Gibanje Svoboda predlaga priznanje Palestine, prej je to že večkrat predlagala Levica, skupaj lahko to z lahkoto izpeljejo v Državnem zboru. Kaj natanko naj bi slovensko priznanje pomenilo ali pripomoglo k rešitvi bližnjevzhodne krize, nam bodo vladni PR-ovci zagotovo še razložili. Težko bodo sicer opredelili, kaj natančno naj bi priznali, katero entiteto, vlado, samostojno ozemlje… Slovenija je sicer nedavno že poslala promocijsko pomoč Gazi (ni jasno, kdo jo je na koncu dejansko dobil, kot to velja za številne druge pošiljke pomoči na to območje), ki jo je premier Robert Golob osebno, tudi z objavo na Instagramu, pospremil v letalo na pisti letališča Jožeta Pučnika. Ob tem je slovesno sporočil, da smo se s tem dejanjem “postavili na pravo stran zgodovine”. No, o tem bomo lahko še veliko debatirali.
Milan Kučan in Danilo Türk, bivša predsednika, bosta verjetno javno podprla idejo o priznanju Palestine.
Debatiramo lahko tudi o državnem sekretarju v kabinetu Roberta Goloba Vojku Volku. Nekdanji veleposlanik v Italiji, na Hrvaškem, vmes na številnih operativnih funkcijah v domačih in mednarodnih organizacijah. Mnogi ga vidijo kot zunanjega ministra, ko bo Tanja Fajon zletela čez ramo, kot se zdaj reče, nekateri pa Volka omenjajo tudi kot rešitelja vlade v tem mandatu, čeprav je težko verjeti, da bi se izkušeni diplomat podal v kakšno presenetljivo politično akrobacijo. Njegov “problem” je tudi ta, da je menda precej samostojen, neobvladljiv, kar zakulisnim upraviteljem politike ni prav pogodu. Je pa Volk gotovo veliko bolj operativen, spreten kot finančni minister, ki se vidi kot bodoči premier, Klemen Boštjančič. Poleg tega ima državni sekretar VV povezave tudi na platformsko sredino, vsaj tako pravijo. Bil je tudi hud kritik prodaje Mercatorja Hrvatom, precej se ukvarja z gospodarsko diplomacijo.
+++
Vojko Volk je bil doslej glas razuma v kabinetu premierja. Zunaj njega, a še vedno v vladnih krogih, je že bolj divje. Nekateri člani koalicije namreč potihoma predlagajo celo referendum o izstopu iz NATO pakta, v katerega sta se pred kratkim vključili desetletja skeptični, nevtralni Finska in Švedska. Razlogi za slovenski izstop so absurdni, NATO naj bi ogrožal našo varnost.
Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, za zdravstvo, stavke, stanovanja mladih, upokojence, infrastrukturne projekte, gospodarstvo, po-poplavno obnovo in pojasnjevanje – milo rečeno – čudnih investicij v železniške postaje nima časa. V skladu z navodili novih komunikacijskih svetovalk premierja se slednji le še slika na gradbiščih, s katerimi nima veze, hkrati se pa prisiljeno smeji in v javnost pošilja svoja pubertetniška Instagram sporočila. Za pojasnjevanje svojih spornih poslov, obiskov komisij Državnega zbora, pa nima časa. Raje toži protikorupcijsko komisijo (KPK), izvaja spektakularne vsebinske in verbalne salte ter čisti neposlušne kadre v svoji okolici.
VIDEO: Oktobra 2023 je v oddaji 24ur zvečer predsednik vlade zagotovil, da bo na vse očitke o vmešavanju v delo Policije, SOVE odgovoril v Državnem zboru pred pristojnimi preiskovalnimi komisijami. Tega do danes ni storil, toži pa protikorupcijsko komisijo in se se že mesece izogiba pojasnilom, išče različne obvode za prikrivanje dokazov o njegovih spornih ravnanjih.
Kot rečeno, pred pol leta je premier, vrhunski in etični menedžer, javno obljubil, zagotovil, da bo vse pojasnil pred ustreznimi organi oziroma v Državnem zboru, ker ima dokaze, ki kažejo na njegovo brezmadežnost. Seveda tega ni naredil, zlagal se je, ne prvič, ne zadnjič. Še vedno očitno upa, da bo šlo vse nekako mimo, medtem ko bo poziral na družbenih omrežjih in državo zasipal z množico nepomembnih, ideoloških bombic.
