Ta jara gospoda, je v vladanju tako nesposobna, da si v obilici brezdelja izmišlja neke besede, za katere pojma nimajo, kaj v resnici pomenijo. Tako so naduti in domišljavi, da mislijo, da so neskončno pametni in da jih zaradi tega ljudje spoštujejo. Figo!
Takole je o “naslavljanju” napisal Marjan Frankovič:
Za povratek k prvotnemu pomenu slovenske besede nasloviti se je treba preprosto napotiti v SSKJ, kjer je pomen besede naveden dovolj na kratko in strokovno utemeljeno. Glagol nasloviti je povezan bodisi z naslovom, ki ga komu ali čemu podelimo, določimo ali preprosto damo, bodisi z naslovnikom, na katerega se kaj naslovi in se mu odpošlje (sporočilo nasploh, denimo pismo, zahtevo, prošnjo, zahvalo ipd.). Naslovnik je torej v večini primerov, razen če je komunikacija z njim prekinjena, hkrati tudi prejemnik sporočila.
Denimo, da v novodobnem ključu »naslavljamo« svobodo, kakšen cilj smo si pri tem zastavili? Gre kajpak za tavtologijo: svoboda je pač svoboda. Kajti nasloviti koga ali kaj pomeni podeliti ime: naslov, naziv, titulo. Ali pa je svoboda ̶ kolikor »naslavljanje« (drugače od trenutnih oblastnikov) razumemo predvsem kot tematizacijo, obravnavo, lotevanje česa, razglabljanje o čem ̶ tudi v konkretnem svetu zaznavna? Ali ne gre za konkretno, vendar težko opredeljivo relacijo med ljudmi, ki jo je treba opredeljevati in vzpostavljati vedno znova? In ali je kot taka zgolj naš predmet, nekaj, kar subjektu pripada samo zaradi tega, da jo v interakciji z drugimi zdaj onemogoča in drugič spet dopušča? Kaj torej je svoboda, če in kolikor ne more biti zgolj relacija in hkrati ne nekaj, kar bi bilo označeno s svojo konstantno, če že ne sublimno naravo?
Svoboda je človekov ideal, ki se mu v praksi komaj kdaj približamo. Svoboda za vse in vsakogar se udejanja s prostim pretokom blaga, ljudi in idej, s spoštovanjem do nazorov in stališč drugačnih, z znanstvenotehničnim razvojem, ki omogoča zadovoljitev vseh temeljnih naravnih in civilizacijskih potreb v mejah razuma, vsesplošne enakopravnosti in tolerance. Vse to pa je daleč od Svobode, ki nam v državi vlada. Dokler nam vlada Svoboda, resnične svobode oblastniki ne bodo »naslavljali«, kajti to bi pomenilo reči bobu bob: svobodo bomo še malce odložili.
Vir: Marjan Frankovič režiser in scenarist. (Objavljeno v Kud Kdo)
Thor
on 26. avgusta, 2024 at 9:14
Veste, kaj najbolj boli v zadevi nerazdeljeni računalniki?
Bolito, da ljudje, ki naj bi jim bili namenjeni, niso vredni tega, da bi jih dobili takoj po nakupu, temveč vlada meni, da so bodoči uporabniki tako butasti, da jism bodo računalnike ponudili čez nekaj let, ko bodo računalniki že močno bolj razviti, butasti narod pa bo dobil manj razvite računalnike, ki pa jih bodo mogoče takrat že znali uporabljati; če jih sploh bodo komu dali , posodili ali prodali?
Sumim namreč, da je bil nakup računalnikov od nekoga pravzaprav plačilo temu nekomu za pomoč na volitvah. Kako drugače razumeti, da ne vedo, kaj z njimi?
Bi vi doma v štiri članski družini kupili npr .Sto računalnikov , ne vedoč, kajs bi z njimi, istočasno pa nimate denarja za osnovne potrebščine?
Kako je mogoče, da sta ta dva bila izvoljena s prepričljivo večino?
Še bolj neverjetno pa je, da bodo ponovno izvoljeni podobni pajaci, ker se groznemu Janši ne bodo pustili izkoriščati?
Na to vprašanje nam dajo odgovore slovenski intelektualci.Ko poimenujemo četico bedniko z intelektualci se rogamo sami sebi. V neki zdravi, normalni družbi bi cela četica eksreciralo pa umobolnici v Polju. Tam bi s elahko šli Lenine, Staline, Titote, pa Tudi Sarte in Žižke.
V največjem in najbolj krvavem ekperimetu, ki je terjal nad sto miljonov nedolžnih žrtev je komunizem propedael.V Sloveniji tega ne priznavamo in zato nam vladajo Murgeljsi pajaci, ki se predstavljajo kot redeči dobrotniki, v bistvu pa kradejo kot srake, hkrati pa pridigajo o Svobodi.Čigavi Svobodi?
