Pred dnevi smo dobili podatke o precejšnjem umirjanju gospodarske aktivnosti v letošnjem prvem polletju, ki upravičeno zaskrbljujejo. Istočasno pa pravzaprav še vedno nimamo dokončnih podatkov o gospodarski rasti v preteklem letu; te objavi Statistični urad (SURS) praviloma konec avgusta in lani smo šele takrat izvedeli, da je bila gospodarska rast v 2022 kar za polovico nižja, kot smo mislili. Letos najbrž takšnega negativnega popravka za preteklo leto ne bo in podrobnejša analiza dosegljivih podatkov kaže, da bomo letos mogoče pričakali celo kak popravek navzgor. Da bo torej v marcu izračunana in objavljena gospodarska rast Slovenije v višini 1,6 % v letu 2023 glede na 2022 mogoče celo nekoliko višja. Ne glede na odprte dileme in dejstvo, da so podatki za leto 2023 že kar zgodovina, mogoče vseeno ni odveč oblikovati nekaj ocen gospodarskih gibanj v preteklosti.
Z ocenami gospodarskih rezultatov je sicer vedno težava. Ob vsej množici podatkov vedno lahko izberemo ter poudarimo predvsem tiste številke in primerjave, ki nam potrjujejo našo izhodiščno tezo o gospodarskih gibanjih. Če bi vseeno pogledali ves nabor različnih rezultatov in poskusili sestaviti neko povprečno oceno, se ne bi mogli strinjati z ocenami, da so naši gospodarski dosežki slabi. Vseeno pa velja tudi, da se z doseženim ne moremo pretirano hvaliti. Neka splošna ocena bi lahko bila, da so bili lani naši gospodarski dosežki solidni, glede rasti boljši od povprečja EU, a pričakovani upoštevaje doseženo stopnjo razvitosti. Po rasti se tako uvrščamo nekje okoli desetega mesta med evropskimi državami. Glede na višino BDP v primerjavi s povprečjem vseh držav EU pa smo seveda še vedno spodaj, po kupni moči na 91 % povprečja. Še dolgo, dolgo bo trajalo, da ulovimo EU po tem kazalcu.
Tudi tu smo lahko po eni strani kritični in ugotovimo, kako nas nekatere vzhodne države dohitevajo. Po marsikaterem kazalcu je kakšna od njih tudi pred nami, a upoštevaje večje število meril smo kot Slovenija vseeno v prednosti. V tem kontekstu je mogoče zanimiv podatek, kako na drugi strani nekatere razvitejše države izgubljajo tekmo in zaostajajo v gospodarski rasti. Na prvi sliki je gibanje BDP na prebivalca, preračunano v enako kupno moč v primerjavi z Avstrijo. Slovenci se ji počasi približujemo, ali bomo Avstrijce po tem kazalcu kdaj ujeli, bo sicer stvar naslednjih generacij. Na sliki pa so tudi podatki za tri razvite države, države, ki smo jih vedno spremljali s spoštovanjem, a vidimo, kam lahko vodi neustrezna gospodarska politika. V zadnjih tridesetih letih na primer Italija, Velika Britanija in Japonska kake gospodarske rasti skoraj niso imele. Seveda BDP po kupni moči ne pokaže vsega, a ti podatki vseeno dokazujejo, da naš razvoj – gledano dolgoročno – ni bil tako zgrešen.
Vir: Svetovna banka
Vendar pustimo te dolgoročne trende in poglejmo rezultate zadnjega leta ter tudi zadnjih pet let od 2019. Torej od leta, ko so bile razmere v svetu še dokaj stabilne, pred kovidom, agresijo na Ukrajino ter posledično energetsko krizo in inflacijo. Po do sedaj objavljenih izračunih SURS smo v lanskem letu BDP povečali za 10,6 %, po izločitvi rasti cen pa realnih 1,6 % glede na 2022. S tem rezultatom se radi pohvalimo, saj je gospodarstvo celotne EU lani zraslo le za 0,4 %, BDP Nemčije in Avstrije je bil celo nižji kot leto poprej. A deset držav EU je vseeno beležilo višje odstotke rasti, kar kaže, da z našo gospodarsko uspešnostjo nismo ravno blesteli. Posebno, ker smo bili leto pred tem po popravljeni 2,5-odstotni rasti šele na 20. mestu med članicami EU.
Za dodatno realno oceno gospodarskih gibanj v Sloveniji je mogoče zanimivo pogledati še spremembe od leta 2019. Glede na gibanja v EU so rezultati primerjav pravzaprav podobni. V teh zadnjih štirih letih smo uspeli BDP realno povečati za 7,9 %, kar je ponovno več kot povprečna rast v EU (4,1 %). A spet smo s to rastjo “šele” na desetem mestu med evropskimi državami. Hrvatje so v tem času povečali BDP kar za 14 %, preračunano v stalne cene.
