Ministrica Asta Vrečko je povedala resnico. Ampak ni pa navedla razlogov za takšno stanje: tajkunizacija lastništva določenih medijev, kjer novinarji delajo po nareku lastnikov, spreminjanje medijev v politična glasila posameznih strank, pri čemer aktivno sodeluje tudi ministrica, vse večji nadzor vlade nad javnimi mediji, selektivno državno financiranje “pravih” medijev in finančni pritisk na neodvisne medije… Ne nazadnje, predsednik vlade oziroma njegov pravi zastopnik po svoji politični presoji informacije posreduje samo nekaterim posvečenim novinarjem, kar je skregano z vsemi demokratičnimi načeli. Vse navedeno šibi položaj novinarjev, ki se pogosto zatekajo k samocenzuri, saj nočejo ogroziti zaposlitve. (Vir izjave: MMC RTVSLO)
“Kdor podpira slogan -Black lives matter- in se hkrati zgraža nad -White lives matter- je po definiciji rasist ali pa skrajno zabit, ker vsako življenje šteje”
Ekonomist Matej Lahovnik o enakih vatlih. (Vir: X Matej Lahovnik)
JEFFREY SACHS, ameriški ekonomist:
Tiho gledamo, kako se pred našimi očmi odvija nekaj brez primere. Združene države sedijo na največjih svetovnih zalogah nafte, ne v Teksasu ali na Aljaski, ampak v Siriji. In tukaj je tisto, česar vam nihče ne pove: ne gre več za boj proti terorizmu. Gre za nadzor. Čist, nefiltriran nadzor nad viri, ki nam ne pripadajo.
Predsednik Trump je nedavno izrekel izjavo, ki bi morala pretresti vsakega Američana do obisti. Rekel je: “Obdržali bomo sirsko nafto, preprosto jo bomo vzeli.” Brez mednarodnega prava, brez odobritve Združenih narodov, samo surova politika moči. To je ista taktika, ki smo jo videli v Iraku, Libiji in zdaj v Ukrajini.
Toda tukaj je globlja resnica, ki mi ne da spati: ko najmočnejša država na svetu deluje zunaj pravil, ki jih je pomagala ustvariti, ko postane doktrina naše zunanje politike “pravica močnejšega”, ne tvegamo samo še ene vojne. Razstavljamo celoten okvir, ki je 80 let preprečeval tretjo svetovno vojno. Vprašanje ni, ali se bo to slabo končalo. Vprašanje je, ali bomo nevarnost prepoznali, preden bo prepozno. Tukaj gre za dušo Amerike in vložki še nikoli niso bili višji.
Povem vam nekaj, česar večina Američanov ne ve, in odkrito rečeno, nekaj, česar naš politični establišment noče, da veste. Ko predsednik Trump stoji pred kamerami in mimogrede omeni, da obdržimo sirsko nafto, ne daje samo še ene provokativne izjave za prevlado v novicah. Artikulira doktrino zunanje politike, ki predstavlja temeljni prelom s 75 leti mednarodnega reda. In želim, da razumete, kaj to zares pomeni, ne samo za Sirijo, ne samo za Bližnji vzhod, ampak za vsakega od nas, ki danes živi v Ameriki.
Desetletja sem preučeval mednarodne odnose, svetoval vladam, delal z Združenimi narodi, in z absolutno gotovostjo vam lahko povem, da živimo v enem najnevarnejših obdobij v sodobni zgodovini. Toda nevarnost ne prihaja od tam, kjer mislite. Ne prihaja od nekega oddaljenega sovražnika, ki kuje zaroto proti nam. Prihaja iz naših lastnih politik, naših lastnih dejanj, odločitev naše lastne vlade, ki se sprejemajo v našem imenu, z našimi davčnimi dolarji, in so upravičene z zgodbami, ki se razblinijo, takoj ko jih natančno preučite.
Začnimo s Sirijo, ker je Sirija popoln primer, kako je ameriška zunanja politika popolnoma zašla s tira. Govorili so nam, da gre pri našem sodelovanju v Siriji za boj proti ISIS-u, za boj proti terorizmu, za zaščito človekovih pravic. To so bile uradne zgodbe, ki so upravičevale našo prisotnost v suvereni državi, brez dovoljenja te države, brez pooblastila Združenih narodov, brez kakršnekoli pravne podlage v mednarodnem pravu.
Toda zdaj je predsednik Trump glasno povedal, kar je bilo tiho. Povedal nam je v jasni angleščini, da smo tam zaradi nafte. Okupiramo vzhodni del Sirije, tisti del, kjer so naftna polja, in ne bomo odšli, ker ta nafta predstavlja milijarde dolarjev virov.
Vir:
Tiho gledamo, kako se pred našimi očmi odvija nekaj brez primere [00:00]. Združene države sedijo na največjih svetovnih zalogah nafte, ne v Teksasu ali na Aljaski, ampak v Siriji [00:08]. In tukaj je tisto, česar vam nihče ne pove: ne gre več za boj proti terorizmu [00:14]. Gre za nadzor. Čist, nefiltriran nadzor nad viri, ki nam ne pripadajo.
Predsednik Trump je nedavno izrekel izjavo, ki bi morala pretresti vsakega Američana do obisti [00:22]. Rekel je: “Obdržali bomo sirsko nafto, preprosto jo bomo vzeli.” Brez mednarodnega prava, brez odobritve Združenih narodov [00:30], samo surova politika moči. To je ista taktika, ki smo jo videli v Iraku, Libiji in zdaj v Ukrajini [00:38].
