Logarjev problem seveda niso hamburgerji, pač pa neetično delovanje in bržkone tudi laganje človeka, ki ima že dve leti polna usta besed o načelnosti, moralnih standardih, transparentnosti in drugačnosti. Anže Logar nas je prepričeval, da so vsi ostali politiki, verjetno je mislil tudi na svojo dolgoletno stranko SDS, skorumpirani, neetični in si zaslužijo zamejavo. Prvi med Demokrati je v tem času marsikoga celo prepričal v to, da je drugačen. Da je boljši od ostalih. Pa očitno ni.
Ameriška metamorfoza, ki se je po zaslugi Donalda Trumpa zgodila v enem samem letu, dokazuje, da demokracija ni imuna pred virusom avtokracije. Trumpu je uspelo Ameriko spremeniti v deželo, kjer je svobode vse manj, kjer so človekove pravice vse bolj omejene, kjer je kritika oblasti razlog za sankcije in kjer se uresničujejo najbolj nore napovedi iz časov predvolilne kampanje, ko je Donald Trump obljubljal, kaj vse bo naredil, če bo izvoljen, mi pa smo se mu smejali in se tolažili, da je človek pač zmešan.
Janez Janša je, kot bi rekli Američani, “master of disaster”. Očitno bo tudi tokrat pred volitvami, namesto da bi bil modro tiho in si tako nabiral politične točke, streljal kozle, zganjal nacionalizem in žalil ljudi po družbenem omrežju X. S takšno predvolilno taktiko si bo do 22. marca uspešno zmanjšal možnosti za prepričljivo zmago in potrdil, da velik del levičarskih klišejev o njem drži. Predvsem pa tisti kliše, da lahko levici pomaga ohraniti oblast le – Janša. Si v strankah vladne koalicije lahko želijo še kaj boljšega?
Sinoči objavljena javnomenjska raziskava, ki jo je Mediana pripravila za RTV Slovenija, ni nobeno presenečenje, saj je že nekaj mesecev jasno, da se bo število parlamentarnih strank 22. marca najverjetneje povečalo, da bo relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ki pa bo za sestavo vlade potreboval vsaj eno stranko z nasprotne strani. A ker sta zgodbi upokojenske stranke in SMC pokopani, Logarjevi Demokrati pa ne bodo zadostovali za 46 mandatov, je zdaj ključno vprašanje, kakšno vlogo bo po volitvah igrala stranka, ki si je nadela ime Resnica. Zoran Stevanović je zato v nedeljo že praznoval in napovedoval, da je usoda prihodnje vlade v njihovih rokah …
V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.
Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.
Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?
Tik pred božičem so Američani odprli del arhiva nacionalne varnosti, kjer najdemo zabeležko pogovora med Bushom in Putinom na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Celo po skoraj četrt stoletja je vsebina še vedno izjemno aktualna, razkriva pa tudi tiste dimenzije ameriško-ruskih odnosov, ki jih Evropejci premalo izpostavljamo in nanje celo pozabljamo. Ne gre le za barantanje, ki si ga danes glede Ukrajine privoščita Putin in Trump, pač pa tudi za skupen nastop proti Kitajski, za katero so Američani in Rusi že leta 2001 ugotavljali, da bo čez 50 let postala “velik problem”.
Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?
Ob očitkih, da televizijski voditelji skačejo politikom v besedo, bi se človek krohotal, če situacija ne bi bila resna. Ukinitev Tarče bi namreč pomenila zmago politike in prepričanja, da smo novinarji in uredniki njeni podložniki. Kajti v resnici ne gre za vprašanje bontona, lepega obnašanja in podobnih izgovorov za nemogoče zahteve, ampak za čisto navadno željo po podrejanju. Politiki, sploh tisti z avtoritarnimi manirami, si želijo podrejenih medijev, zato jih šokira, ko jim nek mladi urednik po telefonu zabrusi, naj se jebejo, ali ko jim voditeljica najbolj gledane informativne oddaje “skače v besedo”. Kajti za vse te male in malo večje avtokrate z napihnjenim egom in polnimi omarami okostnjakov smo mediji, ki se jih ne bojimo, celo hujši sovražniki od pravosodja ali političnih nasprotnikov.
