S katerim odtenkom rdeče preživeti pred dokončno politično marginalizacijo?

Klanjanje Borisu Kidriču je očitno prineslo slabo karmo Dejanu Židanu (bivši predsednik SD) kot tudi Tanji Fajon (vsak čas bivša predsednica). Kaj šele čaka tretjega, Marka Koprivca?!

Avtor: | 22. marca, 2024

V glasbeni industriji se z izrazom one-hit wonder označuje tiste, ki zaslovijo z eno samo uspešnico. Verjetno se vsi spomnite pesmi Macarena. No, to je tak primer. Precej umetnikov se nato sooča s pritiskom in pričakovanji naslednje poteze, kar je seveda sestavni del zvezdništva, a enostavno ne zmorejo ponoviti tiste ene eksplozije, ki jih je popeljala med zvezde. Ta pritisk nato hromi celo doseganje tiste ravni, ki bi bila sicer povsem zadovoljiva brez teh pretiranih pričakovanj okolice.

V taki situaciji se že dolga leta nahajajo Socialni demokrati. To je stranka, ki ves čas kleca pod pritiskom pričakovanj, ki jih seveda ne morejo izpolniti. In zaradi teh pričakovanj potem niso sposobni uspešno opravljati niti tiste vloge v političnem prostoru, ki jim je pač dana glede na njihove realne kapacitete. To je vloga obrobne manjše stranke levega bloka.

Kot nasledniki komunistične partije so tovariši in tovarišice na prvih parlamentarnih volitvah nekoliko presegli deset odstotkov in s tem postavili svoje gabarite v političnem prostoru. Če preletimo rezultate vseh volitev v naši državi, so na polovici le-teh za malo presegli to svojo realnost desetih odstotkov, na polovici pa bili pod njo. No, in seveda imamo potem tisto eno eksplozijo z zmago leta 2008.

Pa vendar je krivično strankine ostale dosežke meriti v primerjavi s tistim dogodkom. Zato, ker tisto ni bil uspeh stranke kot take, temveč uspeh nekega povsem drugega fenomena. Vedenjska ekonomija preučuje psihologijo odločanja in predvsem bližnjice, prek katerih naši možgani skačejo do hitrih zaključkov, če jim ni do večje porabe energije in ne opravijo dodatnega razmisleka. Med temi bližnjicami je tudi utežna hevristika. Ta pojem označuje tiste primere, ko za presojo nečesa ali nekoga, denimo politične vloge in perspektive Socialnih demokratov, uporabimo nek element, ki najbolj izstopa, je najbolj viden ali kričeč. Zato, ker je naša naloga diagnosticiranje okolice in najbolj izstopajoče je za prvo oceno običajno tudi najbolj ustrezno. No, včasih pa nas ta bližnjica zavede in pripelje do napačne presoje.

+++

V primeru Socialnih demokratov je to tista zmaga 2008, ki pa je postala za stranko takšno breme, da vse odtlej svojo vlogo obrobne stranke opravlja pod težo pretiranih pričakovanj. Zato se tudi pri iskanju voditelja stranke vsakič znova letvica dvigne na višino rekorda, ki pa je seveda za dejanske kapacitete tovarišev in tovarišic povsem nedosegljiv. Namesto realnih pričakovanj, ki bi stranki omogočila, da zadiha in da svojo vlogo opravlja z večjim zadovoljstvom in sproščenostjo, so ves čas v nekem krču.

In zaradi tega krča so predvsem precej zamorjeni, ker si ob pogledu na vedno nove obraze političnih amaterjev, ki se pri vodenju države izgubijo na prvem resnem križišču, vsakič znova domišljajo, da bi morali oni voditi državo, ker so ja pametnejši in izkušenejši od vseh pozitivcev, modernih centristov in svobodnjakov. Sicer so res, a predvsem zaradi klavrne konkurence v liberalnem bloku. Pomembno pa je, da jih teža pretiranih pričakovanj okolice in ob njej dodatna peza njihovega neizpolnjenega hrepenenja po vrhu vsa ta leta hromi.

Obdobje Tanje Fajon je bilo zagotovo za stranko porazno, saj ga lahko ocenimo le z zamahom roke in opazko, da je šlo za všečnost iskajočo praznino. No, tudi obdobje Dejana Židana ni bilo za politološko oceno kaj dosti boljše. Zato je povsem jasno, da je za stranko SD pomembno na prihodnjem kongresu izvoliti voditelja, ki bo pustil vsaj majhen pečat v političnem dogajanju, ki bo torej stranki prinesel vsaj trohico neke vsebine, pa kakršnakoli že ta bo. Nujno je torej, da z novim voditeljem zastavijo neko strateško linijo politične preobrazbe, da sploh ohranijo razlog za njihov nadaljnji obstoj, saj je brez tega bolje, da po prodaji vile in ob koncu tega mandata ugasnejo luč in se na smetišču zgodovine pridružijo svoji pravni predhodnici.

