+Razkrivamo
Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.

S PR “vrači” nad slabe rejtinge

S PR “vrači” nad slabe rejtinge

Verjetno se zadnje dni soočamo z zadnjo, precej hitro, nepričakovano komično stopnjo propadanja umetnega, medijsko, marcelovsko ustvarjenega vrhunskega menedžerja, idola, simbola revolucionarnega kolesarstva, antijanšizma, anticovid fašizma in podobnih bizarnih izumov slovenske politike. Zatekanje k PR “vračem”, ki naj bi neizobraženemu ljudstvu pomagali razumeti vse silne dosežke trenutne vlade, je tragikomični vrhunec soočanja z realnostjo. Tako neučinkovitega vodenja vlade in hkratne, neverjetne prepričanosti v svojo genijalost, si pred dvema letoma ni mogel predstavljati nihče.

Kabinet Roberta Goloba kot komedija Gola pištola

Kabinet Roberta Goloba kot komedija Gola pištola

Niti najnovejše zamenjave ključnih sodelavcev v kabinetu predsednika vlade ne bodo kaj dosti rešile. Robert Golob ima v prvi vrsti problem sam s sabo, s svojim odnosom do sodelavcev, ministrov in ljudi okoli sebe. In ker je tudi zelo inteligenten človek, dobro ve, da druge priložnosti ne bo dobil. Zato namigi o njegovem iskanju “zlatega padala” niso čisto izmišljeni, podobno kot niso za lase prevlečene informacije o tem, da “strice iz ozadja” vse bolj skrbi, kam jih bo pripeljal bivši čudežni deček slovenske energetike. Če ga pustijo za krmilom še dve leti, bo levica na naslednjih volitvah tako poražena, da si še dolgo ne bo opomogla. Ker gre za izjemno pomembno, celo usodno politično kombinatoriko, premier Golob ni nepogrešljiv, ampak je kvečjemu “potrošni material”.

Nemir v haremu Roberta Goloba

Nemir v haremu Roberta Goloba

V samo tednu dni se je ženski del ekipe predsednika vlade Roberta Goloba zmanjšal za štiri imena: prva je menda “padla” Kaja Širok, državna sekretarka za kulturo v premierjevem kabinetu, sledila ji je neprimerno bolj razvpita Vesna Vuković, formalno sicer “le” generalna sekretarka vladajoče stranke Gibanje Svoboda, vmes pa je potihoma in neopazno iz igre izpadla še Saša Leban, premierjeva svetovalka za gospodarstvo. Po zadnjih informacijah odhaja tudi vodja kabineta Petra Škofic. Če upoštevamo še predhodno metanje čez rame v primeru Tatjane Bobnar, pa izključitev Mojce Šetinc Pašek in znotraj strankarsko degradacijo Urške Klakočar Zupančič, se zdi, da ima premier resen problem z ženskami, ki preveč mislijo s svojo glavo. Pa pustimo to, ali so njihove samostojne domislice uporabne, kakšna posebna dodana vrednost. Za piko na i pa je naš vrhunski menedžer v precej slabih odnosih še s predsednico države Natašo Pirc Musar.

Vojni turizem, pokazatelj dekadence zahodnega sveta

Vojni turizem, pokazatelj dekadence zahodnega sveta

Da je t. i. zahodna demokracija, da so njeni razvojni koncepti, načini vodenja, soočanja z globalnimi izzivi v resni krizi ni nič kaj novega. Desetletja precej racionalnega razvoja po drugi svetovni vojni v sicer težkih, zapletenih razmerah hladne voljne se počasi spreminjajo v neko brezciljno, izumetničeno iskanje nove identitete ob ignoriranju pozitivne tradicije, vseh zgodovinskih spoznanj, naukov, izkušenj prednikov, sodobnih trendov v globalnem razvoju, tudi dosežkov znanosti.

Vladne drame za zdaj konec, za državljane pa se agonija nadaljuje

Vladne drame za zdaj konec, za državljane pa se agonija nadaljuje

Čeprav se je še pred tednom, dvema zdelo, da se razmere v koaliciji bližajo nevarnim razsežnostim in da je možen celo črn scenarij, po katerem bi Golobova koalicija razpadla še pred evropskimi volitvami, ki bodo junija, je zadnji teden februarja prinesel svojevrsten zasuk, preobrat. Nekateri so to sicer razlagajo le kot zatišje pred viharjem, vendar se ta hip zdi, da gre za dejansko premirje, ki je iskreno zaželjeno na “vseh straneh”. Mislimo pa zlasti na odnose med največjo stranko, Gibanjem Svoboda, in stranko SD, ki se očitno počasi sestavlja skupaj in upa, da jo bo aprilski kongres vrnil v igro.

Volilna farsa v Belorusiji po kremeljskih demokratičnih uzancah

Volilna farsa v Belorusiji po kremeljskih demokratičnih uzancah

Belorusi so v nedeljo, 25. februarja, odšli na parlamentarne volitve in volitve v lokalne svete. To so prve volitve v Belorusiji po politični krizi leta 2020. Volivci so izbirali 110 poslancev v spodnjem domu parlamenta in 12.000 predstavnikov lokalnih svetov. Ne glede na to, koliko ljudi se jih bo udeležilo, se bodo štele za veljavne. Te volitve sicer nikogar ne zanimajo, ker je izid znan v naprej. Je pa stanje demokracije v Belorusiji lep prikaz tistega, kar bi se zgodilo, če bi Putinova »tridnevna specialna operacija« uspela in bi Ukrajina dobila vodstvo po kremeljskih demokratičnih uzancah.

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?