Hlapec Branimir in njegova pravica

Avtor: | 4. julija, 2024

V teh dneh potekajo pogajanja med sindikati javnega sektorja in vlado za oblikovanje novega plačilnega sistema. Ta sistem bi morali imeti po obljubah vladnih predstavnikov in sindikalnih voditeljev implementiran že 1. januarja 2024, vendar se to ni zgodilo. In ker se ni, so se po pol leta, na začetku julija 2024, začela nova pogajanja. Vse bi moralo biti “implementirano” v prakso čim prej, da bi lahko 1. januarja 2025 začeli izvajati nov plačni sistem. Samo ugibamo lahko, za koliko bo ta rok prekoračen, saj so pogajalci šele na začetku dolge poti.

Vlada je s sindikatom Fides podpisala dogovor in ga objavila v Uradnem listu. A dogovor je zdaj mrtva črka na papirju, zdravniška stavka pa še vedno traja. Vlada se pretvarja, da se nič ne dogaja in vztraja pri stališču, da tega dogovora ne bo realizirala. Lahko ji verjamemo – ne bo ga. Toda niso zdravniki edini, ki stavkajo zaradi prelomljenih obljub. Stavkajo tudi zaposleni v upravnih enotah, tudi delavci v klicnih centrih 112, s stavko grozijo policisti …

Predsednik vlade se s partnerico vozi iz tekme na tekmo, uživa v realizaciji svojih otroških želja in nam z dogodkov pošilja slike.

+++

29. junija 2023 je sindikalist Branimir Štrukelj izrazil upanje, da bo plačni sistem v šolstvu dogovorjen, sprejet ter implementiran v vsakodnevno prakso do 1. januarja 2024. Leto dni pozneje sistem še ni (bil) implementiran, gospod sindikalist Štrukelj pa je za medije te dni ponovno povedal, da upa, da bo sistem implementiran do 1. januarja 2025. Po njegovem mnenju reforma plačnega sistema odloča o prihodnosti javnega sektorja in storitev. Med vrsticami si je upal celo malo zagroziti vladi, če ne bo uspela realizirati časovnice. Od pogajanj pričakuje, da bodo sklenjena v zadovoljstvo sindikatov in pravočasno, da se bo 1. januarja 2025 lahko uveljavil nov plačni sistem. Če do tega ne bi prišlo, sindikalisti napovedujejo vročo jesen.

Vodja pogajalske skupine dela sindikatov javnega sektorja Jakob Počivavšek pričakuje, da bodo začeli zapirati odprta vprašanja in da bodo evidentirali trenutno stanje v pogajanjih po stebrih in v obeh delovnih skupinah, ki se ukvarjata z usklajevanjem novega plačnega zakona, usklajevanjem plačne lestvice s prehodom na nov plačni sistem ter določitvijo časovne dinamike izplačil. Po njegovih besedah so sicer odprta še “praktično vsa vprašanja, razen zakona, ki je v pretežni meri usklajen, pa tudi ta še ne povsem”. Glede vseh ostalih ključnih vprašanj popolne uskladitve ni, ugotavlja Počivavšek.

Verjetnost, da vlada tudi tokrat ne bo implementirala novega plačnega sistema, je velika. Vprašamo se lahko, zakaj bi ga sploh implementirala. Saj ni nobenih posledic. Sindikat Sviz se zdi pod nadzorom, je pokoren in obvladljiv, naredil bo tako, kot bo hotela vlada. Sicer vsake toliko časa malo zagrozi, potrem pa utihne.

+++

Vladi takšna zmeda  ustreza, saj z vsakim mesecem, ki ga pridobi, prihrani lepo vsoto denarja v proračunu. Seveda imajo pedagoški delavci nižje in neadekvatne plače ter posledično tudi nižje pokojnine, toda kako naj si pomagajo, če pa njihov sindikat niti v letu dni – potem ko je odložil implementacijo na 1.1.2025 – še ni uspel izpeljati pogajanj glede plačnega sistema, ki naj bi se implementiral 1.1.2025 (in v teh dneh praktično začenja pogajanja od začetka)?!

