Slovenski sindikati me spominjajo na prijaznega pudlja, ki dobro ve, katera roka ga hrani in kateri besedi mora biti pokoren, če hoče dobro, dolgo in udobno živeti na zofi v premierjevi dnevni sobi. Gospodarjevi roki in besedi se nima smisla preveč upirati, ker so v igri prepomembne stvari. Razlika je samo v tem, da pravi sindikati nikoli niso pudelj in da se napake v sindikalnem gibanju poznajo v žepih njihovih članov še dolgo let, pravzaprav vse do njihove smrti v obliki prenizkih pokojnin. Rešitev ni v mehkih sindikalnih vodjih, ampak v članstvu, ki mora resno oceniti, ali so pogajanja in ukrepi njihovih sindikalnih voditeljev še pravilni. Če niso, je potrebno po demokratično ukrepati, da se razmere izboljšajo.