Dejan Steinbuch

PIŠE : Dejan Steinbuch

“Mister President, nujno potrebujemo neko vojno”

15. marca, 2026 | Opazili smo | 30 Comments

Vsaka vojna ima svoje ozadje. V Ukrajini so to ozemeljski apetiti sosednje Rusije in njenega prebujenega imperializma. V primeru Irana pa imamo opravka z mešanico “končnega obračuna”, ki ga zagovarja Izrael, in vojne zaradi preusmerjanja pozornosti, kar je možen motiv Donalda Trumpa. Združene države je zvlekel v spopad z državo, ki ima več prebivalcev, kot jih je imela nacistična Nemčija med II. svetovno vojno. In to samo zato, ker mu na notranjepolitičnem parketu začenja pošteno drseti zaradi razvpitih Epsteinovih dosjejev …

Česa nam o vojni z Iranom niso povedali

11. marca, 2026 | Razkrivamo | 83 Comments

Koliko balističnih raket ima Iran, kako dolgo lahko še traja vojna v Perzijskem zalivu, ki je očitno le nadaljevanje lanskoletne junijske 12-dnevne, v kateri sta Izrael in Združene države domnevno uničila iranske jedrske zmogljivosti? Očitno nista dobro opravila svojega dela, če naj bi imel režim v Teheranu, ki v teh dneh dobiva nov, menda še radikalnejši obraz vrhovnega vodje, zdaj na voljo dovolj materiala za 10 atomskih bomb. Odgovor se spremeni le v primeru, če je dejanski cilj napada na Iran padec režima in njegova zamenjava. V tem primeru nas čaka še precej presenečenj.

Vojna, ki je Iran ne more dobiti

5. marca, 2026 | Razkrivamo | 96 Comments

V soboto zjutraj je nekje v Iranu potekal sestanek najvišjih funkcionarjev teheranskega režima. Izraelski Mosad je sicer poznal natančen čas, lokacijo pa le približno. Če bi izraelske rakete zadele cilj, bi z enim samim zamahom odsekali vse ali vsaj večino glav, ki upravljajo z nekdanjo Perzijo. Iranska oblast je resda preživela prvi dan vojne, vendar je izgubila vse zaveznike. Izrazi solidarnosti z iranskim ljudstvom, ki prihajajo od vsepovsod, tudi iz Slovenije, nimajo nič skupnega s podporo režimu. Ajatole so trenutno najbolj osovraženi ljudje na planetu. In tudi osamljeni, saj so jih na cedilu pustili vsi, ki so jih lahko. Iran je vojno že izgubil.

Kaj je ustavno sodišče v resnici odločilo v zadevi Rupnik

17. februarja, 2026 | Komentar | 76 Comments

V odločbi ustavnega sodišča sploh ne gre za osebnost spornega generala Rupnika, ki se je postavil na napačno stran zgodovine in se je moral zato upravičeno zagovarjati. Pač pa gre za stanje duha v naši družbi; za toksično stanje, ki se vleče iz revolucionarnih časov v sedanjost in vsake toliko poseže v naš družbeni in politični prostor z neko posiljeno, umetno ustvarjeno dilemo. Toda poleg s politiziranjem, ki ga dviguje primer Rupnik, imamo opravka še z nečem pomembnejšim, saj je ustavno sodišče de iure priznalo potomcu žrtve medvojnega nasilja pravico, da sproži postopek proti (mrtvemu) generalu kot storilcu zločina. Očitno bodo zdaj sodno varstvo lahko zahtevali tudi potomci 12.000 po vojni pobitih domobrancev in civilistov. O, to bo še veselo …

Ustrelite me, nisem na nobeni strani!

7. februarja, 2026 | Komentar | 117 Comments

Na koncu dneva vselej pridemo vedno do ene in iste dileme: ali naj mediji v imenu nekakšnih višjih interesov popustimo in se odrečemo načelom? Naj sodelujemo v političnih igrah med dvema ognjema, kjer ljudi svarijo, da bodo 22. marca naše najpomembnejše volitve doslej, da gre za usodni trenutek, za naš “biti ali ne biti”, za našo prihodnost, ki bo bodisi svoboda bodisi dikatatura? Odgovor je nikalen. Ne, nismo v vojni, nismo v izrednih razmerah in še vedno imamo svobodno voljo, da se odločamo tako, kot se želimo. Ne bo konec sveta, če zmaga “napačna stran”. Katera stran pa je napačna? Vseeno, kdo zmaga 22. marca, zagotavljam vam, da bo 23. marca zjutraj spet vzšlo sonce in da bo trava še naprej zelena.