Ta jara gospoda, je v vladanju tako nesposobna, da si v obilici brezdelja izmišlja neke besede, za katere pojma nimajo, kaj v resnici pomenijo. Tako so naduti in domišljavi, da mislijo, da so neskončno pametni in da jih zaradi tega ljudje spoštujejo. Figo!
Takole je o “naslavljanju” napisal Marjan Frankovič:
Za povratek k prvotnemu pomenu slovenske besede nasloviti se je treba preprosto napotiti v SSKJ, kjer je pomen besede naveden dovolj na kratko in strokovno utemeljeno. Glagol nasloviti je povezan bodisi z naslovom, ki ga komu ali čemu podelimo, določimo ali preprosto damo, bodisi z naslovnikom, na katerega se kaj naslovi in se mu odpošlje (sporočilo nasploh, denimo pismo, zahtevo, prošnjo, zahvalo ipd.). Naslovnik je torej v večini primerov, razen če je komunikacija z njim prekinjena, hkrati tudi prejemnik sporočila.
Denimo, da v novodobnem ključu »naslavljamo« svobodo, kakšen cilj smo si pri tem zastavili? Gre kajpak za tavtologijo: svoboda je pač svoboda. Kajti nasloviti koga ali kaj pomeni podeliti ime: naslov, naziv, titulo. Ali pa je svoboda ̶ kolikor »naslavljanje« (drugače od trenutnih oblastnikov) razumemo predvsem kot tematizacijo, obravnavo, lotevanje česa, razglabljanje o čem ̶ tudi v konkretnem svetu zaznavna? Ali ne gre za konkretno, vendar težko opredeljivo relacijo med ljudmi, ki jo je treba opredeljevati in vzpostavljati vedno znova? In ali je kot taka zgolj naš predmet, nekaj, kar subjektu pripada samo zaradi tega, da jo v interakciji z drugimi zdaj onemogoča in drugič spet dopušča? Kaj torej je svoboda, če in kolikor ne more biti zgolj relacija in hkrati ne nekaj, kar bi bilo označeno s svojo konstantno, če že ne sublimno naravo?
Svoboda je človekov ideal, ki se mu v praksi komaj kdaj približamo. Svoboda za vse in vsakogar se udejanja s prostim pretokom blaga, ljudi in idej, s spoštovanjem do nazorov in stališč drugačnih, z znanstvenotehničnim razvojem, ki omogoča zadovoljitev vseh temeljnih naravnih in civilizacijskih potreb v mejah razuma, vsesplošne enakopravnosti in tolerance. Vse to pa je daleč od Svobode, ki nam v državi vlada. Dokler nam vlada Svoboda, resnične svobode oblastniki ne bodo »naslavljali«, kajti to bi pomenilo reči bobu bob: svobodo bomo še malce odložili.
Vir: Marjan Frankovič režiser in scenarist. (Objavljeno v Kud Kdo)
Veste, kaj najbolj boli v zadevi nerazdeljeni računalniki?
Bolito, da ljudje, ki naj bi jim bili namenjeni, niso vredni tega, da bi jih dobili takoj po nakupu, temveč vlada meni, da so bodoči uporabniki tako butasti, da jism bodo računalnike ponudili čez nekaj let, ko bodo računalniki že močno bolj razviti, butasti narod pa bo dobil manj razvite računalnike, ki pa jih bodo mogoče takrat že znali uporabljati; če jih sploh bodo komu dali , posodili ali prodali?
Sumim namreč, da je bil nakup računalnikov od nekoga pravzaprav plačilo temu nekomu za pomoč na volitvah. Kako drugače razumeti, da ne vedo, kaj z njimi?
Bi vi doma v štiri članski družini kupili npr .Sto računalnikov , ne vedoč, kajs bi z njimi, istočasno pa nimate denarja za osnovne potrebščine?
Kako je mogoče, da sta ta dva bila izvoljena s prepričljivo večino?
Še bolj neverjetno pa je, da bodo ponovno izvoljeni podobni pajaci, ker se groznemu Janši ne bodo pustili izkoriščati?
Na to vprašanje nam dajo odgovore slovenski intelektualci.Ko poimenujemo četico bedniko z intelektualci se rogamo sami sebi. V neki zdravi, normalni družbi bi cela četica eksreciralo pa umobolnici v Polju. Tam bi s elahko šli Lenine, Staline, Titote, pa Tudi Sarte in Žižke.
V največjem in najbolj krvavem ekperimetu, ki je terjal nad sto miljonov nedolžnih žrtev je komunizem propedael.V Sloveniji tega ne priznavamo in zato nam vladajo Murgeljsi pajaci, ki se predstavljajo kot redeči dobrotniki, v bistvu pa kradejo kot srake, hkrati pa pridigajo o Svobodi.Čigavi Svobodi?