Vsi trije kandidati so za tako realno vlogo, ki jo stranka lahko odigra, povsem perspektivni. Jasno je, da bi Milan Brglez kot kandidat “ta starih” začrtal pot trde levice, mogoče celo tiste iz začetka devetdesetih, torej pred Pahorjevo dobo. Pri tem bi lahko v projekt privlekel celo tisti del Levice, ki se je navadil na vladne kabinete in funkcije ter zato izgubil podporo uličnih aktivistov. To bi stranki omogočilo prihodnje bivanje v njenih realnih gabaritih na skrajno levem delu političnega prostora.

Po drugi strani je jasno, da bi Tadej Beočanin stranki dal pečat zmernejše, operativnejše stranke, ki bi bila tudi dosti bolj odprta za pogovor z drugimi političnimi akterji. Končno je zelo uspešen župan, ki je spoznal, da se napredek lahko gradi samo na dialogu in sodelovanju različno mislečih. Tudi taka izbira bi stranki odprla nek prostor za doseganje tistih realnih gabaritov. Pri tem bi Beočanin seveda moral najprej izvesti salto mortale iz lokalne politike v nacionalno, kar je podoben podvig, kot ga je moral izvesti Primož Roglič, ko se je iz skakalca prelevil v kolesarja. Če bi mu tak preskok uspel, pa bi bil izjemna osvežitev ne le za stranko, temveč tudi za celoten politični prostor.

In jasno je tudi, da bi določen pečat stranki dala tudi tretja izbira, ki jo vidim kot skupinsko ambicijo poslanskega dueta Jani Prednik in Meira Hot. Kot izkušena poslanca sta močna na polju všečne komunikacije, z mladostjo in agresivnostjo v diskurzu pa bi lahko stranki pridobila tisti del volilnega telesa, ki je bolj jezen in bi mu zato ugajal močnejši ton, saj končno celoten svet vstopa v obdobje populizma. Če je pri prvih dveh kandidatih jasno tudi, v katero smer bi se z njima stranka orientirala in pozicionirala, pa je pri tej tretji izbiri to še dokaj odprto in ni povsem jasno, ali bi močen diskurz temeljil tudi na kakršnikoli ideološki platformi ali pač bil sam sebi dovolj.

+++

Vsaka od treh izbir torej stranki omogoča preživetje v realnem obsegu. Torej je za ta cilj povsem vseeno, kateri odtenek rdeče izberejo. Bolj je pomembno, da se sprijaznijo z realnostjo in da tudi politična okolica enkrat že neha s pretiranimi pričakovanji in pritiski, ki potem Socialne demokrate toliko ohromijo, da je od njih še manj, kot bi sicer lahko bilo. Za razumevanje njihove dejanske perspektive je pomembno razumeti celoten politični kontekst naše države in zgodovino teh dobrih treh desetletij.

Potem bi mogoče namesto tega neupravičenega pritiska na stranko naslovili precej bolj pomembna pričakovanja, ki so tudi za državo nujna. Pričakovanja, da bi kot edina stranka v levem bloku, ki vztraja ob vseh različnih instant projektih, mogoče v slovensko politiko prispevala tisto inovacijo, ki jo Slovenija pošteno potrebuje: nov prelom na polju politične filozofije. Za to nalogo pa bi bilo pomembno, da bi tudi današnji akterji v stranki razumeli, zakaj je leta 2008 sploh zmagal Borut Pahor.

Zgodovino naše države lahko delimo na dva polčasa. V prvem je Janez Drnovšek razumel, da razklana nacija lahko napreduje samo, če politična elita svoje delovanje temelji na dialogu in sodelovanju. Zato je vztrajal vsaj na videzu mostogradnje, zato je odrival skrajnosti in se trudil k vladanju pritegniti tudi predstavnike druge strani političnega prostora. In leta 2008 so Slovenci še vedno vedeli, kako pomemben je dialog. Zato je samo Borut Pahor takrat lahko premagal Janeza Janšo. Zato, ker je posegel v sredino in prek nje. Zato, ker je imel pogum sodelovati v Partnerstvu za razvoj in pri tem preživeti vse napade stare levice in njihove medijske moči. Zato, ker je bil poskus nadaljevanja politične filozofije, s katero je Drnovšek prvi polčas naše državnosti kolikor toliko umirjeno pripeljal do preloma.

Vse od tiste zmage naprej pa so veliki zmagovalci levega bloka svojo politiko temeljili na povsem drugačni filozofiji. Namesto avstrijskega tipa konsenzualne demokracije smo dobili balkanizacijo – v strokovnem politološkem pomenu besede, ki pomeni drobljenje in agresivno delitev na naše in vaše. Namesto dialoga in sodelovanja temelji politična filozofija drugega polčasa naše državnosti na izključevanju in teptanju druge strani. To velja za vse tri velike zmagovalce volitev: Zorana Jankovića, Mira Cerarja in Roberta Goloba.

