RTV soočenje: Grošelj in Gregorčič vsebinska “špicenkandidata”, a koga sploh zanima vsebina?

Slika: zajem zajem zaslona RTV Slovenija

Ključnik: EU | levica | NSi | RTV Slovenija | SD | SDS | SLS | Soočenje | Svoboda | volitve | Zeleni

Avtor: | 22. maja, 2024

V ponedeljek je bilo na nacionalki prvo soočenje parlamentarnih strank. Če zaenkrat ignoriramo arhaični format, ki spet neustrezno ločuje parlamentarne in neparlamentarne stranke, se je pokazalo, da imamo med “parlamentarnimi” dva kandidata, ki precej dobro vesta, kaj govorita, ostali pa so bili bolj plehki politični statisti v precej neposrečenem studiu RTV Slovenija, kjer je voditeljica Tanja Gobec namesto soočenja uprizorila nekakšno kviz tekmovanje, ki volivcem ni prav v veliko pomoč, bolj “betonira” obstoječe stanje, ki ga diktirajo takšne in drugačne garažne ankete.

Več kot očitno je Gibanje Svoboda pod pritiskom javnosti v studio vendarle poslalo nosilko liste Ireno Jovevo z navodili, da čim manj govori, zato smo s strani največje vladne stranke spremljali serijo precej kratkih, praznih odgovorov, ki niso povedali ničesar. To je v bistvu njihov uspeh, ker je v trenutku v nebo vpijoče vsebinske praznosti za Gibanje Svoboda gotovo bolje “manj” kot “več” govorjenja. Kaj posebnega nismo slišali niti od Tonina, Tomčeve, Sukičeve, Nemca, ki so bolj ali manj ujeti v že znane opomnike, floskule svojih strank.

Največ vsebine se je pojavilo v odgovorih Klemna Grošlja (Zeleni) in Petra Gregorčiča (SLS), kjer je bilo prepoznati vsaj željo po argumentiranju in nekaj nadpovprečne energije. Iskreno povedano se pozna tudi formalna izobrazba obeh navedenih. Oba sta seveda “neklasična” predstavnika parlamentarnih strank, saj sta oba v ofenzivi, boju za morebitno mesto poslanca, ki zahteva več drznosti in iskrenosti. Zaenkrat jima ankete ne kažejo dobro, a glede na kakovost teh anket in njihovih izvajalcev to zaenkrat zanju ne sme biti glavni problem. Sta nekako “blizu” in vsaka odstotna točka bo na koncu pomembna.

V vsakem primeru so formati soočenj na t. i. mainstream medijih (POP TV, TVSLO) precej bizarni. Zdi se, da nikakor nočejo resnega soočenja mnenj kandidatov, ki jih predalčkajo po precej čudnih kriterijih, ki ne omogočajo res pravih soočenj. Na POP TV so do sedaj organizirali soočanja ideološko bližnjih strank, kar je v osnovi “utrjevanje” političih blokov brez resnega soočanja mnenj. S tem spodbujajo dodatne ideološke delitve, podcenjevalno predvidevajo, da ljudje premorejo le arhaični levo-desni pogled na svet, ne omogočajo resnega soočanja alternativ. Gre za nekakšno enosmerno “tuljenje” znotraj umetno postavljenih okvirjev. Kot zasebni medij lahko po sedanji zakonodaji seveda delajo kar hočejo, a to ne pomeni, da je prav, še manj etično, demokratično. Če kje, je treba zakonodajo na tem področju posodobiti.

Soočenja na POP TV so zaenkrat politično enosmerna (Slika: zajem zaslona 24ur)

Uzakonjeno ločevanje parlametarnih in neparlamentarnih strank na javni RTV Slovenija pa je še bolj nedemokratična in izprijena praksa.  Kandidatne liste, ki jih v skladu z 58. členom Zakona o volitvah v Državni zbor potrdi Državna volilna komisija (DVK) oziroma volilne komisije volilnih enot, so na volitvah enakovredne, enakopravne ne glede na način, kako so bile vložene: s podpisi poslancev Državnega zbora, so jih vložile dosedanje parlamentarne, neparlamentarne stranke, ali neposredno volivci. Kandidatne liste se razlikujejo samo glede na vrstni red na volilnih lističih in v drugih javnih objavah DVK, kar pa slednje nediskriminatorno določijo z žrebom (60. člen Zakona o volitvah v Državni zbor).

