V minulih mesecih in letih je bilo slišati precej očitkov, tudi zelo hudih, na račun Izraela. Bolje rečeno – na račun izraelske vlade pod vodstvom Benjamina Netanjahuja in njega osebno. Za nekatere lahko rečemo, da so bili na mestu, drugi spet ne. O par njih se bodo izjasnila mednarodna sodišča. Zelo malo ali pa skoraj nič pa ni bilo slišati o očitkih Izraela – in to upravičenih – na račun drugih. Veljalo bi jim prisluhniti, če je naš cilj prenehanje spopadov in mir na Bližnjem vzhodu.
Državni zbor je v sredo potrdil državna proračuna za leti 2025 in 2026, ki predvidevata rekordno državno porabo v zgodovini neodvisne Slovenije ob popolni odsotnosti resnih strukturnih reform in ukrepov za večjo učinkovitost porabe davkoplačevalskega denarja. Proračun za leto 2025 je vlada s popravki napihnila še za dodatne 1,3 mrd na 17,1 mrd EUR ob 1,9 mrd primankljaja, pri čemer je zaskrbljujoče, da praktično nihče od poslancev vladne koalicije ni bil sposoben minimalno kritičnega razmišljanja o takšnem ekscsnem zapravljanju, nasprotno, priča smo bili kimanju vsemu, kar v Državni zbor prinese vlada. Kam gredo javne finance naše države jasno pove podatek, da so bili odhodki proračuna še v letu 2019 10,2 mrd EUR (!).
24. februarja 2025 bodo minila tri leta od ruske invazije na Ukrajino, danes pa obeležujemo tisoč dni te vojne. Statistika je kruta: več kot 12.000 civilnih žrtev na ukrajinski strani, poleg tega tudi prek 10 milijonov beguncev: trije milijoni razseljenih znotraj države, sedem milijonov jih je odšlo v druge evropske države. Največji eksodus na evropskih tleh po letu 1945. Četrtina Ukrajine je posejana z minami, uničenih ali močno poškodovanih je 1358 šol, 580 zdravstvenih ustanov … Najmanj ena generacija otrok bo nosila neposredne posledice te vojne.
Palestina in Palestinci so postali orodje političnega boja med raznimi akterji po svetu. Avtoritarni, neliberalni in nedemokratični svet podpira palestinski boj za genocidno očiščenje Izraela judovskega prebivalstva v obliki terorističnih organizacij in režimov, kot so Hamas, Hezbolah in iranske mule. Svobodni, liberalni in demokratični svet podpira Izrael in tiste Palestince, ki se zavzemajo za mir z Izraelom, sekularizacijo, demokratizacijo in verske reforme v Gazi in na Zahodnem bregu.
Javna agencija Spirit in Ministrstvo za gospodarstvo sta podelila priznanja najboljšim tujim investitorjem za izjemne rezultate in prispevke k razvoju slovenskega gospodarstva. Med nagrajenci je bila tudi družba Henkel Maribor, ki pa pretežni del svojega dobička izkazuje na matični družbi, čeprav se v osnovi ustvarja v proizvodnih družbah. Posledično zato tudi ni nekih večjih plačil davka na dobiček v Sloveniji. Plačani davek od dobička, preračunan na zaposlenega, je na nivoju koncerna zato kar petkrat višji kot v Sloveniji. Mogoče bi se morali pristojne institucije vanje vseeno nekoliko bolj poglobiti, če je takšna politika v celoti v skladu z veljavno davčno zakonodajo?
Zmagovalec je znan, poraženka je od silnega šoka prvi dan enostavno izpuhtela iz javnosti. Vrnitev Donalda Trumpa v Belo hišo pa ni edino presenečenje torkovih volitev v Združenih državah. Republikanci so okrepili premoč v Predstavniškem domu in ponovno dobili večino tudi v Senatu, kar pomeni, da bo imel Trump v prihodnjih štirih letih miren spanec vsaj kar se zakonodajalcev tiče. Brez težav bo ustoličil tudi nekaj novih vrhovnih sodnikov. Poražencem se vse to zdi nočna mora, vsaj deloma pa zanjo krivijo “svoje” medije, ki so pretiravali s poveličevanjem Kamale Harris in jo priskutili sredinskim volivcem, tako da so abstinirali volitve in omogočili gladko zmago Trumpu.
Ne glede na napovedi, da bo zaradi počasnosti štetja glasov in morebitnih zapletov rezultat predsedniških volitev v Združenih državah znan šele čez nekaj dni, pa že zdaj precej bolje kaže Donaldu Trumpu, ki za vrnitev v Belo hišo potrebuje vsaj 270 elektorskih glasov. Že približno dve uri po zaprtju prvih volišč je razlika med Trumpom in Kamalo Harris znašala že okoli 60 elektorskih glasov (Trump 246, Harris 183), pri čemer je republikanski kandidat osvojil Severno Karolino, eno izmed t.i. nihajočih držav. Teh je skupaj sedem, Trump pa je po zadnjih podatkih tudi najbolj skeptičnih medijev že globoko čez mejo 270 elektorskih glasov in je uradno novi predsednik ZDA.
