Kako to, da Simona Gregorčiča, nesramnega pesnika, že nismo vrgli iz šolskih čitank, ga prepovedali, deci zabranili, da se ga uči na pamet (kot smo se Soči učili še v petdesetih in šestdesetih). Pa Gregorčičevo ulico, kjerkoli že je, v Ljubljani je na njej, o groza vseh groz!, celo sedež vlade in prvega ministra, pa en del predsedniške palače tudi meji na to ulico, bi preimenovali v Ulico borcev proti sovražnemu govoru, odstranili bi njegove spomenike in tako naprej.
Kaj ima Primož Trubar s pametnimi telefoni, ki po Arčonovo govorijo slovensko? Nekajkrat smo z leve strani političnega pola lahko slišali, da zaradi revolucionarjev, ki so uzurpirali partizansko gibanje, danes v Sloveniji govorimo slovensko, razen v Ljubljani, Kranju, Kopru in še kje, kjer že govorijo jugoslovanščino. Kdo je torej zaslužen za to, da danes Slovenci še vedno govorimo slovensko? Primož Trubar et consortes ali partizanski revolucionarji? Kolikor se znajdem v slovenski starejši in novejši zgodovini, ni nikjer dokaza, da bi se Primož Trubar zanimal za tehnične zadeve, in bi poskušal v prostem času narediti pametni telefon.