Priznanje Palestine in podpora terorizmu

Tanja Fajon med zadnjim obiskom Ramale konec novembra lani, kjer je bila s portugalskim kolegom.

Avtor: | 2. aprila, 2024

Ideja o skorajšnjem priznanju palestinske države je med koalicijskimi strankami dozorela do te mere, da je le še vprašanje časa, kdaj bo vlada sprejela sklep o priznanju. Kaj bi to pomenilo za Slovenijo, kakšne posledice bi priznanje imelo za Palestince in trenutno vojno proti Hamasu v Gazi ter seveda za slovensko-izraelske odnose? V enem stavku: Priznanje ne bi rešilo ničesar, na glavo bi nam nakopalo le neskončno zamero Izraela.

Priznanje Palestine, ki je del predvolilnega programa stranke Levica, ni nič drugega kot še ena notranjepolitična zgodba, s katero se zdaj tudi vladajoči Svobodnjaki skušajo nekoliko prikupiti javnosti. Socialni demokrati so malce bolj zadržani, medtem ko glede Levice dvomov ni bilo nikoli; njihov program še kar sledi ideološki shizmi med Zahodom in Sovjetsko zvezo, ki je trajala skoraj pol stoletja in se je vsaj na prvi pogled končala s padcem Berlinskega zidu.

Stranka Levica zgolj nadaljuje politiko jugoslovanskih komunistov, ki so na Bližnjem vzhodu načelno vedno podpirali Arabce v boju proti judovski državi. Večina nikoli ni dojela Titove dvoumne in zvijačne politike, ki je potihem podpirala tudi Izrael, ko je bilo treba. Ta duh “neuvrščenosti” se je Sloveniji na nek način ohranil in če bo SD na aprilskem kongresu res prevzel Milan Brglez, v nadaljevanju pa spodrinil Tanjo Fajon s položaja zunanje ministrice, potem bomo šele zares doumeli, kaj reinkarnacija neuvrščenosti pomeni za slovensko zunanjo politiko.

Z Brglezom na čelu Mladike je vprašanje priznanja Palestine takorekoč fait accomplí, gotovo dejstvo. Tanja Fajon se ideji previdno izmika, ker ima pred seboj širšo sliko, predvsem pa opozorila diplomatske mreže, kaj bi to za Slovenijo pomenilo. Tisti, ki bolj poglobljeno spremljamo to področje, se bojimo, da bo škoda precej večja od koristi (ki bodo, naj se sliši še tako deplasirano, izključno politične, pravzaprav notranjepolitične). Slovenija že od začetka leta pošilja nedvoumne signale Izraelu, da je v vojni judovske države s Hamasom de facto na strani teroristične organizacije. Izraelce je to negativno presenetilo in prizadelo. Še posebej zato, ker so nam leta 1991 kot ena redkih držav stali ob strani, kršili mednarodni embargo na izvoz orožja in nam šli zelo na roke s svojim obveščevalnimi podatki. Če v nesreči spoznaš prijatelja, kot so govorili stari Latinci, potem je pošteno in prav, da prijatelju pomagaš tudi tedaj, ko je v stiski. Da mu ne obrneš hrbta.

Izrael izgublja propagandno vojno s Hamasom, o tem sploh ni dvoma. Za Palestince, ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z vrsto terorističnih napadov po Evropi na svojo stran dobili le teroristične skupine (IRA, RAF), skrajno levico in neonaciste, je to zagotovo velikanski uspeh. Sploh zato, ker v primeru Gaze ne gre za celotno “palestinsko državo”, pač pa le njen del, torej tisto enklavo, kjer je (bil?) na oblasti Hamas. Na Zahodnem bregu, kjer ves čas vlada PLO oziroma Fatah, ki ga je do smrti vodil legendarni Jaser Arafat, imajo z Izraelom manj težav, predvsem pa se zavedajo, da je mir edina rešitev za bodoči status palestinskih ozemelj. Ideja dveh držav, ki bi obstajale druga ob drugi in druga drugo tudi priznavali, je bila doslej vsaj v teoriji izvedljiva zgolj in samo v primeru Zahodnega brega, kjer so na oblasti Arafatovi (politični) nasledniki. V Ramali pa ima, če je kdo pozabil, že nekaj let svoje predstavništvo tudi Slovenija. S tem pa dejansko že ves ta čas priznava palestinsko državo, kar sploh ni nepomembno dejstvo. Toda Slovenija priznava vlado v Ramali kot zakonito in legitimno zastopnico Palestincev, ne pa Hamasa, ki je v Evropi razglašen za teroristično organizacijo, svojo morilsko naravo je pokazal 7. oktobra lani z napadom na Izrael. Edini cilj Hamasa je uničenje judovske države.

