Stranka socialnih demokratov (SD), ki ima v soboto, 13. aprila, kongres, na katerem bodo nekdanji tovariši zamenjali svoje vodilne kadre, je ob Janševi edina še preživela stranka tranzicije. Samo SDS in SD sta namreč obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vsi drugi so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj. SD se namreč že vse od vstopa radikalnejše sestrske stranke Levica v parlament sooča s kompleksnim vprašanjem, ki spominja na odnos nacionalke do najuspešnejše komercialne televizije: ali naj se ne ukvarja s konkurenco in deluje po svojih principih, ali pa naj, nasprotno, poskuša tekmovati z njo. RTV Slovenija se je, kot vemo, odločila za kombinacijo obojega, kar pa je bil recept za katastrofo.
SD je v stiski. Levica jo je praktično obkolila s svojimi skrajnimi levičarskimi, pogosto tudi demagoškimi in populističnimi floskulami, socialni demokrati pa so se čutili dovolj sprovocirane, da so nanje odgovarjali. Včasih na žalost s še večjimi nesmisli. Če je to tista smer, v katero bo stranka obrnila po sobotnem kongresu, bodo vsak na svoj način pojasnjevali tudi štirje predsedniški kandidati.
Trije so bili že nekaj časa znani, javno obelodanjeni. Vodja poslanske skupine Jani Prednik, ajdovski župan Tadej Beočanin in evropski poslanec Milan Brglez. Prednik deluje kot neposrečen klon Aleksandra Čeferina z elementi Boruta Pahorja, njegove možnosti za izvolitev so skromne. Podobno lahko ugotovimo za ajdovskega župana, ki je sicer Primorec, kar za socialne demokrate že zgodovinsko ni nepomembno. Toda Beočanin je preveč “normalen”, da bi vodil stranko ponosnih naslednikov. Poleg tega je kot lokalec dovolj pragmatičen in praktičen, da je že zdavnaj spoznal, kako nesmiselna ideološko-politična vprašanja hromijo uspešno sodelovanje različnih strank. Predstavljajte si, da bi Beočanina kot dobrega, uspešnega župana, s katerim se je dalo vedno sodelovati, javno pohvalil Janez Janša. V trenutku bi ga potopil.
Brglez je zgodba zase. Univerzitetni profesor, velik teoretik in zlasti prišlek, saj se je v SD včlanil šele po razkolu v Cerarjevi pokojni SMC, kjer je predstavljal levo, ideološko krilo. Socialni demokrati so ga s cmokom v ustih sprejeli v svoje vrste. Ker je deloval celo bolj levo od večine vodilnih, kar bi ga morda umeščalo bližje stranki Levica, je pridobil simpatije t.i. stare garde, kjer še vedno odločilno vlogo igra nekdanji predsednik strankine predhodnice in prvi predsednik Slovenije. Po smrti Janeza Kocijančiča se je vloga Milana Kučana še precej okrepila. Ker je že od daleč videti, da je naklonjen Brglezu, ne pa, denimo Matjažu Hanu, ki je le dan pred kongresom sporočil, da bo prav tako kandidaral, lahko sklepamo, da ima zaradi te pomembne podpore Brglez precejšnje možnosti za prevzem predsedniškega položaja v SD. Ni pa to nujno.
Kdor je v petek v znani ljubljanski gostilni Žabar opazil Milana Kučana v družbi sedanjih in nekdanjih funkcionarjev Nogometne zveze Slovenije, je dobil občutek, da ne gre vse po načrtih. Nasmehi so bili bolj grenki. Mar to pomeni, da so na sobotnem kongresu stranke, ki je na nek način pravna naslednica nekdanje Zveze komunistov, vseeno možna presenečenja? Če se v petek ne bi nenadoma “kvalificiral” Han, bi na šprtnih stavnicah najbolje kazalo Milanu Brglezu, ki bi mu brez težav pripisali okoli 60 % možnosti, da postane predsednik socialnih demokratov.
