PIŠE : Dejan Steinbuch
Razpad sistema

Razpad sistema

Jasno je, da je s takšnim sistemom nekaj hudo narobe. Pa ne mislim le na povsem na glavo obrnjeno kazenskopravno doktrino, ki jo zagovarjajo razni petrovci in podobni, za katere so dolgoletne zaporne kazni za morilce nekaj nesprejemljivega, kajti v resnici naj bi bila resocializacija storilca tista, po kateri bi morala stremeti naša kaznovalna politika. Želodec se mi obrača ob cinizmu, ki sta si ga izmislila Ljubo Bavcon in Alenka Šelih ter z njim posiljevala cele generacije študentov pravne fakultete. Resocializacija storilcev je bila mantra socialističnih kazenskopravnih teoretikov, za katere so delikti posledica družbenih krivic, neenakosti in ostalih “antagonizmov”. Zato po svoje ni presenetljivo, da zagovorniki te doktrine romsko kriminaliteto vidijo izključno v kontekstu socialnih krivic, neenakosti in celo pomanjkanja vode. Če sem (jih) prav razumel, je Aleš Šutar umrl zato, ker v romskem naselju Žabjak nimajo čiste pitne vode?!

Zidovi v naših glavah

Zidovi v naših glavah

V noči iz 9. na 10. november 1989 je padel Berlinski zid. Množični naval Vzhodnih Nemcev na mejne prehode je sprožila napačno uporabljena beseda vzhodnonemškega partijskega funkcionarja. Beseda je podrla betonski zid, ki je več kot četrt stoletja ločeval demokratično in totalitarno Nemčijo, Zahodno in Vzhodno Evropo. Beseda je zrušila železno zaveso. Toda obenem je zid ostal v glavah mnogih Nemcev in tudi Evropejcev. Železna zavesa je izginila, ostal pa je mentalni zid v naših glavah. Danes, 36 let kasneje, nam to vedno znova dokazujejo politiki, ki uporabljajo taktiko nekdanje partije in strašijo z notranjimi in zunanjimi sovražniki. Današnji populisti zmagujejo celo tam, kjer komunistom nikoli ni uspelo.

Zo(h)ran iz Amerike

Zo(h)ran iz Amerike

Ne glede na to, da je do lokalnih volitev še približno eno leto, se mi zdi pomembno, da vsaj v primeru slovenske prestolnice, ki ji že skoraj 20 let načeluje en in isti župan, čim prej odpremo javno razpravo o politični higieni, korupcijskih tveganjih in seveda tudi o neki dolgoročnejši viziji razvoja Ljubljane, ki je imela pred osamosvojitvijo približno toliko prebivalcev kot danes. Temu pa z drugo besedo pravimo stagnacija. “Zoran dela” je bil slogan, ki danes ne deluje več. Izpela sta se oba, slogan in Zoran.

Kdo bo razorožil tiste Rome, ki doma skrivajo avtomatsko orožje?

Kdo bo razorožil tiste Rome, ki doma skrivajo avtomatsko orožje?

Potem ko se je iz romskega naselja Žabjak minuli torek zvečer slišalo rafalno streljanje z avtomatskim orožjem, bi pričakovali takojšnjo policijsko racijo in razorožitev nezakonito oboroženih pripadnikov romske skupnosti. Kljub temu, da je bil v tistem času v bližnjem Novem mestu premier Robert Golob in nekaj ministrov, se ni zgodilo nič. Policija je menda kar sedem dni čakala na odredbo sodišča, da je lahko včeraj opravila hišne preiskave v tem romskem naselju. Čudno, da so sploh še kaj našli.

Budimpešta, nesrečni simbol evropske izdaje*

Budimpešta, nesrečni simbol evropske izdaje*

V madžarski prestolnici Budimpešti so 1994 štiri jedrske države podpisale memorandum, s katerimi so Ukrajini, ki se je takrat podobno kot Belorusija in Kazahstan odpovedala svojemu jedrskemu arzenalu iz časa Sovjetske zveze, zagotovili ozemeljsko nedotakljivost in nespremenljivost njenih meja. Skratka varnost, saj so vodilne jedrske države in obenem tudi članice Varnostnega sveta Ukrajini s podpisom podelile varnostne garancije, da je nobena od podpisnic ne bo napadla, potem ko se je prostovoljno odrekla jedrskemu orožju.

