Današnja resnična napetost ni med Vzhodom in Zahodom, med Severom in Jugom, temveč med Evropsko unijo kot birokratsko institucijo in Združeno Evropo kot idealom. Prvo urejajo pogodbe in pravila, drugo pa navdihujejo vrednote in občutek pripadnosti. Unija ostaja ujeta med dvema političnima modeloma: federalizmom, v katerem ima centralna oblast neposredno oblast nad državljani, in konfederacijo, v kateri države ohranijo polno suverenost. Zaradi te strukturne dvoumnosti se Unija ne zdi ne eno ne drugo: je premočna, da bi bila zgolj zavezništvo držav, a prešibka, da bi bila prava federacija. Če se Evropska unija dojema le kot pravni in upravni mehanizem, tvega, bo izgubila stik s svojim prvotnim temeljem: skupnostjo usode. O pogodbi se je mogoče ponovno pogajati, vrednote pa je treba živeti in jih deliti.