Od sindikalista Štruklja pričakujem, da bo čez leto dni ponovno objavil svoje želje, da se sistem plač v javnem sektorju implementira 1. januarja.2026 in tako dalje. Igre brez meja bi lahko imenovali to zavlačevanje, ki pa najbolj prizadene pedagoške delavce, ravno tiste, ki naj bi jih zastopal Sviz. Če bi med tem slučajno nastopila nova, po možnosti Janševa vlada, pa ne dvomim, da bi ta sidikat nemudoma popeljal svoje člane v stavkovni val in za neimplementacijo plačnega sistema takoj okrivil Janševo vlado.

In tako gre ta spolitizirana zgodba naprej iz leta v leto in se ravna po tem, kdo je na oblasti. Pedagoški delavci ostajajo z nizkimi plačami, da ne govorimo o zaposlenih s plačo, ki je nižja od minimalne plače v Sloveniji. Ob tem boste priča izjavam, da so sindikati samostojni. Morda so bili nekoč, danes pa vse kaže, da niso.

+++

Zakaj se dogaja, da vlada Roberta Goloba za nos vleče učiteljstvo in druge plačne skupine, med njimi zelo nesramno tudi zdravnike? Odgovor je na dlani. Nekateri sindikati so preveč strankarsko opredeljeni, tako da očitno niso več predstavniki delavcev, ampak male strančice, ki podpirajo stranke sedanje koalicije in zato niso dovolj močni, da bi od vlade izsilili nov plačni sistem.

Veliko modrejše so nevladne organizacije, ki jim uspeva od vlade izsiliti milijonske vsote, njihove funkcionarje pa se postopoma zaposluje v vladnih strukturah, kar omogoča utrditev pozicije nevladnih organizacij v vladni strukturi. Sliši se kot popoln paradoks, a gre v resnici samo za denar.

Sindikati pač niso več pravi sindikati, čeprav članstvo še vedno pridno plačuje članarino in za to dobi bore malo, ob tem celo misli in upa, da jih bo sindikat zaščitil. Vraga jih bo! Zato tudi ni bistvenih premikov na področju plač. Prav nenehno odlašanje implementacije novega plačnega sistema je tipičen primer, kako se vladi nikamor ne mudi, ker ima večino sindikatov očitno pod kontrolo in ve, da jih lahko še naprej zavaja, ne da bi se preveč razburili in popeljali svoje članstvo na ceste.

Sindikati se med seboj tudi premalo povezujejo in premalokrat nastopajo skupaj, zato postajajo pogajalsko vse bolj šibki. Neoliberalni vladi Roberta Goloba je uspelo razbiti sindikate in jim odvzeti moč, tako kot je na vrhuncu neoliberalizma Margaret Thatcher v Veliki Britaniji uspelo razbiti tamkajšnje sindikate in potem uvesti močan neoliberalni princip vladanja. Sedaj lahko v vladi Roberta Goloba delajo z sindikati, kar hočejo. Težko bi našli sindikat, ki bi bil dovolj močan, da bi se učinkovito uprl plačni politiki sedanje vlade. Niso pa očitno pripravljeni sesti skupaj in skupaj pritisniti na vlado, da bi dosegli skupne cilje.

+++

Voditelji sindikatov nas tolažijo, da bo enkrat prišlo do sprememb; če ne letos pa drugo leto in tako naprej. Leta medtem tečejo, plače so slabe, delovni pogoji vse slabši in izkoriščanje delavcev vse večje. Mediji nas tolažijo, prikazujejo vse v lepi luči, saj so neodvisni, mi pa čakamo na boljše čase, če bodo sploh kdaj prišli. In tako smo pristali v neoliberalizmu, kjer je glavni motor profit, človek pa tisti, ki prodaja svoje življenje za dva bela in dva črna kovanca, da preživi sebe in svoje otroke, plačuje neznosno drage najemnine za stanovanja in se doživljenjsko zadolži.