Ločevanje parlamentarnih in neparlamentarnih strank, gibanj, ki izpolnjujejo pogoje za nastop na volitvah, je torej v osnovi neustavno, a se zanimivo v to nihče ne vtakne, ker obstoječim, etabliranim strankam to ustreza. Vsak napad “od zunaj” njihovega partizansko-domobranskega okvirja je nezaželen.

Zakon o RTV Slovenija nezakonito vsebinsko (znotraj programa jim namenja drugačen status) diskriminira politične stranke, ki v trenutku volilne kampanje niso zastopane v Državnem zboru republike Slovenije ali v Evropskem parlamentu. Neparlamentarne stranke v predvolilnih oddajah ločujejo od parlamentarnih strank, kar pomeni dodatno neenakopravnost, nezmožnost enakovrednega soočenja stališč s parlamentarnimi strankami oziroma onemogoča enakopravno in demokratično soočenje vseh potrjenih, enakopravnih kandidatnih list.

Osnovni cilj demokratičnega procesa volitev v Državni zbor je enakopravno soočenje stališč vseh, ki izpolnjujejo pogoje v skladu z Zakonom o volitvah v Državni zbor, ne pa ločeno soočenje parlamentarnih in neparlamentarnih strank, saj status parlamentarnosti, ali neparlamentarnosti z vidika nastopanja na volitvah ni pomemben oziroma ne bi smel biti vsebinski razlikovalni dejavnik, ki bi vplival na način predstavitve v medijih – sploh pa ne v javnih.

21 komentarjev

  1. deni

    Po pravici povem, da teh dolgočasnih duelov itd. ne spremljam, ker je vse skupaj eno samo ljubo nakladanje, bolj ali manj pametnih ljudi. Kakorkoli. Tilen kot dolgoletni poznavalec teh pravljic je opredelil kot arhaično delitev na desni in levi pol. Tu ni odstopanj niti za milimeter, čeprav so si tudi sami tekmeci mogoče v kakšni stvari enotni.

    Vendar, kaj je smisel, da bo teh osem ali devet poslancev v EU kaj spremenilo. Nić, 10 x nič. Mogoče Tomčeva in še kdo z desne povzame kakšno temo, Jovova ali karkoli že je, pa natrese nekaj floskul o Palestini. Zanimivi so mi t.i. Makedonci, Srbi, sicer slovenski državljani vendar podpirajo Palestince, čeprav so sami par stoletij živeli pod Osmani.
    Kakor je Jeretič omenil v Faktorju, da tako razdeljene Zahodne Evrope še ni bilo. Po II. sv. vojni so socialdemokratske in desne krščanske sodelovale med seboj, če odmislimo Komuniste, pa še ti so v Italiji znali biti v mešanih vladah.

    Danes pa samo nakladanje in nakladanje, da slučajno ne bi eden vsaj v pomembnih zadevah potegnil z drugim. In seveda izključevanje, da bi sodelovali drug z drugim in se Rusi samo smejijo. Vsaj v Sloveniji, pa je stvar še drugačna, ker smo si komunizem sami priborili za razliko od ostalih Vzhodnih držav Evropi, ki jim je bil vsiljen.

    Berlinski zid podrt 89. ampak je takrat obubožanim Rusom pravzaprav ustrezalo in danes z razno t.i. U uspešno manipulirajo z levimi in desnim med seboj.

  2. TL

    Gregorčič je že kot politični komentator dokazal, da argumentira svoja stališča in je dobrodošla novost na desni sredini. Se pa bojim, da so ljudje že odločeni, torej ali so za ali proti Janši. Torej bodo ljudje glasovali kar nekaj na pamet kot truma ovac. Kot običajno.

    Na drugi strani pa Joveva, vsebinsko tako prazna, da bolijo ušesa, ko jo poslušaš. In taka je bila celo nekje novinarka? Samo dokaz, kakšen je nivo slovenskega družboslovja,. Zadnjič sem se prav prisilil in si sposodil zadnjo knjigo Saleclove in evo, če se kak ne preveč nadarjen srednješolec loti pisanja o tej temi, v treh dneh napiše veliko bolj kakovosten tekst. Isto velja za kakšne druge knjige in časopisne članke, nič od nič, takšen časopisni papir je nekaj vreden samo, kadar z njim zakurim v kaminu.