Še bolj kot politična je pri nas na psu prometna kultura

4. februarja, 2026 | Komentar | 40 Comments

Ko so na ravni Evropske unije pred leti delali raziskavo, v kateri so vozniki ocenjevali svoje sposobnosti, so se Slovenci, jasno, zelo dobro ocenili. V resničnem življenju je ravno obratno, kar kaže na to, da si nekdo pripisuje precej višji nivo sposobnosti ali znanja, kot ga dejansko ima. Temu sicer rečemo tudi Dunning-Krugerjev učinek: nekdo je preneumen, da bi spoznal svoje napake in zmoto. Avtomobilska industrija bi pri nas brez težav prodajala avtomobile brez smernikov, vzvratnih ogledal in vsega tistega, česar naši vozniki zelo pogosto ne uporabljajo. Zakaj le, saj so najboljši na svetu.

Ali bo Grenlandija naslednja Trumpova “specialna vojaška operacija” po receptu Vladimirja Putina?

1. februarja, 2026 | Razkrivamo | 118 Comments

Ameriška metamorfoza, ki se je po zaslugi Donalda Trumpa zgodila v enem samem letu, dokazuje, da demokracija ni imuna pred virusom avtokracije. Trumpu je uspelo Ameriko spremeniti v deželo, kjer je svobode vse manj, kjer so človekove pravice vse bolj omejene, kjer je kritika oblasti razlog za sankcije in kjer se uresničujejo najbolj nore napovedi iz časov predvolilne kampanje, ko je Donald Trump obljubljal, kaj vse bo naredil, če bo izvoljen, mi pa smo se mu smejali in se tolažili, da je človek pač zmešan.

Vsi Logarjevi hamburgerji

30. januarja, 2026 | Komentar | 56 Comments

Logarjev problem seveda niso hamburgerji, pač pa neetično delovanje in bržkone tudi laganje človeka, ki ima že dve leti polna usta besed o načelnosti, moralnih standardih, transparentnosti in drugačnosti. Anže Logar nas je prepričeval, da so vsi ostali politiki, verjetno je mislil tudi na svojo dolgoletno stranko SDS, skorumpirani, neetični in si zaslužijo zamejavo. Prvi med Demokrati je v tem času marsikoga celo prepričal v to, da je drugačen. Da je boljši od ostalih. Pa očitno ni.

“Naredite mi to deželo spet … normalno”

24. januarja, 2026 | Komentar | 200 Comments

Janez Janša je, kot bi rekli Američani, “master of disaster”. Očitno bo tudi tokrat pred volitvami, namesto da bi bil modro tiho in si tako nabiral politične točke, streljal kozle, zganjal nacionalizem in žalil ljudi po družbenem omrežju X. S takšno predvolilno taktiko si bo do 22. marca uspešno zmanjšal možnosti za prepričljivo zmago in potrdil, da velik del levičarskih klišejev o njem drži. Predvsem pa tisti kliše, da lahko levici pomaga ohraniti oblast le – Janša. Si v strankah vladne koalicije lahko želijo še kaj boljšega?

Zoran Stevanović bi bil notranji minister, Janši pa zgolj NSi in Logar ne prineseta mandatarstva

20. januarja, 2026 | Razkrivamo | 102 Comments

Sinoči objavljena javnomenjska raziskava, ki jo je Mediana pripravila za RTV Slovenija, ni nobeno presenečenje, saj je že nekaj mesecev jasno, da se bo število parlamentarnih strank 22. marca najverjetneje povečalo, da bo relativni zmagovalec volitev Janez Janša, ki pa bo za sestavo vlade potreboval vsaj eno stranko z nasprotne strani. A ker sta zgodbi upokojenske stranke in SMC pokopani, Logarjevi Demokrati pa ne bodo zadostovali za 46 mandatov, je zdaj ključno vprašanje, kakšno vlogo bo po volitvah igrala stranka, ki si je nadela ime Resnica. Zoran Stevanović je zato v nedeljo že praznoval in napovedoval, da je usoda prihodnje vlade v njihovih rokah …