In to je ključni problem, ki hromi našo državo. Še enkrat, razklana nacija lahko napreduje samo, če je politična elita sposobna najprej razumeti, da nacijo sestavljajo različne skupine ljudi, nato pa z vsako od teh skupin voditi demokratičen dialog. To seveda ne pomeni, da se na koncu tudi strinjajo, a je bistveno, da se ne izključujejo že pred začetkom. Države se razlikujejo po politični kulturi, ki jo vedno določa politična elita. Danes sicer tudi drugod prevladuje bodisi populistična delitev na pošteno ljudstvo in pokvarjeno elito bodisi polarizacija na temelju iliberalne politike izključevanja, kjer bodisi levi pol izključuje desnega ali obratno, pri tem pa se drugim lepijo nalepke od fašizma do dekadence.

In če bi od kakšne politične stranke karkoli pričakoval, bi si želel vsaj spoznanje, da je prvi korak iz te globalne politične krize vrnitev k filozofiji pluralizma kot stebra demokracije. Torej vrnitev k spoznanju, da v skupnosti sobivajo različne skupine ljudi. Da so vse te skupine legitimni akterji v demokratičnem prostoru. Da je čisto vsaka stranka, ki dobi podporo ljudi in se uvrsti v parlament legitimni sogovornik, pa četudi se z njo nikoli ne bomo dokončno karkoli dogovorili, a je pomembno vsaj pristopiti k vsakemu kot potencialnemu sogovorniku. Šele takrat se bomo lahko izkopali iz krize demokracije in te boleče polarizacije, ki duši večino držav razvitega sveta.

+++

Kaj bi torej bila inovacija, ki bi jo lahko prinesel pogumen voditelj neke leve stranke? Pogumen zato, ker bi moral s to potezo preživeti napade vseh divjih centrov moči v levem zaledju – istih, ki so poskusili zaustaviti tudi Pahorja na poti do zmage 2008, a jim to enostavno ni uspelo.

Inovacija bi bila izjava, da je konec z antijanšizmom kot edino programsko točko.

Pa četudi v isti sapi doda, da sicer ne vidi realne perspektive za končni dogovor in sodelovanje. Ampak vidi pa nujnost pripravljenosti na dialog s čisto vsakim, ki mu slovenski narod nameni zaupanje za zastopanje tega dela skupnosti v parlamentu. Izjava, da bo namesto izključevanja podporo ljudi iskal s pozitivnim programom novega družbenega dogovora o tem, kako bomo ob vseh razlikah sobivali, predvsem pa kako in od česa bomo skupaj (!) v desetletjih pred nami živeli in preživeli.

No, tudi to je za stranko verjetno preveliko pričakovanje. Podobno kot teža tiste edine zmage 2008, ki jo sicer večina sedanjih akterjev v stranki pozna bolj iz medijev ali arhiva klipinga. Zato je bolje, da ne pretiravamo in da jih pustimo samo z nalogo preživetja na obrobju političnega prostora. In katerikoli odtenek rdeče bo na kongresu prevladal, bo to za preživetje povsem dovolj.

Sebastjan Jeretič je bil dolgoletni strateški svetovalec za komuniciranje Socialnih demokratov, sicer pa je tudi politični analitik in svetovalec ter eden od pionirjev nevromarketinga pri nas.

44 komentarjev

  1. brane

    Napoved:
    -Brglez izpad iz parlamenta
    -Prednik 5%
    -Beocanin 15%

  2. Andrej jamnik

    Po razkritju kaj se je po in že med 2. svetovno vojno v resnici dogajalo, klanjajoči pred Kidričevim spomenikom kažejo svojo neinteligentnost, saj očitno ne razumejo niti tega, kako so se s tem osmešili. Za Kidriča in sploh za NOB jim v resnici ni mar. To so npr. dokazali na komemoraciji v spomin na borce enega od bataljonov, ko so se po končani slovesnosti – na mestu, kjer počivajo ti borci – režali in delali selfije.

    Nadaljujejo tradicijo svojih predhodnikov, ki so socializem in komunizem opisovali z najlepšimi pridevniki, nikoli pa nismo slišali, kaj konkretnega bodo za boljši jutri naredili. Pravijo, da bodo njihovi koraki drzni, da so za vse mogoče pravice in enakosti, da je njihov program ambiciozen, ne povejo pa, kaj bodo naredili npr. s tem ali onim davkom.

    Osnovni naloga politike je, da dela v korist državljanov. Ker je maksimum tega mogoče doseči s sodelovanjem, bi moralo biti to pravzaprav obvezno. Za to zavedanje je pa potrebna demokratična tradicija, ki je pa pri nas še dolgo ne bo.

    • Miller

      Kidrič, selfi, davki, tradicija…
      neužitna maneštra.
      primerno za klic na Noro24..

      • tohuvabohu

        Ruski študent spet serje …

        • Miller

          Tebi v usta

  3. naveličan

    //..Zato je povsem jasno, da je za stranko SD pomembno na prihodnjem kongresu izvoliti voditelja, ki bo pustil vsaj majhen pečat v političnem dogajanju, ki bo torej stranki prinesel vsaj trohico neke vsebine, pa kakršnakoli že ta bo. Nujno je torej, da z novim voditeljem zastavijo neko strateško linijo politične preobrazbe,..//

    Ljudje, ki vstopajo v politično stranko morajo že priti z neko idejo, ki jo bodo delili in razvijali s somišljeniki…nekako tako kot druži lovce ljubezen do pobijanja živali in člane planinskih društev odhodi v hribe…ne pa da se bodo nekam vpisali, plačali članarino, potem jim bo pa šef stranke povedal kaj zaboga tam počnejo.

