Statistični podatki o rezultatih slovenskega turizma v tem letu, ki počasi kapljajo v javnost tudi za glavno poletno sezono, kažejo, da vsaj količinsko slovenski turizem ne podira več rekordov, ne dosega t. i. predkoronskih rezultatov, kar samo po sebi niti ni slabo. V vse strategije smo namreč zapisali, da hočemo manj množičnega turizma, več butičnega, več kakovosti, zelenega, trajnostnega pristopa, več boljših gostov z več porabe. Smo dosegli cilje?
Naslov tega članka ni sarkazem, satira, ki se navezuje na nedavni spektakularni “ognjemet” v centru Portoroža, ampak dobeseden prepis naslova vizije Slovenske turistične organizacije (STO). Kot je značilno za precej, morda kar večino, vizij, strategij v naši državi kar dobro napisano, načelno zastavljeno, “naslovljeno” a večinoma gre žal za prazno klobasanje, ki se ne odraža v praksi. Razkorak med umetno marketinško, promocijsko obljubo potrošniku in dejanskim produktom, storitvijo, ki jo ta dobi, je pa na dolgi rok dokazano najbolj boleč strel v koleno. Domnevni samovžig “barakarskega naselja” pred elitnim hotelom Kempinski Palace v Portorožu je samo še en dokaz fake butičnosti in neobstoječega izvajanja turističnih strategij.
Nekoč je bil turizem nekaj lepega in tedaj je bil turist še človek, ne pa številka na barviti plastični zapestnici, ki jo dobijo udeleženci križarjenj, da jih vodiči lažje identificirajo, ko se za nekaj ur izkrcajo iz orjaških ladij, si na hitro ogledajo obalna ali priobalna mesta, poslikajo in posnemejo vse znamenitosti, potem pa jih vodiči kot ovce naženejo nazaj na križarko in odplujejo dalje. Še večje množice pridejo z avtomobili, nekaj manj jih prileti z letali, vsako leto pa se iz severnih in zahodnih delov Evrope zapodi proti Sredozemlju na desetine milijonov ljudi. Počasi se lahko začnemo bati, da bo na mediteranskih plažah nekega dne enostavno zmanjkalo pristora za vse brisače.