Ko torej govorimo o priznanju Palestine, je ključno vprašanje, kaj bomo s tem spremenili; kaj bomo dosegli, s čem bomo izboljšali razmere na Bližnjem vzhodu in – nenazadnje – kaj bo to pomenilo za Slovenijo. Odgovori niso tako zapleteni, da jih ne bo mogla razumeti večina vsaj približno inteligentnih ljudi: Spremenili ne bomo ničesar, Slovenija Palestino tako ali tako de facto že priznava, ker ima v Ramali neuradno diplomatsko predstavništvo. Največ, kar lahko ta hip naredimo, so humanitarna pomoč civilistom, aktivno sodelovanje v Varnostnem svetu OZN pri iskanju poti do začasnega premirja v Gazi, ki bi vodilo do mirovnega sporazuma, ter ohranjanje prijateljskih odnosov z Izraelom, ker je ta hip resda na oblasti desničarska koalicija Benjamina Netanjahuja, vendar je zelo verjetno, da bo “Bibi” zaradi napačnega pristopa po 7. oktobru že na naslednjih volitvah odletel z oblasti. Kajti, če ste pozabili, Izrael je demokratična in pravna država, kjer imajo volitve in svobodo tiska. Torej vse to, česar Hamas nikoli ne bi omogočil svojim ljudem. Hamas kot teroristična organizacija je vseskozi deloval kot podaljšana roka Irana, koristi teokratskega režima v Teheranu pa postavljal pred interese Palestincev.

Zaradi tega bi bilo pametno, če je slovenska vlada v konfliktu med Izraelom in Hamasom vsaj približno nevtralna in da počaka s priznanjem Palestine, do katarega bo tako ali tako prišlo kmalu na koletktivni ravni Evropske unije. Takoj ko bo Hamas uničen in bo izgubil oblast v Gazi, bo konec njegovega terorizma. S tem se bodo odprla vrata do vzpostavitve palestinske države, do katere bodo manj zadržane tudi arabske oziroma bližnjevzhodne države. Kajti prav slednje so do Palestincev ves čas najbolj previdne. V ljudskem jeziku bi rekli, da Palestincev ne marajo in da jim gredo na živce, ker so z njimi vedno samo problemi. Zakaj bi torej postali še naš problem?

Komentar je bil izvirno objavljen v tedniku Reporter. Objavljeno s privoljenjem avtorja.

30 komentarjev

  1. Andrej Muren

    Priznanje Palestine s strani šibke Slovenije ne bo imelo nobene teže ne v svetovnem niti v lokalnem merilu. Bo pa Sloveniji, ki že itak nima zaveznikov, nakopalo na glavo zamero vseh Židov, ki so v svetu zelo vplivni.
    Palestina taka, kakršna je danes, niti ne izpolnjuje pogojev za samostojno državo, kaj bi potem hiteli s priznavanjem? Še pri priznanju Kosova se nam je preveč mudilo in ni bilo od tega nobenih koristi.
    Podpora terorističnim gibanjem s strani naših levakov pa je notorično dejstvo. Komunisti so sami teroristična organizacija in so jim zato blizu vsa ostala teroristična združenja, če le niso direktno usmerjena proti njim. Vendar je večina teroristov nastrojena proti zahodu, torej so zavezniki komunistov.

  2. brane

    Priznanje Palestine ne pomeni podpora Hamasu, ampak dejanje ki je nujno zaradi izvajanja genocida izraelskih nacistov nad Palestinci. Tudi če pasejo ovce, si ne zaslužijo večnega apartheida.