    So mi pa zanimive bizarnosti. Kako je zadnjič Hojs na popu napadel (kao neodvisne) Ruparjeve upokojence, kako si drznejo, kako si upajo podpreti eno mlado kandidatko na njihovi listi, ker je baje tam veliko odličnih kandidatov (kdo a on, Grims, Kangler, Zver, no, kar se mene tiče, jih je vse skupaj že zdavnaj povozil čas), namesto, da bi to podporo pohvalil. Bizarno.

    Enako bizarno je, kako so posamezni politiki v iskanju zavetja, iz katerega bi lahko prišli v evro parlament, iskali in našli stranke. Prebilič je naenkrat pozelenel, enako kot odpadniki iz golobje jate, ki so jim namenili brco v tazadnjo s tem, da je ta zadnja povezava še bolj bizarna, ker so kot levičarji našli zavetje v družinski desničarski strančici.

    Enako tudi Lipušček, ki je iskal in iskal, pa se potem znašel pod dežnikom DeSUS-a (ljubi Bog, koliko škode je samo Erjavec naredil) in Dobre države, ki se je po Dobovškovem odhodu na volitvah v DZ združila z ekstremnimi uličarji in je zdaj za sredinske volilce popolnoma nepomemben faktor. No, morda bo kdaj urednik kaj več napisal o tem, kako so se tam stvari odvijale, bi bilo zanimivo brati.

  3. Miller

    Dejstvo je – kakor je že Tilen omenil, „koga sploh zanima vsebina “.
    Vse skupaj je šarada in zapolnitev TV programa, ki mu te volitve prinašajo poceni oddaje.

    99 % volivcev bo volilo kandidata, ki ga je predlagala „njegova“ stranka. Pa naj klobasa največje bedarije.
    Če bi potekalo soočenje BREZ TONA, bi se volivci odločili ISTO. Za kandidata svoje stranke. Pika.

    Edina, ki sta svoje trditve podkrepila s konkretnimi podatki, sta bila ona na zgornji fotki, vsi ostali pa so lajnali ene in iste, že milijonkrat slišano mantre.
    Največji klovn je izpadla kosmata buča na prekli.
    Vse skupaj je ena farsa. In nič drugega. Pardon, kao demonstracija demokracije in zadovoljitev EU predpisov.

    • Miller

      Ups, po poročanju BBC, naj bi Norveška priznala palestinsko državo.

  4. APMMB2

    Nekompetentna moderatorka, neustrezen koncept oddaje, zmazek na RTV SLO.
    Koncept oddaje je takšen, da predstavlja moderatorka luč sveta, saj ona postavlja vprašanja neukim kandidatom in ima vedno prav. Kdo pa je ta Tanja Gobec?
    V redakciji ji zaporožci napišejo vprašanja s katerimi se poigrava in naredi iz poslancev šolarčke. Vsaj polovica kandidatov znatno presega nivo intelektualnega potenciala RTV SLO. Potem dobimo farso, ko učenec sprašuje profesorja. Profesor seved na sme biti poražen, zato izkorišča priložnost, da z ignoranco, nesramnostjo in odrezavostjo kroti učence, ki se ne morejo braniti.
    Še več, uvodoma profesorica Tanja Gobec napove, koliko časa imajo kandidati za odgovore in tega se drži kot, da je pijana( v normalnem stanju).
    Omejitev da, vendar s pametno uporabo.To pomeni, da ima kandidat pravico izraziti misel. Te moderatorka ne sme prekiniti, zaradi neinteligentnosti in večvrednostnega kompleksa pa govorca prekine sredi izjave.
    Kaj je več: doskončanje misli, ali nekaj sekund? Seveda z grobimi prekiitvami moderatorka pokaže, kdo je glavni, kdo ima vedno prav?
    Ali ni RTV SLO postavljena zato, da edina sporoča pravo resnico? Zakaj pa je depolitzirana?
    Vso bedo pa kaže s tem, da izrabi Tanjo Gobec za krotenje nezaželjenih kandidatov.
    Vse skupaj je zmazek, ki ga za kazen še moramo plačati.