Splošna slika Slovenije je v okviru EU torej zadovoljiva, ne gre pa za kakšne presežke, niti nimamo razlogov za pretirano zadovoljstvo. Pri tem je seveda potrebno poudariti, da so to podatki o stopnji rasti BDP, nominalno pa je seveda naš BDP preračunan na prebivalca precej izpod evropskega povprečja. Po kupni moči na omenjenih 91 %, v nominalnem znesku pa smo na 79 % povprečja EU.
To so podatki o rasti celotnega bruto domačega produkta (BDP), za podrobnejšo oceno gospodarskih dosežkov pa je potrebno pogledati rast samo dodane vrednosti (brez davkov) tudi po strukturi posameznih dejavnosti. Vzporedno pa preveriti še rezultate gospodarskih družb, ki prispevajo preko 80 % k skupni dodani vrednosti vseh gospodarskih dejavnosti BDP in preko tega imamo vpogled v strukturo BDP do posameznega podjetja. Skupni BDP Slovenije je sicer po začasnih podatkih lani znašal 63 milijard evrov, od tega celotna dodana vrednost 56 milijard. Če iz nje izločimo dejavnosti javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, javna uprava), financ in nepremičnin, smo lani ustvarili blizu 40 milijard evrov dodane vrednosti v preostalih, imenujmo jih “gospodarskih” dejavnostih, od česar 32 milijard v gospodarskih družbah. In ti rezultati gospodarskih družb so pravzaprav najpomembnejši vir celotnega ustvarjenega BDP države, saj omogočajo ustvarjanje preostalega dela BDP.
Rast dodane vrednosti v gospodarskih družbah je bila lani nekaj višja, nominalno za 12,1 %, upoštevaje indekse rasti cen za izračun BDP v stalne cene, pa solidnih 3,3 % ali realno celo 15 % več kot leta 2019. Gospodarske družbe torej dosegajo precej višje stopnje rasti dodane vrednosti, kot to velja za izračunano dodano vrednost na nivoju celotne države. To seveda pomeni, da je prispevek ostalih oblik organiziranosti gospodarskih dejavnosti (npr. samostojni podjetniki) k ustvarjanju skupnega BDP v Sloveniji z leti vse manjši. Ali pa je vse manjši samo statistični zajem ustvarjanja dodane vrednosti teh ostalih oblik organiziranosti izven gospodarskih družb.
In tu se kažejo tudi največja odstopanja zakaj je skupna gospodarska rast v Sloveniji pravzaprav nižja, kot pa kažejo podatki o rezultatih gospodarskih družb. Če od skupne dodane vrednosti gospodarskih dejavnosti kot jo izračunava Statistični urad, odštejemo dodano vrednost družb (32 milijard evrov) ugotovimo, da je bilo lani te razlike 7,6 milijard evrov, leta 2019 pa nominalno praktično enako, preračunano v stalne cene kakih 16 % manj. Največja težava rasti našega BDP se zadnja leta kaže torej v tem, da v ostalih oblikah organiziranosti gospodarske dejavnosti ustvarjamo vse manj – ali pa tega ne znamo evidentirati in zajeti v izračune BDP. Seveda lahko del razlike izhaja tudi iz različnih metodologij računanja dodane vrednosti za potrebe izračuna BDP in dodane vrednosti, ki jo izkazujejo gospodarske družbe, a tendenca upadanja ostale dodane vrednosti poleg tiste v družbah je očitna.
Še bolj izrazito pa se to vidi, če dodano vrednost preračunamo na zaposlenega. Če smo prej ugotavljali, da so gospodarske družbe lani povečale dodano vrednost realno za 3,3 %, so za te rezultate povečali tudi število zaposlenih za 2,3 %, rast produktivnosti je bila torej lani samo 1 %. Na drugi sliki so prikazani ti podatki o gibanju dodane vrednosti na zaposlenega v stalnih cenah 2023 in sicer v tisoč evrov. Vsekakor lahko zaskrbljuje podatek, da tudi v gospodarskih dodana vrednost na zaposlenega zadnja tri leta praktično stagnira. Da sicer delamo več, a za to angažiramo tudi več zaposlenih. Pri tem je vseeno potrebno dodati, da so bili rezultati v letih 2020 in 2021 deloma izkrivljeni zaradi kriz, ki so nas doletele. Zato bolj smiselno pogledati spremembe od stabilnega leta 2019, ko v družbah vseeno beležimo okoli 10 % rast produktivnosti.