    • jaz

      Res je. Priznanje Palestine ne pomeni podpore Hamasu. VENDAR! Dokler bo Hamas živ do takrat ne bo palestinske države. Izrael bo samo izdrl Hamaško ost iz narodnega telesa Palestincev. Operacija je boleča ker se je Hamas kot rak zalezel v vsako celico…(družino) palestinskega naroda. Žele nato se bo lahko začelo s kemoterapijo in ozdravitvijo Palestinskega naroda. …kako je v kratkem posnetku palestinske agonije dejala neka starka: ” za vse so krivi Hamaški psi” …ta izjava je prava slika palestinske usode.

    • Miller

      Skrajni rasizem SDS kulta v spregi z naciji Zahoda in ameriško židovsko kamarilo, proti arabskimi narodi, ki se skriva za “kao bojem” proti terorizmu.

      • marko

        skrajna bebavost komentatorja

      • Peter klepec

        To trdijo Rusi. Kje ste se pa vi navzeli tega mnenja?

    • Peter klepec

      Ce bi priznali Palestino, bi to pomenilo, da se priznava obenem dve drzavi na istem teritoriju.
      Sploh pa bi morali vprasat za mnenje Egipt, katerega del je bila Gaza in Jordanijo, katerega del je bil Zahodni breg. Pa se Palestince, ker se ti ne strinjajo s priznanjem Palestine, ki ne vkljucuje Izraela.

    • Iztok

      Ker je Palestina že bila država in je smešno, da se sploh sprašujemo o tem, mal poglejte kako je zgledala pred drugo svetovno vojno in če se sedaj toliko izgovarjajo, češ Hamas ima orožje v in pod bolnišnicami, prav to isto so počeli Izraelci v boju osvajanja in priseljevanja pred med in po drugi svetovni vojni, Orožje so imeli skrito v bolnicah, razstreljevali poslopja in izvrševali eksekucije, teroristične napade v Palestini in po svetu. Ne pozabimo zgodovino nastajanja in vse kar so pri tem prizadeli Palestincem – Arabom, kot jih oni kličejo.

  3. slavkope

    Priznanje “države”, ki ne obvladuje mednarodno priznanega ozemlja, ki nima demokratično sprejete veljavne ustave ter pravne ureditve in po veljavnih ustavno-pravnih temeljih demokratično izvoljene legalne in legitimne oblasti, je brezumno hazardiranje, ki ne more koristiti ne Arabcem in ne Izraelcem in še najmanj miru v svetu.

    Brez medsebojnega mednarodno zavezujočega priznanja Arabcev in Izraelcev in brez vnaprejšnjega mednarodno zavezujočega priznanja pravice do svobodnega življenja ob mednarodno priznanih in garantiranih mejah med obema samostojnima in suverenima državama Arabcev in Izraelcev, ne bo ne premirja in ne trajn(ejš)ega miru.

    Vsako politično in populistično diplomatsko prehitevanje zgodovinskega toka dogodkov ter puhlo in prazno poigravanje z domnevno lastno “naprednostjo”, “pravičnostjo” in “drznostjo” se bo slej ko prej vrnilo “kot bumerang” tistim, ki se prezgodaj razglašajo za glasne “peteline” oz. pogumne znanilce “na pravi strani zgodovine”.

  4. David

    Odličen članek. P.S. Izrael si bo dobro zapomnil in nikdar pozabil vse norije slovenske levice.

  5. JAZ

    Morda veste kaj si misli Norveška o palestinski državi? Pa Francija, Španija ali Portugalska? Najbrž ne. A naši pa se mečejo v zobe kot prepotentni otroci ki hočejo biti vedno prvi da dokazujejo svoj ego. A to se vedno plača. A ne splača. Samo še čakam da pride na oblast na levici straniščni mojster. Takrat Šele bomo imeli sranje…

    • David

      Odličen članek. P.S. Izrael si bo dobro zapomnil in nikdar pozabil norij slovenske levice.