  5. ren

    Nisem gledal in tudi ne bom. Tako kot zdajšnja vlada je tudi TVS postala povsem amaterska televizija. Pa še plačevati jo moramo!

    • Staro 77

      Dr.Gregorčič je nastopil z argumenti in ga je dobro slišat,način in odaja pa je resnično
      Antireklama za RTV.

  6. Andrej Muren

    RTV ne zna več narediti ničesar prav, odkar je depolitizirana. Tuda sam imam za protiustavno ločevanje strank na parlamentarne in neparlamentarne. Kot kandidatke so vse enakopravne.
    Se mi pa zdi logično, da RTV soočenja ne pelje bolj v smislu primerjave programov, saj potem leve stranke in levi kandidati ne bi imeli ničesar pokazati in bi bili desni v veliki prednosti. In se RTV tako drži preverjenih šablon, ki so ugodnejše za intelektualno šibkejše leve kandidate.

  7. slavkope

    Zagotovo je proti-ustavno in proti-demokratično apriorno, samovoljno in pravno neutemeljeno razločevanje in neenakopravno diskriminiranje kandidatnih list ne-parlamentarnih političnih strank.
    Gre za nedopustno proti-ustavno kršitev temeljnega načela enakosti med vsemi državljani in pravnimi osebami v RS.

    Druga vsebinska slabost državne medijske hiše RTVS je časovna “Prokrustova postelja” sinočnje voditeljice Tanje Gobec in izbranih predstavnikov polovičarskega predvolilnega soočenja parlamentarnih strank, kjer je za “usmerjevalko verbalnega prometa” ves čas obremenjujoče ključen in odločilen pogled na uro in ne vse tisto, kar je vsebinskega uspelo izreči kateremu od govorcev.

    Vem, da je odmerjeni in izmerjeni čas medijskega nastopa priljubljeni formalni argument, s katerim se uspešno branijo šibki uredniki in voditelji nacionalne medijske hiše ter na katerem najbolj otipljivo gradijo svoje bolj in manj utemeljene kritike in očitke domnevne “zarote” sodelujoči predstavniki kandidatnih list.

    A vendarle predvolilno soočenje kandidatov za Evropski parlament ni državno prvenstvo v hitri hoji ali občinsko prvenstvo v pljuvanju v daljavo.

    Cilj profesionalne oddaje oz. informativnega programa državne TVS bi morala biti čim bolj verodostojna in prepričljiva vsebinska predstavitev vseh relevantnih kolektivnih in osebnih političnih stališč ter predvolilnih sporočil izbranih predstavnikov strankarskih kandidatnih list.

    Profesionalna skrb in zavzetost uredništva TVS in voditeljice soočenja bi morala demokratično in pluralno dopustiti, sprostiti in omogočiti osebno prepoznavno predstavitev posameznih kandidatov, spodbuditi njihovo intelektualno in čustveno prepričljivost in ne nazadnje pred najširšo javnostjo spoštljivo preveriti sposobnost njihovega hitrega, spoštljivega, strpnega in strastnega odzivanja na trenutne intelektualne izzive in zadrege.

    Popolnoma jasno je, da si vladajoče politične stranke in podporne interesne sile nedotakljivega družbenega in političnega “statusa quo” ne želijo polnokrvnega, vsestransko kritičnega in vsestransko argumentiranega vsebinskega političnega dialoga. Vladajočim varuhom oblastnih privilegijev pač ustreza zgolj polovičarsko uresničevanje ustavne enakosti pred ustavo in zakonom ter vsakršno vsebinsko, postopkovno, časovno in prostorsko omejevanje konkurenčnih predstavnikov kandidatnih list iz parlamentarne in ne-parlamentarne opozicije.

    Če bo v predvolilnih medijskih soočenjih še naprej krčevito in nenaravno “vladala” de-politizirana, de-personalizirana in de-intelektualizirana “štoperica”, potem ne potrebujemo več ne urednikov in ne gostiteljev, ampak zgolj ustrezen mehanski program umetne inteligence.

    • miro

      Preveč poglavarjev in premalo indijancev pri dvomilijonski populaciji.

      Najbolj demokratično bi bilo, da bi vsi kandidirali za evroposlance. Služba je dobro plačana in vsi izpolnjujemo kriterije za prijavo, saj jih ni.