Vir: SURS, Ajpes
Rezultati na nivoju družb so torej vseeno kar solidni, gibanje celotne produktivnosti v gospodarskih dejavnostih Slovenije (srednja črta) pa kaže slabše rezultate. Tudi ta zadnja tri leta stagnira, glede na leto 2019 pa je bila skupna rast relativno skromna, le 3,5 % v štirih letih. Razlog je upad produktivnosti v gospodarskih aktivnostih izven gospodarskih družb, kot izhaja iz statističnih podatkov. V podjetjih je bilo lani zaposlenih 530.000 ljudi, poleg njih pa v drugih oblikah (s.p., zaposleni pri njih, kmetje, študentje in vsi ostali zaposleni po evidenci družbenih računov) še 330.000 ljudi. In ta velika množica zaposlenih je lani ustvarila v povprečju le 23.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, torej manj kot znaša povprečna plača.
Dodatni močan razlog naše nizke produktivnosti v celotni ekonomiji je torej produktivnost tega velika števila zaposlenih v raznih oblikah delovanja, ki vsaj po statističnih podatkih ustvarjajo le 40 % dodane vrednosti povprečnega zaposlenega v podjetjih. Ali je njihova produktivnost res tako nizka, da ne ustvarjajo niti za plačo, ali pa ta dohodek ni prikazan in ga statistika ne more (ne zna) zajeti, ostaja neodgovorjeno. Vsekakor bi ti zaostanki, ta odstopanja, zahtevali podrobnejšo analizo s strani institucij in institutov in odgovori seveda presegajo domet tega članka. Vseeno pa ostaja dejstvo, da v gospodarstvu sicer ustvarjamo vsako leto več, a za to angažiramo vse večje število zaposlenih, zaradi česar se je rast produktivnosti precej ustavila. To še posebej, ker imamo ogromno ljudi zaposlenih v dejavnostih izven podjetij, kjer ustvarjamo bistveno manj (ali vsaj ne znamo zajeti v izračune gospodarskih rezultatov).
Odprto torej ostaja predvsem vprašanje, kaj dela vsa ta velika množica preko 300.000 zaposlenih izven javnega in podjetniškega sektorja, zaradi česar pravzaprav tudi ugotavljamo tudi velik primanjkljaj delovne sile. Beležimo zelo visoko zaposlenost, kar 150.000 ljudi več kot pred desetimi leti, a to povečano število ljudi se v tem segmentu ne odraža v več ustvarjeni dodani vrednosti.
Zaradi tega bi morali podrobneje analizirati,, kje prihaja do izpada dohodka, a ti podatki javno niso dostopni. Imamo pa na voljo podatke po podjetjih, kjer sicer dolgoročno beležimo sicer konstantno rast produktivnosti dela, torej dodane vrednosti na zaposlenega, vseeno pa je ta pomembno nižja od rezultatov v razvitih državah.
Zato poglejmo, do kakšnega premika je prišlo na primer v zadnjih desetih letih na področju poslovanja gospodarskih družb. Od leta 2013 se je v podjetjih v Sloveniji število zaposlenih povečalo kar za 120.000 ali za 28 % na skupaj 547.000 ljudi v preteklem letu. V tem času se je povečala tudi ustvarjena dodana vrednost – in sicer za preko 50 % po stalnih cenah. Dodana vrednost na zaposlenega ali produktivnost je tako v desetih letih porasla realno za okoli 18 %. To načeloma ni slab podatek, čeprav smo imeli po veliki krizi v letu 2013 dokaj slabe rezultate in zatorej nizko osnovo. V tem času so približno toliko porasle tudi realne povprečne plače.
Zanima nas torej ,kaj se je v tem času dogajalo s strukturo dodane vrednosti na zaposlenega. Ali smo dodatno zaposlovali predvsem na nizko produktivnih delovnih mestih ali obratno? Čeprav imamo lahko do višine BDP na prebivalca ali posredno do podatka dodana vrednost na zaposlenega zadržke, koliko ta merila odražajo kvaliteto življenja, se ustvarjena dodana vrednost v podjetjih neposredno odraža tudi v povprečni plači v teh podjetjih. Lanski podatki za podjetja na primer kažejo, da je znašal celotni znesek izplačila delavcu v družbah, ki so ustvarjala med 20.000 in 40.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega okoli 2.300 evrov mesečno, družbe s preko 70.000 evrov dodane vrednosti pa so svojim zaposlenim v povprečju namenile 4.200 evrov mesečno. Nesporno nam mora biti torej cilj povečanje dodane vrednosti na zaposlenega, kar potem tudi omogoča višja izplačila plač.
In kaj se je dogajalo v teh strukturnih premikih v naših podjetjih zadnjih 10 let?
