PIŠE : Denis Poniž
Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

O “zaslužkarstvu” tega ustavnega sodnika je bilo povedanega in napisanega dovolj ter insinuacije in pritlehno “moralno ogorčenje” dovolj jasno in argumentirano zavrnjeno (a ne v dominantnih, “naših” medijih), nekaj bi pripomnil samo o sodnikovi “razkošni hiši”. Sodnik je del (na žalost) zelo tanke plasti slovenske intelektualne elite, kar ni samo posledica majhnosti naroda in premo sorazmernega (majhnega) deleža izjemnih intelektualcev, marveč tudi njihovega bega iz vedno bolj orwellovske domovine, tja, kjer se intelektualni potenciali cenijo in primerno nagrajujejo. O njih pa si tamkajšnji pisuni (povsod se najdejo!) ne upajo niti pisniti. V trenutku, ko se po Sloveniji gradi na desetine podobnih in v mnogih primerih dosti večjih, bolj razkošnih in na lepših lokacijah stoječih domov, med njimi ne manjka predstavnikov “progresivne” levice, je edini problem sodnik, a seveda zato, ker misli s svojo glavo in ker se tega ne boji povedati.

“Naši”

“Naši”

Ljudje, ki so tako lahkoverno pred skoraj dvema letoma volili za »svobodo«, proti »desni diktaturi«, za nov razkuštran obraz, z eno besedo »samo da ni JJ«, še vedno nočejo videti, kam nas pelje politika svobodnjakov, kako se je slabih v dveh letih »svobode« dramatično zmanjšal standard, v nebo poletela inflacija, kako usihajo socialne pravice, kako se rušijo temeljni sistemi kot so vojska, policija, sodstvo, zdravstvo, kako so se v parlament naselili moški in ženske, ki bi v tej stavbi lahko opravljali zgolj vrtnarska, strežniška, kuharska ali čistilska dela, zdaj pa blebetajo tja v en dan, ker kaj pametnega povedati, kaj šele narediti niso sposobni.

Slovenska božična pravljica se spreminja v ptičjo grozljivko

Slovenska božična pravljica se spreminja v ptičjo grozljivko

Slovenska božična pravljica je, kot še marsikaj drugega na sončni strani Alp, nekaj posebnega. Še zdaleč ni vesela in svetla, kot bi se spodobilo. Govori namreč o golobjem božičku, ki se je odločil, da bo svoje obdarovance, prebivalce in prebivalke Slovenije, nasilno, proti njihovi volji obdaroval sleherni dan v letu. Da bo pravljica še bolj posebna, nas je in nas bo obdaroval z bizarnimi darili; takšnimi, ki jih lahko ustvari samo poškodovani um. Svoboda nas je hudo udarila z golobjimi božičnimi darovi, ni jim mogoče ubežati, božična pravljica pa se vedno bolj spreminja v grozljivko.

Titovo Jajce in Titova televizija

Titovo Jajce in Titova televizija

Zgodovina se na slovenskih tleh dejansko ponavlja na najslabši mogoči način, ponavlja se kot grozljiva in strašljiva farsa. Kajti kdo ima interes, da za gnilo preteklost, ki ni nikomur prinesla nič dobrega, zapravlja davkoplačevalski denar slovenskih državljanov in pošilja novinarsko ekipo v Jajce, hkrati pa osvobojeno in depolitizirano vodstvo “nacionalke” stoka in joka, da bo Titova televizija propadla, če takoj ne dobi izdatne finančne injekcije?

“S to državo me povezujeta samo potni list in plačevanje davkov”

“S to državo me povezujeta samo potni list in plačevanje davkov”

Nič ne pomaga tem tovarišem, ki pijejo penino, pridigajo pa vodo, ki zahtevajo od navadnih ljudi, da se odpovejo avtomobilom, sami pa se prevažajo z limuzinami (se ve, da nemškimi, ker pravi neokomunost uporablja samo najbolj zanesljivo kapitalistično robo), katerih cena je vsaj 50 tisoč evrov, vse pride na dan. In ljudje, vsaj nekateri, imajo dovolj državljanske zavesti, da si upajo na glas komentirati to skrajno nesramno in poniglavo sprenevedanje levih ekstremističnih tovarišev, ki se niti najmanj ne sramujejo svojih sleparij, laži in potegavščin. A sleparije, laži in potegavščine imajo kratek rok trajanja, zelo hitro se pokvarijo in začnejo zaudarjati, da smradu ne more zakriti nobena dišava, ki jo poskušajo med ljudi razpršiti tem ekstremnim levičarjem naklonjeni mediji.

Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Paznica s Kolodvorske in čiščenje javne hiše

Ali se vsi ti, ki hlapčevsko in suženjsko podpirajo trenutne politikante, ki jim dobesedno nekam lezejo, ki se slinijo in samo čakajo, kdaj bodo gospodarji pomignili in naročili nov umazan posel, zavedajo, da so potrošno blago, da jih bodo po uporabi zavrgli? So ljudje, ki so se odločili, da si sami upognejo hrbtenico in se plazijo po kolenih, res tako neumni ali naivni, da ne vidijo, kako vsakemu od njih bije zadnja ura, da se vsakemu neusmiljeno izteka rok uporabe? Kako se lahko zjutraj pogledajo v ogledalo, kako lahko živijo z zavestjo, da so samo bedni koleščki v mehanizmu, ki bo na koncu v pozabo zmel tudi njih?