1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Avtor: | 1. maja, 2024

Kaj pomeni 1. maj?

Prvi maj je postal mednarodni praznik dela v spomin na dogodke, ki so se zgodili v Združenih državah Amerike v drugi polovici 19. stoletja. Eden od ključnih dogodkov je bil protest delavcev za uvedbo osemurnega delovnika, ki je bil organiziran 1. maja 1886 v Chicagu. Protestniki so zahtevali skrajšanje delovnega dne na osem ur in boljše delovne pogoje. Protest se je sprevrgel v nasilje, ko je bila vržena bomba in je prišlo do strelskega obračuna med policijo in protestniki. Ta dogodek, znan kot Haymarketova tragedija, je privedel do smrti več ljudi, vključno s policisti, in je postal simbol boja za delavske pravice.

Od kdaj je 1. maj – 1. maj?

Kasneje je Mednarodna zveza sindikatov (MZS) na kongresu leta 1889 v Parizu razglasila 1. maj za mednarodni praznik dela – v spomin na žrtve haymarketske tragedije in kot dan boja za pravice delavcev po vsem svetu. Od takrat naprej je 1. maj postal simbol solidarnosti delavcev in se praznuje kot praznik dela v mnogih državah po vsem svetu. V redkih državah pa celo dva dneva.

Kaj so trenutni problemi delavcev?

Novodobni problemi delavcev se lahko razlikujejo glede na državo, industrijo in družbeni kontekst, vendar obstajajo nekatere splošne skupne teme, s katerimi se delavci soočajo v sodobnem času. Nekateri od teh problemov vključujejo:

  1. Nevarnosti digitalizacije in avtomatizacije: S hitrim razvojem tehnologije se pojavljajo strahovi, da lahko avtomatizacija in digitalizacija delovnih mest privedeta do izgube zaposlitev ali spremembe v delovnih pogojih. Delavci se morajo morda prilagoditi novim tehnologijam ali se izobraževati za nova dela.
  2. Nestabilne zaposlitve: Vse več delavcev se sooča z nestabilnimi oblikami zaposlitev, kot so začasno delo, delo prek posredniških agencij, samozaposlitev ali delo na podlagi projektnih pogodb. To lahko prinese negotovost glede prihodnosti dela, manjšo socialno varnost in slabše delovne pogoje.
  3. Izraba in izkoriščanje: V nekaterih sektorjih je prisotna izraba delavcev, na primer prek prekomernega dela, neplačanih nadur, nizkih plač, pomanjkljivih varnostnih standardov ali nezakonitih praks delodajalcev.
  4. Mentalno zdravje na delovnem mestu: Stres, pritiski in slabši delovni pogoji lahko negativno vplivajo na mentalno zdravje delavcev. Povečana konkurenca, preobremenjenost in slaba ravnotežje med delom in zasebnim življenjem so lahko vir stresa.
  5. Neravnovesje med delom in zasebnim življenjem: V sodobni družbi, kjer je delovni čas včasih težko omejen in kjer so tehnologije omogočile stalno povezljivost, se delavci soočajo s težavami pri vzpostavljanju ravnotežja med delom in zasebnim življenjem.
  6. Diskriminacija in neenakost: Delavci se lahko soočajo s diskriminacijo na delovnem mestu na podlagi spola, rase, starosti, spolne usmerjenosti, invalidnosti ali drugega osebnega dejavnika. To lahko vodi v neenakost pri zaposlovanju, napredovanju in plačilu.

Razumevanje teh problemov je ključno za oblikovanje politik in ukrepov, ki bodo izboljšali delovne pogoje in zagotovili pravičnost in enakost na delovnem mestu.

Kaj so osnovne delavske pravice?

Delavske pravice so pravice, ki jih imajo delavci v zvezi z delom in zaposlitvijo. Namen teh pravic je zagotoviti varnost, dostojanstvo in poštenost delovnih pogojev ter zaščititi interese delavcev v različnih vidikih njihovega delovnega življenja. Med ključne delavske pravice spadajo:

  1. Pravica do varnega delovnega okolja: Delavci imajo pravico do dela v okolju, ki je varno in zdravo. To vključuje zagotavljanje ustrezne varnostne opreme, izobraževanje o varnosti in zdravju pri delu ter sprejemanje ustreznih varnostnih ukrepov na delovnem mestu.
  2. Pravica do pravičnega plačila: Delavci imajo pravico do poštenega in pravočasnega plačila za svoje delo. To vključuje spoštovanje minimalnih plač, predpisanih zakonskih standardov in pogodbenih dogovorov o plačilu.
  3. Pravica do omejitve delovnega časa: Delavci imajo pravico do delovnega časa, ki je omejen na razumno število ur na dan ali na teden, v skladu z zakonskimi določbami. Prav tako imajo pravico do rednih odmorov in dopusta.
  4. Pravica do sindikalnega združevanja: Delavci imajo pravico, da se organizirajo v sindikate in da se skupaj s sindikati pogajajo s svojimi delodajalci za boljše delovne pogoje, višje plače in večjo socialno varnost.
  5. Pravica do enakopravnosti in nediskriminacije: Delavci imajo pravico do enake obravnave brez diskriminacije na podlagi spola, rase, vere, starosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti ali drugega osebnega dejavnika.
  6. Pravica do socialne varnosti: Delavci imajo pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do zdravstvenega zavarovanja, pokojninskega zavarovanja, invalidskega zavarovanja in drugih socialnih ugodnosti.

Te pravice so pomembne za zagotavljanje poštenih delovnih pogojev, dostojnega dela in zaščite delavcev pred izkoriščanjem in nepravičnostjo na delovnem mestu.

Kdo praznuje 1. maj?

Prvi maj, mednarodni praznik dela, praznujejo delavci, sindikati, organizacije delavcev, politične stranke in številni drugi posamezniki in skupine, ki se zavzemajo za pravice delavcev. Praznovanja običajno potekajo s parado, shodi, koncerti, pikniki in drugimi prireditvami, ki izražajo solidarnost in priznanje delavstvu ter se borijo za izboljšanje delovnih pogojev in pravic delavcev. Ta praznik je priložnost za poudarjanje dosežkov delavskega gibanja in opomin na pomembnost delavskih pravic in dostojanstvenega dela.

V marsikateri državi potekajo 1. maja tudi tradicionalni protesti, na katerih sindikati opozarjajo na dejstvo, da niso vse delovske pravice še v zadostni meri priznane in izborjene. Takšni protesti se lahko sprevržejo tudi v nasilne proteste, kjer mora posredovati policija. Prvomajske delavske demonstracije so bile od nekdaj značilne za kapitalistične države, saj v socialističnih delavci niso imeli za kaj protestirati, kajti njihove pravice so bile zgledno urejene. No, poleg tega so bili v socialističnih državah protesti prepovedani, podobno kot stavke, ki se jim je uradno reklo “protestne prekinitve dela”.

Ko smo že pri zgodovini, ali je imel 1. maj poseben status v nekdanji socialistični državi, Jugoslaviji?

Prvi maj, mednarodni praznik dela, je bil v času nekdanje Jugoslavije zagotovo pomemben praznik, ki ga je pod vodstvom maršala Josipa Broza Tita praznovala vsa država. Tito, ki je bil predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) od ustanovitve države leta 1945 do svoje smrti leta 1980, je praznoval prvi maj kot praznik dela in priložnost za promocijo delavskega gibanja ter solidarnosti med delavci.

Prvi maj je bil pod Titovim vodstvom priložnost za množične parade, shode in druge prireditve, ki so bile organizirane po vsej državi. Te prireditve so bile običajno pospremljene s socialistično retoriko, ki je poudarjala pomen delavskega razreda in socializma. Praznovanja prvega maja so bile tudi priložnost za poudarjanje dosežkov jugoslovanskega socializma, kot so zaposlitvena varnost, izobraževanje, zdravstvena oskrba in socialna varnost. Vse je bilo menda zgledno urejeno.

Po smrti maršala Tita leta 1980 so se tradicije praznovanja prvega maja v nekdanji SFRJ nadaljevale, vendar so se po razpadu države in spremembah političnega sistema v posameznih republikah lahko razlikovale. Kljub temu ostaja prvi maj pomemben praznik v mnogih državah po svetu, vključno z nekdanjimi jugoslovanskimi republikami, kjer se še vedno praznuje kot mednarodni praznik dela.

Kdo praznuje 2. maj

2. maj ni posebej znan praznik in se ne praznuje v dosti državah ali kulturah, izjema so Srbija, Črna gora, Bosna in Hercegovina, Romunija in tudi Slovenija. V večini krajev 2. maj ni povezan s kakšnim pomembnim dogodkom ali praznovanjem. V nekaterih regijah, denimo na Škotskem, lahko posamezne skupnosti ali organizacije izberejo ta datum za praznovanje lokalnih ali regionalnih dogodkov, vendar pa to ni splošno praznovanje.