  8. uroš gabrijelčič

    Koncept soočenj za evroposlance, kot je bil viden v preteklih dneh, je zgrešen. Dolžina oddaj prekratka, tem preveč, vse to pa vodi v nizanje naučenih in že slišanih puhlic. Ali je ločevanje parlamentarnih in zunaj parlamentarnih strank protiustavno, ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje je, kako bi kdorkoli razen profesionalnih komentatorjev in političnih analitikov zdržal deset ur nakladanja vseh registriranih strank v eni oddaji? Bi bila rešitev več oddaj, ali pa je realno pričakovati, da bi ljudje s spominom zlate ribice od ene do druge že pozabili, za kaj gre? Pri čemer je večina strank intelektualno podhranjenih, razen največjih, pa še med njimi so velike razlike. In bistveno, ta soočanja so bolj namenjena plebsu oziroma uporabnim idiotom, kot tistim, ki politiko dlje časa in podrobneje spremljajo. Glede na notorično politično neizobraženost Slovencev to ni nič nenavadnega. Z objavljenim komentarjem oziroma njegovim piscem se strinjam v tem, da sta včeraj izstopala Gregorčič in Grošelj. Da bo v tem pogledu v Slo bolje, bo treba počakati še desetletja, vendar k izboljšanju takšne oddaje ne bodo pripomogle. Izobraževanje idiotes je dolgotrajen proces, tako kot to velja za ponotranjenje demokratičnih principov. Se beremo torej nekje po letu 2050, optimistično gledano.

    • JELENA

      Se strinjam, ampak z zadržkom, da do leta 2050, pri taki nacionalni politiki, najbrž ne bo več razloga, da bi se učili demokratičnega udejstvovanja v svoji državi.

  9. tohuvabohu

    Ne vem s čim je Grošelj tako impresioniral avtorja članka. Tip me spominja na državnega svetnika in nekdanjega mladinskega politika Jožefa Školča, ki v odmerjenem času ne zmore povedati ničesar.

    • Tilen Majnardi

      Lep pozdrav, je treba prebrati celoten članek. Hvala.

      • tohuvabohu

        Saj sem ga. Nisem trdil, da Grošelj nima pametne vsebine, ampak da je ne zna izraziti v času, ki mu je dan.

        • Tilen Majnardi

          Govorim v primerjavi z drugimi. Hvala.

  10. tohuvabohu

    Ne glede na volitve in zakonska pravila volilne kampanje ugotavljam, da je slovenska kultura vodenja javnih soočenj mizerna tudi sicer. Spomnim se nekdanjega Polnočnega kluba na TVSLO, kjer sem prvič v tako ekstremni obliki opazil pojav, ko voditelj ne dopušča nobenega dialoga med udeleženci, ampak sam vodi dialog (beri zasliševanje) z vsakim posebej. In sem za vedno prenehal gledati to duhamorno mrcvarjenje gledalcev.

    • Rokovnjač2

      Tale soočenja mejijo že na
      tragikomedijo.na pop TV predalčkajo na leve in desne in javno delajo razdor,pozabljajo pa da obstajamo tudi ljudje, ki bi vse skupaj malo povezovali.In če poslušaš popredalčkano levo stran stokrat slišano in nič povedano,poredalčkani desnjaki pa ne kaj dosti bolje ampak saj argumente znajo povedati.Na rtv pa kot kviz za otroke ,vsako oprašanje ima , dva pravilna odgovora( levega in desnega)G.Gregorič pa je mogoče kdaj našel tudi tretji pravilen odgovor,ki pa je bil po moje tudi najbol točen.Če pa dobro pogledaš z kom nam vladajoča garnitura fila možgane pa vidiš da so Butalci pravi amaterji .Pa še Nikica pristavi svoj lonček napolnjen z pol stoletja starimi zakoni pa smo tam,kjer smo bili pred državnimi volitvami in referendumi 2022 Ljudje ,ki pa vse skupaj spremljajo bolj povšalno so pa še bolj zmešani kot pred soočanji Vladajočim pa mešnje blata v Evropi in doma odgovarja poleg razdora,ki ga ustvarjajo pa doma podirajo še tisto kar je dobro.Zato vsi na volitve in glasuj samo ,da je naš.