Toda tukaj je globlja resnica, ki mi ne da spati: ko najmočnejša država na svetu deluje zunaj pravil [00:44], ki jih je pomagala ustvariti, ko postane doktrina naše zunanje politike “pravica močnejšega”, ne tvegamo samo še ene vojne [00:51]. Razstavljamo celoten okvir, ki je 80 let preprečeval tretjo svetovno vojno. Vprašanje ni, ali se bo to slabo končalo [00:58]. Vprašanje je, ali bomo nevarnost prepoznali, preden bo prepozno. Tukaj gre za dušo Amerike in vložki še nikoli niso bili višji [01:04].
Povem vam nekaj, česar večina Američanov ne ve, in odkrito rečeno, nekaj, česar naš politični establišment noče, da veste [01:11]. Ko predsednik Trump stoji pred kamerami in mimogrede omeni, da obdržimo sirsko nafto, ne daje samo še ene provokativne izjave za prevlado v novicah [01:17]. Artikulira doktrino zunanje politike, ki predstavlja temeljni prelom s 75 leti mednarodnega reda [01:25]. In želim, da razumete, kaj to zares pomeni [01:32], ne samo za Sirijo, ne samo za Bližnji vzhod, ampak za vsakega od nas, ki danes živi v Ameriki [01:37].
Desetletja sem preučeval mednarodne odnose, svetoval vladam, delal z Združenimi narodi [01:44], in z absolutno gotovostjo vam lahko povem, da živimo v enem najnevarnejših obdobij v sodobni zgodovini. Toda nevarnost [01:51] ne prihaja od tam, kjer mislite. Ne prihaja od nekega oddaljenega sovražnika, ki kuje zaroto proti nam [01:57]. Prihaja iz naših lastnih politik, naših lastnih dejanj, odločitev naše lastne vlade, ki se sprejemajo v našem imenu, z našimi davčnimi dolarji [02:02], in so upravičene z zgodbami, ki se razblinijo, takoj ko jih natančno preučite.
Začnimo s Sirijo, ker je Sirija popoln primer, kako je ameriška zunanja politika popolnoma zašla s tira [02:10]. Govorili so nam, da gre pri našem sodelovanju v Siriji za boj proti ISIS-u, za boj proti terorizmu, za zaščito človekovih pravic [02:16]. To so bile uradne zgodbe, ki so upravičevale našo prisotnost v suvereni državi, brez dovoljenja te države, brez pooblastila Združenih narodov, brez kakršnekoli pravne podlage [02:30] v mednarodnem pravu.
Toda zdaj je predsednik Trump glasno povedal, kar je bilo tiho [02:33]. Povedal nam je v čisti angleščini [02:39], da smo tam zaradi nafte. Okupiramo vzhodni del Sirije, tisti del, kjer so naftna polja [02:44], in ne bomo odšli, ker ta nafta predstavlja milijarde dolarjev virov.
Zdaj želim, da o tem razmislite za trenutek [02:50], resnično razmislite. Kaj pomeni, ko Združene države Amerike [02:55], država, ki je pomagala pisati Ustanovno listino Združenih narodov, država, ki je preganjala nacistične voditelje v Nürnbergu zaradi agresivnih vojn [03:02], država, ki se je postavila kot varuhinja mednarodnega prava in človekovih pravic, odkrito izjavi, da zaseda ozemlje druge države, da bi si prilastila njene naravne vire [03:08]?
To ni zapleteno pravno vprašanje. To je pravzaprav zelo preprosto [03:16]. Po mednarodnem pravu se to imenuje ropanje. Imenuje se kraja. Imenuje se nezakonita okupacija [03:23]. To niso moje interpretacije. To so uveljavljena načela mednarodnega prava, priznana že od Ženevskih konvencij [03:31]. Načela, na katerih je sama Amerika vztrajala po drugi svetovni vojni.
Toda tukaj postane še bolj vznemirjajoče in zato sem rekel, da mi to ne da spati [03:36]. Ko Amerika deluje zunaj mednarodnega prava, ko preprosto vzame, kar hoče, ker imamo vojaško moč [03:42], da to storimo, ne kršimo samo abstraktnih pravnih načel. Uničujemo celoten sistem, ki je skoraj osem desetletij preprečeval, da bi konflikti med velikimi silami prerasli v svetovne vojne [03:50].
Vidite, po drugi svetovni vojni, ko je v najhujšem konfliktu v zgodovini človeštva umrlo 50 milijonov ljudi [03:57], se je mednarodna skupnost zbrala in rekla “nikoli več”. Ustanovili so Združene narode [04:04]. Vzpostavili so mednarodno pravo. Vzpostavili so mehanizme za mirno reševanje sporov [04:12]. In kar je najpomembneje, dogovorili so se o enem temeljnem načelu: da države ne morejo preprosto napasti drugih držav in vzeti njihovih virov. Da “pravica močnejšega” [04:20] ni sprejemljiva osnova za mednarodne odnose. In Amerika je bila v središču ustvarjanja tega sistema [04:29].