Vojko Volk, državni sekretar v kabinetu premierja, zadolžen tudi za nacionalno varnost, je eden redkih v vladi, ki razumejo geopolitiko.
Ob metanju zunanjepolitičnih bombic nam koalicija servira še dodatno zamegljevanje njihove nesposobnosti: referendume o travi (canabis) in evtanaziji. Da bi državljanke in državljani pozabili na dejstvo, da nimajo osebnega zdravnika, ginekologa ali pediatra, se bodo ukvarjali s tem, ali lahko pokadijo nekaj gramov trave oziroma ali mamo, očeto, teto, dedka, babico legalno, predčasno pošljejo na Žale. Da bi tem dedkom, babicam, tetam … omogočili spodobno zdravniško, kasneje pa paliativno oskrbo, nikogar ne zanima. Ker je to brez veze. Arhaično, nič kaj sodobno, kot dejstvo, da sta menda na svetu dva biološka spola. Na to referendumsko evforijo je seveda nasedla tudi opozicija, ki tekmuje v predlaganju še bolj nerazumnih in družbeno regresivnih referendumov.
+++
Hkratno naključje – ali pa tudi ne, je hotelo, da so z Ministrstva za zunanje zadeve, ki ga vodi Tanja Fajon, odhajajoča predsednica socialnih demokratov, ravno včeraj sporočili, da so enega izmed osmerice ruskih diplomatov v Ljubljani razglasili za nezaželeno osebo (persona non grata), šlo naj bo za podpolkovnika Sergeja Lemeševa, ki na veleposlaništvu opravlja funkcijo namestnika vojaškega atašeja, kar pomeni, da mora v nekaj dneh zapustiti državo. Kaj natanko je počel ruski ataše na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, je hitel pojasnjevati Vojko Volk, ki se ga prijemlje tudi vzdevek “lovec na ruske vohune”. Vsekakor je zelo verjetno, da se je Lemašev kot sodelavec FSB v Sloveniji ukvarjal z dejavnostjo, ki bi jo lahko opredelili kot vohunjenje.
Zakaj naključje, kot smo zapisali v prejšnjem odstavku? Zato, ker je prav včeraj največja vladna stranka Gibanje Svoboda sporočila, da podpira priznanje Palestine, kar pomeni, da se razmere v koaliciji, kjer je bila doslej ideja o priznanju palestinske države zaradi previdnosti Tanje Fajon kot zunanje ministrice na varnem “v predalu”, kot se reče. Toda to se očitno zdaj spreminja, sploh če bi – in ob tem scenariju se zagovornikom zveze NATO in tesnejšega povezovanja z Zahodom stemni pred očmi – aprila novi predsednik stranke SD postal Milan Brglez. Še več, če bi glede na koalicijski razrez resorjev in pravilo, da mora biti šef koalicijske stranke tudi minister, Brglez zasedel položaj zunanjega ministra, bi to lahko pomenilo precejšen šok za slovensko zunanjo politiko. Milan Brglez pač ni ravno znan kot navdušen zagovornik Evropske unije, še manj zveze NATO in dobrih odnosov v ZDA (kar bi se teoretično sicer lahko spremenilo, če bi novembra na volitvah za Belo hišo zmagal Donald Trump). Glede ruske agresije na Ukrajino je bil Brglez doslej zelo zadržan, vtis je bil celo, da ni ravno podpornik Ukrajine in da zagovarja tezo – ki je v bistvu narativ Kremlja oziroma Putina -, namreč da je za vojno v bistvu kriv Zahod, ali pa je krivda vsaj deljena.
+++
Vrnimo se v Slovenijo, k slovenski zunanji politiki. Objava novice o skorajšnjem izgonu ruskega diplomata, ki sovpada z napol uradno napovedjo priznanja Palestine, predstavlja klasičen primer politične zlorabe diplomacije. Kaj to pomeni? Da je slovenska zunanja politika ponovno talka notranjepolitičnih, celo dnevnopolitičnih igric in kupčkanj med vladimi strankami. Svobodnjaki, nezadovoljni nad hudim padcem javnomnenjske podpore, zdaj iščejo načine, kako si dvigniti rejtinge, kako se prikupiti javnosti. Oportunistično so zaznali, da je večinsko javno mnenje v Sloveniji naklonjeno Palestincem, zato razmišljajo, kako to obrniti sebi v prid … s priznanjem Palestine, s čemer upajo, jim bo podpora v javnosti spet narasla.
