PIŠE : Dejan Steinbuch
Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Današnje srečanje v Šarm-el-šejk je mini mirovna konferenca, formalna potrditev premirja in začetek mirovnega procesa v Gazi. Ne pomeni še rojstva palestinske države, pač pa prvi korak k trajnejšemu miru v tem delu sveta. Izrael in Hamas sta bila prisiljena sprejeti ponudbo Donalda Trumpa in arabske koalicije šestih držav, sicer bi se soočila z resnimi posledicami. Geostrateških dimenzij tega razpleta nekateri naši mainstream zunanjepolitični komentatorji, še toliko bolj pa neuvrščena diplomacija Tanje Fajon, niso dojeli. Če bi jih, potem ne bi bil nihče presenečen, da Slovenija v Egipt ni bila povabljena. V palestinsko-izraelski strani je namreč igrala za napačno stran.

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Na koncu dneva so vedno znova na preizkušnji naša empatija, sočutje in humanizem. So prizori iz Ukrajine ali Gaze neresnični? Mrtvi otroci zrežirani? Vojna virtualna? Mislim, da ne. Mislim, da je vse še kako resnično, vendar ne pride do nas. Živimo namreč vsak v svojem mehurčku, vsi skupaj pa v ogromnem balonu, imenovanem Evropa, skozi katerega do nas ne pride nič. Vidimo neme prizore, vendar ne slišimo nič. Niti joka otrok. Ni ga hujšega greha pod soncem kot ubiti otroka. Bog je s tem preizkušal Abrahamovo vero. Toda Boga že dolgo ni več na tem planetu. Odšel je. Podobno kot upanje, da bo kmalu kaj bolje. Saj verjetno kdaj bo, ampak bo najprej še precej slabše.

Volitve v Moldaviji: Naslednja Putinova provokacija?

Volitve v Moldaviji: Naslednja Putinova provokacija?

Moldavijo, še eno nekdanjo sovjetsko republiko, ki je že dolgo na seznamu Putinovih tarč, čakajo parlamentarne volitve. Napetost v najrevnejši evropski državi, hrepeneči po članstvu v Evropski uniji, a obenem izjemno razdeljeni, saj polovica prebivalstva verjame, da je zanje bolje povzava z Rusijo, narašča. Obtožbe moldavskih oblasti, da se Rusija ponovno vmešava v predvolilne procese, so tokrat še posebej ostre in glasne. Če bo rezultat izenačen, bo proruski blok verjetno z nasilnimi protesti poskušal destabilizirati državo in ustvariti razmere za intervencijo ruskih sil, ki so sicer že več kot trideset let nameščene v odcepljeni, nepriznani enklavi Transnistrija oziroma Pridnesterska republika.

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

Trumpov včerajšnji govor v Generalni skupščini ni bil slab, v bistvu je bil celo duhovit. Če imate čas, si ga oglejte, da boste za razliko od oblikovalcev slovenske zunanje politike razumeli ameriško zunanjo politiko v naslednjih treh letih. Ukrajina je ruska stvar, izraelski zločini v Gazi pa ameriška skrb. To je multilateralizem, kjer nimamo več dveh nasilnežev, ampak tri ali štiri. Slovenska diplomacija vztraja na feminizmu in preganjanju genocida, kar naj bi nam že danes dajalo izjemen ugled v svetu. Morda se to še ne pozna v bilateralnih srečanjih naše predsednice, ki se danes v New Yorku veseli srečanj s predsednico Barbadosa in predsednikoma Albanije in Kazahstana.

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Ukrajinska vojna ni spopad dveh držav, ampak konflikt med Evropo in Rusijo, iz katerega se Združene države Amerike počasi in vsaj začasno umikajo. Evropejci razumemo, da s prehudim porazom Ukrajine pade projekt Evropske unije, vprašljiva bi bila tudi usoda Nata. Toda po drugi strani je iluzorno pričakovati zmago Ukrajine. V pat položaju, v katerem smo se znašli, je ključno poiskati pot iz vojne. Preden bo ena ali druga stran nakazala, da pristaja na pogajanja, bomo videli – in pravzaprav že gledamo – eskalacijo, zaostritev spopadov; ne le ruskih, pač pa tudi ukrajinskih. Zato bombardiranje Moskve ne sme biti več tabu.