Baje bo sedanja vlada zgradila nekaj stanovanj, a daleč od obljubljenih 30.000. Le kje so vse gradbene jame za nova stanovanja?

Tudi v zdravstvu ni premikov. Postavljamo novo medicinsko fakulteto, da bodo potem vse tri fakultete izobraževale zdravnike za bolj razvite države, kamor danes bežijo zdravniki s trebuhom za kruhom iz Slovenije, doma pa se bomo pač morali zadovoljiti s tem, kar imamo in morda še slabšim, kajti nič spodbudnega nam ni prinesla nova ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, od velikih obljub ob prevzemu funkcije so ostale samo besede, tako kot je za to vlado že dolgo časa značilno, mi pa še vedno pričakujemo spremembe.

A od kje naj pridejo, ko pa za njih preprosto ni osnove, zato jih tudi ne bo in nanje čakamo zaman. Pa saj jih tudi ni treba, teh sprememb, ko pa smo zadovoljni že samo z obljubami. Zakaj bi se kdo trudil še za več?

12 komentarjev

  1. TL

    Za slovenske sindikate mi dol visi, nikoli nisem bil njihov član in nikoli ne bom.

    Se pa krohočem od smeha ko vidim, kako so slovenski levičarji zdaj, ob obisku v Moskvi, začeli kovati Orbana v zvezde. Hm, a ni bil zanje še včeraj najbolj črn fašist?

    • Peter klepec

      Ja, pa saj je se vedno in Putin tudi. Pa teli levi tudi, Definicija fasista ali nacista je, da drugim ukrade, goljufa, laze in ubija, po kriteriju „nasi“, „ne-nasi“. Nacionalne nianse so zanemarljive. Tuzemski fasisti so bolj prefrigani, ker se jim ni treba boriti za oblast, morajo samo ohranjati „tekovine“, sicer bi bilo nesmiselno.

    • Butalc

      Iz srca privoščim učiteljem vse najslabše, kar jim lahko prinese levica.

      Idiotizem ni kazniv, je pa drag. Če univerzitetno izobraženi ljudje (ucitelji) ne premorejo toliko zdrave pameti, da bi glasovali za stranke SLO pomladi, naj le imajo nizke plače. Še teh si ne zaslužijo.

      Rezultati so katastrofalni – znanja v šolah ni več. Nasilni učenci iz privilegiranih skupin terorizirajo sošolce in celo učitelje. Učitelji futrajo učence s teorijo spola in drugimi woke kozlarijamu. Slovenščina je ponižana na raven izbirnih predmetov. Matematika in celotno naravoslovje niso več pomembni. Tudi angleščina ne.

      Učitelji so postali štrukljevi upognjenci. Naj jih vzame hudič skupaj z režimom.

  2. deni

    Štrukljev šolski sindikat se je ob stavki javnih usležbencev in uslužbenk, zdravniškega sindikata in še koga, hinavsko zavil v molk, češ, kaj nas brigajo neki uslužbenci na šalterju. Zdaj je pa tov. Štrukelj zasluženo odšel skupaj z učitelji na dopust.

    Kolikor se spoznam na plače šolnikov, sploh mladih, niso ravno zavidanja vredne. To je ena plat problema. Druga je, da so zaradi raznoraznih problemov kot je bilo nedavno nasilje s strani nekega roma. Seveda je to najbolj razvpit primer, najbrž pa jih je še več, vendar učitelji raje držijo jezik za zobmi, ker se tisti, ki so zadolženi iz znanih vzrokov raje potuhnejo in valijo krivdo drug na drugega. Skoraj vsak ima družino in noče drezati v osje gnezdo.
    Vendar bi se moral tov. Štrukelj s svojim sindikatom zavzeti za izboljšanje delovnih razmer šolnikov.
    Eklatanten primer so tudi družinski odvetniki, ki za vsako malenkost, seveda učencev vplivnejših staršev navalijo na “zlobnega” učitelja, oz. učiteljico. Kot se že dolgo ponavlja, permisivna vzgoja, ki bi vseeno morala imeti svoje meje. Oziroma točno določiti dolžnosti učencev in pravice, ki pa so raztegnjene kot star meh. Šolnike državna birokracija itak drži za vrat, kaj smejo in kaj ne in se namesto, da bi se posvetili primarni vlogi poučevanja, ubadajo z neskončnimi birokratskimi navodili v takšni ali drugačni obliki.

