žrtev zaradi nesreč (manj kot je žrtev požarov zaradi cigaret). Sicer je nad 7 mio. + 1,3 mio. več kot vi navajate 7,7 mio. Sicer je pa število mrtvih zaradi alkohola neka precej groba ocena, pri kajenju pa imamo dosti bolj neposredne povezane, npr. s skoraj 2 mio žrtev pljučnega raka, KOPB, itd. Vse, kar navajate domnevno o povezavi z alkoholom – prepovedane droge, prostitucija, itd. je dosti bolj povezano s kajenjem, pa tega niti ne veste; imate pač vsajene predsodke, ki vam krnijo možnost treznega razmišljanja. Zgodbice o nasilju so a la Anita Ogulin ali Sabina Obolnar – jake JZ strokovnjakinje. Ste vedeli da starši vsakodnevno zakajajo (zastrupljajo) 80.000 otrok na domu (podatek NIJZ)? No, proti temu se borim le jaz in nihče drug, še vi v bistvu nasprotujete… s tem, da to relativirate. Vedno je kaj drugega večji problem, kajne? NO, nikakor ni kajenje je 10x bolj škodljivo od pitja. Kar sem vam s konkretnimi, preverljivimi številkami lepo počasi dokazal!
Kakšno butasto vprašanje ! Vsak državljan Slovenije, tudi tisti, ki jih politika niti malo ne zanima in je tudi ne spremljajo dobro ve, da poslanci delajo najprej za svoje lastne riti in nato še za stranko. Vse ostale izjave so cirkuška predstava, ki ji normalno misleči ljudje ne nasedamo. Zadnji primer je poslanka Svobode Vonta, ki vedno deklarativno brani stališča svoje stranke Svobode, se torej zavzema za javno zdravstvo, za ljudi, v praksi pa je njen partner, oftalmolog z lastno prakso v tem mandatu pokasiral 5,5 milijona evrov, kot je včeraj pisal Požareport. Takih primerov je še nešteto, zato si že dolgo ne delam utvar, še posebej ko gledam, poslušam in spremljam harlekine aktualne pozicije. Namesto da bi se pogovarjali o reformah zdravstva, Golob skliče sestanek z ministrom za finance, za zdravje in menda za okolje, ne da bi iskali rešitve za katastrofalno stanje, temveč je njegova skrb kako primerno komunicitirati z občestvom, tudi preko spleta, z namenom, da nas prepričajo kako dobri so. Za piko na “i” je bila prisotna tudi njegova konkubina, ki se je čudila, zakaj vendar se prisotni tako upirajo uporabljati sodobne načine komuniciranja z državljani. Butalci so za te osebke pravi intelektualci !
Demokracija je najboljše, kar imamo, a deluje šele potem, ko je v zrelih letih, ko ima otroške bolezni, puberteto in krizo srednjih let že za sabo.
Pač ne deluje čez noč, ker smo se tako odločili in vse mogoče zapisali v ustavo. Ustava je lahko moderna, saj papir prenese vse, a zadeva deluje šele potem, ko so ‘moderni’ tudi ljudje, ki naj bi v skladu z ustavo tudi ravnali.
To je pa resnično mogoče šele tedaj, ko z demokracijo zrastejo in jo imajo zato ponotranjeno. Ko je pošteno in pravilno ravnanje avtomatizem, ker drugače sploh ne more biti. Ko nečesa ne ukradeš zato, ker te mogoče nekdo gleda, ampak zato, ker ti nekaj pravi, da se to ne dela.
Britanski kralj George je nekoč izjavil: “Democracy is a Greek folly. It gives special powers to very ordinary people.” Res: včeraj nihče, danes pa minister…
Naturščikov pri nas res ne zmanjka. Nekoč bo nek nov obraz stopil na Prešernov trg in zavpil: Butalci, jutri bomo sestavljali novo vlado. Rabimo 15 ministrov. Če koga to zanima naj pride ob desetih dopoldne na Gregorčičevo.
Vse o vladanju so pravljice. Kako naj vkada? Kdo naj vlada? Kako dolgo naj vlada?In še cela vrsta podobnh vprašanj, nam ne daje odgovora.
Vlada najspretnejši!!
Kako to doseže?
Bolj ali manj s prevaro.
Gre za obljube, ki jim volilci nasedejo.
Seveda pa prevarant, ki naplahta množice, ne more biti sam. Vedno ga spremlja aparat, ta pa je odvisen od denarja, kapitala, ki ga porabi za pripovedovanje pravljic, kakterim volivci nasedejo.
Za ozvočenje pravljic. mora prevarant imeti medije, ki trobijo.
V demokraciji so različni mediji, različna trobila in širijo se različne pravljice in volilci imajo izbiro.
Če nasedejo, če se predajo prevarantu, lahko upajo na naslednje volitve.