Ameriški diplomati, ameriški pravniki, ameriški državniki so razumeli, da čeprav smo bili na koncu druge svetovne vojne najmočnejša država na svetu [04:36], čeprav smo imeli atomsko bombo in nihče drug je ni imel [04:42], in čeprav bi lahko preprosto vsilili svojo voljo celotnemu planetu, smo se namesto tega odločili ustvariti mednarodni red, ki temelji na pravilih [04:48]. Zakaj? Ker smo razumeli [04:50], da svet, v katerem močni preprosto prevladujejo nad šibkimi, kjer vojaška moč določa, kdo dobi kaj, je svet [04:56], ki neizogibno vodi v katastrofalne vojne. To je svet, kjer se mora vsaka država nenehno oboroževati, nenehno pripravljati na konflikt [05:05], nenehno živeti v strahu pred močnejšimi sosedi. To je Hobbesova nočna mora, kjer življenje postane, kot je rekel filozof, grdo, brutalno [05:12] in kratko.
Toda zdaj ta sistem opuščamo. In Sirija je samo en primer. Poglejte, kaj smo storili v Libiji [05:18]. V Libijo smo vstopili pod pretvezo zaščite civilistov, pooblaščeni s strani Varnostnega sveta Združenih narodov za [05:25] humanitarno intervencijo. Toda kaj smo dejansko storili? Strmoglavili smo vlado. Uničili smo državo. Ubili smo Moamarja Gadafija [05:32]. In za seboj smo pustili propadlo državo, ki je postala gojišče teroristov, središče za trgovino z ljudmi [05:37] in humanitarna katastrofa.
Državna sekretarka Hillary Clinton se je dobesedno smejala, ko je slišala za Gadafijevo smrt, rekoč: “Prišli smo [05:44], videli smo, umrl je.” Je to vedenje naroda, zavezanega mednarodnemu pravu in človeškemu dostojanstvu, ali je [05:51] to vedenje imperija, ki verjame, da lahko počne, kar hoče, kjerkoli hoče, brez odgovornosti [05:57] in brez posledic?
In potem je tu Irak. Invazija na Irak leta 2003 je temeljila na lažih [06:04]. Tukaj ne pretiravam. Navajam dokumentirano dejstvo. Govorili so nam, da ima Irak orožje za množično uničevanje. Ni ga imel [06:11]. Govorili so nam, da je Irak povezan z napadi 11. septembra. Ni bil. Govorili so nam, da bo strmoglavljenje Sadama Huseina prineslo [06:19] demokracijo in stabilnost na Bližnji vzhod. Namesto tega smo sprožili sektaško nasilje, ki je ubilo na stotisoče ljudi, ustvarilo [06:27] pogoje za nastanek ISIS-a, destabiliziralo celotno regijo in porabilo na bilijone ameriških davkoplačevalskih dolarjev v tem procesu [06:36].
In tukaj je tisto, kar bi moralo razjeziti vsakega Američana: nihče ni bil poklican na odgovornost [06:43]. Uradniki, ki so nas z lažmi pripeljali v to vojno, ki so manipulirali z obveščevalnimi podatki, ki so ignorirali opozorila strokovnjakov, niso šli v zapor [06:51]. Niso niti izgubili služb. Mnogi od njih so še vedno vplivni glasovi v našem zunanjepolitičnem establišmentu, še vedno nastopajo na televiziji, še vedno svetujejo politikom, še vedno [06:59] spodbujajo več intervencij, več vojn, več vojaških rešitev za vsak problem.
Zdaj pa se pogovorimo o tem, kaj se dogaja trenutno [07:06] v Ukrajini, saj Ukrajina predstavlja enak vzorec, ki se odvija v še nevarnejšem kontekstu. Govorijo nam, da je bila ruska [07:13] invazija na Ukrajino neizzvana, da se je Vladimir Putin nekega dne zbudil in se odločil napasti svojega soseda brez razloga [07:20], razen imperialnih ambicij. Toda ta pripoved ignorira desetletja konteksta, ki so privedla do te katastrofalne vojne [07:27].
Ignorira širitev Nata na vzhod kljub obljubam, danim sovjetskim voditeljem, da se Nato po [07:34] združitvi Nemčije ne bo premaknil niti za palec na vzhod. Ignorira vlogo Združenih držav pri podpori državnemu udaru v Ukrajini leta 2014, ki je strmoglavil [07:41] demokratično izvoljeno vlado. Ignorira leta državljanske vojne v vzhodni Ukrajini, kjer je vlada v Kijevu obstreljevala svoje [07:48] lastne državljane. Ignorira ponavljajoča se diplomatska prizadevanja Rusije za pogajanja o varnostnih dogovorih, ki bi obravnavali njihove legitimne skrbi glede [07:56] prisotnosti Natove vojaške infrastrukture na njihovi meji.
Naj bom glede nečesa popolnoma jasen, ker vem, kako potekajo te [08:03] razprave. Reči, da obstaja kontekst te vojne, reči, da so ameriške in Natove politike prispevale k ustvarjanju [08:11] pogojev za ta konflikt, ni enako kot opravičevati rusko invazijo. Invazija je bila nezakonita. Krši mednarodno pravo [08:19] in je povzročila neizmerno trpljenje. Toda če želimo končati to vojno, če želimo preprečiti, da bi prerasla [08:25] v jedrsko konfrontacijo, če želimo rešiti ukrajinska življenja in prinesti mir v to regijo, moramo [08:32] razumeti, kako smo prišli sem. Moramo biti iskreni glede vloge, ki jo je ameriška zunanja politika odigrala pri [08:39] ustvarjanju te katastrofe.