    Če bi dandanes na oblasti desna, dajmo rečt, Janševa vlada bi štrukelj že davno mobiliziral svoje članstvo in paradiral z rdečo zastavo na čelu pred vladno stavbo z obrabljenimi parolami. Pridružili pa bi se mu ostali levičarski sindikati in nabijali puhlice.
    Tako pa možakar hipokrizijsko tišči glavo v pesek in čaka, da oblast prevzame desna vlada in bo spet lahko strumno korakal v boj proti zlobnemu izkoriščanju, proti fašistom, v glavnem proti vsem, ki niso na liniji, partijski, se razume. Tukaj in zdaj bi morali vsi sindikati v javni upravi, odnosno vseh, ki služijo ljudem, pozvati na stavko in tej strašansko “delovni” vladi pokazati, da vladati ne pomeni samo dopustovanje, temveč trdo delo. Tako pa se mister lepi in lady lepa že pripravljata na skorajšne počitnice.

    Medtem pa je sodna stavba že nared za vselitev, pa ne sodnikov, temveč, no ja. Računalniki so še vedno dobro skriti pred nepridipravi, ampak očitno tudi tatov ne zanimajo, da se vseh drugih resnih zadev, ki se tičejo vseh ljudi niti ne omenja. Pa srečno draga Slovenija.

  3. slavkope

    Nezamenljivi sindikalist Branimir Š. in njegovi večno isti funkcionarski kolegi iz monolitne konfederacije levičarskih sindikatov, zaposlenih v javnem sektorju, so prikrito in odkrito konstitutivni del vladajoče politične oz. oblastne elite, ki imenitno obvladajo konstruktivno sodelovanje z vlado, kadar so na oblasti njihovi politični in strankarski šefi in pokrovitelji, in ki se znajo poigrati tudi z drastično destruktivno sindikalno nepokorščino, stavkami, demonstracijami in sabotažami, kadar so na oblasti njihovi skupni ideološki, politični, strankarski in delodajalski nasprotniki.

    Kot še marsikaj, se je tudi pomen “stavke” oz. “prekinitve dela” v naši družbeni praksi povsem sfižil. Saj doživljamo medijsko razglašene in prenapihnjene večmesečne “stavke državnih uslužbencev (na RTVS, v javnem zdravstvu, v javni upravi, na državnem tožilstvu in v avtonomni sodni veji oblasti), ki jih največkrat opazijo le neposredno zainteresirani in prizadeti.
    V glavnem pa se o njih le na dolgo in široko piše ter govori.
    Če pa se kdaj in kje le zgodi kak agit-propovsko izkoriščen in medijsko nesorazmerno razglašen škandal ali eksces (npr. posnetek brezupnega in sramotnega “teka za življenje” tujcev za dokumente pred ljubljansko upravno enoto), si celo prezaposleni premier Golob vzame čas za urgentno srečanje s stavkajočimi in začasno rutinsko “gašenje” požara nezadovoljstva stavkajočih z novimi votlimi in praznimi obljubami, sladkimi besedami, sprotno izhlapelimi besedami …

    Eksplozivni znaki nezadovoljstva, jeze in destruktivnega uporništva med delojemalci v javnem sektorju so potem nenadoma začasno odpravljeni in sindikalisti (zaposlenih v javni upravi) so menda celo pripravljeni “zamrzniti” stavko, da servilno zavarujejo svojo vlado, ki že vse leto neetično vara in goljufa sindikate delojemalcev v javnem sektorju z abstraktno in neuresničljivo obljubljeno “enotno in celovito plačno reformo” ter s proti-ustavnim in ne-zakonitim zavračanjem kakršnega koli delnega oz. parcialnega sprotnega uresničevanja oz. izvrševanja npr. veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS (plače v sodstvu in na tožilstvu) ali veljavno podpisane in objavljene separatne pogodbe (s sindikatom Fides).