Toda v petek so se stvari spremenile, Hanova kandidatura je očitno pokvarila načrte tudi stari gardi, ki je računala na Brglezovo izvolitev.
Ne glede na občutke in predvidevanja pa seveda nihče ne more z gotovostjo trditi, kdo bo na koncu slavil, Brglez ali Han. Lahko si le na kratko pogledamo njune možnosti oziroma posledice. Najprej predpostavimo, da bo stranko, ki jo je afera Litijska 51 do temeljev pretresla, prevzel Milan Brglez. Kaj bo njegov naslednji korak? Zagotovo si bo želel prevzeti ministrski položaj, s čemer bi ustregel zahtevam premierja Goloba, ki si želi imeti v vladi oba šefa koalicijskih strank. Asta Vrečko (Levica) že vodi kulturni resor, Brglez, če dobi mandat delegatov na sobotnem kongresu SD, pa bo zagotovo želel prevzeti zgolj in samo zunanje zadeve. Njegove mokre sanje – antiamerikanizem, priznanje Palestine, neuvrščenost in détente (popuščanje napetosti) glede Rusije – bi temeljito preoblikovale slovensko zunanjo politiko, seveda pa bi najprej pomenile konflikt z Vojkom Volkom in kabinetom predsednika vlade, s katerim aktualna zunanja ministrica povsem korektno sodeluje.
V tem kontekstu izvolitev Brgleza za predsednika SD zagotovo ni po volji Roberta Goloba in njegovih Svobodnjakov. V koaliciji si ne želijo dveh verzij stranke Levica, ene z Asto Vrečko na čelu, druge z Brglezom. Poleg tega ne premier ne aktualna zunanja minstrica, ki jo tako ali tako že občasno zanaša v aktivizem, nočeta težav s strateškimi partnericami, med katerimi so na prvem mestu Združene države. Četudi bi jeseni zmagal Donald Trump in bi se ameriška podpora Ukrajini zmanjšala ali celo ustavila, to v ničemer ne bi legitimiziralo zunanje politike, ki bi jo skoraj zagotovo vodil Brglez. Predstavljajte si recimo Zorana Milanovića v fraku, z bolj izbranim izrazoslovjem, vendar isto politično filozofijo in pogledi na mednarodno politiko – no, to je Milan Brglez.
Po vsem tem je jasno, da bi premier Golob zagotovo raje videl, da SD prevzame Matjaž Han, ki je poleg tega že v njegovi ministrski ekipi, sodelovanje med njima je korektno. Kako zelo si Hana želijo tudi delegati volilnega kongresa, je težko reči, ampak če predpostavljamo, da bosta po prvem krogu glasovanja izpadla Beočanin in Han, bi pričakovali, da bo vsaj Beočanin odkrito podprl Hana, pri Predniku pa bo šlo za vezano trgovino, kar je bržkone plus za “obrtnika” Hana in minus za “profesorja” Brgleza. Preprosta volilna aritmetika daje torej prednost Hanu. Toda to še ne zagotavlja njegove izvolitve.
Sobotni kongres SD bo na nek simboličen način “Kučanova poslednja bitka”, kajti njegov vpliv na to stranko bo jasen ob razglasitvi rezultatov. Zmaga Brgleza bi pomenila, da Kučan še vedno obvladuje SD. Zmaga Hana bi bil dokaz, da stara garda pač nima več prevladujočega vpliva.
Tanja Fajon, odhajajoča predsednica stranke, bo v primeru Hanove zmage vsaj še nekaj mesecev zunanja ministrica. Če zmaga Brglez, najbrž ne. Ostati v vogalni pisarni Mladike, odkoder pogled na predsedniško palačo “krasi” kip Borisa Kidriča, je nekaj, kar si gospa Fajon res želi. Zdi se ji, da ji ta položaj nekako pripada. V naslednjem tednu bo tudi izjemno aktivna: v nedeljo se odpravlja na uradni obisk na Japonsko, od tam bo šla za tri dni na Kitajsko. Peking, Šanghaj …. Fajon postaja najboljša zbiralka kilometrov med dosedanjimi šefi slovenske diplomacije. Nihče pred njo še ni zbral toliko zračnih milj. Čestitke, Tanja!