  6. Primož rebernik

    Nekako se ne morem otresti občutka, da je prispevek zelo subjektiven, predvsem zaključek. Trditev “Edini cilj Hamasa je uničenje judovske države.” po mojem mnenju nima nobenega smisla, enostavno zato, ker po (hipotetičnem) uničenju judovske države tudi ne bi bilo več razloga za obstoj Hamasa. Ne morem si predstavljati, da bi se Hamas kar sam razpustil, ko bi dosegel ta cilj. Cilje te organizacije je po mojem mnenju (ki sem si ga ustvaril, tako da sem spremljal številne medije) vzdrževati vojno stanje. To je tudi cilj Benjamina Netanjahuja in njegovega kroga sodelavcev – z neselektivnim pobijanjem žensk in otrok (številni mediji poročajo, da je teh žrtev že okoli 20 tisoč), humanitarnih delavcev (okoli 200 žrtev) ter novinarjev, onemogočanjem dostopa humanitarne pomoči in posledično stradanjem otrok bo pripomogel k vzgajanju nove (oz. novih, kdo ve, kje se bo to ustavilo) generacije teroristov. Prepričan sem, da morebitni poraz Hamasa ne bo kar čudežno izbrisal travm, ki jih je izraelska vojska prizadejala naslednjim generacijam Palestincev in tega se avtor prispevka zagotovo zaveda.
    Lahko, da ima Hamas v ustavi zapisano uničenje Izraela, ampak to so črke na papirju. V praksi se dogaja ravno obratno: Gaza je v ruševinah, otroci stradajo, so travmatizirani. Po konzervativnih podatkih svetovne banke je škode že za 17 miljard EUR oz. 100% BDP Gaze in Zahodnega brega v letu 2022. Popolnoma uničenih je vsaj 62% domov in 84% zdravstvene infrastrukture. Primankuje vode in elektrike.

    • Miller

      Tako je.
      Ko je Hitler okupiral Evropo, teroriziral in pobijal, so po vseh državah nastale uporniška gibanja, ki so se borila proti okupatorju.
      Tako tudi Hamas proti judovskemu zločinskem okupatorju.

      • marko

        Ko je Hitler okupiral Slovenijo, so komunisti in nacisti v Trbovljah skupaj praznovali 1. maj 1941. Utihni, miler, ker se smešiš…

        • Miller

          1. maj je praznik delavcev. Vseh narodnosti, ver in ideologij.
          Razen narodovih iztrebkov domobrancev.
          Je. Go.

  7. Jaka

    Islamska kultura ne pozna pojma naroda kot državotvorne nacije. Ta pojem je proizvod evropske kulture. V tem konceptu Palestinci niso in nikoli niso bili narod in še manj državotvorna nacija.

    • Miller

      Ko je Palestinski narod hodil že tisočletja po svetu, o Slovenceljnih ni bilo niti duha niti sluha.

      • uroš gabrijelčič

        Ko so Palestinci oziroma njihovi predniki pasli ovce in živeli v šotorih so stari Egipčani gradili piramide in svetu prispevali nepozabno kulturo. Slovenci oziroma naši predniki pa so pred 5000 leti uporabljali kolo!!

        • Miller

          mi še vedno pasemo ovce…

          • uroš gabrijelčič

            Po vas sodeč res! Vendar Slovenci počnemo tudi kaj drugega in veliko tega dosegamo danes, kot smo tudi nekdaj, še zlasti v časih, ko ni komunizem izgnal ali uničil dobršen del slovenske inteligence.

          • Miller

            Je.Go.

          • Halpbp

            Tovariš mueller, pojdite raje brisati prah in zlagati Lego kocke na police v vaše trgovine in ko zvečer ne boste morali zaspati začnite šteti te vaše lepe ovčke, morda vam rata zaspati 🙂

          • Miller

            bravo, kako argumentiran komentar vernika SDS SS kulta, na temo genocida na palestinskim narodom.
            Je.Go.

            desetič odprt nick..