33 komentarjev

  1. Miller

    Družinske tradicije ori nas:
    oče borec za pravice delavcev, sin borec za pravice delavcev,
    oče zdravnik, sin zdravnik,
    oče hlapec tujca in izdajalec, sin hlapec tujca in izdajalec,
    oče advokat, sin advokat…

    • tohuvabohu

      foter klošar, sin klošar …

    • Miller

      Danes imajo v SDS trobilu delovni dan in dežurajo na forumih. Kolikor je znano, ima vsak po nekaj nickov, preko katerih primitivci histerično napadajo in žalijo vse, kar ne diši po njihovem SDS kultu in brez argumentov uničujejo debate.
      Ja, to je SDS moralni domet. Lajež.

    • Peter klepec

      Kiksnili ste:
      Oce revolucer, sin branilec privilegijev, ki si jih je za sebe in potomce izboril oce (na racun drugih).

    • jaz

      @miler, pravilno ugotavljaš. Je bil moj oče partizan, in je domobranstvo kategorično zavrnil in to plačal z internacijo. Junaška odločitev brez primere. a to načelnost je plačal tudi od “naših”. ….naši niso prenesli načelnih ljudi, niti pogumnih narodnih junakov. Še najrajši so jih imeli mrtve. …no če so ostali živi in se niso vdali dvoličnosti partijskega vrha so jih malomarno zavrgli ali celo sankcionirali. Ej, moj mileru, kako si že rekel’ …sinovi od načelnih očetov so načelni. Lep pozdrav od enega takšnega.

      • Miller

        hahahaha, ti pa načelen ?
        Ti si načelna lajajoča laž.

    • Andrej Muren

      Oče komunist ničprida in tudi sin komunist ničprida.

  2. rtm

    Jugo čefur se predstavi, manjka le še klinopis!

  3. TL

    Milijonarji. ki so to postali z napornim delom in dolgoletnim odrekanjem, so za prvi maj spregovorili delavcem. Predsednica države in predsednik vlade preko poslanic, ljubljanski župan na Rožniku. Delavci so ploskali in potem še zaplesali od veselja, ker imamo tako uspešno vlado.

  4. Miller

    Po poročanju medijev je mnogo obiskovalcev, ki se je vrnilo s kresovanja, našlo svoj avtomobil razbit. Da farški SDS naciji in sovražniki 1.maja in hlapci tujcev vračajo udarec, potrjuje prispevek v Slo Novicah, pod naslovom „Vlomil, okradel…“, da so farški fanatiki z grafiti uničili planinsko pot na Nanos, vlomili v zavetišče na Nanosu, razbijali inventar planincev in jih okradli.
    Žal ni bilo prisotnih kresovalcev, da bi nepridipravom vzeli mero…

    • tohuvabohu

      Vesel bodi, da se vam klošarjem kaj takega ne more pripetiti.

      • Miller

        j.ti p.m.

    • jaz

      @Miller, kot vedno. Obsodba brez dokazov. V planinske koče vlamljati je stalnica, pa tudi v navadne. Tudi farški fanatik ni pisal grafitov, saj ni pisalo, …farji vseh dežel združite se. Pisalo je Jezus. …kakor tudi kardeljevi fanatiki niso pisali…klali smo vas 45, klali vas bomo..(…). Temveč mogoče kar navadni hebivetri. Ti Miller si en navaden žaljivi razpihovalec sovražnosti!

      • tohuvabohu

        Fredi je jezen na cel svet, ker mora biti klošar.

      • Miller

        j.ti p.m.

    • endva

      A je zoki že vrnil nacistično “odlikovanje”, ki mu ga je dal Putin? Tolk o hlapcih tujcev…

  5. jaz

    Mimo grede, a še v drugih državah kurijo kresove za prvi maj, in v katerih.

  6. deni

    UI in 1.maj. Posrečen intervju. Če bi bilo vse tako kot UI s svojimi algoritmi itd. bi dandanes svet živel v svetu brez vojn, v miru, blagostanju. Čeprav kljub velikim slabostim kapitalizma, izkoriščanja človeka po človeku zahodna civilizacija še nikdar v obstoju človeštva ni tako prosperirala. Sociala še nikdar ni bila na tako visokem nivoju, pa naj komunistični “poštenjakarji”nakladajo kar hočejo. Bodi dovolj o tem.

    Slovenija. Kaj je Slovenija postala v 33. letih. Odlagališče za južnjake, ki na račun davkoplačevalcev z raznimi socialnimi ugodnostmi prav fino živijo. Seveda so zahodne države še bolj butaste, ampak. Z raznimi spletkami in podobno se naša mala državica počasi spreminja v Slovenijastan, kjer imamo domorodci pravico do dela, uvoženci pa pravico do vseh ugodnosti. Ali je moj kratek komentar sovražni govor? Verjemite, da ne, samo odraz trenutnega stanja. Še malo nazaj 19000000 in še nekaj prebivalcev. Danes pa skoraj 22000000, kljub negativni rodnosti.