V spodnji tabeli smo podjetja razdelili v tri skupine, in sicer tista, ki letno ustvarjajo 20.000 do 40.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega, na družbe s preko 70.000 evrov dodane vrednosti na zaposlenega ter tiste vmes. Nato pa smo primerjali število zaposlenih po teh skupinah podjetij med leti 2013 in 2023. Ker se je vmes povečala povprečna dodana vrednost iz približno 50.000 na 60.000 evrov na zaposlenega po stalnih cenah, smo v letu 2013 temu prilagodili tudi razrede. Številke kažejo, da smo v zadnjih desetih letih na žalost zaposlovali predvsem v družbah, kjer ustvarjajo nižjo dodano vrednost, saj se je število zaposlenih v tem razredu povečalo skoraj za polovico, v bolj produktivnih družbah pa le za 8 % ali 8.000 oseb od skupaj 120.000 več zaposlenih. V tabeli so tudi podatki o povprečnih izplačilih zaposlenim glede na ustvarjeno dodano vrednost. Kot vidimo ,je v razredu z najvišjo produktivnostjo zaposlenih 120.000 ljudi, ki prejemajo skupaj kar preko 4.000 evrov mesečno, a je to le 40 % ustvarjene dodane vrednosti. Nizko produktivne družbe s 174.000 zaposlenih pa namenijo zaposlenim skoraj ves dohodek, a je prejemek zaposlenih le 2.300 evrov mesečno.
Vir: Ajpes
Ti podatki kažejo še en negativni trend rezultatov našega gospodarstva: in sicer, da močneje zaposlujemo predvsem v nizko produktivnih podjetjih z nizkim plačilom zaposlenih. Tudi zaradi tega ali predvsem zaradi tega nam zmanjkuje zaposlenih, zaradi česar smo prisiljeni vse več zaposlenih iskati v tujini. Največ v gradbeništvu (48 % tujih državljanov), pa tudi v dejavnosti transporta (33 %) in gostinstva (18 %). S tega vidika so upravičene tudi zahteve po višjih prejemkih zaposlenih, ki bi zmanjševali potem pritisk na povečevanje zaposlenosti v nizko produktivnih dejavnostih. Seveda lahko takšno oceno označimo kot pavšalno, saj dejavnosti kot so gradbeništvo ali gostinstvo prav tako potrebujemo, a na določenih delih je vseeno vprašljivo povečevanje zaposlenosti, če tam potem zaslužimo le za neko minimalno plačo.
Če povzamemo nekaj teh podatkov, torej ugotavljamo, da imamo sicer solidno gospodarsko rast, a na žalost je ta povezana z močno potrebo po več zaposlenih in relativno skromno rastjo produktivnosti. In takšni trendi se nadaljujejo tudi letos, še bolj izrazito.
Vemo pa, da se lahko približujemo evropskemu povprečju le z bolj produktivnimi delovnimi mesti in ne z visoko zaposlenostjo in nizkimi plačami. Tu že pri podjetjih ugotavljamo, da močneje zaposlujemo v družbah z nižjo dodano vrednostjo na zaposlenega, posebno pereč problem pa je visoko število zaposlenih v dejavnostih in organizacijskih oblikah, kjer je dodana vrednost več kot pol nižja kot v podjetjih. Tu je vseeno vprašljivo, če je temu res tako, če ti zaposleni res ustvarjajo tako nizko dodano vrednosti in prejemajo sorazmerno nizke prejemke. Mogoče so ti prejemki vseeno višji, le da jih ne znamo zajeti, pokazati in v končni fazi vključiti tudi v obračun BDP (in davkov).
Za konec pa mogoče še en zanimiv podatek o strukturi ustvarjanja BDP v lanskem letu. Ugotavljali smo, da je bila lanska rast dodane vrednosti na zaposlenega v podjetjih okoli 1 %, podobno v industriji kot v storitvah (podobna rast tudi če pogledamo rasti od leta 2019). Rezultati po podjetjih pa za lani kažejo precejšen porast dodane vrednosti v dejavnosti energetika. Tam se je dodana vrednost glede na leto poprej povečala kar za okoli milijardo evrov, seveda predvsem kot posledica visokih cen elektrike ter ugodnih hidroloških razmer. Brez učinka družb v energetiki je bila dodana vrednost na zaposlenega v preostali industriji celo nižja kot leto poprej, torej upad produktivnosti. A na drugi strani so se ti visoki rezultati energetskih družb odrazili v višjih stroški elektrike v drugih podjetjih in sorazmerno znižali njihovo dodano vrednost. Je potem produktivnost ostalega gospodarstva res upadla, če so morali zaradi visokih borznih cen elektrike najmanj kake pol milijarde evrov dohodka “prenesti” med dohodke energetike, ki se potem pohvalijo z izjemno uspešnostjo? Ti premiki so bili sicer rezultat delovanja tržnih zakonitosti, najbrž pa ne gospodarske uspešnosti.
Dodatek
Zgornji tekst je bil napisan že sredi avgusta, ko še ni bila objavljena revizija podatkov o BDP za lansko in pretekla leta. Kot sem ocenjeval, je bil končni obseg BDP lani v nominalni vrednosti dejansko skoraj milijardo evrov višji kot prvi izračuni iz marca letošnjega leta. Tudi lanska realna rast BDP je bila zato nekaj višja, in sicer 2,1 % namesto prvotnih 1,6 %, kar malenkost izboljšuje ocene o gospodarski aktivnosti v 2023.