SD pa bo v soboto izbirala tudi novega generalnega sekretarja. Ta tekma bo precej v senci volitev predsednika, kar je za splošno javnost razumljivo. Za poznavalce in insajderje pa te volitve niti slučajno ne bodo nepomembne. Kajti generalni sekretar SD zagotovo ni neka nepomembna tajniška funkcija, kar je konec koncev potrdila – ali pa razkrila, kakor želite – tudi nepremičninsko-korupcijska afera Litijska 51. Toda bivši generalni sekretar Klemen Žibert je “mala malica” v primerjavi s kandidatom za novega tajnika stranke Sebastjanom Selanom, nekdanjim direktorjem Sove, bližnjim in zelo tesnim sodelavcem Tanje Fajon. Če bo Selan postal generalni sekretar SD, bo to še zanimivo …
Vsi so primernejši ptiča, ki spretno pleza v vse smeri po vsem drevju, skalah in stenah in tudi z glavo navzdol…
Ali brcamo mrtvega konja, ker nismo prepricani, da je ze mrtev?
Zagotovo ni naključje, da je že nekaj ur pred uradno objavo Hanove zapoznele kandidature za predsednika SD za Radio Slovenija spregovoril znani anarho-levičarski aktivist in univ. prof. dr. Boris Vezjak iz Maribora, ki je ministra Hana neposredno obtožil interesne povezanosti z delodajalci, kar v jeziku skrajne leninistične in anarhistične levice seveda pomeni povezanost s “prekletim” kapitalom in “neo-liberalnimi” kapitalisti, med katere seveda ideologi skrajne levice z gnevom in gnusom uvrščajo tudi prvaka vladajočega Gibanja svobode in predsednika Vlade RS dr. Roberta Goloba.
Skratka agit-propovski stroj proti-kapitalistične leninistične levice ter slabo prikrite proti-demokratične totalitaristične propagande, ki v RS nikoli in nikdar ne spi, je že začel z vso silo sejati ideološko in politično nezaupanje, sovraštvo in zmedo, s katero skušajo dobro znane, a ne-legalne politične sile “statusa quo” iz politično-kriminalnega podzemlja še enkrat odločilno vplivati na ohranitev “statusa quo” tako v vladni stranki SD kot v Golobovi vladi in vladajoči koaliciji GS, SD in Levice nasploh.
Nobenega dvoma ni, da je evro-poslanec iz SD (koristoljubni prebežnik iz SMC) Milan Brglez ultimativno vsiljena izbira najbolj nazadnjaškega, reakcionarnega in proti-demokratičnega dela članstva in volivcev vladne stranke SD, ki ga ideološko-politično in operativno-akcijsko zaznamuje nerazumno malikovanje obdobja diktature KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS ter neuvrščenega jugoslovenarstva, nekritično malikovanje KP SSSR in Kominterne, brez-rezervno in ultimativno “večno prijateljstvo” z “bratskimi” narodi in ljudstvi “ruskega” in “srbskega sveta” ter najgloblje razredno, ideološko in politično sovraštvo do kapitalizma, zasebne lastnine, svobodne podjetniške in umetniške pobude ter do vsestransko razvite večstrankarske parlamentarne demokracije in resnične vladavine prava, ki velja v enaki meri za vse državljane in vse pravne osebe – brez izjem.
Pričakovati fair play od njih je naivno.
Sicer nisem prijatelj levičarjev, menim pa – če že ne gre drugače -, da neka leva stranka mora biti, če se gremo demokracijo. Glede na našo zgodovino, je naslednica KPS (iztisnjeno med zobmi) nekako primerna. Le svojih revolucionarnih idej in svoje zločinske zgodovine ne bi smela izražati agresivno, marveč z mero kesanja in opravičevanja.