    Težava je, da ideje, ki bi opravičila obstoj SD ni več. WW2 je že zdavnaj končan in tudi enostrankarske družbe ni več. SD se je našla v škarjah. “Truli kapitalizam” je bil že v trdih jugo-časih bolj socialen od SFRJ družbe, pa se takrat to ni smelo na glas povedat…potem jim pa neki Janša med korono naredi najbolj socialno vlado v zgodovini, čeprav bi moral biti po vseh “pravilih” fašist…in ode zgodba. Pojavilo se je tudi precej konkurence, ki nije nešto. ampak vsaka naslednja pokrade nekaj volilcev.

    Socialni demokraciji trenutno generalno ne cvetijo rože. Kršenja delavskih pravic praktično ni, ker se podjetja tepejo za redke delavce na trgu in jih nosijo po rokah,…pa kakorkoli si Mesec dnevno izmišlja neke trapaste zgodbe. Lukšič kot prvi socialdemokrat v državi si je za sovražnika izbral kapital…ki ga je v SLO proporcionalno zelo malo, nikoli pa tudi ni pojasnil kaj bomo počeli brez kapitala. Kdo bo odpiral nova delovna mesto, če ne kapital? Ostane samo država…ampak to lekcijo smo že vzeli…

    Skratka, ostane samo ne-Janša program dokler upali…potem pa dovidjenja…

  4. deni

    Samo še besedico ali dve o t.i. marksizmu, oziroma Marxu Sem prebral njegove biografije, pa ne eno. Seveda se je šel nekakšno revolucijo. Ampak kar pozabljajo novodobni marksisti, da je bilo življenje delavstva 150 let nazaj popolnoma drugačno. Propadli kmetje, oziroma iskanje boljšega življenja v angleških slumih in nemških tovarnah je bilo popolnoma drugačno kot je danes. Garanje po 16 ur v fabrikah, rudnikih, podcenjeno delo žensk, izkoriščanje otroške delovne sile je bilo resnično nevredno človeka.

    Kljub revolucionarnim idejam se je Marx zavedal, da bo potrebno iskati dogovor z lastniki. To lepo opiše Đilas v svoji knjigi. Seveda so dogmatski nasledniki njegove ideje prilagodili in nadgradili svojim potrebam primerno in jih še vedno prilagajajo, sploh Levica s svojimi smrkavci in eno starejšo bejbo. Marxu se je sanjalo, da bodo enkrat Evropo preplavili muslimani, ampak, kar se dogaja danes, hm to pa je druga zgodba.Ni bil ravno navdušen nad Rusi, saj je bilo tam še popolnoma fevdalni red.

    Ravno zaradi tega je Marx bolj socialdemokrat kot komunist iz današnjega gledišča, vendar so si komunisti prisvojili svojo interpretacijo njegovih pogledov in nas v šolah posiljevali z dogmami, ki z resničnostjo niso imeli popolnoma nobene veze. Vmes pa veselo pospravljali tekmece v imenu marksizma in ga zlorabili do skrajnih meja. Francosko revolucijo niso začeli kmetje, klasičnega delavstva še ni bilo, temveč srednji sloj, t.i. buržoazija.

    Ravno zato bi morala socialdemokratska stranka z imenom SD stopiti korak naprej in se združevati s strankami podobnih pogledov, ne pa s strankami, ki živijo v utopični preteklosti in nimajo z zdajšnim časom nobene veze in je njihova lenoba samo izgovor za dobro življenje in diskreditiranje vseh, ki drugače mislijo kot oni.

    • Jože

      Zelo res – se strinjam.

  5. deni

    Ne bi spuščal v delovanje stranke SD kot take. Žiga Turk pravi, da so to prej frakcijski boji za oblast v stranki. Upajmo, da se moti, pa vendar. Če vrtljivka Brglez zmaga bo pospravil “ta mlade” in spet zapeljal stranko v mračnjaški komunizem. To je nesporno dejstvo, ker njegove izjave v to smer so neizpodbitne. Bolje, da greje klop v EU parlamentu kot dela škodo v Sloveniji.

    Prednik, sam je z nekaterimi izjavami bliže socialdemokracije, vendar vkalupljen v strukturo SD in ima zaradi tega več možnosti, ker pozna svoje nasprotnike, oziroma trdorokce frakcionaše znotraj stranke. Vendar moti tista Hotova, ki je bolj nagnjena v skrajno levo. Ampak nikoli ne veš, kako se zavezništva sklapljajo in kako pragmatično se bo lotil prenove, če se bo.

    Beočanin pa je nepopisan list. Vendar kot župan hitro se razvijajoče občine Ajdovščine, bi lahko bil naslednik Pahorja. Tudi Boscarol o njem še ni izrekel žal besede. Občina Ajdovščina privablja investitorje iz Ljubljane, ki jim Janković greni življenje z nerazumno visokimi cenami zemljišč itd. Takšen primer je, če se ne motim BIA Separations z Alešem Štrancarjem in seveda Pipistrelom in še kom. Tudi je Ajdovščina kljub vsemu, mesto obdano z vinogradi, mesto z najmanj kriminala.

