Ključnik: Kennedy
Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Tito bi Putinove trole in “mirovnike” brez pomislekov poslal na Goli otok

Predstavljajmo si ponovno Evropo maja 1939, na predvečer velike vojne. Hitler si je že pokoril Avstrijo in Češkoslovaško, zdaj steguje roke proti Poljski. Evropski politiki so panični, vse je odvisno od strička Sama. Toda Roosevelt izgubi volitve, v Belo hišo pride Joseph Kennedy, poslovnež in bivši veleposlanik v Londonu, ki o Hitlerju misli, da je dober človek, s katerim se bo dogovoril. Zdaj namesto starega Kennedyja v Belo hišo postavite Donalda Trumpa, Hitlerja pa iz Berlina prestavite v Moskvo. Ukrajina je nekje med Češkoslovaško in Poljsko. Od njenega razkosanja je odvisen nadaljni potek vojne v Evropi. Če bodo Ukrajinci na referendumu potrdili izgubo petine ozemlja, bo Rusija legalizirala, kar je nezakonito okupirala. Bo to potešilo Putinove apetite? To ni vprašanje za milijon, pač pa tisoč miilijard dolarjev. Gore orožja, ki vsak dan prihajajo iz ruskih tovarn, bo treba za nekaj uporabiti. In učiteljica zgodovina nas uči, da se diktatorji spreobrnejo šele, ko se v grob zvrnejo.

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Kdo je ustrelil Johna Krambergerja

Vedno bolj verjamem, da resnice o JFK-ju ne bomo nikoli izvedeli. Tudi če bi ameriške zvezne arhive jutri v celoti odprli za javnost in razkrili vse, kar se nanaša na Kennedyjev atentat, bi ljudje še vedno videli tisto, kar hočejo videti. Ljudje namreč verjamejo samo v to, v kar hočejo verjeti. V tej klasični dihotomiji med logos in mitos, torej med razumom in tistim, kar bi lahko opredelili kot zgodbo, pripoved ali intepretacijo, bomo bržkone vedno bolj verjeli zgodbi. Zakaj? Zato ker so posredi tudi čustva. Močna čustva. Pri Johnu F. Kennedyju jih je seveda ogromno in za veliko Američanov je njegova smrt še vedno travma, iz katere se napajata umetnost in popularna kultura.