    A smo se za to boril, so rekli včasih stari partizani, dandanes smo pa na vrsti že veterani Vojne za Slovenijo. Hvala vam lepa, sploh levičarski hinavci.

  7. tohuvabohu

    V Jugi je bilo vse zgledno urejeno, hehe. UI se res hitro uči. Vprašajte jo še, kakšne so pravice kapitalistov …

    Btw, rdečkarjev še ni tu. Se še niso prikotalili z Rožnika?

  8. ren

    Vhodni napis v sovjetska delovna taborišča – gulag (višek cinizma in lažne propagande):

    “DELO JE STVAR ČASTI, SLAVE, SRČNOSTI IN JUNAŠTVA”

    (Varlam Šalamov: Kolimske zgodbe, stran 51)

  9. jaz

    Kresove so kurili kot opozorilo pred prihodom Turkov iz Bosne. Kot nekakšen telegram ki je hitreje “jezdil” od vasi do vasi in opozarjal na nevarnost ropov posilstev in požigov. Ljudje so se z najnujnejšim in živino umaknili v tabore in gozdove.

    • ren

      Sinoči je torej bil opozorilni znak pred navalom Turkov iz Bosne?

      • jaz

        @Ren, ne to pa ne. saj je tudi Božič samo spomin na Kristusovo rojstvo in ne njegovo rojstvo sicer bi imeli že 2024 Kristusov do sedaj.

        • ren

          Veš, kako je? Če si opazil, sem v daljšem postu (namerno!) dajal vzporednice z nacizmom. Imeli so natančno iste metode in zelo podobne ceremoniale kot komunisti. Če požreš komunistične finte, moraš požreti tudi nacistične. To zhteva poštenje. Če si proti nacistom, moraš biti tudi proti komunistom.

          • jaz

            …razumem…

      • deni

        Ren.. Prekasno so že na položajih za plenjenje. Še fante ugrabijo in jih vzgojijo v janičarje. Ampak včasih smo imeli graščake s svojimi vojskami, pa četudi so bili avstrijskega porekla, ki so branili Danes pa, saj ni besed. Obup.

  10. ren

    Prvi maj, praznik dela, delavstva in delavcev! Praznik je izvorno spomin na krvave demonstracije v ameriškem Chicagu, prvega maja leta 1886. To je mednarodni praznik, ki so ga prevzele predvsem komunistične države kot najvažnejši praznik. V Sloveniji se ga praznuje dva dneva, Janševa vlada je praznovanje skrajšala za en dan, leve vlade pa so ga vrnile na praznovanje dveh dni. Tudi nacional socialistična Nemčija, ki je imela partijo delavev (Arbeiterpartei) (NSDAP), je z vsem pompom praznovala ta praznik. Za komunistične države je bil ta praznik tako pomemben, da so prirejale vojaške parade. Tudi Jugoslavija. Centralna parada je bila v Beogradu, spomnim pa se vojaških parad v Ljubljani v 50. letih. Tanki, topovi, ročno orožje.
    V Sloveniji je imela KP svoje glasilo Delo, ki je prvič izšlo 1941 in naslednja številka 1942. Po letu 1959 je Delo postalo dnevni časopis. Torej, delo je bilo v komunizmu in nacizmu čaščeno. Pa je res tako? Skozi navodilo komunistične partije, je sodstvo prvo – neposredno s sodbami – pokazalo, kako “čaščeno” je delo in delavci. Obsodbe so se glasile na PRISILNO delo!!! Marsikdo je bil obsojen na dolgoletno PRISILNO delo. Delo kot KAZEN!!! Tako je bilo tudi v nacionalsocialistični Nemčiji. Imel sem prijatelja, čigar oče je med vojno umrl na prisilnem delu v Nemčiji. Tudi nemški taboriščniki niso gledali v nebo, ampak delali. In na delu umirali. Najhuje je bilo v Sovjetski zvezi, v takoimenovanem raju za delavstvo, za proletariat. Na milijone jih je zaradi dela pomrlo, zlasti v rudnikih zlata. Na tem delu so zdržali kvečjemu 3 mesece, potem so zaradi brutalnega dela in tempa – pomrli. V Jugoslaviji je bilo najhujše uničevalno-delovno taborišče Goli otok. Tolkli so kamenje ali težke skale prinašali na hrib in potem navzdol na isto mesto. Delo kot STRAHOTNA KAZEN!!!
    Stavka je bila orožje delavcev proti kapitalistom. V komunističnih državah so bile stavke prepovedane. Režim se je dalavcev bal, ker se je zavedal, kako jih izkoriščajo – z nizkimi plačami. Ena hujših kazni je bila prepoved dela, če si se režimu zoperstavljal. Tako je bilo v nacionalsocialistični Nemčiji in po vseh komunističnih državah, tudi v Jugoslaviji. Angeli Vode so prepovedali delati, pobrali so ji vse, tudi stanovanje in pokojnino. Poznam znanega oporečnika, 20 let ni smel delati, službo je dobil šele po letu 1990. Táko je čaščenje dela in delavcev!