    Se pravi, da je razumen član stranke SD. Če slučajno zmaga v strankarskih intrigah in postrga stare Novorazredne komuniste je stranka “obsojena” na uspeh. Saj se je še Fajonova omehčala, ko je spoznala kako ji podstavljajo njeni levičarski kameradi, polena pod noge.

    Nisem strastni navijač Janše in mi je popolnoma vseeno kdo bo prihodnji PV. Ampak z Logarjem, Beočaninom (če mu ne bodo stari Novorazredniki pristrigli peruti) Janšo in Nsi bi lahko sestavili resnično rahlo desno in levo sredinsko vlado, ki bo končno vsaj nekoliko socialdemokratska, ne kot sedaj ko je komunistično kapitalistična (socialistična) izkoriščevalska in popolnoma skregana z zdravo pametjo.

    Golob se šopiri s tako praznimi puhlicami in ne odgovarja na vprašanja, temveč zavija v celofan. Zadnjič pri Slaku na vprašanje, če ima Gabrova sklenjeno pogodbo z vlado je vehementno izrekel, da z Gabrovo ne bosta odgovarjala na RESNIČNE ali neresnične, karkoli že. Čimprej naj spoka, s svojo punco, KAR JE sicer NJEGOVA OSEBNA ZADEVA, vendar pa je to vmešavanje v delovanje vlade že višek. Noben PV ali predsednik države ni dosedaj vpletal svojih najbljižjih, ta narcisoidni egocentrik pa si vse dovoli in mu niti Kučan ne pride blizu.

    • jaz

      Rezultat Brglezove zmage bi se najprej uresničil v poscanih ženskih straniščih, ker- kdo od moških ki smo odtočili v pisoarje bi vzdignil leseni obroč da ne bi bil omočen z “zlatim dežjem”. Al se bodo ženske napreklinjale “univerzalnim straniščem”, največji brglezovi iznajdbi.

      • Miller

        haha, evo, roka !

        Za mušter, kakšen mora biti pravi social demokrat, je bivši župan I.Bistrice Emil Rojc.
        Zato ga je fafajonka vrgla iz stranke.

        Skratka: brglez, fafajkonka in frangež nimajo v SD kaj iskati, Njihova ideološka smer je v Levici.

        • jaz

          Komedija zmešnjav, prvi prizor. Lokacija moško-žensko stranišče. V prvo vstopi brhka mladenka in opravlja svoje.
          V drugo stranišče vstopi Visokorasli temnopolti moški ki spoštuje naše zakone. Ona ve da je on tam. On ve da je ona tam. Fantazija opravi svojo potrebo. Ona zapusti stranišče. On zapusti stranišče. Nagradno vprašanje; Bo po njegovem odhodu iz stranišča popackan pokrov školjke ali zid??

    • Andrej Muren

      Beočanin, sicer Srb, kar pove že njegovo ime (ali v Ajdovščini nimajo nobenega Slovenca?) je že odklonil kakršno koli sodelovanje z Janšo. Malo verjetno je, da bo deloval povezovalno.

  6. Rokc

    Brglez bi pomenil propad. Ocenjujem, da bi bil Beočanin morda lahko že zadnja priložnost za zmerno, sredinsko smer in osvežitev. Beočanina bi pri tem postavil celo pred Prednika, ker bi Beočanin lahko bolj radikalno naredil prelom.

    • jaz

      @Rock, kar slišim iz tistega konca da je Beočanin človek na mestu. V vseh ozirih. Dober in zagnan kot župan in kot Človek še bolj. Rešilna bilka za stranko in morda tudi za slogo v državi. Vendar izbirajo oni. Bomo videli…

  7. TL

    Na vrhu dolgega spiska političnih strank, ki bi morale iti na smetišče politične zgodovine.

  8. deni

    Jeretič kot Pahorjev svetovalec je SD popeljal na volitvah 2008 edinkrat do zmage. Že pred tem so sodelovali z Janšo kot opozicijska stranka in je izgledalo, da so na pravi poti. Zato Jeretič dobro pozna razmere v SD in propadanje, še nekaj let nazaj srednje uspešne stranke.

    Po Pahorjevem odhodu za predsednika države so zametke nekakšne socialdemokratske stranke zanemarili in namesto naprej šli nazaj v komunizem in postali s prihodom Levice v parlament skrajno leva stranka.

    Oziroma so se obdali s potomci t.i. Novega razreda in ideologi starega tipa komunizma kot je bil Stanovnik itd., da so v Dražgošah vsako leto nabijali floskule o nadnaravnem boju partizanov z Nemci in se seveda pripeljali z najnovejšimi švabskimi Mercedesi. Ter strašili pred fašizmom. Na pobite in izgnane domačine pa seveda mimogrede pozabili.

    Zato ni nič čudnega, da se mladci in starejši vzorniki v SD in sorodnih partijah oblačijo in maškarajo v partizane s titovkami in zvezdami na glavah. Naj se, saj smo končno demokracija, vendar naj se za svoj denar in ne naš.