Preroditelj Prebilič: Odrešitelj z novo instant politično stranko

Preroditelj Prebilič: Odrešitelj z novo instant politično stranko

Zakaj natančno naj bi Vladimir Prebilič pomenil alternativo, v čem bi bil boljši predsednik vlade od obeh trenutnih najverjetnejših pretendentov za mandatarstvo 2026-2030? Od Kočevarja, ki se je lani po zaslugi stranke Vesna preselil v Bruselj, smo slišali zgolj kup leporečja, nekaj populističnih krilatic in tudi praznih besed na napudranem obrazu. Sploh o dialogu in strpnosti, čemur je že v naslednjem stavku sledila katagorična trditev, s kom vse se Prebilič ne misli povezovati. Tisti, ki so ga razumeli dobesedno, so še bolj prepričani, da računa na koalicijo s socialnimi demokrati in Anžetom Logarjem. In Urško Klakočar Zupančič …

Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Mir na Bližnjem vzhodu in nemir v slovenski diplomaciji

Današnje srečanje v Šarm-el-šejk je mini mirovna konferenca, formalna potrditev premirja in začetek mirovnega procesa v Gazi. Ne pomeni še rojstva palestinske države, pač pa prvi korak k trajnejšemu miru v tem delu sveta. Izrael in Hamas sta bila prisiljena sprejeti ponudbo Donalda Trumpa in arabske koalicije šestih držav, sicer bi se soočila z resnimi posledicami. Geostrateških dimenzij tega razpleta nekateri naši mainstream zunanjepolitični komentatorji, še toliko bolj pa neuvrščena diplomacija Tanje Fajon, niso dojeli. Če bi jih, potem ne bi bil nihče presenečen, da Slovenija v Egipt ni bila povabljena. V palestinsko-izraelski strani je namreč igrala za napačno stran.

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Preden bo kaj bolje, bo najprej še precej slabše

Na koncu dneva so vedno znova na preizkušnji naša empatija, sočutje in humanizem. So prizori iz Ukrajine ali Gaze neresnični? Mrtvi otroci zrežirani? Vojna virtualna? Mislim, da ne. Mislim, da je vse še kako resnično, vendar ne pride do nas. Živimo namreč vsak v svojem mehurčku, vsi skupaj pa v ogromnem balonu, imenovanem Evropa, skozi katerega do nas ne pride nič. Vidimo neme prizore, vendar ne slišimo nič. Niti joka otrok. Ni ga hujšega greha pod soncem kot ubiti otroka. Bog je s tem preizkušal Abrahamovo vero. Toda Boga že dolgo ni več na tem planetu. Odšel je. Podobno kot upanje, da bo kmalu kaj bolje. Saj verjetno kdaj bo, ampak bo najprej še precej slabše.

Volitve v Moldaviji: Naslednja Putinova provokacija?

Volitve v Moldaviji: Naslednja Putinova provokacija?

Moldavijo, še eno nekdanjo sovjetsko republiko, ki je že dolgo na seznamu Putinovih tarč, čakajo parlamentarne volitve. Napetost v najrevnejši evropski državi, hrepeneči po članstvu v Evropski uniji, a obenem izjemno razdeljeni, saj polovica prebivalstva verjame, da je zanje bolje povzava z Rusijo, narašča. Obtožbe moldavskih oblasti, da se Rusija ponovno vmešava v predvolilne procese, so tokrat še posebej ostre in glasne. Če bo rezultat izenačen, bo proruski blok verjetno z nasilnimi protesti poskušal destabilizirati državo in ustvariti razmere za intervencijo ruskih sil, ki so sicer že več kot trideset let nameščene v odcepljeni, nepriznani enklavi Transnistrija oziroma Pridnesterska republika.

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

“Nič ni resnično, vse je dovoljeno.”

Trumpov včerajšnji govor v Generalni skupščini ni bil slab, v bistvu je bil celo duhovit. Če imate čas, si ga oglejte, da boste za razliko od oblikovalcev slovenske zunanje politike razumeli ameriško zunanjo politiko v naslednjih treh letih. Ukrajina je ruska stvar, izraelski zločini v Gazi pa ameriška skrb. To je multilateralizem, kjer nimamo več dveh nasilnežev, ampak tri ali štiri. Slovenska diplomacija vztraja na feminizmu in preganjanju genocida, kar naj bi nam že danes dajalo izjemen ugled v svetu. Morda se to še ne pozna v bilateralnih srečanjih naše predsednice, ki se danes v New Yorku veseli srečanj s predsednico Barbadosa in predsednikoma Albanije in Kazahstana.