Vemo, kaj je Brlez nekoč izjavil: da so po vojni pobiti bili pobiti “po naravnem pravu”. Ne po naravnem, temveč po REVOLUCIONARNEM pravu, po katerem padajo tudi povsem nedolžne žrtve. Tako zagrizen revolucionar ne sodi v slovensko politiko. Bolje, da Brlez ostane tam, kjer je – na zapečku!
Pa sej ni kaj veliko za filozofirati. Če zmaga Brglez, je to še zadnji žebelj v krsto za Komunistično partijo Slovenije, ker tip je totalna antipropaganda politike. Boh pomagi, kdo si je njega izmislil. Če zmaga Han, ki je vsaj všečen, če nič drugega, morda še obstaja možnost, da se Socialni demokrati vsaj še nekaj časa obdržijo na politični sceni. Ne en ne drug pa ne moreta spremeniti dejstva, da potuje stranka na smetišče zgodovine. Sicer 33 let ali pa še kakšno leto več prepozno, ampak bolje pozno kot nikoli.
Spoštovani gospod Steinbuch,
lepo opisano! Za primerjavo, vsaj malo boljše demokracije, si lahko vzamemo sosednjo Italijo, seveda kar se tiče medijev in medijskega prostora (res jih je 60 mil.) Nacionalno televizijo RAI so si močni politični bloki razdelili RAI 1 prevladujejo desni ustroj, RAI 2 pa bolj levi, Rai 3 je regionalno pisan.
Pri nas se je želelo po podobni poti, dokler ni prišel murgeljski specialac Robi in po naročilu malega šefa, opravil nekakšno čistko nacionalke oz. tako kot je prišel Hitler v Maribor in izjavil – naredite mi to deželo zopet nemško 🙂
Pišete, da sta le dve stranki pripešačili to dolgo slovensko pot, DA !
SDS ima svoje ime že skoraj od samega začetka, SD je pa do zadnjega imena uporabljala, kar nekaj sprememb, zakaj , da bi se le najbolje približala imenu SDS ….
Največjea težava v SD stranki je pa način komuniciranja, neokuženi z murgeljskim prelivom, bi se še šli pravo svetovljansko demokracijo, samo je znotraj njih še preveč staromodno okuženih.
Ne vem, kje so sedaj pobrali Selana, ali mu je to treba, ali ima tako velik pohlep.
Pokradeno Marino Portorož, je bogato prodal in zapustil v katastrofalnem stanju. Ime Marina , pomeni namen za plovila, ta izvrtani tiček in njegovi bivši sodelavci, kateri so bili na visokih špicelj službah, so pa to najlepšo severno jadransko marino, preoblikovali v barakarsko plavajoč slovenski Bangkok.
Če se vrnem nazaj v 90 leta, smo zavozili ”časovnico” LUSTRACIJA , tu smo bili šibki !!
Želja mnogokaterih nas je, da novodobna generacija – neobremenjena s preteklostjo, naj se skomunicira in prevzame vajeti, samo v tem trenutku še ninajo pogojev , ekspanzije. Tiste ta mlade, katere politika sproducira jih istočasno okuži, z mi – vi, naši – uni , zelo bolj eksteremno to počne leva opcija!
Sam si pa želim, da bi v politiko ponovno vstopila vsaj malo višja inteligenca.
Današnji datum je zanimiv in tudi ”prelomen” za nekatere.
So edina resna konkurenca SDS a se morajo notranje preuredit
Njihove spodnjice so menstrualno obarvane, v murgljah že potrebujejo adults vložke. Inkontinenca je hudič, da ne govorimo o demenci, ta te pa zna ne več domov pripeljat …
Pahor je spregledal, toda prepozno. Bil je pač Kučan&Co. produkt, zato …
Kot predsednik DZ se je stari gardi “uprl”, ko je uspel s počastitvijo spomina takrat umrlega dr. Jožeta Pučnika. Ni pa dosegel mehke lustracije – sprejetje resolucije EP in obsodbe vseh treh(!) totalitarizmov v SLO državnem zboru. Oktobra 2009 je bila v DZ sprejeta samo deklaracija o seznanitvi z resolucijo EP. Seznanitev predstavlja le informacijo(!) o obravnavani vsebini, ne izraža pa strinjanja oziroma ne-strinjanja z vsebino resolucije.