Zamenjava oblasti je znamenje demokracije. Če do zamenjave ne pride, je nekaj z demokracijo narobe.
Tudi pravljica o samostojnosti predstavnikov ljudstva je samo pravljica, ki zavaja.
Problem sodobne demokracije je v tem, da volivci ne odločajo.
Volivciso čredne ovce, ki nasedajo pravljicam in se odločajo za bolj prepričljive in vabljive laži. Tam, kjer je več demokracije in več svobode, lažnivce hitreje in prperičljiveje naženejo iz oblasti. Kjer je manj svobode, ali pa je ni, se ugnezdi oblast, ki se pokvari, tako kot se lahko pokvari žlahtno vino, če ni pravilno spravljeno.
Sodobno demokracijo in volitve ogrožajo mediji. Mediji so zvočniki, ki lahko naredijo iz osla nobelovca, iz Al Caponeja pa svetnika.
Sodobni politiki se tega zavedajo, zato si najprej podredijo medije. jih kupijo, ali pa si jih podredijo z zakonodajo.
Vsako filozofiranje je tukaj odveč.
Vse skupaj je slabo, a nič boljšega ne poznamo.
Ve pa se, kaj je idealno in kaj ne. Čim bolj se približujemo idelanemu, tem uspešnejša je družba. Tudi to pravilo velja, zato pa se ni bati, da bi takšna, z napakami obremenjena družba propadala.
Kaj imamo v Sloveniji lahko presodimo sami.
Praviš:
“”””Vlada najspretnejši!!
Kako to doseže?
Bolj ali manj s prevaro.
Gre za obljube, ki jim volilci nasedejo…
…Volivci so čredne ovce, ki nasedajo pravljicam in se odločajo za bolj prepričljive in vabljive laži.””””
———-
Strinjam se !
Ko pridejo na ablast desni, to vpijejo levi, ko pridejo na ablast levi, to vpijejo desni.
Tudi v ZDA.
—
Vemo, kdo je ta hip na ablasti in vidimo kaj počne. Ko je bil na ablasti maršal twito je Slovenija beležila rekordno gospdodarsko rast in je ustvarlia več s triremi milijaddami manjšim proračunom.
Ali to veš?
Koliko besed, da se Janeza označi kot diktatorja!
Ali nisi prebral ali nisi razumel. V prvem primeru si manipulator, v drugem tepec.
Ojej še en bralno nepismeni ali polpismeni … a boš šel še enkrat prebrat da boš sploh razumel kaj je Jertič napisal?
Ja, Jeretič je napisal, da mu Počivalšek ukinja mezdno razmerje, tako da je na razpolago svetovati tudi kakšni platformi; morda Logarjevi.
p.s.: sem prav prebral? Tudi meni se bere kot @Alojzu. Bog pomagaj, tako pač je.
Ko je še svetoval Socialdemokratom se je zelo zavzemal za enotno nastopanje, Jeretič namreč. Ko pa na desnici (če SDS sploh sodi tja) nekdo zahteva jasna stališča, je pa to kot kaže problem.
Stranka uresničuje svoj program, zato bi bilo nesmiselno podpirati in financirati poslance, ki se s strankinim programom ne strinjajo in imajo drugačne poglede na uresničevanje politike v družbi.
Razumem Jeretičevo idejo in poantiranje, me pa nekoliko zmoti Carl Schmitt, ki ga citira. Je mislec, ki ga obremenjuje obdobje nacizma, po mojem ni relevanten do te mere da bi ga lahko brez pomislekov citirali oziroma uporabili za referenco.
Saj ni bilo govora o nacizmu. Jeretič je navajal Schmittove teze o parlamentarizmu in vlogi poslancev.
Spoštovani (and I mean it) g. Jeretič. Z velikim zanimanjem sem prebral vaš današnji prispevek. In v veliki meri se strinjam z vašimi mislimi. Ande yet (se opravičujem za anglizem), ste prepričani, ali vsaj do katere mere, o tem: Ali pa bomo gugalnico zgodovine zanihali nazaj v nov poskus približevanja idealom razsvetljenstva ter vrnili politiko v iskanje odločitev v splošnem interesu na podlagi racionalne javne diskusije. Na primer: v čem so ideali razsvetljenstva preseženi? Ideali tega obdobja po mojem niso preseženi vse dokler jih nismo zamenjali za kaj bolj prepričljivega. O tem pa bi res vedel kaj več. Sicer pa, mimogrede, Carl Schimit , ki ga omenjate, je zapisal: »Noben režim ne more trajati niti eno samo generacijo, če temelji na tehničnih osnovah oziroma samo z zagovarjanjem moči. Bistvena za takšno politiko je ideja, da ne more biti politike brez oblasti in da tudi oblasti brez etosa prepričevanja ne more biti.«
Lep pozdrav