    Prvega maja se bodo na Rožniku zbrali delavci. Govoril jim bo ljubljanski župan. Župan, ki pri gradnji športnega kompleksa Stožice ni plačal nekaterih podizvajalcev. Delali so zastonj! Nekateri so zaradi tega bankrotirali in delali samomore. Ljubljanskega župana ni nič sram pa tudi poslušalcev na Rožnku ni vsa leta bilo nič sram! Ploskali so mu! Ko vsaj tega ne bi delali! Po govoru bi morala zavladati smrtna tišina! Če si že kaj drugega ne upajo…!!!
    Praznovanje prvega maja je, recimo pri nas, čista hipokrizija. Na milijone delavcev je po komunističnih taboriščih umiralo zaradi kazni prisilnega dela! Od težkega dela, nezadovoljive prehrane in obleke so cepali v milijonih. Politiki in HEROJI so pa s tribun prvega maja lagali in se delali norca iz ljudi.
    Prvi maj je praznik za mobilizacijo ljudi in za obljube. Delavci politikom verjamejo. Naslednji dan jih bo pa nekaj letelo iz služb!!!
    Za ZAVEDNE ljudi to ni praznik, ampak je navaden dan, ki je po nalogu politikov dela prost dan. Zato ga izkoristijo za morje, gore (predvsem za turno smučanje), izlete in – delo na vrtu, kmetje pa na polju.
    Na predvečer prvega maja se ne kuri kresov. Kres se kuri “o kresu” – po starem slovenskem običaju – 23. junija, na predvečer rojstva Janeza Krstnika.

    • Andrej Muren

      Kolikor se spomnim, je Janševa vlada odpravila 2. januar kot dela prost dan, naslednja leva vlada pa ga je ponovno vrnila. 2. maja se nobeden ni hotel dotakniti.
      Ko so se določali praznični dnevi (leta 1992) so menda tedanji Krščanski demokrati 2. maj zabarantali za 15. avgust, ki je potem postal cerkveni praznik in dela prost dan, 2. maj pa je ostal.

    • Borovnica

      Kako lahko to zapišem ne da bi izpadlo bahavo.
      Vseeno – Bravo Jaz.

    • jože

      Tole pa podpišem!

    • vernon coleman

      Populli nënalpin që punon dhe kombi i shqiponjave nuk duan pushime. Pushimet na prishin sepse na dobësojnë vullnetin e pashkatërrueshëm. Ne të shërbejmë, o Gjoni ynë i Madh!

      • rtm

        Jugo čefur “vernon coleman” se predstavi, manjka le še klinopis!

        • vernon coleman

          Kthehu, o madh Xhonny, Shpëtimtari ynë, merr pushimet e tua nga ne, sepse na pëlqen shumë të bëjmë kaq shumë, ne të japim të gjithëve! Ne i urrejmë pushimet, puna për ju është shpërblimi ynë më i madh!

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?

Razčlovečenje ljudi je začetek totalitarne oblasti

O “zaslužkarstvu” tega ustavnega sodnika je bilo povedanega in napisanega dovolj ter insinuacije in pritlehno “moralno ogorčenje” dovolj jasno in argumentirano zavrnjeno (a ne v dominantnih, “naših” medijih), nekaj bi pripomnil samo o sodnikovi “razkošni hiši”. Sodnik je del (na žalost) zelo tanke plasti slovenske intelektualne elite, kar ni samo posledica majhnosti naroda in premo sorazmernega (majhnega) deleža izjemnih intelektualcev, marveč tudi njihovega bega iz vedno bolj orwellovske domovine, tja, kjer se intelektualni potenciali cenijo in primerno nagrajujejo. O njih pa si tamkajšnji pisuni (povsod se najdejo!) ne upajo niti pisniti. V trenutku, ko se po Sloveniji gradi na desetine podobnih in v mnogih primerih dosti večjih, bolj razkošnih in na lepših lokacijah stoječih domov, med njimi ne manjka predstavnikov “progresivne” levice, je edini problem sodnik, a seveda zato, ker misli s svojo glavo in ker se tega ne boji povedati.