  11. Urosh

    Evrokomedija …

    • miro

      “Demokracija”, različica Evropske unije Thierry Meyssan

      Evropska unija predstavlja volitve poslancev Evropskega parlamenta in predsednika Komisije kot dokaz svoje demokratičnosti. Vendar je vse to le igra senc. O večini so že razpravljali drugje, nihče pa ni niti slišal zato. Ta uprizoritev bo dovolj, da bodo ljudje verjeli, da je že napisana igra le plod ljudske volje.

      Medtem ko se Evropska unija pripravlja na preoblikovanje v enotno državo, njen politični razvoj postaja avtoritaren.

      https://www.voltairenet.org/article220906.html

      • vernon coleman

        Kolega Miro, The Brussels business – odličen dok. film!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Opazili smo
Ko se združita politična moč birokratov in negativna kadrovska selekcija, imamo katastrofo

Ko se združita politična moč birokratov in negativna kadrovska selekcija, imamo katastrofo

Kadrovski potencial mariborskega Instituta informacijskih znanosti (IZUM) se zaradi pogubnega upravljanja in vodenja vztrajno zmanjšuje. Povprečna starost zaposlenih je 55 let, interesa za vodilno mednarodno vlogo te nekoč referenčne institucije na področju knjižničnih informacijskih sistemov pa očitno ni več. Če visoka državna uradnika Tomaž Boh in Edvin Skrt ne prenehata slepo podpirati usmeritve direktorja IZUM-a Aleša Bošnjaka, če vlada ne spremeni modela upravljanja IZUM-a, potem širitev mreže COBISS.Net nima perspektive: razvojni in izvozni potencial IZUM-a bo še naprej kopnel, knjižnice in drugi uporabniki COBISS-a in SICRIS-a pa boste lahko še naprej spremljali posledice. Tako pač je, ko se združita politična moč državnih birokratov in negativna kadrovska selekcija.

Izstopajoča Melanija, politično “spolirani” Trump in usmerjeno neodvisna RTV

Izstopajoča Melanija, politično “spolirani” Trump in usmerjeno neodvisna RTV

V ponedeljek smo spremljali ustoličenje Donalda Trumpa, spet predsednika ZDA. Precej bolj umirjeno kot pričakovano s strani mnogih t. i. vplivnih deležnikov. Prenos oblasti v ZDA je potekal tekoče, demokratično, spodobno. Joe Biden se je na Kapitol pripeljal skupaj z Donaldom Trumpom, izmenjala sta si kar nekaj besed, demonstracije podpornikov in nasprotnikov v glavnem mestu ZDA so nekako poniknile, morda tudi zaradi temperatur in zimskega vremena. Civilna družba očitno deluje bolje v toplih časih. Podobno kot v Evropi.

Ustrahovanje davčnih zavezancev

Ustrahovanje davčnih zavezancev

V vaši ulici je hitrost vožnje z avtomobili omejena na 50 kilometrov na uro in vi ste zmeraj vozili 50 km /h. Po enem letu se odgovorni odločijo in v vaši ulici hitrost omejijo na 40 kilometrov na uro. Tedaj pride k vam policist in od vas zahteva, da mu obrazložite, zakaj ste lani vozili 50 km/h. Poveste mu, da je lani bila omejitev 50 km/h, on vam odgovori, da ste s tem zlorabili takratni predpis in da je vaša vožnja, ko ste lani vozili 50 km na uro, neke vrste navidezni pravni posel. Zato vas letos kaznuje zaradi lanske prehitre vožnje, ki pa je lani bila v okviru omejitve.

Trumpove pravljice za lahko noč?

Trumpove pravljice za lahko noč?

Obstoječi mednarodni red seveda ni popoln in v marsikaterem oziru zastarel, ne upošteva novih razmer. Med drugim tega, da je moč v svetu danes bolj razpršena. Nekatere stvari bo tako treba zastaviti na novo, vendar se je pri tem treba vendarle zavedati, da je imel dosedanji red tudi dobre plati, ki se jim ne gre kar tako odpovedati. Namesto, da ga v celoti zavržemo, bi ga kot veljalo posodobiti in ohraniti temeljna načela, ki preprečujejo, da bi v svetu povsem prevagala logika moči velesil. Nedavne izjave bodočega ameriškega predsednika vsekakor zbujajo precej nelagodja povsod, kjer prisegamo na vladavino (mednarodnega) prava, po drugi strani pa se ob njih zadovoljno nasmihajo avtoritarni režimi, kakršna sta ruski in kitajski.

