Nisem iz Nove Gorice, niti Primorec, imam pa sina, ki tam živi. Pa sem lani z avtom peljal po Erjavčevi v Italijo, na prvem krožišču zavil desno in peljal naprej. Nisem vedel, kje sem. V Italiji pač. Malo sem ovinkaril sem in tja in potem naenkrat zagledal cestni smerokaz Železniška postaja (v slovenščini). Sploh nisem vedel, kdaj sem prečkal mejo. Kakšno nasprotje z jugoslovanskimi časi, ko je bilo vse zastraženo.
Ni komentarja?
Pa na komentiram sam.
Trg Evrope, v času priljubljenega in nezmotljivega tovariša Tita.
Že izstop iz železniške postaje je bil prepovedan. Trg je delila ograja z bodečo žico. Na trgu pa vse plavo milčnikov, do zob oboroženih.
Kljub grozljivostjo, se je naša družina drznila vstopiti na ta grozen kraj zato, ker je onkraj žice stala druga polovica družine.Na tej strani babica,mama, dva strica in jaz z bratom, na drugi strani žice pa teta in dva strica z bratrancem.Do ograje je bilo kakih 10 metrov.Mi smo stali na pločniku,vmes brisan prostor, tik ob ograji z bodečo žico pa teta, stric in bratranec, drugega strica pa sem prvič videl.
Mahali smo eni in drugi. Babica je jokala, tako kot mama in teta. Vsi partizani,vsi borci,vsi zavedni Slovenci. manjkal je stric, narodni heroj, ki je padel že leta 1941 in teta, ki so jo zverinsko ubili nemci v Rižarni.
Babica si ni mogla kaj, da ne bi šla do žičnate ograje in kolikor je mogla “objela ” teto. Tkrat pa se je na njo vsula tolpa miličnikov, in jo s puškami sklatila v železniško postajo Za nasilniki so se zaprla vrata in nas so nemudoma nagnali na preon, na drugi strani postaje.
Kljub razburjenju niso strici dosegli nič. Obkrožili so jih južnajško govoreči miličniki, in jih obkldali s sočimi kletvicami v cirilici.
Končno se je stric,obsojenec na 2. tržaškem procesu in zaprt v temnici v Rimu, odločil in šel k prijatelju partijskemu sekretarju po pomoč. Kmalu se je z njim vrnil in poklical dežurnega, ta pa šefa milice in udbe in še nekaj takšnih. Nemudoma so izpustili babico, ki je bila uklenjena in vsa preplašena.
Omogočili so nam, da smo šili v Rožno dolino, kjer smo se lahko srečali, pozdravili in objeli z dragimi sorodnilki, ki so med vojno doživljali grozote. Teta je bila mučenica Auschwitza, stric primorski partizan, drugi stric pa aktivist.
Niso pa nam dovolili, da bi se nekje vsedi in sede doživljali srečanje. Stali smo na pločniku, obdani z miličniki in cariniki ter zijalami,ki so tovorili riž, kavo in drugo spizo, saj je bila sobota.
Nato smo se vrnili vsak na svojo stran bodeče žice, najbolj odprte meje v Evropi, vsaj za Mitjo Ribičiča, ki nam je tako gpvoril.
Ob takšnem stanju je bilo jsano, da je mnogo Slovencev v Italiji raje obdržačo poitaljančene priimke in se odločilo postati Italijani ter s tem zaščititi svoboščine in premoženje, okrutnežem v “svobodni” Jugoslaviji pa obrniti hrbet. Vse to se je dogajalo pod vodstvom našega ljubljenega Tita, ki mu je bila Moskva ideal, zahodni “imperializem” pa ječa za delavsk razred.
Z grenkobo spremljam današnjo evforijo in nisem prepričan, da globoko v Slovencih tli sovraštvo do Italjanov in je Trg Evrope le privid na katerem lahko ponovno zrase bodeča žica, saj njen iniciator nas še vedno gleda iz Sabotina.
Kako trdni Slovenci smo naj pove še to: moja babica je bila vedno babica in nikoli nonona, kas sopraktično vs eprimorske babice.
Kugy
on 10. februarja, 2025 at 13:49
APMMB2
Veseli me da si to opisal. Večini primorskim družinam se je to dogajalo. Tudi moji, partizanski, mati celo zapustila svojo družino na oni strani. Rahel dvig roke in nato kot bi si popravil lase, že to je bilo lahko preveč za podivjane miličnike. In na oni strani objokane sestre, znanci. Nov fašizem z drugim imenom.Hrbtenica primorca ki je preživel 1. vojni nato fašizem je ob ponorelih udbaših, tokrat ne črnih ampak rdečih komunistih, bila dokončno zlomljena. Zato smo danes primorci najbolj rdeči. Tiho smo, razočarani ,vpijejo pa nevedneži in potomci politične raje, ki je po dekretu prišla na primorsko, ker se je oblast bala upora. Primorci smo se uprli fašizmu in lahko bi se tudi komunistom. Vendar razkol naroda, domači špjoni, udba, stražni stolpi in bodeča mreza na meji je dokončno zlomila zeljo po svobodi.
Blišč proslave je le navidezno prekril resnico preteklosti. Zamujena je bila prilika, da bi skupno obsodili fašizem in komunizem, izrazili pieteto do žrtev na obeh straneh in pospravili Musolinia in Tita, Kardeljev trg pa preimenovali v trg Kardeljevih žrtev.