In kaj počnemo zdaj? V Ukrajino vlivamo na milijarde dolarjev orožja [08:46]. Usposabljamo ukrajinske sile, zagotavljamo obveščevalne podatke in informacije za ciljanje. Dejansko se borimo v posredni vojni proti Rusiji, jedrsko oboroženi sili [08:54] z na tisoče bojnih glav, ki bi lahko končale civilizacijo, kot jo poznamo. In zakaj? Kakšna je naša strategija tukaj [09:00]? Kakšen je naš končni cilj? Poskušamo oslabiti Rusijo? Poskušamo doseči spremembo režima v Moskvi [09:05]? Poskušamo razbiti Rusko federacijo?
Če so to naši cilji, moramo biti iskreni glede tega [09:11], kar poskušamo storiti. Poskušamo strateško premagati jedrsko supersilo. In vsakogar z vsaj osnovnim razumevanjem [09:18] zgodovine in jedrskega odvračanja bi moral ta obet prestrašiti. Vidite, v Washingtonu obstaja predpostavka, da bo Rusija [09:25] preprosto sprejela strateški poraz, da bo Putin preprosto sprejel ponižanje izgube v Ukrajini in razkosanje [09:32] ruske moči, in vse bo v redu. Toda ta predpostavka je izjemno nevarna. Jedrske sile ne sprejmejo strateškega poraza [09:40]. Stopnjujejo. Uporabijo vsa razpoložljiva orodja, vključno s svojimi jedrskimi arzenali, namesto da bi sprejele eksistencialne grožnje svoji varnosti [09:48]. To ni sporno stališče. To je osnovna teorija jedrskega odvračanja, ki je znana od začetka [09:54] hladne vojne. In vendar sledimo politikam, ki so očitno zasnovane tako, da ignorirajo to temeljno realnost.
In tukaj je tisto, kar me še bolj skrbi [10:02]. Ne borimo se samo v posredni vojni proti Rusiji v Ukrajini. Hkrati se spuščamo v strateško tekmovanje [10:10] s Kitajsko. Gradimo vojaške zveze v Aziji za zadrževanje Kitajske. Izvajamo vojaške vaje blizu kitajskega ozemlja. Podpiramo [10:19] Tajvan na načine, ki izpodbijajo politiko ene Kitajske, ki je ohranjala mir v tej regiji desetletja. Uvajamo [10:26] sankcije in izvozni nadzor nad kitajsko tehnologijo. V bistvu zasledujemo novo hladno vojno, le da to tokrat počnemo [10:33] hkrati proti dvema jedrsko oboroženima velikima silama.
To je brez primere. Celo na vrhuncu hladne vojne so ameriški strateški [10:41] strokovnjaki razumeli, da se ne boriš na več frontah. Ne antagoniziraš hkrati vseh potencialnih nasprotnikov. Ohraniti moraš določeno raven [10:49] diplomatskega sodelovanja. Iščeš področja sodelovanja. Skrbno obvladuješ tekmovanje, da preprečiš, da bi preraslo v konflikt [10:58]. Toda tega ne počnemo zdaj. Namesto tega imamo v Washingtonu dvostrankarsko soglasje, da je Kitajska naš sovražnik, da [11:04] je Rusija naš sovražnik, da se moramo z njima soočiti, ju zadrževati, premagati. In to soglasje presega strankarske linije [11:11]. Demokrati in republikanci se morda ne strinjajo glede notranje politike. Toda ko gre za zunanjo politiko, ko gre za vojaško [11:18] porabo, ko gre za soočenje z Rusijo in Kitajsko, so v popolnem soglasju. In to bi vas moralo skrbeti, ker ko [11:24] se obe stranki strinjata o nečem, ko ni prave razprave, ko so nasprotujoči si glasovi marginalizirani ali ignorirani, takrat [11:31] se izvajajo najnevarnejše politike.
Naj vam povem, kaj mislim, da se tukaj v resnici dogaja. Kateri so osnovni [11:37] dejavniki te nepremišljene zunanje politike? Prvič, tu je vojaško-industrijski kompleks, na katerega nas je opozoril predsednik Eisenhower [11:46] v svojem poslovilnem nagovoru. Za vojsko porabimo več kot naslednjih 10 držav skupaj. Imamo več kot 800 vojaških [11:52] baz v tujih državah. Imamo obrambne izvajalce, ki zaslužijo milijarde dolarjev s prodajo orožja. Imamo kroženje kadrov [11:59] med Pentagonom, obrambnimi izvajalci in možganskimi trusti, ki zagovarjajo agresivne zunanje politike.
Ti interesi imajo ogromen vpliv [12:08] na naš politični sistem. Financirajo kampanje. Zaposlujejo nekdanje vladne uradnike. Oblikujejo javni diskurz prek svojih možganskih [12:16] trustov in prisotnosti v medijih. In imajo velik interes za ohranjanje stanja nenehnega konflikta, ker je konflikt [12:23] donosen. Mir je slab za posel, ko je tvoj posel prodaja orožja.
