Poldrugo desetletje je trajalo dopisovanje med dvema značajsko precej različnima avtoricama, ki pa sta bili v svojem duhu obe pokončni upornici. Pisateljici, Breda Smolnikar in Jolka Milič, se nista nikoli udinjali uradnemu političnemu in ustaljenemu literarnemu toku. Na samosvoj način sta se razmejevali z omejeno mentaliteto našega političnega enoumja, piše Lev Detela. Breda Smolnikar je po zaslugi slovenskega sodišča doživela cenzuro in prepoved svoje knjige Ko se tam gori olistajo breze, v kateri so se v zatohlem duhu provincializma “prepoznale” neke stare čivke. Enega hujših madežev na ugledu slovenskega sodstva je izbrisalo šele Ustavno sodišče, ki je Smolnikarjevo osvobodilo krivde, kasneje je podobno razsodilo Evropsko sodišče za človekove pravice: svoboda umetniškega ustvarjanja je na literarnem področju temeljno merilo. Pisatelji uživajo svobodo govora pri svojem delu.