Milan Brglez je še vedno resen kandidat za naslednika Tanje Fajon in celo potencialni bodoči zunanji minister. Za slovensko diplomacijo bi bil to Armagedon.
Graditi zunanjo politiko na javnem mnenju je nevarna igra, ki se lahko slabo konča. Izkoriščati zunanjo politiko za izboljšanje notranjepolitičnega položaja pa je še hujša napaka. Oboje je recept za katastrofo. V zadnjem letu in pol smo že videli, kaj se zgodi, če politika (vlada) poskuša usmerjati delo specializiranih državnih organov, služb in agencij. Aretacija ruskih vohunov konec leta 2022, kjer je bilo zaznati sum vplivanja na postopke Sove in policije, je morda le vrh ledene gore. Če je moral direktor obveščevalne službe res lagati pred parlamentarno preiskovalno komisijo, da bi “pokril” predsednika vlade, potem nas čaka še zelo burno obdobje.
Sklep Državnega sveta, da se uvede preiskava Golobovih poslov (domnevno finančno izčrpavanje) na GEN-I, je v tem trenutku le še ena svečka na torti, ki se imenuje uvertura v dodatno razgradnjo kredibilnosti, lika in dela aktualnega predsednika vlade.
Govorjenje o priznanju palestinske države je le vladno odvračanje pozornosti ljudstva od nakopičenih problemov, ki jih vlada ne zna rešiti. Na bližnjevzhodno situacijo to ne bo imelo nobenega vpliva.
Bolj nevarne so ideje o izstopu iz NATA. Take ideje bi dobile precej podpore pri nevednem ljudstvu, ki misli, da je Slovenija s članstvom v NATU bolj ogrožena. Resnica je seveda ravno obratna. Morebitni izstop bi se nam grdo otepal. Nemara bi še kakšna soseda prišla na misel, da si prilasti kos našega ozemlja po ruskem vzoru.
Gre za versko vojno križarjev proti muslimanom v španoviji z judi.
Cilj Zahoda in judov je pobiti čim več muslimanskih otrok. Zato je naš gospodar Pentagon dal Izraelu 900 kg rušilne bombe, da zravnajo Gazo in izvedejo genocid, kot so to zahtevali člani kneseta.
Potem so Američani za svoj piar, iz avionov vrgli preživelim – kot psom, nekaj paketov (kdo ve kakšne hrane) in to non stop kazali po svetu, kako so dobri.
Zadnjič je v Tarči SDSov breznik kazal dokumente, kako otročički, ki naj bi bili že člani Hamasa, po načrtih sestavljajo bombe. Pentagonski vojni hujskač v katerem se pretaka domobranska kri, pa je takoj tekel k zločincem.
Svoji k svojim.
—
Madonca mizerija Miller, a ponovno jemljete PEZ bombone namesto predpisanih zdravil?
Priznanje Palestine je pogruntavščina spindoktorjev. Gre za emocije, podobno kot večno pogrevanje partizanov in domobrancev. Je kost namenjena; da jih slovenske ovce glodajo v bifejih in gostilnah med tem ko jim pada standard in se jim zožujejo vsakršne možnosti izbire, skratka svoboda.
Priznanje Palestine je popolni absurd. Kako lahko priznaš državo, ki ne pozna svojih meja, njeno ljudstvo bi brez humanitarne pomoči pomrlo v pol leta, edino kar jih združuje pa je sovraštvo do Izraelcev. Če gre naši levici tako zelo za pravico do samoodločbe narodov naj se postavijo na stran Kurdov, tisočkrat bolj državotvornega ljudstva kot so Palestinci.