Drugič, obstaja ideološka zavezanost ameriški hegemoniji [12:32], ideji, da mora Amerika ostati edina supersila, da ne moremo tolerirati nobenega izziva naši prevladi [12:39]. Da mora biti vsaka država, ki ne sledi našim ukazom, vsaka vlada, ki zasleduje neodvisne politike, kaznovana, sankcionirana, strmoglavljena ali uničena [12:48]. Ta ideologija prežema naš zunanjepolitični establišment. Poučujejo jo na naših elitnih univerzah. Spodbujajo jo naši glavni možganski trusti [12:55]. Prevzemajo jo naši mediji. In je v bistvu nezdružljiva z multipolarnim svetom, kjer imajo druge države svoje interese [13:02], svoje varnostne skrbi, svojo pravico do razvoja in blaginje brez ameriškega dovoljenja.
In tretjič, obstaja zaskrbljujoče pomanjkanje [13:09] posledic za neuspešne politike. Isti ljudje, ki so se zmotili glede Iraka, še vedno oblikujejo politiko [13:16]. Isti možganski trusti, ki so zagovarjali intervencijo v Libiji, so še vedno vplivni. Iste medijske hiše, ki so spodbujale vojno za vojno, še [13:22] vedno oblikujejo javno mnenje. Ni odgovornosti. Ni učenja iz napak. Obstaja samo nenehen cikel intervencij, neuspehov [13:31] in nato premik na naslednjo intervencijo, ne da bi kdajkoli preizprašali temeljne predpostavke, ki nas nenehno vodijo v katastrofo [13:37].
Zdaj se vrnimo k Trumpovi izjavi o sirski nafti, saj želim, da razumete, kako je to [13:44] povezano z vsem, o čemer sem govoril. Ko Trump reče, da obdržimo nafto, je bolj iskren kot večina [13:50] politikov. Izrecno navaja tisto, kar je bilo v ameriški zunanji politiki pogosto implicitno. Toda njegova iskrenost ne naredi politike [13:59] boljše. Naredi jo slabšo. Ker se zdaj niti ne pretvarjamo, da nas skrbi mednarodno pravo [14:06]. Niti se ne pretvarjamo, da nas skrbijo človekove pravice ali demokracija ali katero koli plemenito načelo, za katerega trdimo, da se zanj zavzemamo [14:11]. Preprosto vzamemo, kar hočemo, ker lahko.
In kaj to pove preostalemu svetu? Kakšno sporočilo pošilja [14:17] vsaki drugi državi na planetu? Pove jim, da mednarodno pravo ni pomembno. Pove jim [14:22], da so Združeni narodi nepomembni. Pove jim, da so pogodbe, sporazumi in diplomatska pogajanja brez pomena, če se Amerika [14:30] odloči, da ne služijo našim interesom. Pove jim, da je edina stvar, ki je pomembna, vojaška moč. Da če [14:36] želite biti varni, če želite zaščititi svoje vire, če želite ohraniti svojo suverenost, morate zgraditi svojo vojsko, morate [14:41] pridobiti jedrsko orožje, morate biti dovolj močni, da Amerika dvakrat premisli, preden se spravi na vas [14:46].
In to ustvarja natanko takšen svet, kakršnega je bil mednarodni red po drugi svetovni vojni zasnovan, da bi ga preprečil [14:52]. Ustvarja svet, kjer se vsak narod oborožuje, kjer konflikti hitro eskalirajo, ker [14:59] ni sprejetih pravil ali mehanizmov za mirno reševanje. Kjer se tveganje katastrofalne vojne eksponentno povečuje [15:07].
In tukaj je vrhunska ironija, ki se mi zdi skoraj neznosna. Trdimo, da delamo Ameriko varnejšo [15:14]. Trdimo, da so naše vojaške intervencije, naše vojaške baze po svetu, naša ogromna obrambna poraba, naše agresivne zunanje politike, vse to namenjeno zaščiti ameriške [15:22] varnosti. Toda pomislite, kaj smo dejansko dosegli. Manj varni smo, kot smo bili pred 20 leti [15:28]. Porabili smo na bilijone dolarjev za vojne, ki niso dosegle ničesar, razen ustvarjanja več nestabilnosti, več terorizma, več protiameriškega razpoloženja po svetu [15:36]. Ustvarili smo sovražnike tam, kjer jih ne bi smeli imeti. Uničili smo države, ki nam nikoli niso grozile. Ubili smo na stotisoče [15:42] ljudi, ustvarili milijone beguncev in destabilizirali celotne regije. In nekako naj bi verjeli, da nas je to [15:49] naredilo varnejše.
Realnost je, da nas naša zunanja politika dela manj varne, ne bolj varne. Vsak napad z dronom [15:56], ki ubije civiliste, ustvari več teroristov, kot jih odpravi. Vsaka država, ki ji uvedemo sankcije, se obrne na Kitajsko in Rusijo za [16:03] partnerstvo. Vsaka vlada, ki jo poskušamo strmoglaviti, opominja druge vlade, zakaj potrebujejo jedrsko orožje za preprečitev ameriške intervencije [16:11]. Vsaka vojaška baza, ki jo zgradimo, ustvarja zamera pri lokalnem prebivalstvu. Vsaka vojna, ki jo vodimo, izčrpava naše vire in nas odvrača [16:19] od resničnih izzivov, s katerimi se sooča naša država. Izzivi, kot so propadajoča infrastruktura, neustrezno zdravstveno varstvo, propadajoče šole, naraščajoča neenakost, podnebne spremembe [16:29]. To so dejanske grožnje ameriški varnosti in blaginji. Toda na bilijone dolarjev porabimo za vojaške avanture v tujini [16:36], namesto da bi vlagali v lastno družbo.