Anketa Mediane, ki jo je v nedeljo zvečer objavil POP TV, potrjuje špekulacije iz političnih kuloarjev, da se bo pritisk na premierja Roberta Goloba stopnjeval. Tokratno merjenje javnega mnenja je njegovim Svobodnjakom izmerilo rekordno nizko podporo (12 %), premier pa je na lestvnici priljubljenosti politikov končal na neslavnem zadnjem mestu. Ali so ti rezultati dejansko odsev razpoloženja med ljudstvom (vox populi), ali pa gre za “kreativno interpretacijo”, ki se sklada s pričakovanji zakulisnih botrov slovenske politike?
Izrael in Ukrajina imata skupna sovražnika v podobi zahodne skrajne levice in skrajne desnice. Tako skrajni levici kot skrajni desnici sta namreč skupna antisemitizem in zagovarjanje Putinovih dejanj v Ukrajini. To je dodaten dokaz, da ima politična premica v resnici obliko podkve in da so si skrajni levičarji in skrajni desničarji med seboj bolj podobni, kot so si to sami pripravljeni priznati. In če so Judje v obstoječih razmerah meritokracije kot družbena skupina posebej uspešni, so pač priročni dežurni krivci in nepogrešljivi v teorijah zarot. In če Rusija vnaša kaos v mednarodne odnose, potem je njihova zaveznica pri slabitvi obstoječega reda na Zahodu.
Slovenija je v zadnjih 33 letih vodila očitno neuravnoteženo zunanjo politiko, ko gre za odnose z Ameriko in Rusijo. Vse do Putinove agresije na Ukrajino je politična elita favorizirala Moskvo, zanemarjala pa dobre odnose z Washingtonom. Robert Golob je šele tretji slovenski premier, ki bo v 33 letih uradno obiskal Belo hišo, nazadnje je bil tam pred 18 leti Janša, pred njim pa le še Drnovšek. To seveda demantira levičarsko histerijo o tem, kako Slovenija vodi proameriško zunanjo politiko. Res pa je, da ima Robert Golob zdaj priložnost, da močno izboljša bilateralne odnose, s čemer si lahko utrdi tudi položaj doma …
V vse bolj razgreti polemiki o zgraditvi še enega jedrskega reaktorja v Krškem (JEK 2) je eden osrednjih argumentov nasprotnikov tega projekta ta, da gre za podobno “zgrešen projekt” kot je bil TEŠ 6, ki naj bi veljal za “spomenik korupcije”. Pa je to sploh res? Bine Kordež se je zakopal v številke in podatke, ki to hipotezo precej omajejo. Investicija v razvpiti šesti blok šoštanjske termoelektrarne je znašala 1,4 milijarde evrov, letni strošek obratovanja je okoli 200 milijonov. Ko TEŠ obratuje, nam zagotavlja približno tretjino električne energije, kar pomeni, da bi morali v nasprotnem primeru uvažati iz tujine 45 % vse električne energije. TEŠ torej vseeno ne predstavlja takšne katastrofalne investicijske odločitve, kot jo razumemo; glede na razpoložljive podatke smo s trgovanjem z domačo proizvodnjo elektrike v času nihanj cen mogoče izgubili celo več denarja.
Prihodnje leto, to zdaj že skoraj zanesljivo domnevamo, bo odločilno za razplet vojne v Ukrajini. Sredi januarja bo Donald Trump tudi formalno prevzel oblast v Združenih državah in to utegne pomeniti konkretne spremembe ne le v politiki do Bližnjega vzhoda, pač pa tudi glede Rusije in Ukrajine. Za Evropo bo 2025 poleg tega pomembno tudi zaradi nemških volitev, kajti prav Nemška politika do Rusije je za ključna za to, ali je v Evropi mir ali vojna. In ta trenutek se žal vse bolj pomikamo v smeri vojne.
Če lahko za NATO rečemo, da ga je pred krizo smisla rešila Putinova invazija na Ukrajino, potem nekaj podobnega velja tudi za BRICS. Kajti do leta 2021 je programom tega mednarodnega združenja primanjkovalo veliko vsebine, vendar je Rusija po invaziji na Ukrajino postala pravi motor za preoblikovanje skupine BRICS v protizahodno platformo. V Kazanu so se minuli mesec zbrali voditelji držav, vlad in predstavniki 36 držav, kar pomeni neuspeh zahodnih prizadevanj za izolacijo Rusije. Jevgenij Popov, ruski novinar in propagandist, pravi da je Zahod na koncu izoliral samega sebe v poskusu izolirati Rusijo. To je očitno pretiravanje, vendar je dejstvo, da Moskva ni izolirana politično gledano, niti je z ekonomskega vidika sankcije niso spravile na kolena. Pač pa je rusko gospodarstvo praktično postalo vojno gospodarstvo, ki potrebuje pomembno kitajsko podporo.