Zaljubljenost v mati Rusijo ima v Sloveniji že dolgo brado, Kar se na nek način celo razume, zaradi večnega bivanja pod Germani. Ampak sicer klečeplazni narod smo skozi stoletja ohranili svojo identiteto in jezik. Vedno pragmatično ljudstvo s precej močno industrijo za tiste čase. Ravno Čehi so bili lastniki veliko tovarn in smo imeli z njimi veliko več vezi kakor s poznejšimi jugo narodi. Močno češko industrijo so Sovjeti po vojni uspešno izničili. Sem na lastne oči videl 79. leta in revščino čeških vasi in smo bili kljub socializmu veliko veliko pred njimi. Da se o parolah napisanih na razpadajoče bajte sploh ne omenja.
Mati Rusijo so slovanski narodi imeli za rešiteljico pred germanskim vplivom. Seveda se pa nihče ni zavedal, oziroma ni hotel videti, da je Rusija še v srednem veku. Po I. sv vojni smo se vključili v SHS in pozabili na popolnoma drugačno mentaliteto južno slovanskih narodov, prej cesar, zdaj pa kralj je postal vladar. Se pravi iz dežja pod kap. V stotih letih smo se pojugoslovanili, kaj to pomeni naj si vsak predstavlja po svoje.
KPS je bila med vojnama neposredno podvržena Stalinu in bolj ohlapno z jugoslovanskimi komunisti, ker so naši veljaki videli Slovenijo kot eno izmed Sovjetskih republik. Šele pozneje med NOB so se bolj povezali s Titom, čeprav za večino partizanov je bil Tito bolj imaginarna osebnost in so prisegali na Stalina. Šele po AVNOJU je postal prepoznan, oziroma po osvoboditvi Beograda.
Najbrž bo kdo rekel, da nima to pisanje zveze z današnjo temo. Zaljubljenost v Rusijo kar ne neha, oziroma se še veča. Zato, ker smo imeli srečo kot najbolj zahodno slovansko ljudstvo, nikoli nismo bili neposredno pod Rusijo, oziroma kot vazalna republika do 48. leta. Star ruski pregovor pravi: In car je daleč. Komunizem po vojni smo si sami “priborili” in ni bil z orožjem vsiljen od zunaj. O tem piše Džilas v Novem razredu, zato pa drugačen odnos do Rusije ,kakor bivše vzhodne vazalne države.
Kazalo je, da bomo po 91. letu postali normalna zahodna družba. Paktiranje z zahodom, vstop v EU in NATO in nekaj časa naskrivaj prilizovanje Putinu, z Errjavcem kot zunanjim ministrom pa že prav neokusno. Seveda je potrebno imeti dobre odnose z vsemi, ampak Rusija ni neka nepomembna državica, ampak še vedno zelo vplivna.
Nekakšen panslavizem je zavel v Sloveniji in svetovalci so najbrž Golobu, zaradi njegove popolne nesposobnosti reševanja gospodarstva itd. itd. nasvetovali naj preusmeri pozornost na zunanjo politiko, ki nima nikakršnega drugega namena kot reševanja svoje nekompetentne vladavine. Žižek, Fajonova pa še kdo so se ovedli, da te vojne, ki lahko konec koncev spet izbruhnejo tudi v balkanskem kotlu najbolj ustrezajo Rusiji.
Spet dam prav Putinu, če so, smo takšni butci, sploh Srbi, da mu bodo nasedli in se šli vojno, kjer ne bo zmagovalca, pač pa kup poražencev in nepopisno gorje, ki smo mu že bili priča. Neki Srb je rekel, da Kosovo ni pomembno, ker imajo Slovenijo.
Še posebej ko pomislim na Fajonko, ki nas je usmeriala v njeno jedrno Evropo oz. v balkan no moje.
Ni dileme, da so Palestinci to in ono, mnogo tega, s cemer se ne strinjamo.
Ampak, mi moramo ostati pri nasem osnovnem principu, na katerem stoji danasnji svet (oziroma naj bi stal): spostovanje cloveskega dostojanstva.
Palestinci so ljudje (ne glede kaksne sicersnje lastnosti imajo ali jim jih pripisujemo, posameznikom in celoti) in ne smemo jih pustiti umreti, ce lahko to preprecimo. To je aksiom, absoluten pogoj za obstoj clovestva. Ce tega ne preprecimo, smo odprli Pandorino skrinjico na siroko in je ne bomo mogli zapreti. Potem se bo naslo se tisoc drugih primerov, ko clovesko dostojanstvo ne bo v prvem planu. Ne smemo “kaznovati” celega ljudstva samo zato, ker so posamezniki ali celi deli tega ljudstva nekaj zakrivili in to krivdo aplicirati na celem narodu. Tehnicno smo danes toliko sposobni, da lahko unicimo karkoli. V tem je razlika do preteklosti.
