Da smo se v Evropi odločili za trajnostni razvoj in zeleno transformacijo, ni dvoma. Drži pa, da se v zadnjem času ob tem pojavljajo opozorila, da je pri teh usmeritvah potrebno upoštevati tudi druge vidike razvoja. Vse bolj namreč prevlada spoznanje, da je uvajanje obnovljivih virov energije kljub pozitivni učinkom v celoti vseeno dražje kot dosedanji fosilni viri, kar je za razvite države mogoče sprejemljivo, precej bolj zahtevno pa za preostali svet.
V prvem delu teksta o energetski prihodnosti Slovenije, ki smo ga naslovili “Energetske dileme: Ali še ena nuklearka ali pa uvoz iz tujine”, smo prejšnji teden ugotavljali, da bomo v prihodnosti glede na trenutno znane tehnologije lahko na domačih tleh proizvedli pozimi manj kot 40 % potrebne elektrike. Zato je prvo ključno vprašanje, na kakšen način si bomo v tem letnem času zagotovili vso potrebno elektriko – z izgradnjo JEK2, z uvozom ali na nek tretji način, ki ga zaenkrat še ne poznamo. Vsi se najbrž strinjamo s tem, da se država brez zadostne oskrbe z električno energijo preprosto ustavi. Zato bi moral razpravljavec o tej tematiki predvsem predlagati, kje vidi vire oskrbe – in ne samo česa si ne želimo.