Poroka

Poroka

Slovenci nosijo v sebi kup kompleksov zaradi težke zgodovine, izkoriščanja, poniževanja in posledičnega samozatajevanja. Zaradi tega izjemno spoštujejo posameznike, ki so uspeli v znanosti, kulturi in športu. Bogatašev seveda ne marajo, ker jim zavidajo. Slovenci bolj kot poslovno uspešne ženske obožujejo svoje vrhunske športnice, umetnice ali znanstvenice, nikakor pa ne marajo žensk, ki so se poročile z bogatim ali slavnim moškim, saj v njihovih očeh niso vredne nič. Imajo jih za izkoriščevalke, preračunljivke in še kaj, da ne uporabim kakšne vulgarne besede, ki označuje najstarejši poklic na svetu …

Pozabljeni genocid

Pozabljeni genocid

Kaj se bo moralo zgoditi v arhitekturi mednarodnih odnosov, da bo prišlo do epifanije? Morda bo potrebna še ena svetovna vojna, čeprav bi bila za našo civilizacijo morda tudi zadnja. Nezadovoljstvo nad obstoječim statusom quo, kjer velike sile preprečujejo, da bi Združeni narodi obsodili anomalije, ki morajo biti obsojene, se stopnjuje. Genocid nad Rohingami je pozabljen, ostaja v senci dogajanja v Gazi, medijsko neprimerno bolj izpostavljenega, vsebinsko deloma primerljivega, a postopkovno zelo sorodnega. Kajti ko gre za Gazo, je Zahod tisti, ki blokira obsodbo. Kot da smo spet v času interesnih sfer med hladno vojno. Mi vam blokiramo obsodbo Izraela, mi nam blokirate obsodbo Burme. Da Sudana niti ne omenjamo. Ali pa Ukrajine. Quid pro quo.

Kdo od vas je pripravljen umreti za Ukrajino?

Kdo od vas je pripravljen umreti za Ukrajino?

V senci vojne v Ukrajini in katastrofe v Gazi sta ta mesec minili dve neslavni obletnici: 80 let od ameriškega napada na Hirošimo in Nagasaki z jedrskim orožjem. V današnjem svetu, ki ni prav v ničemer boljši od tistega pred 80. leti – je kvečjemu slabši, saj nas zastruplja moralni relativizem, zaradi česar vojni ne rečemo več vojna, genocidu pa ne genocid -, je že misel na uprabo atomskega orožja najhujša nočna mora človeštva. Ko je Vladimir Putin začel poudarjati, da ima Rusija jedrsko orožje, je dobršen del zahodnjakov otrpnil. Agresivni ruski imperator ima preveč atomskega orožja, da bi zapenjali z njim. Če se mu je na nek način uklonil celo Donald Trump, ni razloga, da bi se šli kavboje mi, zgodovine polni Evropejci. Mar je neka Ukrajina vredna vojne z Rusijo, po možnosti celo jedrske? Bomo zaradi režima v Kijevu vsi umrli?

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Del slovenske politične elite ni čisto prepričan, ali se naši manjšini na Avstriji res dogaja krivica. Del desne politike, ki ga obremenjujeta antikomunizem in gnev do levičarjev, namreč misli, da so si mladinci, ki so jim avstrijski specialci pri Peršmanu pripravili racijo, kot da bi šlo za kakšno ekstremistično skupino, to zaslužili. Del slovenske desnice verjame, da duh komunizma še vedno straši tudi po zamejstvu in da je okužil slovensko mladino, zato ni nič narobe, če jih ta od avstrijskih represivnih organov dobi malce po buči. Ko je slovenska desnica – in z njo na žalost tudi osrednji del slovenske katoliške cerkve – nazadnje tako razmišljala, smo imeli državljansko vojno. A če je bila leta 1941 tragična zgodovinska napaka, postaviti boj proti komunizmu pred boj proti okupatorju, potem mi ni jasno, zakaj se sedaj ta zgodovina čisto po hegeljansko ponavlja – zaenkrat sicer še kot farsa, lahko pa bi se tudi kot tragedija.

Ob smrti tovariša Zdenka Roterja – Zdeneta

Ob smrti tovariša Zdenka Roterja – Zdeneta

Tovariš Zdenko, med kolegi Zdene, je bil večplastna, a vsestransko bogata in napredna osebnost. Dolgoletni družbenopolitični delavec, sloveč po svojem skromnem, asketskem življenju, je najraje ostajal nekoliko v senci. Nerad se je hvalil s svojimi sociološkimi znanstvenimi dognanji, posebej z merjenjem javnega mnenja, kjer je oral ledino v celotnem vzhodnem bloku in suvereno dokazal, da je v demokratičnem socializmu demokracije in človečanskih pravic neprimerno več kot v zapadnih meščanskih demokracijah.