Z muko in tezavo smo se v desetletjih po drugi vojni dokopali do tega spoznanja. In je kar nekaj casa delovalo, tako dobro, da smo si zaceli delati utvaro, da je “konec zgodovine”. Da je vesoljno zlo premagano z razumom in pravicnostjo. No, te utvare ni vec, ampak ne smemo se sprijazniti, da princip ni dober in pomemben. Mnogokje po svetu se vedno velja navada “kaznovanja” celih druzbenih grup pod pretvezo pravicnosti (tudi najbrz Palestinci skoraj vecinsko tako mislijo). Tudi v SLO se to se ni izkoreninilo. Se vedno veliko Slovencev misli, da so bili npr. domobranci po pravici korporativno kaznovani za domnevne in prave grehe posameznikov. V obratni smeri se ravno tako smatra, da je cela OF bila korporativno zlocinska.
Teh primerov je po svetu se kopica in se ogromno naporov bo treba vloziti, da se bo to omejilo na minimum. Ne verjemem, da se bo kdajkoli izkoreninilo. Se danes se najdejo ljudje, ki krivijo vse Zide za umor Kristusa.
Ravno v kontekstu konflikta zahod-drugi in tretji svet prihaja do preporoda primitivne ideje, da je treba to ali drugo nacijo, druzbo, druzbeno plast enostavno uniciti. Sicer si najbrz komaj kdo od teh ljudi, ki tako mislijo, predstavljajo izvedbo in posledice take akcije. Ampak izgleda, da je ze ideja sama vabljiva. Da je sovrastvo kar obcutek, ki daje neko notranje zadovoljstvo, mogoce gre celo za kompenzacijo za neke druge frustracije in razocaranja. Kompenzacijo zaradi obcutene brezizhodnosti.
Proti Rusiji vodimo vojno, ker Rusija krsi clovesko dostojanstvo na celi crti. Ne samo v Ukrajini in po svetu, ampak tudi na svojem lastnem ljudstvu. Nisem sicer preprican, da delamo vse potrebno in smiselno, ker smo nekako izgubili cilj izpred oci. Kar je pa v vsaki vojni bolj pravilo kot izjema. Tudi v Palestini.
Kdo želi biti “na pravi strani zgodovine” nikakor ne more in ne sme podpirati izključevalne politike le ene vojskujoče se strani oz. nikogar, ki se “z ognjem in mečem” deklarativno bori za “dokončno rešitev krvavega konflikta”, se pravi za popolno materialno in človeško uničenje ter izničenje ideološko, versko in politično demoniziranega in sataniziranega sovražnika (Izraelcev ali Palestincev).
Se pravi, da je nujno potrebno pred uveljavitvijo vsakršnega začasnega premirja in pričakovanega trajnejšega miru na področju Palestine in Izraela zahtevati od obeh vojskujočih se strani medsebojno mednarodno veljavno priznanje pravice do svobodnega življenja na mednarodno priznanem ozemlju obeh neodvisnih, samostojnih, svobodnih in suverenih držav.
Ključno je obojestransko prostovoljno sklenjeno mednarodno priznanje ključne in temeljne pravice do obstoja in razvoja na mednarodno priznanih ozemljih Palestine in Izraela, katerega mednarodni garanti bi morale biti vse stalne članice VS OZN, Nato in skupne ustanove EU.
Če sem prav ujel in razumel včerajšnjo izjavo premiera Goloba med zasedanjem evropskega vrha, se je razumno opredelil za priznanje države Palestine potem, ko bo doseženo medsebojno priznanje pravice do obstoja Palestincev in Izraelcev in ko bo palestinsko državo zagotovo priznala tudi večina članic EU.
Vsekakor iz Golobove izjave ni mogoče sklepati, da bi RS želela samopašno ter skrajno tvegano “prehitevati” večino članic EU in tudi ne, da bi si RS želela podpreti “dokončno rešitev” v korist oz. škodo katere koli vojskujoče ter tragično krvaveče strani.