Množica zamolčevanih dogodkov, ki so povzročili ljudem veliko gorja in se že leta javno razkrivajo (zločini Partije proti Slovencem že na samem začetku vojne leta 1941-42, ki jih razkriva najnovejša knjiga dr. J. Možine Slovenski razkol in kasnejše revolucionarno dogajanje ter povojni poboji – čiščenje nasprotnikov)
terjajo sprejetje zavezujočega pravnega akta – tudi obsodbo zločinov predhodnikov današnjih SD (ponosnih naslednikov komunistov ?).
Nova resolucija EP iz leta 2019 (Pomen evropskega zgodovinskega spomina za prihodnost Evrope) poudarja, da so v nekaterih državah članicah še ohranjeni spomeniki, ki poveličujejo totalitarne režime. Edina skupina, ki je glasovala proti, je bila skrajno leva politična grupacija European United Left/Nordic Green Left. Brglez se je takrat vzdržal (sic!)
Središče Ljubljane “krasita” tako Kidrič kot Spomenik revolucije!
Zakaj ekstremni levičarji sovražijo Pahorja?
Bo Han pripravljen nadaljevati Pahorjeve poskuse sodelovanja z drugimi?
Oktobra 2014 je Han, ko se je v DZ (Komisija za peticije …) odvijala razprava o študiji (analizi) dr. L. Šturma o kršitvah človekovih pravic s strani posameznih sodnikov v različnih zadevah, prvi zapustil dvorano z besedami, da se je pripravljen le pogovarjati, toda brez sprejemanja zaključnih sklepov !? Nato so sejo obstruirali še drugi člani (SMC in SD) koalicije in seveda takrat opozicija Vatovec Levica!
Resnica osvobaja! Tako mlade kot stare!
ja res je golazen komunajzarska zalega še kar brca ,tale mali pizdun Kučan,baraba pokvarjena misli da bo še sto let krojil usodo slovenskega naroda,Matilda pomagaj nabrusi ostro koso, čas je že Amen ✝️
Vi ste semle prileteli direkt iz Nore24TV, vaš komentar je neprimeren in abotno slaboumen. Tole ne pelje nikamor, gospod, delati morate na sebi. Pa nikakor nisem pristaš Kučana… sovražim ga enako kot vi. In že dolgo vem, da sta SDs in SDS le levo in desno krilo ene in iste partije, ki uničuje Slovenija, ves ta kulturni boj je butasta prevara, ki jo je vedno več ljudi spregledalo…
Samo bolni moški si lahko zamisli izvesti idejo da se ukinejo moški pisoarji.
Slovenski socialdemokrati me spominjajona ciganski tabor, kjer se bratsko koljejo in obdelujejo z noži. Kri šprica naokoli. Tu in tam se pojavi strel.
Ko pride poicija, pa se vsi bratsko združijo in lop po policajih.
Ni nobenega razkola!
Vsi so isti, vsi so komunisti!
Komunizem je preživel in propadel z Berlinskim zidom.Vsem je to jasno, le slovenskim socialdemokratom ne.
To je posledica Milana Kučana, ki je še vedno predsednik Centralnega komiteja in Udbe. Še vedno drži v rokah oblast, pred vsem nad komunisti.
Sicer ima globoko zamrznjeno člansko izkaznico, ki pa ni zamrznjena zato, da je ne bi uporabljal, temveč, da se ohranja kot živila, ali sprema.