    S tem ne mislim navadnih borcev, ki so, prezebli tolkli lakoto, medtem ko so se bolj enaki komunistični funkcionarji basali s hrano in šopirili z najnovejšimi angleškimi uniformami. Seveda jih običajnim niso privoščili in skladiščili, da so jih Nemci naknadno skurili. Je pa v naših krajih vedno več borcev, ki jih vlada obilno zaklada kot NVO. Malo zgodovine zaradi ponosnih naslednikov komunistov starega kova, oziroma po Džilasovo Novega razreda, v SD, levici in Svobodi.
    Ob branju te knjige se zaveš, da ti psevdo socialdemokrati nimajo blage veze z socialdemokracijo in so predvsem čisto navadni voluharji. Seveda ne vsi, nekateri so še vedno idealisti. Predvsem pa radi dobro živijo in se vozakajo s”švabskimi” limuzinami. Švaba ne švab je zelo priljubljena beseda med levičarji. Ampak njihovi izdelki so pa izjemno cenjeni v “partizanskih” hišah.

    Zato pa naj se SD reši Novorazrednikov in z mladimi močmi vsaj poskuša približati socialdemokraciji, sicer bodo odleteli na smetišče zgodovine z raznimi puhlicami o delavskih pravicah in podobnim nakladanjem in naj pokažejo, da mislijo resno. Novodobni Novorazrednki naj ne futrajo ljudi s floskulami, ker od njih se zaenkrat še ne živi in končno naj nekaj tudi naredijo za dobrobit naroda in ne samo polnijo svojih žepov. Seveda so to prej pobožne želje, vendar upanje umira zadnje.

  9. Samoslav

    Jaz ne bi kar tako zamahnil z roko čez pisanje g.Jeretiča. Kot nekdanji ćlan SD, dobro pozna oder in zaodrje te stranke, zato je tudi iz stranke tudi odšel. Njegova analiza je tehtna, predvsem pa iskrena. Ali je pravilno opredelil zmago SD leta 2008, je drugo vprašanje, res je bila takrat lansirana afera Patria, kaksen bi bil rezultat brez nje, pa ne bomo nikoli vedeli.
    Edino, s čemer se z njim ne strinjam, je ocena potencialnih voditeljev stranke. Moje skromno mnenje je, da bi Milan Brglez zaradi svojih radikalnih stališč stranko dokončno izbrisal s seznama parlamentarnih strank. Prednik in Hotova sta dvojec brez krmarja, predvsem Hotova iz doslej znanih izjav ne more predstavljati jamstva, da si bonstranka opomogla. Beočanin bi bil boljša izbira, a je za jastrebe iz ozadja premehak, premalo radikalen.
    Slovenija potrebuje socialno demokracijo, a SD to vsekakor ni. To je, kot je zapisal APMMB2, stranka komunistov in če bi bili res ponosni nasledniki, bi to ime stranke obdržali. Kdo pa spreminja svoj priimek, če je ponosen na svojega očeta?
    Za Slovenijo bi bilo res najbolje, da ta stranka propade in na njenem pogorišču vznikne nekaj, kar bo vsaj malo podobno zahodnoevropski social-demokraciji.

  10. miro

    Za vožnjo s kolesom potrebuješ levi in desni del balance.

  11. Miller

    Evo, kaj ženske naredijo v politiki.
    Fajonova je zafurala SD.
    Novakova Nsi – SKD.
    Njih četica Svobodo.
    Ursula EU.
    Merklova Nemčijo.
    itd.
    Babnice, dejte se držat šporgeta in metle.

    • jaz

      100% se strinjam s teboj, le Nutrijo si pozabil našteti ki je zje.ala vlado in hkrati vlado ter državo.

      • Miller

        Ja, nutrija je zjeb..ala že tako in tako pijanega pilota.. , ki mu ne stopi več v haremu pohotnih stevardes…

    • Jože

      Miller, 19. stoletje je mimo, zdaj je 21. in ženske razen v radikalnem islamu so emancipirane. Zdaj pa mi povej ali si 300 let prespal ali pa si odkrit podpornik vahabizma?
      V obeh primerih izpadeš kot …. (napišite si sami).

      • Miller

        Jožica, pri meni se ve, kdo nosi hlače !

        • Andrej Babnik

          Zato je Janša pravi voditelj,ne pa Fajonova in Vrečkova

          • JJansHa

            Janšata za papeža! #joke

    • rOKC

      Miller: v 99% se ne strinjam s teboj, ampak tokrat pa IZJEMNA POHVALA Z MOJE STRANI.
      Slovenske ženske so strup in poguba za narod.
      To je govoril že ddr Vodeb.

      • Rokovnjac

        rOKC se strinjam,so pa bile slovenske zenske pod kom,unizmom sladka mana ali sladka medica,za nase juzne brate.Zato pa vam danes vladajo povsod sami ICI!!!….Pokazale so,da jih slovenstvo nic ne briga,ko so raztezale mdjunozje sladkim juznim penisom!