    Vlada RS v svoji diletantski nesposobnosti obvladovanja javnih zadev ter popolni operativni nemoči sistematično zlorablja populistične metode družbeno destruktivnega agit-propovskega ter medijskega etiketiranja, obrekovanja, ovajanja, hujskanja in zlonamernega spodbujanja sovraštva proti posameznim poklicnim skupinam (zdravnikom, sodnikom), družbenim dejavnostim (zdravstvo, socialno skrbstvo) in še posebej izrazito zlonamerno in žaljivo proti vsakršni zasebni podjetniški pobudi in, Bog ne daj!, celo zasebni poslovni praksi znotraj poslovno otrdelega in inovativno omrtvičenega malikovanega javnega sektorja.

  4. Thor

    Čas za ulice je zdaj! Kmalu bo prepozno. Ko propade država, propadejo ljudje. In obratno! A bomo tisočletne želje po samostojni državi prodali tako poceni? Kaj vam je, ljudje ? Će prej ne, boste trpeli , ko bo vaș čas upokojitve!

    • Leo B

      Povedano bistveno 👋! Pa še, naj še VSI vprašamo, kakšen zgled dajemo potomcem, kaj jim zapuščamo!
      Zgodovina je nazorna!

  5. Nataša

    Sindikati so kot vladni nevladniki, s to razliko, da sindikaliste futrajo člani, vladne nevladnike pa davkoplačevalci. Pod desno vlado pa so oboji na odpoklic levice za pocestne akcije.

  6. ren

    “Predsednik vlade se s partnerico vozi iz tekme na tekmo, uživa v realizaciji svojih otroških želja in nam z dogodkov pošilja slike.”

    Poleti bodo še Olimpijske igre v Parizu. Če ne bo ob Jadranu, bo v Parizu. Predsednik vlade, namreč. Otroku se izpolnjujejo otroške sanje. Zaenkrat je delovno mesto predsednika vlade NEZASEDENO!

  7. uroš gabrijelčič

    Dejanj Margaret Thathcher in R. Goloba ni mogoče primerjati, ne da bi dodali širšo sliko razmer v obeh državah. Železni Lady je uspelo iz V. Britanije spet narediti močno in uspešno državo, kar se je odrazilo tako v zunanji politiki kot na domačem političnem parketu. V angleškem primeru gre za zgodbo o uspehu, v slovenskem za tragedijo naroda in države, ki drvi v propad. Država seveda ne bo propadla, ker ne more, državljani pa bomo nedvomno kar dolgo živeli slabše, pa zato ni nobenih objektivnih razlogov. So pa subjektivni in znani kot levica, trenutno pa jo pooseblja R. Golob, porte-parole Levice. Za starejše prebivalce, med katere lahko štejemo vse nad 70 let, to pomeni, da bodo umrli v diktaturi in demokraciji, kar si je večina dežela in je bila na obzorju ob osamosvojitvi. In teh nas je več kot 300000! To je vsaj žalostno, a zdi se, da je večji del teh ljudi apatičnih, sicer bi rezultat volitev drugačen.

    • ren

      Država LAHKO propade. To smo doživeli na lastnih tleh. Pred dobrimi tremi desetletji. In če vladajo levičarji, je obstoj države zelo ogrožen. Posebno, če mesto predsednika vlade zasede kakšen golobček.