Partizani, domobranci in tista ogrožena vrsta vmes

12. januarja, 2026 | Komentar | 92 Comments

V demokraciji, kjer ima vsak polnoleten državljan volilno pravico, je v času digitalizacije in družbenih omrežij, ki nadomeščajo klasične medije, relativno enostavno manipulirati z ljudstvom. In zato se politične igrice med rdečimi in črnimi lahko še stopnjujejo, tibetanski molilni mlinčki pa se vrtijo na polno. Levo, desno. Desno, levo. Prostora za nekaj, kar je vmes, denimo za liberalce, v tem stampedu enostavno zmanjka. Ne le pri nas, podobna slika je še marsikje v Evropi. Liberalce kot ogroženo vrsto bi morali zaščititi pred populisti z leve in desne.

Ukrajina, Venezuela … Tajvan?

3. januarja, 2026 | Razkrivamo | 96 Comments

Trump je sprožil svojo prvo malo vojno, v kateri so specialci zajeli venezuelskega “narkosocialista” in ga v pižami skupaj z ženo odpeljali v New York, kjer ga čaka bojda pošteno sojenje. Rusi in Kitajci so protestirali, zaradi lepšega. V resnici pa ne Putin ne Ši nimata nič proti Trumpovem razkazovanju sile v ameriški soseščini. Putin mu je kvečjemu sporočil: “Welcome to the club”. Zdaj so Američani v očeh Kremlja že tovariši in te nove okoliščine spreminjajo tudi perspektivo na vojno v Ukrajino. Ta nesrečna dežela je namreč v “ruski predsobi”, torej globoko v interesni sferi Kremlja. Takoj, ko je Donald Trump to priznal Vladimirju Vladimiroviču, sta se lahko objela in ugotovila, da sta iz istega testa. Zdaj je na vrsti še tretji nasilnež, da pokaže, če je iz pravega testa. Z nestrpnostjo torej pričakujemo kitajsko invazijo na Tajvan.

Novo leto manipulacij, laži in sovraštva

2. januarja, 2026 | Komentar | 142 Comments

Nek pameten lik – žal fiktiven – je nekoč ugotovil, da strah povzroča jezo, ta pa nas pelje v sovraštvo. In sovraštvo pomeni, da smo prestopili na temno stran. Tam se začenja trpljenje. Na te besede sem se večkrat spomnil lansko leto ob prebiranju komentarjev bralcev tudi na tem portalu. Nikoli doslej se nivo komuniciranja ni spustil na tako pritlehno, primitivno in žaljivo raven. Kaj bomo torej storili v novem letu, da pridemo nazaj na “svetlo stran”?

O čem sta se pogovarjala Bush in Putin na Brdu pri Kranju junija 2001

28. decembra, 2025 | Razkrivamo | 161 Comments

Tik pred božičem so Američani odprli del arhiva nacionalne varnosti, kjer najdemo zabeležko pogovora med Bushom in Putinom na Brdu pri Kranju 16. junija 2001. Celo po skoraj četrt stoletja je vsebina še vedno izjemno aktualna, razkriva pa tudi tiste dimenzije ameriško-ruskih odnosov, ki jih Evropejci premalo izpostavljamo in nanje celo pozabljamo. Ne gre le za barantanje, ki si ga danes glede Ukrajine privoščita Putin in Trump, pač pa tudi za skupen nastop proti Kitajski, za katero so Američani in Rusi že leta 2001 ugotavljali, da bo čez 50 let postala “velik problem”.

Ljudje, bežite, Putin nas bo napadel!

20. decembra, 2025 | Komentar | 78 Comments

Obstaja nevarnost, da zaradi Ukrajine razpade Nato in da odnosi med Ameriko in Evropo zdrknejo na najnižjo točko v novejši zgodovini. Primerjave z Jalto, kjer so leta 1945 določili bodoče meje v Evropi, niso zlovešče le zato, ker gre za mesto na Krimu, ki si ga je leta 2014 nezakonito priključila Rusija, ampak predvsem zaradi simbolike. Pred osemdesetimi leti so o usodi poražene Nemčije odločali Roosevelt, Churchill in Stalin, zadnje tedne pa se v Moskvi in v Miamiju za zaprtimi vrati in brez predstavnikov uradnih državnih institucij, torej napol zasebno pogovarjajo le še Američani in Rusi. Evropejcev ni več, Ukrajina pa se je znašla v vlogi poraženke. Je scenarij za prihodnost demokratične in svobodne Evrope lahko še slabši?