Spopad Hamasa z Izraelom terja ogromne žrtve med Palestinci, ki so živi zid za borce Hamasa. Takšno ravnanje Hamasa, da so mu živi zid nedolžni Palestinci, družine in tudi otroci ne pelje v končanje vojne, saj ima Hamas še vedno zajete talce, med katerimi so bili tudi starejši, bolni in otroci. Mnenja sem, da imajo za uničenje Izraela, večji interes muslimanske države, kot so, Katar, Turčija in predvsem Iran, saj je za te države pomembno, da je muslimanstvo državna vera. Tehnološko visoko razvit, demokratičen Izrael, ki je pluralna država, tehnološko je zelo razvita družba in ima odlično tehnološko opremljeno in učinkovito vojsko, -v kateri tudi ženske, »kot vojakinje branijo državo«, ki je za te muslimanske države sovražnik, ki lahko napade ali zavrne vsak napad teh držav. Hamas je lani oktobra zopet presenetil in napadel Izrael. To je bil zelo dolgo načrtovan perfiden napad na Izrael, da je Hamas vdrl na izraelsko ozemlje in pobijal izraelske vojake, brutalno celo civiliste, cele družine z otroki in zajel je tudi talce, tudi tuje turiste, bolne in tudi otroke. Izrael je bil talo zopet ogrožen in je z vojaštvom sledil Hamasu, ki je v dveh letih v Gazi, nad zemljo in pod zemljo, zgradil težko premagljivo trdnjavo. V podzemlje je Hamas potiskal nedolžne Palestince, žene in otroke, ki so jih borci Hamasa uporabili za živi ščit ob napadih izraelske vojske. Hamas s pomočjo živega ščita nedolžnih rojakov, povečuje število mrtvih, tudi med otroci, kar je zločin nad lastnimi rojaki. Borce Hamasa to ne moti, saj so zaprisegli, da se bojujejo do zadnjega moža, ker jih po junaški smrti čaka pravi raj in mlade device. V knjigi “ALAMUT”, pisatelj Vladimir Bartol, opisuje kako po smrti postaneš svetnik. Knjiga je največkrat prevedena slovenska knjiga, skupno vse naklade znesejo več kot 100 milijonov. Palestinci si gotovo želijo svojo državo, a niso ustrezno organizirani in so zato nemočni, da bi po mirni poti prišli do svoje države, čeprav vedno ne spoštujejo sklepov OZN. Prepričani so, da bodo premagali Izraelce tudi s pomočjo palestinske visoke rodnosti. Znana je izpoved palestinske žene, prikazana v medijih, da so palestinske žene pripravljene možu roditi veliko otrok, po možnosti fantov, vse za zmago Palestincev, dokler Palestinci ne dobijo svoje države. Raziskave so pokazale, ko umre dovolj mladih moških, razviti organizirajo mirovno konferenco! Berem. Profesorja Gunnarja Heinsohna, z bremenskega Instituta Raphaela Lemkina za raziskovanje ksenofobije in genocida, zanimajo narodi na drugi strani demografske lestvice, tisti, ki so s stotinami milijonov mladih sicer daleč od izumrtja, zato pa blizu vojn in revolucij. Ne grozi jim boj za premajhne količine hrane, ampak za vpliv v družbi, gre za odnos med očeti in sinovi. V državi z milijardo prebivalstva in 125 milijoni mladih moških med njimi lahko vse poteka mirno. Drugače pa je v islamskem svetu, ki je imel leta 1900 150 milijonov prebivalcev, danes pa jih je dobra milijarda več in večina med njimi sploh nima perspektive. Zakaj se arabski svet sploh bojuje z Izraelom? Izrael ima vsega skupaj 6,1 milijona ljudi, četudi bi vse ubili, jim ne bi veliko pomagalo, s tem ne bi rešili svojih težav, niti ne bi dobili veliko prostora. Razvoj islamskih družb zavira položaj žensk. Dokler nimajo pravic za dedovanje lastnine in najemanje kreditov, si lahko svoj položaj v družini in družbi potrjujejo le z rojevanjem otrok, po možnosti sinov. Zgodovina