      • uroš gabrijelčič

        No ja, vprašanje je, kaj komu pomeni propad. Jugoslavija je razpadla, ne propadla. Njeni posamezni deli živijo naprej. Pred leti je Grčija ekonomsko propadla, a se je, so jo, rešili. Zato pravim, da država ne bo propadla. Bodo pa državljani države, ki drvi proti propadu, nasrkali. Vsi, tudi tisti, ki so izvolili to vlado. Ne bo pa propadla kasta tranzicijske levice, ker si je nabrala dovolj premoženja, da bo v dobri kondiciji dočakala ponoven vzpon države. Tako upam, da bo!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Ko Putin grozi z atomskim uničenjem, greš na kavico

Ker ima Rusija atomsko orožje, pravi Vladimir Putin, zato ne more biti premagana. Torej je ves planet odvisen le od Putinove odločitve, od njegovega ega, ali bo prišlo do atomske vojne in uničenja človeštva. Je ves planet ujet v zagato, odvisno od dobre volje enega avtokrata? In kaj naredi človek? Gre na dopust na Maldive. Imaš ti drugačen, boljši nasvet?

Evropa umira!

Kar se ni posrečilo hordam z vzhoda, ki so jo plenile, požigale in morile njene prebivalce v srednjem veku, kar se ni posrečilo otomanskim zavojevalcem v poznem srednjem veku in renesansi, da sploh ne omenjamo pandemij kuge, kobilic, potresov, kar ni uspelo “naprednim” ideologom devetnajstega in dvajsetega stoletja, bo uspelo samim Evropejcem. Seveda bodo avtohtoni uničevalci pomešani s prišleki z vzhoda in juga, z nepreglednimi množicami, ki s seboj poleg revščine, neznanja in bolezni prinašajo tudi tuje kulturne vzorce, ki morda delujejo na Bližnjem vzhodu ali v Afriki, z evropskimi kulturnimi modeli povsem nekompatibilni.

Pirati z Litijske

V zadnjih dneh se za medijsko zaveso uspehov naših športnikov in fizičnega, ali vsaj mentalnega romanja na dopuste večine Slovencev, odvija končnica afere Litijska 51, ki je odnesla Tanjo Fajon z vrha SD. Najprej je notranja revizija ministrstva za pravosodje pokazala, da neki imaginarni nižji uradniki, naj si bodo člani različnih strank ali prepričanj, nikakor niso odgovorni za ta korupcijski in poslovni škandal. Kot smo na tem portalu že večkrat izpostavili, so logično, pravno, vsebinsko, računovodsko…edini odgovorni ex ministrica Dominika Švarc Pipan, finančni minister Klemen Boštjančič in predsednik vlade Robert Golob. To je potrdilo tudi Računsko sodišče. Novica, ki bi v razmeroma normalni demokraciji odnesla vlado, je v večini medijev končala pod neko na pol zabavno rubriko. Upajo, medijsko urejajo, “spinajo”, da bi šlo čim prej “mimo”.

“Oblast je slast, v mafijsko past padeš, še predno se dobro zaveš”

Da, oblast je slast! V mafijsko past padeš, še predno se dobro zaveš in začarani krog tega nedorečenega političnega sistema je tu. Elegantno se generira najbolj klasična mafijska finta, posebno uporabna pred volitvami, ko poizkušajo najti dobre in boljše ljudi ter tiste, ki so čisti in še bolj čisti. Ko jih najdejo, jih povabijo na ladjo, sprehodijo jih skozi srce ladje, skozi njeno dobro naoljeno strojnico. A dobri fantje ne vidijo (ali pa nočejo videti), da to ni olje, temveč maslo, ki jim kaplja izza ušes, in še predno se zavedo, pluje ladja svojo pot, oni pa morajo biti tiho, kajti maslo jim z glave teče čez ušesa in jim je že zdavnaj zamašilo usta.

Bibijev mit: Kdo želi ugrabiti izraelsko demokracijo?