Vseeno pa podrobnejši vpogled v nove podatke o višini BDP v preteklem in predhodnih letih odpira kar nekaj dilem. Najprej je zanimivo pogledati, kje je prišlo do razlik glede na prvotne izračune. Nominalno je BDP višji skoraj za milijrado evrov, pretežno v energetiki, kar je bilo pričakovano glede na prve podatke o BDP in kasneje objavljene visoke dobičke v tej dejavnosti. Ob tem je glede na prve podatke kar precej višji BDP tudi v trgovini, nižji pa v kmetijstvu in gradbeništvu.
A to so podatki v tekočih cenah, rast pa merimo v stalnih cenah, kjer pa je prišlo do zanimivih sprememb. V stalnih cenah 2010 se BDP lani glede na prve podatke skoraj ni spremenil (samo za 88 milijonov evrov več), so pa precej nižji podatki za vsa pretekla leta (po 200 do 400 milijonov evrov manj). Lani smo torej naračunali nekaj višjo gospodarsko rast od prvotne, a predvsem kot posledico nižje osnove, nižjega BDP v 2022. Tudi po stalnih cenah je sicer največ popravka v energetiki in trgovini in nižji rezultati v gradbeništvu in kmetijstvu.
To so podatki po proizvodni strukturi, kjer so spremembe vsaj deloma pričakovane. Struktura 862 milijonov evrov nominalno višjega BDP v celem letu 2023 glede na 2022 po izdatkovni metodi pa odpira še nekaj več dilem. Po prvotnih, kvartalnih podatkih je zmanjšanje zalog zniževalo BDP za 1,08 milijard evrov, po novih izračunih pa smo zaloge (in BDP) povečali za 0,56 milijard, torej kar 1,64 milijard razlik, ki so povečale lanski BDP. Bilo pa naj bi 0,55 milijard manj investicij v osnovna sredstva, kar je potem ob ostalih manjših popravkih na koncu nominalno povečalo BDP za omenjenih 862 milijard evrov. Verjetno si je težje razlagati, kako so višji dobički v energetiki vplivali na tako velike spremembe v obravnavi zalog po izdatkovni metodi.
To so torej rezultati po izdatkovni metodi po tekočih cenah, po stalnih pa je bilo povečanje samo omenjenih 88 milijonov evrov, a tudi tu je sprememba na zalogah preko milijarde, manj pa je tako potrošnje v gospodinjstvih, za investicije ter v menjavi s tujino. Vsekakor so navedena odstopanja od prvotnih izračunov kar precejšnja in ker ni nekih pojasnil, na žalost takšna visoka odstopanja povzročajo kar nekaj dvomov v točnost podatkov.
En aspekt vsega skupaj je povsem zamolcan:
Namrec kam nas vodi nekontrolirana dirka za vecji BNP, visjo dodano vrednost, profit, standard?
Za vse to moramo porabiti vec materiala, zemeljskih in cloveskih ressourcov, vsakovrstne energije, vkljucno z nafto in plinom, izpustiti v zrak vec CO2 in v okolje vec odpadkov. Govorjenje o ekologiji, zelenem prehodu itd je larifari, ker dejansko pocnemo povsem obratno.
Podobni smo avtomobilski koloni, ki z vedno vecjo hitrostjo drvi proti cilju, ki je pravzaprav prepad; od te dirke dobro zivimo, ceprav vemo da samo neko koncno dobo. In da tisti, ki ne dirkajo, ne bodo dobro ziveli niti v tej doloceni dobi.
To je civilizacijski paradoks: vemo, da drvimo proti prepadu, ampak, ce nehamo drveti kot vsi ostali, je nas konec ze sedaj, ne sele cez cas.
Uboga ljudstva v amazonskem pragozdu.
Spet bodo zamudila svetovno vojno, polete na Mars, pametne telefone, Teslo, psihoterapevte, štempljanje,..
Ampak nič bat.
Prihajamo.
V eno roki puška v drugi motorka. Prinesli jim bomo civilizacijske dosežke, krščanske vrednote, vero in demokracijo.
In BDP.
Doktrina kapitalizma je jaz in samo jaz.
Vsi nam kažejo le majhen del Američanov, ki so uspeli in živijo spodobno. Demokracija.
Vsi ostali pa živijo v prikolicah – mobilnih hišicah, lesenih hišah ali pa v velemestnih getih in vsi ti imajo – kar imajo, vse na hipoteko in se tresejo celo življenje, da so ob službo in izgubijo vse, tako kot milijoni njihovih sodržavljanov. Žrejo pa samo svinjarijo.
A je to življenje ?
Potem je jasno, da je večina državljanov na mamilih, 100.000 pa jih letno pobere zaradi narkomanije. Seveda je to demokracija, o tem Sao paulo ne piše.
In dobro za BDP.