Kdo bo izvoljen, ne bo odvisno od delegatov,temveč od Milana Kučana, ki si ne bo dovolil v svoji stranki, v svojem dvorišču, samostojnega predsednika. Izvoljena mora biti lutka, s katero bo naivnim Slovencem igral socialdemokracijo.
Vsaj trije kandidati so povsem nejgov produkt. Za Beočanina še nisem slišal, je pa najverjetneje enak model, kot ostali treije.
Glavni cilj prenovljene SD bo vsekakor ohranjanje tradicij NOB in Dražgoše, kot sveti kraj, kjer se potrjuje novince.
Dražgoše so tudi ločnica, ki pove, kdo je naš in kdo ni.
Torej delitev bo ostala ,kot stalnica še naprej.
Še naprej bomo Slovenci usodno razdeljeni in vladal nam bo večni Milan Kučan.
O kakšnem, vsaj minimalnem pomiku v smeri evropske socaildemokracije ne bodo komunisti niti pomislili.
V času Oktobrske revolucije je bila na višku parna lokomotiva. Ni bilo zanesljivih avtomobilov, ni bilo letal, o raketah človeštvo še ni vedelo nič, kaj šele o računalnikih.
Miselnos komunistov je obtičala v dobi parnih lokomotiv in pomislite , danes nam ti vsiljujejo resnico, da so progresivna napredna stranka.
Če že sami verjamejo v to, je žalostno, da temu naseda preveč naivnih Slovencev.
Če še pomniš, ko so tovariši imeli na volitvah parolo Z VAMI PROTI SONCU (sonce namreč slepi) 🙂
Zelo se strinjam z napisanim. Zaslepljen, neveden in naiven narod je nasedel potuhnjenemu največjemu škodljivcu našega naroda, MILANU KUČANU. Uspel je s pokvarjeno taktiko in obvladovanjem vseh državnih inštitucij, razklati, spreti ljudi med seboj, tudi tiste, ki se deklarirajo kot sredinske, verne in neopredeljene. Ustvaril je z mediji domačega sovražnika JJ, pohabil ambiciozne in delavne ljudi in ustvaril nesposobno negativno selekcijo v vseh porah vodstvenih državnih struktur.
Slovenija bo rabila desetletja, po njegovem odhodu, da se bo znebila njegove dediščine in srbske mafije.
Kučanu so že mnogokrat napovedali “poslednjo” bitko, a zdi se da je še ni na vidiku, saj je možakar zdrav ko dren.
Videti pa je, da bo Han s svojo kandidaturo za predsednika SD naredil kar nekaj vetra. Izid predsedniških volitev bo zanimiv, saj bo pokazal, kam se nagiba SD.
Saj ni kaj dodati. Če zmaga trdorokec Brglez bo nasledil Fajonovo kot zunanji minister, to je enkrat ena je ena. To ni všeč njej, niti njeni srenji. Sploh pa preobrazbi SD v normalno socialdemokracijo. Kučanov ljubljenec No.1.
Han je pragmatik, čeprav z nižjo izobrazbo kot vrtavka, vseeno bolj primeren in s podporo, vsaj v anketah.
Prednik s svojimi nastopi včasih poskuša prestopiti prag skrajne levice, vendar je vkalupljen v obstoječo hierhijo.
Največja neznanka je Beočanin, ki kot je znano na lokalni ravni dobro sodeluje z desnico. Seveda zanika vsakršno sodelovanje z SDS v bodoče. Ampak to je normalno saj je pragmatični politik, ki nima težkega nahrbtnika.
Zadnja dva bi vseeno imela nekaj več možnosti pripeljati SD višje, vendar so ostali lokalni prilepljenci neprimerno bolj levi. Vsaj kar se tiče ideologije, kar se tiče žepov pa niti ne.
Tako, da strici niti ne spijo dobro to noč in kalkulirajo ter preračunavajo kako in kaj, če se jim računica ne izteče po njihovih računih. Poker je v polnem zamahu, vložki pa so veliki, vsaj za naše razmere.