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Napad na Moskvo kot epilog v rusko-ukrajinski vojni

Ukrajinska vojna ni spopad dveh držav, ampak konflikt med Evropo in Rusijo, iz katerega se Združene države Amerike počasi in vsaj začasno umikajo. Evropejci razumemo, da s prehudim porazom Ukrajine pade projekt Evropske unije, vprašljiva bi bila tudi usoda Nata. Toda po drugi strani je iluzorno pričakovati zmago Ukrajine. V pat položaju, v katerem smo se znašli, je ključno poiskati pot iz vojne. Preden bo ena ali druga stran nakazala, da pristaja na pogajanja, bomo videli – in pravzaprav že gledamo – eskalacijo, zaostritev spopadov; ne le ruskih, pač pa tudi ukrajinskih. Zato bombardiranje Moskve ne sme biti več tabu.

Poroka

Poroka

Slovenci nosijo v sebi kup kompleksov zaradi težke zgodovine, izkoriščanja, poniževanja in posledičnega samozatajevanja. Zaradi tega izjemno spoštujejo posameznike, ki so uspeli v znanosti, kulturi in športu. Bogatašev seveda ne marajo, ker jim zavidajo. Slovenci bolj kot poslovno uspešne ženske obožujejo svoje vrhunske športnice, umetnice ali znanstvenice, nikakor pa ne marajo žensk, ki so se poročile z bogatim ali slavnim moškim, saj v njihovih očeh niso vredne nič. Imajo jih za izkoriščevalke, preračunljivke in še kaj, da ne uporabim kakšne vulgarne besede, ki označuje najstarejši poklic na svetu …

Pozabljeni genocid

Pozabljeni genocid

Kaj se bo moralo zgoditi v arhitekturi mednarodnih odnosov, da bo prišlo do epifanije? Morda bo potrebna še ena svetovna vojna, čeprav bi bila za našo civilizacijo morda tudi zadnja. Nezadovoljstvo nad obstoječim statusom quo, kjer velike sile preprečujejo, da bi Združeni narodi obsodili anomalije, ki morajo biti obsojene, se stopnjuje. Genocid nad Rohingami je pozabljen, ostaja v senci dogajanja v Gazi, medijsko neprimerno bolj izpostavljenega, vsebinsko deloma primerljivega, a postopkovno zelo sorodnega. Kajti ko gre za Gazo, je Zahod tisti, ki blokira obsodbo. Kot da smo spet v času interesnih sfer med hladno vojno. Mi vam blokiramo obsodbo Izraela, mi nam blokirate obsodbo Burme. Da Sudana niti ne omenjamo. Ali pa Ukrajine. Quid pro quo.

Kdo od vas je pripravljen umreti za Ukrajino?

Kdo od vas je pripravljen umreti za Ukrajino?

V senci vojne v Ukrajini in katastrofe v Gazi sta ta mesec minili dve neslavni obletnici: 80 let od ameriškega napada na Hirošimo in Nagasaki z jedrskim orožjem. V današnjem svetu, ki ni prav v ničemer boljši od tistega pred 80. leti – je kvečjemu slabši, saj nas zastruplja moralni relativizem, zaradi česar vojni ne rečemo več vojna, genocidu pa ne genocid -, je že misel na uprabo atomskega orožja najhujša nočna mora človeštva. Ko je Vladimir Putin začel poudarjati, da ima Rusija jedrsko orožje, je dobršen del zahodnjakov otrpnil. Agresivni ruski imperator ima preveč atomskega orožja, da bi zapenjali z njim. Če se mu je na nek način uklonil celo Donald Trump, ni razloga, da bi se šli kavboje mi, zgodovine polni Evropejci. Mar je neka Ukrajina vredna vojne z Rusijo, po možnosti celo jedrske? Bomo zaradi režima v Kijevu vsi umrli?

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Zakaj se Slovencem zgodovina ponavlja kot farsa

Del slovenske politične elite ni čisto prepričan, ali se naši manjšini na Avstriji res dogaja krivica. Del desne politike, ki ga obremenjujeta antikomunizem in gnev do levičarjev, namreč misli, da so si mladinci, ki so jim avstrijski specialci pri Peršmanu pripravili racijo, kot da bi šlo za kakšno ekstremistično skupino, to zaslužili. Del slovenske desnice verjame, da duh komunizma še vedno straši tudi po zamejstvu in da je okužil slovensko mladino, zato ni nič narobe, če jih ta od avstrijskih represivnih organov dobi malce po buči. Ko je slovenska desnica – in z njo na žalost tudi osrednji del slovenske katoliške cerkve – nazadnje tako razmišljala, smo imeli državljansko vojno. A če je bila leta 1941 tragična zgodovinska napaka, postaviti boj proti komunizmu pred boj proti okupatorju, potem mi ni jasno, zakaj se sedaj ta zgodovina čisto po hegeljansko ponavlja – zaenkrat sicer še kot farsa, lahko pa bi se tudi kot tragedija.