Prikaz nasprotnih dejstev: Poslanka Tereza Novak odgovarja Milanu Kreku

Prikaz nasprotnih dejstev: Poslanka Tereza Novak odgovarja Milanu Kreku

Na komentar Milana Kreka z naslovom “Človek se vedno bori za življenje – tudi tedaj, ko se odloči za smrt” se je odzvala predlagateljica Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja Tereza Novak, ki nam je v skladu z zakonom o medijih poslala prikaz nasprotnih dejstev. V njem pojasnjuje vsebino in namen tega zakona, ki ga je pred kratkim dokončno potrdil parlament. Poslanka Gibanja Svobode trdi, da je Milan Krek v svojem kritičnem komentarju zavajal.

Zoran dela, ampak ne za nas

Zoran dela, ampak ne za nas

Za Slovenijo je strateško pomembno, da je Srbija čim bolj normalna država, saj samo tako nadzoruje svoje brate onkraj Drine in skrbi, da jih preveč ne odnese proti Moskvi. Kajti Milorad Dodik, točneje njegovo kapitalsko zaledje, je v zadnjih letih postal največji Putinov igralec v regiji, pri čemer je za Slovenijo občutljivo zlasti dejstvo, da je Dodikov poslovno-politični krog vse večji investitor v naši državi. Če si želimo postati balkanska pralnica denarja, s tem ni nič narobe. Vendar pa po izkušnji z Iranci nihče noče imeti za vratom Američanov in njihovih agencij, ki so že nekaj časa pozorne na denarni tok iz Republike Srbske v Slovenijo.

Ko sodstvo poskus skupinskega posilstva v imenu ljudstva opraviči s “hormonsko neuravnovešenostjo”

Ko sodstvo poskus skupinskega posilstva v imenu ljudstva opraviči s “hormonsko neuravnovešenostjo”

Ćlovek, ki verjame v pravo in ne podpira pozivov ulice, da je treba sodnike, ki posilstvo vidijo kot “hormonsko neravnovesje” mladih fantov, na gobec, se vseeno vpraša, zakaj mora – govorim seveda hipotetično – žrtev ponovno doživeti nasilje, da bi se sistem, ki je očitno atrofiral, končno prebudil in odreagiral tako, kot bi moral že prvič.

Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Morda bi morala prihodnjo vlado voditi Levica?

Stranka Levica, ki ima Nato globoko v želodcu, je izgubila referendumsko vojno že po prvi bitki. Ampak lahko smo prepričani, da ne bodo odnehali. Včasih se mi zdi, da bi morala Slovenija v nekem momentu enostavno prevzeti tveganje in Levici omogočiti, da prevzame oblast oziroma sestavi vlado. Sliši se povsem noro, vem, in tudi grška izkušnja s Sirizo kaže, da skrajna levica, če pride na oblast, že v pol mandata naredi toliko škode državi, da gre človeku na jok. Vendar pa včasih pomaga samo šok terapija in slovenska demokracija očitno potrebuje takšen pretres, da bi dojela, s kakšnim ekstremizmom ima opravka pri Levici, ki že kot manjšinska vladna stranka povzroča škodo na področjih, ki jih obvladujejo njeni ministri.

Marčeve Ide v juliju ali kako so v hrbet zabodli Roberta Goloba

Marčeve Ide v juliju ali kako so v hrbet zabodli Roberta Goloba

Morda pa ni naključje, da so bivši komunisti in podmladek Rdečih Kmerov ravno na ameriški dan neodvisnosti pokazali Natu in Združenim državam dvignjeni sredinec. To, da so z referendumom o dvigu obrambnih izdatkov uspeli izključno zaradi kolaboracije Nove Slovenije in SDS, jih očitno ne moti. Kot tudi to ne, da so s tem zabodli v hrbet lastnega premierja in sprožili morebiten razpad vladne koalicije. Stranka Levica namreč doživlja Nato izključno kot simbol zahodnega triumfa nad nekdanjo Sovjetijo, danes reinakrnirano v Putinovi osvajalski Rusiji, hkrati pa ob populističnem poudarjanju negativnih posledic članstva v zavezništvu ne ponujajo nobene alternative.