In pogovorimo se o moralni dimenziji tega, ker navsezadnje to ni [16:43] samo o strategiji ali varnosti ali mednarodnem pravu. Gre za to, kakšna država želimo biti. Gre za [16:50] naše vrednote, naša načela, našo človečnost. Ko Trump govori o tem, da “samo ubijaj” v kontekstu obravnavanja naših nasprotnikov [16:56] ali ljudi, ki jih vidimo kot grožnje, kaj to pove o nas kot narodu? Je to to, kdo smo [17:02]? Je to to, kdo želimo biti? Država, ki se mimogrede pogovarja o ubijanju ljudi, ki obravnava človeško življenje kot potrošno [17:08], ki vidi nasilje kot prvo možnost in ne kot zadnje sredstvo?
Mislim na mlade ameriške vojake, ki jih pošiljamo v te vojne [17:15]. Mislim na 18-letnike, 19-letnike, 20-letnike, ki se pridružijo vojski, pogosto zato, ker nimajo [17:22] boljših ekonomskih priložnosti. Pogosto zato, ker želijo služiti svoji državi, pogosto zato, ker verjamejo v ideale, ki naj bi jih Amerika [17:29] predstavljala. In pošiljamo jih v boj v vojne, ki temeljijo na lažeh. Vojne brez jasnih ciljev. Vojne, ki [17:35] služijo korporativnim interesom namesto nacionalnim interesom. Vojne, ki jih travmatizirajo fizično in psihološko. In ko pridejo domov, ne [17:43] skrbimo zanje, kot bi morali. Imamo veterane, ki spijo na ulicah. Veterane, ki se borijo s PTSD in odvisnostjo. Veterane [17:50], ki nimajo dostopa do ustreznega zdravstvenega varstva. To je sramotno. To je izdaja ljudi, ki jih prosimo, da dajo svoja življenja [17:55] na kocko za to državo.
In mislim na ljudi v državah, kjer posredujemo. Družine [18:02], uničene z našimi bombami. Otroke, ki odraščajo brez staršev zaradi naših napadov z droni. Civiliste, ki živijo v [18:08] nenehnem strahu, ker smo njihove države spremenili v vojna območja. To so človeška bitja, kot mi. Imajo upanja [18:15] in sanje in ljubljene osebe, kot mi. Želijo živeti v miru in vzgajati svoje družine ter [18:20] imeti priložnosti za svoje otroke, kot mi. Toda mi smo se odločili, da je njihovo življenje manj pomembno kot naši geopolitični [18:27] cilji, da je njihovo trpljenje sprejemljiva stranska škoda v zasledovanju naših interesov. Kako je to moralno obrambljivo? Kako je [18:35] to v skladu z vrednotami, za katere trdimo, da jih imamo kot Američani?
Nisem naiven. Razumem, da je svet [18:42] zapleten. Razumem, da obstajajo resnične grožnje. Razumem, da je včasih vojaška sila potrebna. Toda o čemer [18:48] govorim, je vzorec obnašanja, sistematičen pristop k zunanji politiki, ki daje prednost vojaški intervenciji pred diplomacijo [18:56], ki vidi vsak problem kot žebelj, ker imamo samo kladivo, ki predpostavlja, da je ameriška prevlada bolj [19:01] pomembna kot mednarodno sodelovanje. To ni o eni vojni ali eni intervenciji. Gre za temeljni pristop k temu, kako [19:09] se vključujemo v svet, ki je kontraproduktiven, ki je moralno napačen in ki končno ogroža našo lastno varnost [19:17] in varnost celotnega planeta.
Potrebujemo drugačen pristop. Potrebujemo zunanjo politiko, ki temelji na diplomaciji [19:23], na mednarodnem sodelovanju, na obravnavanju temeljnih vzrokov za konflikt namesto da bi samo poskušali obvladovati simptome z vojaško [19:30] silo. Moramo vlagati v razvoj, v izobraževanje, v zdravstveno varstvo, v obravnavanje revščine in neenakosti, ker so to [19:38] pogoji, ki ustvarjajo nestabilnost in konflikt. Moramo spoštovati mednarodno pravo, ne samo, ko nam ustreza [19:45], ampak vedno, ker mednarodni red, ki temelji na pravilih, koristi vsem, vključno z Združenimi državami.
Moramo videti druge države kot [19:53] potencialne partnerje namesto kot sovražnike ali konkurente ali grožnje. Moramo razumeti, da je v medsebojno povezanem svetu naša [20:00] varnost povezana z njihovo varnostjo. Naša blaginja je povezana z njihovo blaginjo. Naša prihodnost je povezana z njihovo prihodnostjo [20:07]. To ni idealizem. To je realizem. Pravi realisti so tisti, ki razumejo, da globalne prevlade [20:13] ne morete vzdrževati z vojaško silo v nedogled. Pravi realisti so tisti, ki razumejo, da podnebnih sprememb ne zanimajo nacionalne meje [20:21] in zahtevajo mednarodno sodelovanje za njihovo obravnavanje. Pravi realisti so tisti, ki razumejo, da pandemije, kot smo jo pravkar doživeli [20:28], zahtevajo globalno usklajevanje in solidarnost. Pravi realisti so tisti, ki razumejo, da v svetu z jedrskim orožjem [20:36], z umetno inteligenco, z biološkimi grožnjami, z izzivi, ki presegajo nacionalne meje, moramo delovati skupaj, namesto da se nenehno [20:44] bojujemo med seboj za prevlado in nadzor.