…in milijoni brezdomcev
…in kriminal…
Sam BDP nam prikriva še eno pomembno plat v vsaki državi. Korelacija prelomne točke med…
Korelacija med tistimi, ki še vztrajajo v Sloveniji in tistimi, ki želijo zapustiti Slovenijo, od doktorjev do tistih brez doktorata. Korelacija med tistimi, ki še želijo vlagati v Sloveniji in tistimi, ki so že potegnili črto čez Slovenijo itn.
Nekaj nam more biti kristalno jasno. Z nastankom globalizacije smo pridobili in hkrati izgubili določene pravice, pristojnosti na vseh področjih: politiki, gospodarstvu, znanosti, kulturi itn. Primer.
Tako kot se počasi krči število jezikov – po drugi strani postajajo določeni jeziki prevladujoči. Globalizacija – pomeni tudi nastanek več večjih in manjših imperijev. Od dveh imperijev smo prešili na multi-imperije, ki se še dodatno povečujejo, hkrati pa nastajajo novi. Vse to so zame naravne zakonitosti.
Epilog. Še kako pomembno bo za vsako državo v prihodnje kakšne voditelje bo imela, kakšno barvo bodo imeli ti voditelji itn. Primer Vesela je lep primer kako Evropa/EU gleda na tiste države, ki imajo nesposobne in neodgovorne voditelje, ki so po pravilu z leve premice. Lep dan.
Globalizacija – je obrnila vse na glavo. Danes so surovine (katerekoli) in – so torej na vrhu odločevalcev, nekoč so bile na dnu. Danes so znanja in vedenja (katerakoli) na vrhu – pridne roke pa naslednje po rangu – lenuhi v demokraciji in diktaturi pa na dnu.
Teh zakonitosti niso postavili ne demokracija in ne diktatura – ne kapitalizem in ne komunizem. Te zakonitosti je postavil ‘napredek’. Problem ‘napredka’ pa je v tem, da ne vemo kje se bo zaustavil? Drug problem ‘napredka’ pa je ta, da se mu nasprotna stran upira z vsemi štirimi, ker vedo, da nimajo denarja za vrhunske univerze, vrhunsko tehnologijo v gospodarstvu itn. Če ti države vodijo levičarske vlade – vsega tega tudi ne moreš imeti! Primer.
Za otroke v nerazvitem svetu pravijo, da so srečni, ker imajo malo in so s tistim zadovoljni?! Kakšna sprevržena dvoličnost! Dajte jim izobrazbo, dajte jim delo/plače – in se bodo hitro poslovili od t. i. srečnega otroštva ko so brcali žogo iz cunj, ko so hodili in nosili vedra vode nekaj kilometrov proč od svoje kolibe itn. Nimajo niti denarja za zdravila, da bi preživelo več otrok itn.
Koga osrečuje diktatura/kapitalizem? Najbolj sprevržene in pokvarjeni ljudi na tem planetu. So največji dvoličneži, največji lažnivci, najmanj sposobni, najmanj odgovorni za lastna dejanja, največji roparji državnega proračuna itn.
Primer. Zakaj se mlada drevesa borijo za svoj obstoj z drevesi, ki so že zrasla visoko v nebo? Ne zato, ker so visoka drevesa pokvarjena, ampak zato, ker je to zakonitost Narave. Lep dan.
Pozabljate, da bo planet zemlja obstajal se tri milijarde let. Nekoc davno sploh ni bilo kisika v ozracju, potem so zivi organizmi napumpali kisik v ozracjw, kar je bil strup za vso drugo zivljenje; scadoms je ta kisik postal osnova za ziva bitja. Itd itd
Vi se pa sekirate kdo govori slovensko in kje je to?
To, da nas Poljska, Češka in Baltske države dohitevajo, je specifika kapitalizma, oz. korektneje specifika socializma je bila, da je bila Slovenija razvitejša od njih. Pred 2. svetovno vojno so bile omenjene države bolj razvite od Slovenije. In zdaj se razmerja “normalizirajo”.
Torej zaostajamo. Kako je že z golobčkovimi obljubami o višanju dodane vrednosti na zaposlenega?
Nihčenespoštuje analiz v gospodarstvu. Nihče ne priznava gospodarstva in gospodarske politike kt znanosti. Na uniiverzah ne učijo več o optimizaciji, o marginalah :
V slovenskemgospodarstvu velja : jaz, spet jaz, potem tema in ..spet jaz!
In ta teorija velja, ker jopodpira politika in : bistvo : (ne)pravosodje!
Bogatizmagajo, vedno bodo!
Revni najebejo; četudise borijosamo za kruh in pokritježivljenskih stroškov..
vsi , ki ste študirali tudi ekonomske vede, veste, da je gospodarski cikel krog, kjer se redno izmenjujeta dobro in slabo: rast, zastoj, padec in vzpon. Preprosto ..