je tudi pokazala, da vojne in revolucije izbruhnejo vedno tedaj, ko delež otrok v kakšni družbi preseže trideset ali petdeset odstotkov. Tako stanje je že med Palestinci, ki pa verjamejo, da je visoka rodnost palestinskih žena naravno sredstvo za ohranitev in razvoj naroda. Izraelci nimajo visoke rodnosti in nimajo možnosti, da bi jih lahko branili maloštevilni sinovi. Branijo se lahko le z njihovo moderno opremljeno in usposobljeno vojsko, v kateri so moški in ženske, ki branijo državo Izrael. Raziskave so pokazale, da revolucijo ali vstajo, skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv .za mlade, zlasti za mlade moške. Visoka rodnost palestinskih žensk zagotavlja vojaškemu gibanju Hamasu dovolj mladih fantov, ki sicer nimajo nobene druge perspektive, kot postati Hamasov borec, ki se ne boji umreti in bo po smrti svetnik, kar je nazorno opisano v knjigi »Alamut«. Revolucionarno gibanje Hamas je torej tudi posledica pomanjkanja perspektiv med mladimi Izraelci. Spopadi lahko nastanejo v lastni skupnosti, to je kot revolucija v lastni državi ali pa kot spopadi v tujini, med državami. Revolucija za spremembe v državi izbruhne in je mogoča le, ko je v državi dovolj na voljo dovolj nezadovoljnih, predvsem mladih ljudi. Zgodovino vedno ustvarjata samo dve stvari, revolucija doma in osvajalna politika navzven. In vedno jo ustvarjajo sinovi. Palestinski mladi moški zbrani v Hamasu, ne izvajajo revolucije doma, ki bi jim prineslo spremembe, ki so potrebne za dosego boljšega življenja! Namesto da bi se osredotočili na potrebne spremembe v Palestini, pa Hamas lani vdre na izraelsko ozemlje in napravi masaker nad Izraelci, nad družinami in otroci, nad turisti in zajamejo nedolžne talce. Potem se borci Hamasa umaknejo in utrdijo v Gazi, ki je prava trdnjava, pripravljena za ta spopad. Hamas ne odstopa od cilja, uničiti Izrael. Tako ne bo konec sovražnosti med Palestinci in Judi, le palestinske žrtve bodo še večje, tudi zaradi palestinske zmote, da bo rodnost rešila Palestince in uničila Izraelce. Vojne in revolucije skoraj nikoli ne povzroči revščina, ampak pomanjkanje osebnih perspektiv, predvsem mladih. Humanitarna pomoč Palestincem je nujna, vendar ne zadošča za sklenitev sporazuma za mir.
@APMMB2, samo čestitam ti lahko za zelo natančen opis dejanskega stanja. V bistvu Izraelci dejansko nimajo izbire, ker so jih Palestinci v to prisilili. Izbris Izraelcev ali izbris Palestincev. …je pa izrekla neka starka v kratkem “pobeglem” spotu posnetem z mobijem in prdvajanem na internetu…izjavila je: “Za vse so krivi ti Hamaški psi. Verjetno je zaradi tega že pri Alahu.
Izrael je od samega priznanja ,davnega leta 1947 kamen spotike Sovjetske zveze, danes Rusije.
Kot vemo so si sovjetski boljševiki pod pretvezo svetovne revolucije , želeli prigrabiti oblast nad celim svetom. Pokoriti vse in despotsko zavladati.Imperij so širili znotraj meja Sovjetske zveze in si prigrabili celo vrsto držav in ozemelj. Še sedaj si latsijo del japonskih Kurilov, velika ozemlja Mandžurije, ki so si jih prisvojili na račun Kitajske. Staro nemško mesto Koenigsberg so si prisvojiliin ga preimenovali Kaliningrad. Ustvarlili so železno zaveso in zasužnili vzhodnoevropske države. Sprva so si prilastili tudi Jugoslavijo, ki je sicer navidezno to druščino zapustila, je pa v vazalnem odnosu, podpirala imperij Sovjetske zveze in z Rusi složno netila revolucije po svetu pod pretvezo neuvrščenih s tovarišem Titom na čelu.