Torej, ko predsednik Trump govori o obdržanju sirske nafte, ko govori o tem, da [20:50] “samo ubijaj,” ko pooseblja ta agresiven pristop “pravica močnejšega” k zunanji politiki, ni močan. Je [20:57] nepremišljen. Ne ščiti Amerike. Ogroža Ameriko. Ne pospešuje ameriških interesov. Spodkopava mednarodni sistem, ki je [21:05] Ameriki omogočal, da uspeva in ostane varna desetletja. In tragedija je, da to ne gre samo za Trumpa [21:12]. To je dvostrankarsko. Demokrati in republikanci so prispevali k politikam, ki so nas pripeljale do tega nevarnega trenutka [21:19]. Obama je dramatično razširil program z droni. Biden je nadaljeval podporo vojni v Ukrajini brez jasne strategije za mir [21:27].
To je sistemski problem, ki zahteva temeljito ponovno razmišljanje o tem, kako se Amerika vključuje v svet [21:34]. In to ponovno razmišljanje ne bo prišlo iz našega političnega establišmenta. Prišlo mora od navadnih Američanov, ki zahtevajo nekaj drugačnega [21:42], ki zahtevajo odgovornost, ki zahtevajo politike, ki dejansko služijo našim interesom in našim vrednotam, namesto interesom obrambnih izvajalcev in ideološkim zavezam [21:50] zunanjepolitične elite, ki nas je izneverila znova in znova.
V ir: YouTube, Trump’s Oil Game and the End of the World — “Just Kill?” | Prof. Jeffrey Sachs
To je hudicevo dolgo nakladanje spreobrnjenega Zida!!!….Tudi pravi Judje so rabili vzrok za napad na gazo,moj dobri prijatelj Turk iz Cypra mi je povedal,da se ob obali Gaze nahajo oromno zemeljskega plina.Seveda,to mora pripadati Izraelu,period!
Kdo bi si mislil, da bodo 35 let po padcu zidu, ne samo v Slo, ampak v celi EU, novinarji MORALI pisati laži, zaradi resnice pa bodo ob kruh.
1984.
Asta Vrečko je rdečelaska. Potomka Keltov. Ti so bili divji ljudje. Rimljani jih niso hoteli imeti niti za sužnje. Proti današnji Škostski so Rimljan i raje zgradili zid, kot da bi se bojevali z rdečelasci. Slednji so posebna vrsta ljudi. V britanski armadi so jih v kolonialnih časih imeli za najboljše bojevnike.
Verjemi mi,ona je pofarbana rdecelska in ne pripada rasi Keltov niti v eni crki!
Večina naravnh rdečelask sovraži barvo svojih las, zato se skoraj celo življenje barvajo na drugo barvo las. Nekaterim ženskam je pa rdeča barva las všeč, zato se prebarvajo v to barvo.
Res je! danes novinarstvo ni enostavno. Če si moški in delaš za odlazkove, in si moški,si moraš pustiti odrezati novinarske jaj.. oziroma se moraš samokastrirati…(harakiri pod pasom). Če si zavezan resnici in si samostojen novinar ali ne dobiš službe, ali delaš na s.p. dnino na privat portalih. Seveda reskiraš tožbe in posledično kazni. Res je, danes je v deželi kastrirancev težko biti pravi novinar.
Lep primer, ki so ga ponavljali tudi Slo mediji:
Damijan blog, naslov:
“Kako je CIA iz nič sfabricirala kitajski genocid nad Ujgurji”
Ja, svoboda govora omogoča tudi SVOBODO LAŽI !
Tako se je pojavil zapis v Reporterju z naslovom „Janković bi gradil nove ceste, meščani besni: Uničili bi parke in breg reke“, katere avtor je „skupina Volt“, ki je proevropska tuja organizacija, ki jo financira EU za napadanje oseb, ki ne tulijo v EU rog.
Tokrat na Jankoviča. Spet.
Ampak z LAŽMI.
Nikakršne nove ceste niso v planu, ampak trenutno se dokončuje most, ki bo povezoval Fužine in končno postajo 9 in 5 v Štepanjskem ter obratno z 20tko in bo namenjen SAMO pešcem in kolesarjem, kar je v veselje tako prebivalcem Šepanjca in Fužin.
In ne kot LAŽNIVO piše v naslovu, da so meščani besni.
Kakršen koli je Jankovič, izvolili so ga Ljubljančani in tujci se nimajo kaj vpletati.
A ima skupina Volt vpliv tudi na Portal +, saj je tudi ta proevropski, globalističen, proameriški, proizraelski, promilitarističen, protipalestinski, protiruski, protikitajski, protibrics… ??
To ekstremno levičarsko ženšče, ki ugonoblja slovensko družbo, si ne zasluži pozornosti na tem portalu. Sicer pa, naj se raje posveti ponovno svojemu delovanju v Fotopubu.
Ministrica za kulturo in medije,
dr. Asta Vrečko,
se ni oglasila,
ko so iz “zaprte tiskovke” v odvetnikovi pisarni predsednika Vlade RS pred kamero nestrpno, naduto in surovo nagnali nezaželeno časnikarko državne TVS (oddaje Tarča) ,
ni se oglasila,
ko na “helikoptersko” tiskovko ministra za notranje zadeve (v odstopu) politično selektivno niso povabili poročevalcev vseh profesionalno zainteresiranih javnih medijev,
ni se oglasila,
ko so levi skrajneži in ne-vladniki kar večkrat verbalno, fizično in spletno sovražno napadali in žalili in nedostojno zasramovali doktorja zgodovinskih ved, uglednega urednika in avtorja Pričevalcev, Intervjuja in posameznih avtorskih dokumentarnih in mnenjskih oddaj državne TVS.