Razen, če druzbasodelujelepri rast in zastoju: ( ne)pravo jim omogoča, da se v padcu izkoriščevalciv padcuumaknejo z enormnimi dobički in čakajo,da vzpon omogočijo delavci in narod prekoogromnih davkov in odrekanj; potem sobarabe. Spet zraven,,
To je mogoče le v Sloveniji,,,
Posledica:
Čese vzpon in
A če se v svetu ali Eu vzponi in padcimerijo od + 10 do -10, se v Sloveniji merijo od + 10 do – 20, nato od – 10 do – 30 ……….
Vi Slovenci bosteto plačali ljudem, ki se jim gospodarski cikelj giblje od +10 do + 1000 !!!
Inna koncu ne bo služb, ne denarja,ne zdravstvene oskrbe, ne sociale:
Za Vas! Golobi , Tonini, njimpodobni pa bodo na varni strani: z vašo voljo: vam je prav tako ?
Ne bom se spuščal v številke, izračune, diagrame itd. Ampak nekaterim še vedno ni čisto jasno, kako deluje globalni svet in jim nikoli ne bo, ker vidijo večnega sovražnika v ZDA. Seveda ima tudi Amerika svojo računico, ampak ji globalni vpliv slabi na račun Kitajske. Kmalu ne bo več največji igralec v igri, kdo bo koga.
BRICS s Kitajsko, Indijo, Rusijo bo tisti ki bo vodil ekonomijo sveta. Ampak vse te velesile imajo drugačen način poslovanja kakor ZDA. Od Amerike še kaj dobiš za protiuslugo, od Kitajcev in podobnih pač ne in ne vem, kaj tu ni jasno.
Po II. sv. vojni je Zahodna Evropa bliskovito napredovala po zaslugi Marshalovega plana. Seveda je imela od tega korist tudi Amerika, tu ni dvoma. Celo Jugoslavijo je ob Resoluciji informbiroja rešila lakote. Zato pa je moral Stari nekoliko popustiti jekleni objem trdega komunizma in je zaradi tega bivša Juga stala nekaj stopničk višje, kakor vazalne države SZ. Vse komunistične države, sploh SZ so zaradi težke industrije, največ zaradi obnove in orožja na začetku beležile dokaj visoke standarde, vendar je nato strmo padlo, zaradi stalinističnega centralnega planiranja. Mao pa je industrijo in tudi izvoz reševal z nekaj deset milijoni žrtev.
Ko je Deng v 70. letih prejšnega stoletja reformiral Kitajsko in uvedel kapitalistično državno politiko je začela prej popolnoma zaprta Kitajska strmo napredovati do danes, ko konkurira prejšnemu glavnemu igralcu ZDA.
Zato predpostavka, da je ZDA največji izkoriščevalec popolnoma nič ne drži vode. Da išče svoje koristi je kajpak normalno, kdo jih pa ne. Seveda v tej tekmi najbolj nazaduje EU, zaradi razvejane birokracije, visokega standarda socialnih, delavskih in podobnih pravic. Zaradi vzdrževanja množice dohtarskih emigrantov in še česa. Zatorej se Evropi ne piše nič dobrega. Nekoč največji igralec v ekonomiji poleg ZDA in Japonske vidno pada v vseh ozirih. Ja SZ je bila velik igralec, vendar predvsem v oboroževanju in jo je na koncu drago stalo.
Skoraj vse bivše komunistične države, ki hočejo napredovati se počasi otepajo spon planskega načrtovanja v vseh porah družbe. Vietnam, Kambodža. Severno Korejo držijo pokonci Kitajci in Rusi ter njeno jedrsko orožje, sicer bi že davno šla v franže. Kubo drži nad vodo turizem. V Venezueli že prej ni bilo ravno cvetoče ekonomije, kljub ogromnim zalogam nafte, zdaj pod komunistom pa še desetkrat slabše.
Medtem Saudska Arabija, UAE, Katar pospešeno vlagajo v nove investicije in vabijo zahodne “kapitalistične izkoriščevalske” strokovnjake v svoj objem z raznimi ugodnostmi. Rusi so edino dobri pri kupčevanju z orožjem, Kitajci pa svoje strokovnjake ljubosumno ćuvajo zase.
Poseben primer je Norveška, ki je že leta nazaj pri visokih cenah črnega zlata pametno vlagala v vse vrste investicij. Za slabše čase. Nekako tako kot stari Egipčani, ki so se zavedali, da po sedmih letih debelih krav pride sedem let suhih, krav namreč. Sicer draga in zelo socialna država z enim najvišjih BDP in visokim standardom, vendar ji ravno zdrava, recimo kmečka pamet to omogoča. Menda je same Norvežane sram, da so tako bogati, medtem, ko v drugih, sploh afriških državah s skoraj neomejenimi rudnimi bogastvi trpijo lakoto, državljanske vojne itd. itd.