  8. APMMB2

    Pri proučevanju Izraelsko – Palestinskega konflikta je potrebno gledati širšo sliko.Svet se je v zadnjih 30 letih bistveno spremenil. Ni več Sovjetske zveze, ki je s pomočjo Jugoslavije podžigala revolucije po svetu in osvobajala kolonije. Večina človeštva vidi prihodnost v gospodarskem razvoju, ki prinaša blaginjo, manj pa ga zanimajo revolucije.
    Vojno v Gazi sta zanetila Rusija in Iran.
    Rusija nadaljuje netenje revolucij in nemirov po svetu, saj je to njena blagovna znamka. Ker ni Sovjetsla zveza mogla konkurirati v svetu s svojim boljevističnim komunizmom, je netila revolucije. Sedaj počne enako Putin in Rusija, s tem, da so se mnoge države osmaosvojile in ne potrebujejo ruske podpore, najmanj pa revolucije.
    Pred30. leti je vsak teroristični napad Palestincev na Izrael podprla vsa Arabija, danes pa stoji ob strani. Še več, Palestincev se otepajo vsi.
    Zakaj?
    Standard arabskih držav se je dvignil. Arabci, tudi tisti najbolj goreči muslimani sprejemajo svetovni napredek, trdi islam pa mehčajo, saj spejemajo deklaracije o enakosti in človekovih pravicah, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo.
    Kaj pa imajo Arabci od palestinskega terorizma? A to, da se lahko terorizem pojavi v cvetočih zalvskih državah? A to, da Muslimanski bratje podžgejo revoluijo v Egiptu. Mimogrede, revolucije v Egiptu bi koristila le Rusom in Putinu, saj bi zaprla Sueški prekop in škodovala svetovni trgovini.
    Strategija Rusije je od Sovjetske zveze naprej:čim slabše, tem boljše. Čim več vojne, namirov in terorizma v svetu je dobro za Rusijo. Nihče v Rusijo ne beži, nemiri povzročajo krize, te pa so za Rusiijo sreča.
    Spomnimo se jugoslovankih komunistov, ki so uživali ob krizah zahoda in napovedovali konec kapitalizma. To počne sedaj le še osel prof. dr. Rastko Močnik. Tako Rusi pričakujejo propad zahoda in vzpon Rusije.
    Pa se vrnimo k Palestincem. Ti so bedniki, saj so jim prav Rusi, kasneje pa še Iranci za vrat obesili teroristične organizacije Hmamas, Hesbolah in PLO, ki imajo za cilj podžigati nemire na Bližnjem vzhodu in dvigovati ceno nafte, ter pretiti z zaporo Sueškega prehoda.Nekja ton orožja in streliva podariti palestinskim teroristom je malenkost v primerjavi s profiti pri prodaji nafte in plina.
    To načelo veljaa že zelo dolgo in podpiral ga je tudi nesmrtni tovariš Tito,ki je podpiral Arafata zato, da smo Jugslovani kupavali dražjo nafto.
    Sedaj nas na podoben način želi osrečiti Levica s podporo terorističnim Palestincem, ki bodo še nadleje terorizirali svet, zavirali svetovno trgovino in dražili življenje.
    Palestina ne bo svobodna, če jo bodo vodli teroristi.
    Pa vdnar je za Levico in Slovenijo cilj Palestinska država in terorizem , oviranje svetovne trgovine in atentati. Samo v neredu lahko živi marksizem, ki je v bistvu temelj terorizma.

  9. Roman N.

    priporočeno branje za vse.

    • Rokovnjac

      Mogoce bi bilo dobro Roman N,da se vprasas,zakaj Hamas sploh obstoja??Brez vzroka se ne zgodi skoraj nic!

      • Alojzz

        Obstaja, ker iranski oblastnik hoče Palestino in Izrael???

      • Jaka

        Hamas obstaja da vse Jude “stera” v morje ..da jih ni več !

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar


Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Zadnje dni smo deležni precej intenzivnega uvoda v kampanjo za volitve v Evropski parlament. Ob žalostnem propadanju, samodestrukciji Socialnih demokratov, lahko spremljamo tudi nekakšno “die hard” politiko vladajoče Svobode, ki želi državljane v stiski zaradi katastrofalnega vladanja z različnimi medijskimi spini odvrniti, preusmeriti od vseh njenih napak, laži, zablod in ponovno, vsaj deloma, prebuditi ideološki antijanša sentiment, ki jih je izstrelil na oblast.

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.