      • Tavares

        Hahaha ta je pa vrhunska – doktor Vodeb!!!
        Doktor!??? Roman ni D od doktorja. Je pa neka maskota desnjakov, drži.

        • ren

          No, levi so tako ali tako manj izobraženi. “Desnjaki” se piše brez j. Desnaki. Niti občutka za slovenski jezik nimaš. In potem še nekaj blebetaš!!!

  12. Pika Černič

    11. januar 1994
    Milan Kučan ignorira vabilo predsednikov Višegrajske skupine, da se udeleži neuradnega srečanja z ameriškim predsednikom Billom Clintonom. Z njim bi se pogovarjali o vstopu v Nato. Ta njegova tišina in ignoranca sta mlado državo drago stali: Slovenija ni bila sprejeta v Nato leta 1999 in tudi vstop v EU se je zakasnil.
    V Sloveniji je Kučan delal vse, da bi padel sodobni Janšev zakon o obrambi, ki bi Slovenijo približal zahodnim zaveznikom.
    To je samo delček, poglej vse: https://nova24tv.si/30-let-od-najbolj-podle-afere-vse-sledi-vodijo-do-kucana-in-draga-kosa/

  13. Alojz Železnik

    @ APMMB2 on 23. marca, 2024 at 5:19 “Vse bo naše in mi bomo osrečili delavce.
    To se ne bo zgodilo. To se ne more zgoditi, saj so časi komunizma dokončno propadli.”

    S prvim delom se popolnoma strinjam, komunisti ne morejo osrečiti nikogar. Pri drugem delu pa bi bil pazljiv, ker je zadnja kovid kriza pokazala, da komunizem ponovno vstaja.

  14. VESELKA

    Pahor je zmagal, ker so strici marljivo in v pravem trenutku lansirali afero Patria. Kar je bilo katastrofa za stanje v državi, saj je bil Pahor nesposoben uspešno opravljati najpomembnejšo, in najtežjo funkcijo, kar je pred kratkim priznal tudi sam. Svoj “piskrček” je seveda pristavil tudi Golobič, ki je na koncu še zrušil Pahorjevo vlado, ker mu ni uspelo uvesti njegovih rabot. Imam občutek, da so Pahorja prisilili tisti, ki vedno najdejo kakšnega novega harlekina za to funkcijo, v prevelikem strahu, da bi Janša ponovil mandat. Če bi slednji ostal še štiri leta, bi mu zagotovo uspelo demontirati vse tiste skorumpirane inštitucije oziroma ljudi, ki so se in se še vedno okoriščajo z našim denarjem. Sicer pa Pahorja spoštujem, saj je bil na vseh ostalih funkcijah, ki jih je opravljal zelo uspešen. Če bi ga Fajonka po koncu njegovega mandata predsednika države povabila nazaj v stranko, SD danes ne bi bila pred izpadom iz Parlamenta. Upam, da bodo izvolili Brgleza, saj bodo z njim dokončno odšli na pokopališče zgodovine.

  15. uroš gabrijelčič

    Edino, kar je dobrega danes na plus portalu, je odgovor APMMb2 na današnji članek. Zato ne bom ponavljal zapisanega, bi pa dodal, da se je tehtnica v prid SD pri takratnih volitvah obrnila njim v prid po izmišljeni aferi Patria.

  16. Weedoc

    Dober prispevek!

  17. APMMB2

    Najprej, Socialni demokrati niso socialani demokrati, temveč komunisti. Njihov nesporni vdja je Milan Kučan, ki je nesreča ne samo za komuniste, temveč za Slovenijo. Česar se ta povzpetnež loti je uničil.
    Spomino se začetka njegove kariere, ko so mu naročili likvidacijo Staneta Kavčiča.
    Spomnimo se bankrota Jugoslavije in Sloveniji,ki ji je takrat načeloval Milan Kučan kot šef partije in udbe.Spomnimo se nasprotovanju slovenski samostojnosti, ko je hotel žrtvovati državo za svoj obstoj partijsko udbovskega šefa. Spomnimo se kako je z Dolancem zasnoval peklenski načrt s katerim je želel uničiti slovensko gopspodarstvo in povzročiti boljševistično revolucijo( o tem zgodovina sicer še molči). Spomnimo se puča v Depali vasi. Spomnimo se ustanovitve Foruma 21, ki naj bi pometel z nasprotniki.
    Spomnimo se inšraliranja instant politikov, ki pred koncem oddelanega mandata padejo in porinejo državo v krizo.
    Za stanje, kakršno vlada v Sloveniji ta hip, je odgovoren Milan Kučan, saj je neukim volivcem vsilil Goloba in Pirc Musarjevo.
    Tudi za propad komunistov, preoblečenih v socialdmokrate je odgovoren on.
    On je inštaliral tovarišico Fajonovo, ki se je poklonila Borisu Kidriču. On je z njo nameraval narediti še en puč, ki bi ga naj požegnal Bruselj. Zgodilo pa se je ravno obratno.
    Namesto puča se je komunistična stranka sama razpustila in sedaj namerava vzeti ponoven zalet s komunistično ideologijo bradatega Marxa..
    Vse bo naše in mi bomo osrečili delavce.
    To se ne bo zgodilo. To se ne more zgoditi, saj so časi komunizma dokončno propadli.
    Potrebno bo ustvariti socialdemokratsko stranko, ki ne izključuje nikogar, ki ima program blaginje in ne program vladanja za vsako ceno.
    Kader,s katerim razpolaga sedanja socaialdemokracija pa je boljševističen, terorističen, pohlepen in nasilen. S tem si socialna demokracija ne bo opomogla.
    Če želi Kučan vladati se naj stehta na volitvah, ne pa da nam ponuja pajace, ki nato zavozijo, sam pa jih kritizira in odstavlja.
    Med temi,ki se ponujajo za voditelje ni niti enega socialdemorata. Vsi so komunisti in zato komuniste čaka končni zlom.
    Danes komunisti komaj vstopijo v parlament redkih evropskih držav. Vladajo nikjer.
    Povsod so socildemokrati, le v Sloveniji imamo preoblečene komniste.