Benjamin Netanjahu je že davno zamudil priložnost, da bi se v zgodovino vpisal kot eden največjih izraelskih državnikov; namesto tega se se ga bomo spominjali kot nekoga, ki je v prelomnih trenutkih izgubil moralni kompas. Tako pravi Nejc Krevs, novinar in velik poznavalec izraelske politike, ki smo ga prosili za oceno razmer v Izraelu in politične prihodnosti “Bibija”. Doma in v tujini večinoma osovraženi premier je pred dnevi izposloval, da bo tajna služba Šin Bet njega in njegove družinske člane varovala še leto po izteku mandata. Ali je to prvi namig, da imajo množični protesti v edini demokraciji na Bližnjem vzhodu vseeno velik vpliv na izraelsko družbo, ki si razbija glavo z vprašanjem, kako se znebiti Netanjahuja?

Kdo bo naslednji na vrsti, če Ukrajina podleže Putinu?

Spomniti velja na izjavo ruskega predsednika, da propad Sovjetske zveze predstavlja največjo rusko katastrofo 20. stoletja. Ne samo z besedami, tudi z dejanji jo očitno želi popraviti in ponovno ustvariti rusko interesno območje. Povsem na mestu je torej vprašanje, kdo bo na vrsti naslednji, če Ukrajina podleže. EU in njene članice, ki so s svojimi vrednotami trn v peti Putinovemu režimu, so že sedaj predmet ruske hibridne vojne. S tem, ko evropske države pomagamo napadeni Ukrajini, da se brani, branimo tudi sebe. Premalo je le verjeti v svobodo in druge vrednote, potrebno jih je tudi vseskozi aktivno braniti.

Anticiganizem ali pripoved o pasjem življenju

V Sloveniji so Romi in Sinti avtohtoni v dvajsetih občinah. Romska skupnost, ki smo ji leta 1991, da bi izpadli čim bolj evropski in civilizirani, z ustavo obljubili poseben status in pravice, je svoj zakon čakala celih 16 let in šele leta 2007 jim ga je dala – ne boste verjeli – desničarska vlada. Janševa vlada je leta 2021 sprejela tudi Nacionalni program ukrepov za Rome za obdobje (2021-2030), z nastopom Svobodnjakov pred dvema letoma pa so domači problemi postali drugorazredni, saj država zdaj rešuje svetovne probleme, denimo palestinsko vprašanje. V praksi so zato stavri precej manj bleščeče, slabšalen odnos do Romov pa obstaja že stoletja. Med II. svetovno vojno je nacistična Nemčija podobno kot za Jude tudi za Rome določila iztrebljenje, leta 1942 pa so pogrom nad Romi izvedli tudi slovenski partizani v Iški vasi pod Krimom. Zločin pa so prikrivali dolga desetletja, zato so množično grobišče, kjer je bilo vsaj 53 okostij, so tako odkrili šele leta 2017. Rome, med njimi tudi nosečnico in majhne otroke, so herojski partizani pobili za vsak primer, da slučajno ne bi postali izdajalci ljudstva.

Dan neodvisnosti 2024: Natašin lov na bogataše

Letošnja osrednja državna proslava ob Dnevu državnosti je predsednici republike Nataši Pirc Musar ponudila priložnost, da se v zgodovino zapiše tudi kot prva predsednica, ki je našla rešitev za uveljavljanje načela solidarnosti v teh težkih časih, ko so pred nami temni oblaki, kot se je izrazila. Po njenem je vse skupaj zelo preprosto – največje breme morajo nositi najbogatejši. Gospa, ki je po zaslugi soproga Aleša Musarja v fotofinišu predsedniške kampanje 2022 zaslovela po razkritju poslovanja v davčnih oazah, je očitno doživela katarzo. Najbogatejši naj plačajo največ, je odločena Pirc Musar, ki populariziranje progresivne obdavčitve utemeljuje z zgrešeno predpostavko, da bogataši vedno skrbijo samo za svojo rit. Da se niso gospa predsednica za trenutek preveč zagledali v lastno preteklost?!