Nisem iz Nove Gorice, niti Primorec, imam pa sina, ki tam živi. Pa sem lani z avtom peljal po Erjavčevi v Italijo, na prvem krožišču zavil desno in peljal naprej. Nisem vedel, kje sem. V Italiji pač. Malo sem ovinkaril sem in tja in potem naenkrat zagledal cestni smerokaz Železniška postaja (v slovenščini). Sploh nisem vedel, kdaj sem prečkal mejo. Kakšno nasprotje z jugoslovanskimi časi, ko je bilo vse zastraženo.
Ni komentarja?
Pa na komentiram sam.
Trg Evrope, v času priljubljenega in nezmotljivega tovariša Tita.
Že izstop iz železniške postaje je bil prepovedan. Trg je delila ograja z bodečo žico. Na trgu pa vse plavo milčnikov, do zob oboroženih.
Kljub grozljivostjo, se je naša družina drznila vstopiti na ta grozen kraj zato, ker je onkraj žice stala druga polovica družine.Na tej strani babica,mama, dva strica in jaz z bratom, na drugi strani žice pa teta in dva strica z bratrancem.Do ograje je bilo kakih 10 metrov.Mi smo stali na pločniku,vmes brisan prostor, tik ob ograji z bodečo žico pa teta, stric in bratranec, drugega strica pa sem prvič videl.
Mahali smo eni in drugi. Babica je jokala, tako kot mama in teta. Vsi partizani,vsi borci,vsi zavedni Slovenci. manjkal je stric, narodni heroj, ki je padel že leta 1941 in teta, ki so jo zverinsko ubili nemci v Rižarni.
Babica si ni mogla kaj, da ne bi šla do žičnate ograje in kolikor je mogla “objela ” teto. Tkrat pa se je na njo vsula tolpa miličnikov, in jo s puškami sklatila v železniško postajo Za nasilniki so se zaprla vrata in nas so nemudoma nagnali na preon, na drugi strani postaje.
Kljub razburjenju niso strici dosegli nič. Obkrožili so jih južnajško govoreči miličniki, in jih obkldali s sočimi kletvicami v cirilici.
Končno se je stric,obsojenec na 2. tržaškem procesu in zaprt v temnici v Rimu, odločil in šel k prijatelju partijskemu sekretarju po pomoč. Kmalu se je z njim vrnil in poklical dežurnega, ta pa šefa milice in udbe in še nekaj takšnih. Nemudoma so izpustili babico, ki je bila uklenjena in vsa preplašena.
Omogočili so nam, da smo šili v Rožno dolino, kjer smo se lahko srečali, pozdravili in objeli z dragimi sorodnilki, ki so med vojno doživljali grozote. Teta je bila mučenica Auschwitza, stric primorski partizan, drugi stric pa aktivist.
Niso pa nam dovolili, da bi se nekje vsedi in sede doživljali srečanje. Stali smo na pločniku, obdani z miličniki in cariniki ter zijalami,ki so tovorili riž, kavo in drugo spizo, saj je bila sobota.
Nato smo se vrnili vsak na svojo stran bodeče žice, najbolj odprte meje v Evropi, vsaj za Mitjo Ribičiča, ki nam je tako gpvoril.
Ob takšnem stanju je bilo jsano, da je mnogo Slovencev v Italiji raje obdržačo poitaljančene priimke in se odločilo postati Italijani ter s tem zaščititi svoboščine in premoženje, okrutnežem v “svobodni” Jugoslaviji pa obrniti hrbet. Vse to se je dogajalo pod vodstvom našega ljubljenega Tita, ki mu je bila Moskva ideal, zahodni “imperializem” pa ječa za delavsk razred.
Z grenkobo spremljam današnjo evforijo in nisem prepričan, da globoko v Slovencih tli sovraštvo do Italjanov in je Trg Evrope le privid na katerem lahko ponovno zrase bodeča žica, saj njen iniciator nas še vedno gleda iz Sabotina.
Kako trdni Slovenci smo naj pove še to: moja babica je bila vedno babica in nikoli nonona, kas sopraktično vs eprimorske babice.
APMMB2
Veseli me da si to opisal. Večini primorskim družinam se je to dogajalo. Tudi moji, partizanski, mati celo zapustila svojo družino na oni strani. Rahel dvig roke in nato kot bi si popravil lase, že to je bilo lahko preveč za podivjane miličnike. In na oni strani objokane sestre, znanci. Nov fašizem z drugim imenom.Hrbtenica primorca ki je preživel 1. vojni nato fašizem je ob ponorelih udbaših, tokrat ne črnih ampak rdečih komunistih, bila dokončno zlomljena. Zato smo danes primorci najbolj rdeči. Tiho smo, razočarani ,vpijejo pa nevedneži in potomci politične raje, ki je po dekretu prišla na primorsko, ker se je oblast bala upora. Primorci smo se uprli fašizmu in lahko bi se tudi komunistom. Vendar razkol naroda, domači špjoni, udba, stražni stolpi in bodeča mreza na meji je dokončno zlomila zeljo po svobodi.
Blišč proslave je le navidezno prekril resnico preteklosti. Zamujena je bila prilika, da bi skupno obsodili fašizem in komunizem, izrazili pieteto do žrtev na obeh straneh in pospravili Musolinia in Tita, Kardeljev trg pa preimenovali v trg Kardeljevih žrtev.