Res je;
uredniško in časnikarsko delovanje v času ideološko. politično, etično in zdravo-razumarsko skrajno zmedene in muhasto samovoljne ter opravilno nesposobne oblasti “golobnjaka svobode”,
nikakor “ni enostavno” – in predvsem ne profesionalno neodvisno ter avtorsko in finančno svobodno.
In dokler bo ministrstvo za politično agitacijo ter propagando in kulturo
v celoti politično-oblastno proti-ustavno fevdalizirala in monopolizirala vladajoča strančica Levica s svojimi politično selekcioniranimi aparatčiki,
izbranimi in nastavljenimi iz preverjenih vrst najbolj zvestih ter najbolj militantnih levičarskih aktivistov globalne Antife in domače ekstremne Levice,
ne bo nič drugače.
Predvsem “ne bo enostavno”
za lastnike, urednike in časnikarje tistih množičnih medijev,
ki še hočejo delovati politično neodvisno, profesionalno ne-oporečno ter v skladu s profesionalno etiko ne-oporečnega in ne-vsiljivega posredovanja in ustvarjanja medijskih sporočil za demokratično in vsestransko odprt družbeni prostor strpnega, spoštljivega in kolikor mogoče korektnega dialoga med vsemi aktivnimi državljani, davkoplačevalci in volivci v RS.
To je stanje v celotni EU.
Centralnemu Komiteju EU partije, je popolnoma vseeno, kaj se dogaja v kateri od držav EU. Jourova je to demonstrirala.
!!! Pomembno je, da mediji držav trajbajo agendo EU.
Na prvem mestu je vojno hujskaštvo, na drugem pa širjenje sovraštva proti državam in posameznikom, ki zahtevajo mir.
Madžarska, Slovaška, Srbija, Vučič, Orban, Fico…
Novinarji (pravilna se reče časnikarji) niso noben problem. Oni samo delajo tisto, za kar so plačani. Problem so osebki, ki krožijo po medijih in posiljujejo publiko z ideološkimi in propagandnimi izpadi ter se imajo za mnenjske voditelje, influencerje in podobno sranje. Običajno gre za odslužene politike ali strankarske funkcionarje. Ne bom jih našteval, ker so dobro znani.
Me pa tudi zanima, če kdo ve, kateri mediji so “javni” in kaj to sploh pomeni.
Problem so tisti, ki portale zamenjujejo za terapevtske delavnice.
@tračar – zelo duhovita domislica. 10+. Lep dan.
@tohuvabohu – Načelno se strinjam s tabo, a sam vidim širšo sliko. Novinarji niso samo plačani za svoje delo, še vedno imajo pravico do svojega mnenja – še vedno lahko zberejo podpise, da se odstrani urednika – še vedno se lahko oglasijo na sindikat novinarjev in jih povprašajo ali se strinjajo s takšnim podajanjem “resnic” – še vedno lahko zbirajo podpise, da jih pošljejo državi/lastniku medija itn. in opozorijo na kršenje lastnih pravic, da jim je odvzeta pravica misliti s svojo glavo.
Lahko pa naredijo tudi tako kot so ekstremni levičarji bojkotirali svoj RTV SLO dokler ga niso prevzeli s pomočjo naših sodnikov in Verove. Zakaj tako pišem?
Zato, ker se lahko razgraja država na način kot si ga je tokrat privoščila nesposobna predsednica država – ko je dejala, da lahko Romi obdržijo svoje orožje?! – ker so obljubili, da ne bodo več streljali?!
To je pot do destabilizacije države in ljudstva/naroda/družbe. Lep dan.
Hej, beri, lahko da vidiš širšo sliko, a to ne vodi vedno k cilju. Novinarji imajo res pravico do svojega mnenja, pisati morajo pa tisto, za kar so najeti. Sindikati pa itak nimajo nobene pravice vplivati na vsebino objav.
Prvi štor Slovenije predsednica NPM je pa drug problem. Eni so rekli, da danes ni politizirala, kar ni res. Če nekoga obtožiš, da zlorablja tragedijo za “nabiranje političnih točk”, je to najhujša možna politizacija. Itak ne razumem, kako je mogoče zlorabiti nekaj, kar je zlo samo po sebi. Ogabno je tudi njeno neprenehno nabijanje kaj moramo, kaj je treba in česa ne smemo. V vsakem govoru to naredi več desetkrat. Saj nismo več v partijskem režimu. Raje naj pove, kaj bo sama naredila v skupno dobro. In predvsem naj nam neha lagati v obraz.
Beri!!!
Z nobenim podpisom novinarjev niso pod golobovo vlado odstranjevali urednikov in novinarjev na TVS. To je bila prava boljševistična golobova čistka. Niti v komunistični Sloveniji se na RTV ni tako čistilo.
Po nekem snemanju v S-2 (TVS) je Stane Dolanc v studiu postrojil novinarje in jim “bral levite”, kako bi morali o neki takratni aktualni zadevi pisati.
Asta vrečko pa naj bo o novinarstvu (posebno na RTVS) kar tiho.