V sklopu teh revoluciji sta Sovjetska zveza in Jugoslavija spodkopavali Izrael s tem, da sta podpirali palestinski terorizem.
Palestince so spremenili v nevarne teroriste, ki so in še sejejo smrt po svetu.
Ne smemo pozabiti, da so jih izšolali za napade na letala in od takrat morajo milijarde letalskih potnikov pokazati vsebino svoje ročne prtljage in žepov, da nimajo orožja in nožev. To je zasluga Palstincev in njihovega terorističnega idola Arafata. Mislim, da se je vsakdo od bralcev tega zapisa seznanil z grobim posegom v integriteto človeka, ko je moral izprazniti žepe in pokazati , da ni palestinski terorist.
Z leti so vsi Palestinci postali teroristi. V kolikor jih sovraštva ne učijo v Gazi in na Zahodnem bregu, jih terorizma učijo v Moskvi, morda pa še vedno tudi v Beogradu.
V Beogradu je po zgledu slavne univerze Đerđinski obstajala v Batajnici podobna ustanova, kjer so se Palestinci učili pobijati, kalti in ugrabjati ljudi po svetu in svet terorizoirati. Bili so odlični študentje in v veliko veselje mirotvorcu tovarišu Titu.
Tovariš Tito je stkal prijateljske vezi z Arafatom, Gliha vkup štriha.
Kot Titov pionirček se je spoštovanja terorizma naučil tudi naš Danilo.
Rusi in njihovi privrženci, levičarji po svetu so ustvarili blok, ki podpira svetovni terorizem,pred vsem pa Palestince, ki naj z revolucijo po sovjetskem vzoru zrušijo demokratični Izrael in vse Jude vržejo v morje. Kljub temu, da so cilji palestinskih teroristov skrajno militantni, enaki holokavstu in nacističnim grozljivim metodam, svetovna javnost po zaslugi propagand, podpira terorizem.
Slovenski komunisti so se izšolali v Moskvi za ustrahovanje, za revolucijo, za pobijanje in za diktaturo, so še vedno pristaši palestinske revolucije in zmage nad Izraelom.
Uživali so ob vseh terorističnih dejanjih,ki so jih Palestinci počeli v Izraelu in po svetu.
Sedaj,ko se je Izrael odločil dokončno uničiti militantne Palestice, pa izražajo neskončno sočutje.
Res je, da Palestinci trpijo, vendar so žrtve pred vsem svojih lastnih militantnih teroristov, ki kršijo vse resolucije in pravila civilizirane družbe. Kljub tem kršitvam slovenski komunisti to spregkedujejo. Ne zanima jih oboroževanje palestincskih otrok, ki streljajo in mečejo bombe. Ne zanima jih živi ščit, ki ga teroristi ustvarjajo s svojimi ljudmi, ki postajajo nedolžne žrtve. Ne zanima jih neskončno trpljenje svojega naroda, ki ga lahko v hipu končajo s predajo teroristov Hamasa in sklenitvijo miru. O tem svetovna javnost niti posmisli ne.Ne zanimajo jih velekraje palestincskih voditeljev, ki bogatijo na račun mednarodne pomoči, med tem ko večina Palestincev žvi v bedi.
Slovenski komunisti, levičarji, podoirajo palestinski terorizem, saj teroristi uporabljajo enake metode za vladenje in prevladovanje svojih ljudi,kot so to počeli boljševistični revolucionarji v Sloveniji in v nekoliko blažji obliki počno še danes.
Tako kot sta se bratila terorista Titoin Arafat, se danes želijo zbratiti slovenski jurišniki s Palestinci. in to pod motom: mi so na pravi strani zgodovine!
“Izrael je od samega priznanja ,davnega leta 1947 kamen spotike Sovjetske zveze, danes Rusije.”
V začetku je Stalin podpiral Izrael. Pa ne zaradi kake posebne ljubezni do Židov, tudi v SZ so izvajali protižidovske gonje, ampak zato, ker je pričakoval, da bo Izrael zaveznik SZ. Enako je bilo s Titom, v prvi vojni je Izraelu pomagala tudi Jugoslavija.
Potem pa so se karte premešale, zavezništva so se spremenila. Velike sile so igrale in še igrajo svoje umazane igre, trpijo pa navadni ljudje. Kot vedno v zgodovini.