Zadeve pač niso črno bele, temveč vseh barv in oblik. Seveda je to samo moje laično razmišljanje ob poslušanju, gledanju raznih člankov ter knjig in še česa. Kakorkoli že, ZDA so vredne svojega denarja, takozvani BRICS pa še bolj. Zakaj je temu tako. Vzpenjajoča se Indija, medtem ko se milijone in milijone ljudi vsak dan trudijo preživeti. Dragi moji, samo logika in pametno, objektivno razmišljanje šteje in ne iskati teorij zarot, sploh v ZDA. Ker vse žene dobiček od najbogatejših ameriških velekapitalistov do zadnjega poglavarja v zakotni afriški vasi. Samo, da se tukaj kapital šteje v kravah. Bodi dovolj mojega današnjega pametovanja. Pa lep pozdrav.
Zahodna Evropa je bila po 2. svetovni vojni deležna pomoči ZDA iz enega samega razloga: ker so se ZDA bale tedanje Sovjetske zveze. Obenem je šlo tudi za finančno-ekonomsko podreditev Evrope, prek Nata pa še vojaško.
Kdor misli, da je Amerika nesebično pomagala Evropi, je ravno tako naiven kot tisti, ki misli, da ZDA pomagajo Ukrajini zaradi nje same. Cilj posredne vojne Amerike zoper Rusijo v Ukrajini je ekonomski zlom Rusije, sprememba režima in nadomestitev Putina s prozahodno lutko tipa Zelenski.
Amerika ne zlorablja le Ukrajine, temveč tudi Evropo, ki je ravno tako žrtvovana v nesmiselni vojni zoper Rusijo, ki bi jo bilo mogoče preprečiti po diplomatski poti ali vsaj ustaviti, ko je izbruhnila.
Kot kaže, je Washington pripravljen tvegati tudi širšo vojno v Evropi, vojni jastrebi in vojni dobičkarji pa pri tem pozabljajo, da bi morebitna vojna v Evropi zlahka eskalirala v svetovno vojno in uničenje sodobne civilizacije. Evropski politiki pa so le lutke na vrvicah Washingtona, od katerih ni mogoče pričakovati ničesar – z redkimi izjemami, kot je na primer Orban.
Vsa Evropa gospodarsko nazaduje zaradi vojine z Rusijo in sankcij zoper njo. Ta vojna je v interesu predvsem ZDA oziroma globalistične elite Zahoda, ki si želi podrediti ves svet. Ukrajina in Evropa z njo je žrtvovana za imperialne interese zahodne globalistične elite. Ta elita se požvižga na interese ljudi in dejansko vlada nedemokratično prek politikov, ki so zgolj lutke na vrvicah te elite. Podobno velja za večino medijev in novinarjev.
Sprasujem se,katera sola je tebe izobrazila,odnosno napumpala???
On študira za Lenina
Imate neko prepricanje, za katerega mislite, da ste se dokopali do njega s pametjo. Ampak tudi ne prevec nacitan psiholog vam bo potrdil, da pri prepricanjih pamet nima velike vloge.
Citiram…
“Nakup računalnikov na način, kot ga je izpeljala ministrica, je šolski primer stalinističnega centralnega planiranja; planiranja, ki je gospodarsko uničilo Rusijo in obubožalo večino prebivalstva,” opozarja tržnik in menedžer Andrej Drapal.”
Če za Kitajsko velja, da imajo hibridni sistem – za Rusijo in Slovenijo trdim, da imata paralelni/vzporedni sistem, kjer goreči verniki levih vlad in sama vlada udejanjajo svoje zakonitosti mimo ljudstva! Ljudstvo je tukaj potrošna dobrina, ki jo potrebujejo, da imamo na eni strani oligarhe/tajkune in ostale, predvsem leve elite – na drugi strani pa ljudstvo, ki za te ljudi predstavlja paralelni svet v katerega ne želijo vstopati. Dvoličnost levih vlad – je torej zagotovljena!
Gospodarske primerjave – kot jo je tukaj prikazal Bine Kordež so nujne, ne glede na to da si hitro poiščemo tiste statistične kazalce, ki so nam všeč, da lahko uveljavimo svojo utemeljitev. BDP seveda ne zajema vse ekonomije, a si lahko z njim pomagamo, da spremljamo katere države nas dohitevajo in prehitevajo – predvsem pa zakaj? Jasno je tudi, da države, ki imajo nadpovprečno visoke BDP-je ne morejo rasti s tako hitrostjo kot tiste, ki se trudijo, da jih dohitijo. Lep dan.
Malce za šalo in bolj zares še odgovor zakaj se imam za t. i. jeznega desničarja?
Moja utemeljitev je naslednja. SAMO OPOZARJATI na napake levih vlad in še posebej te ultra-leve vlade je zame premalo!! Potrebni so odločni koraki, sicer lahko takšne nesposobne in neodgovorne plenilske vlade mirno vladajo tudi v naslednjih desetletjih. Si res to želite? Lep dan.