Mojca Šetinc Pašek: “Ob prebiranju zakona o medijih se ne morem znebiti vtisa, da nas vrača v osemdeseta prejšnjega stoletja”

Mojca Šetinc Pašek: “Ob prebiranju zakona o medijih se ne morem znebiti vtisa, da nas vrača v osemdeseta prejšnjega stoletja”

Zakon o medijih razburja. Ne samo na desni, tudi na levi. Nekateri so končno spoznali, da se pod krinko uveljavljanja evropskih direktiv, prilagajanja sodobnim, digitalnim medijem, skriva nekaj hujšega. Prikrita cenzura, vladno financiranje prijateljskih medijev, uničevanje kritičnih medijev… so bistvene osnove novega spornega zakona, ki naj bi “sedanjim” omogočil tako željeni drugi, morda tretji, četrti… mandat. O tem je spregovorila tudi nekdanja poslanka Gibanja Svoboda. Njen FB zapis objavljamo v celoti. Mogoče se bo kdo zamislil. Ali pač?

Upokojenec Milan je zapovedal nesodelovanje

Upokojenec Milan je zapovedal nesodelovanje

Bilo bi smešno, če ne bi bilo v Sloveniji. Nekdanji predsednik komunistične partije Slovenije, predsednik, upokojenec, ki je najprej precej aktivno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije oziroma mu ta ni bila “intimna opcija”, je na omizju vladne stranke SD povedal, da ne podpira čezstrankarskega, prekideološkega sodelovanja v slovenski politiki. Kako presenetljivo. Bodo v SD sledili temu predgorbačovskemu, arhaičnemu pogledu na svet, politiko, ali bo morda predsednik SD Matjaž Han zbral pogum za postavitev novih temeljev socialne demokracije v Sloveniji in upokojencu Milanu Kučanu končno povedal kam sodi? V Muzej novejše zgodovine.

Kaj želi Trump z mednarodnimi bedastočami?

Kaj želi Trump z mednarodnimi bedastočami?

Je ameriški predsednik Donald Trump, ki bo prisegel že čez dobrih deset dni, res bolj neuravnavešen, odsoten kot Joseph Biden? Da bi bile Trumpove izjave glede nakupa, zasedbe Grenlandije, priključitve Kanade ali ponovne zasedbe Panamskega kanala, preimonovanja Mehiškega v Ameriški zaliv… posledica senilnosti, je menda za nekatere izključeno. Ali pač? Bodoči predsednik Združenih držav Amerike je imel glede največjega otoka na planetu, ki pod snegom in ledom skriva nepredstavljive zaloge dragocenih mineralov in rudnin, precej podobna stališča že med prvim mandatom. Znano je, da so Danci ogorčeno zavrnili njegovo nesposobno ponudbo, celo odpovedali obisk te skandinavske države, ki ima jurisdikcijo nad Grenlandijo. Trump je očitno na Putinovi liniji, Putin zaseda ozemlja z vojsko, Trump misli, da mu bo to uspelo z denarjem.

Kako je dokončno poginila lisica s Pohorja

Kako je dokončno poginila lisica s Pohorja

V soboto in nedeljo, 4. in 5. januarja, v Kranjski Gori potekajo tekme ženskega svetovnega pokala v alpskem smučanju. Lani še pod znamko Zlata lisica, letos so pač le “tekme” v Kranjski Gori. Nič posebnega bi lahko rekli. Morda pa je vseeno brez potrebne refleksije izginilo 60 let tradicije, tudi turističnega priliva, promocije Maribora in okolice. V bistvu ni čisto jasno, komu lahko očitamo pomanjkanje poslovnega, promocijskega, družbenega občutka, Smučarski zvezi Slovenije, ki je kljub vsemu obdržala tekme v Sloveniji brez nadaljevanja tradicije, ali Mariboru, ki v zadnjih dvajsetih letih ni pokazal resne želje po prilagajanju podnebnim spremembam, finančni realnosti športa, ki se je profesionaliziral do mere, kjer sicer simpatično mariborsko amaterstvo ne pomeni veliko, dovolj za sodobne prireditve.