Zločin brez zločinca, zločin brez kazni? Če se nam obeta takšen epilog, potem imamo problem. Zaupanje v policijo je na psu, tožilstvo in sodstvo se obnašata, kot da sta nedotakljiva in ne odgovarjata za nič. Pendrek, ki ga je oblast prek svojega represivnega aparata pokazala v velenjskem primeru, je tako dokaz najvišje hipokrizije: moškemu, ki je ukradel Titovo glavo, zaradi poškodovanja kulturnega spomenika teoretično grozi osem let zapora, nasilnežu, ki je ubil človeka, pa morda niti sodili ne bodo, ker za obtožnico ne bo dovolj dokazov. V tej škandalozni tragediji absurda, ki se nam vrti pred očmi, sem brez besed: v Sloveniji se bolj splača ubiti človeka kot pa poškodovati (Titov) kip!
Kaj dejansko pomeni ameriško obnašanje glede Rusije, ki ga mnogi Evropejci razumejo kot Trumpov “nož v hrbet”, za vojno v Ukrajini? Ključne evropske države so se znašle pred tvegano dilemo: ali naj sprejmejo Trumpov trgovski pragmatizem in pristanejo na razdelitev Ukrajine, ali pa naj vztrajajo pri podpori žrtvi Putinove agresije. Angleže in Francoze podzavestno preganja zgodovinski občutek krivde, ker so v 20. stoletju dvakrat pustili na cedilu Vzhodno Evropo; prvič leta 1938 v Münchnu pred Hitlerjem, drugič pa leta 1946 pred Stalinom. Ta občutek krivde je zaradi določenih zgodovinskih vzporednic sicer razumljiv, vprašanje pa je, če bo Evropa v primeru Ukrajine sposobna sama in v celoti nositi breme konfrontacije z Rusijo.
Zgodba o streljanju Sarajevčanov za zabavo, za kar so izprijenci iz različnih držav, ne zgolj Srbije ali Rusije, drago plačevali, ni od včeraj niti je ni prvi aktualiziral slovenski režiser Miran Zupanič. Da so prijatelji Bosanskih Srbov hodili na Pale in okoliške kraje, od koder se je ponujal panoramski razgled nad Sarajevo, se je vedelo ves čas. Tudi to, da so takšni “turisti” izstrelili kak rafal ali streljali z ostrostrelsko puško, ni skrivnost. Nekateri priložnostni strelci so se namreč ob tem še fotografirali, spet drugi pa so vseeno pazili, da jih ne bi zasačile kamere.
Svilanitov oglas, v katerem na (nekdanjem) predsedniku republike, ki reklamira pidžamo, leži pol mlajša gola ženska, bo velika uspešnica za to podjetje. Kajti vsaka reklama – tudi tista, v kateri nastopa Borut Pahor – je dobra. Toda kontekst, v katerem Pahor opravlja funkcijo televizijskega pospeševalca prodaje, je mešanica bizarnosti in moškega šovinizma: resda obraza napol gole blondinke ne vidimo, je pa zato bolj zgovoren izraz za obrazu Boruta Pahorja. Če bi reklamiral Svilantove moške kopalke, bi postelja, hotelska soba in ženska na njem sami po sebi pričarali duh nemških porničev iz konca prejšnjega stoletja. Zakaj Pahor to počne, ne vem. Kriza srednjih let, želja po pozornosti, finančna stiska? Kakorkoli, imam rešitev zanj …
Že dolgo me ni tako pozitivno presenetila kakšna novica, kot tista o rešitvi ladje Laho. Še pred desetimi dnevi se je zdelo, da je njena usoda zapečatena in da jo čaka razrez v Pulju. Pa so se v zadnjem trenutku našli dobri samaritani, ki so zbrali denar in ladjo rešili smrti. O motivih ne mislim ugibati, niti me ne zanimajo imena, ki bi lahko koga zmotila. Ključno je, da se je zgodil premik v defetistični mentaliteti, s katero je prežeta ta država. Namreč na svetobolju, na prepričanju, da se ne da nič narediti, nič spremeniti. Solzna dolina pač.