    • Roman N.

      realno,kot vedno.

    • Jože

      Jezus Kristus … oziroma Milan Kučan.
      Ma on je vsega kriv. Če niste vedli. Kučan, Kučan, Kučan …
      Pa kdaj boste desnjaki končali s to mitomanijo? Kaj pa ko bo Milan umrl, kdo bo pa potem Zlo? Aja, saj v resnic ne bo umrl…

      • ren

        Jože, preprost primer. A ti lahko prideš do aktualnega predsednika vlade tako, da ga uloviš v neki dvorani, ga med razmetanimi stoli posadiš na stol tako, da si sedita vizavi in se gledata v oči? Okoli pa snemalci tv postaj. Ta fotografija Kučana in goloba obstaja. Najbrž si nista izmenjala nekaj kosmatih vicev!
        A ti lahko prideš k vsakokratnemu predsedniku vlade v njegove uradne prostore in že spet stresaš kosmate vice?
        Toliko za razmislek, naprej pa razmišljaj sam.

      • P.Kos

        Ne izgovarjaj po nemarnem imena Gospoda, svojega Boga!

        p.s.: Ne mislim Kučana. On je, namreč, tista nemarna stran.

    • Peter Klepec

      Komunistov v resnici nikoli ni bilo pri nas. Prepricani komunisti so bili v Italiji, ali Franciji, pa se kje. Tem je se slo za neke ideje, ceprav nedodelane. v Sloveniji je pa slo in se vedno gre za denar. Tega lahko dobis le, ce si pri krmilu in torej pri koritu. In ker gre v SLO bolj kot kjerkoli za kontinuiteto, je jasno, da so pri krmilu bivsi komunisti, njihovi potomci ali pa enostavno oportunisti, ki vidijo vecje osebne koristi v sodelovanju s kliko/klanom, kot pa kontraproduktivnim soliranjem, à la Jansa. Za ideologijo ze davno ne gre vec, ideoloska maska je potrebna le zaradi uspeha na volitvah.
      Najlepsi dokaz za “masko” je vecna debata okoli pobojev in ostalih atributov bivsega rezima. Za vecino volivcev je to identifikacijska kategorija. Katerakoli stranka na t.k.i. “levi” se bo poslovila od te kontinuitete, bo izgubila svoje tradicionalne volivce. Torej tega ne morejo storiti, tudi, ce bi osebno ze davno podrli in Kidrica in osvobodilne mite, ter komunisticni rezim proglasili za veliko napako in zlocin, pa bi bilo urejeno. Ampak tega enostavno ne morejo narediti – zaradi demokracije in nacina kako biti izvoljen.
      Ce bi se vedno obstajala ena sama dominantna stranka, naslednica bivse partije, bi si lahko privoscila “reset” in se sinhronizirala z evropskimi centristicnimi strankami. Komunizem bi bil proglasen za zlocinski, totalitaren rezim (mea culpa!), podrli bi vse spomenike, preimenovali se zadnje ulice, eliminirali lik Tita – in lkaravana bi sla dalje brez umazane zunanjosti. Mogoce bi se zaradi tega kdo v drzavi pocutil malo zafrustriran (ali smo zmagali ali nismo?), ampak druzba bi sla naprej v skladu z 21. stoletjem.
      Ja, slovensko prekletstvo je nepremisljen prehod iz komunizma v demokracijo brez pravega prehoda.

    • DRAGO

      Vse si dobro zapisal APMMB2 o SD pardon komunistih. Manjka še element Igralništvo, kjer so se vedno napajali z ficki.

  18. Borovnica

    Tole je pa najboljši članek na portalu+ ever.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar


Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Zadnje dni smo deležni precej intenzivnega uvoda v kampanjo za volitve v Evropski parlament. Ob žalostnem propadanju, samodestrukciji Socialnih demokratov, lahko spremljamo tudi nekakšno “die hard” politiko vladajoče Svobode, ki želi državljane v stiski zaradi katastrofalnega vladanja z različnimi medijskimi spini odvrniti, preusmeriti od vseh njenih napak, laži, zablod in ponovno, vsaj deloma, prebuditi ideološki antijanša sentiment, ki jih je izstrelil na oblast.

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.