Po predvidevanjih, o čemer smo že pred tedni pisali na našem portalu, Tanja Fajon ne bo (več) kandidirala za predsednico stranke SD. Ugotovila je (s pomočjo mnogih), da je to v danih okoliščinah najboljša rešitev. Kaj to pomeni za njeno ministrsko funkcijo in podpredsedniški položaj v vladi, ta trenutek ni čisto jasno, niti ni pomembno. Predvidevamo, da je gre za tih dogovor, po katerem vse, vsaj začasno, ostane “na svojem mestu”, da torej Tanja Fajon obdrži Mladiko, potem pa bomo videli, če bo treba koga zabrisati čez ramo (prosto po Golobu).
To pa z drugimi besedami pomeni, da bi bilo na prvo žogo začasno mogoče logično (za SD pa ne nujno pametno), da bi stranko 13. aprila prevzel eden od ostalih treh ministrov SD v Golobovi vladi. Torej Matjaž Han, Aleksander Jevšek ali celo Andreja Katič. Pravilo premierja Goloba in mnogih prej namreč pravi, da morajo biti vsi šefi strank koalicije (tudi) ministri in torej del vladne ekipe. Če bi Tanja Fajon ostala ministrica, stranko pa bi prevzel nekodo tretji, denimo ajdovski župan Beočanin, potem bi se pojavila težava, saj bi novi šef Socialnih demokratov, ki imajo danes v vladi štiri ministre, ostal zunaj in na nek način prikrajšan za sodelovanje pri ključnih odločitvah vlade oziroma koalicije. Ampak s to dilemo naj se ukvarjajo v tej že zelo načeti koaliciji. No, predvsem pa omenjeni ministrski trio vsaj pred kongresom uradno ni v igri za vodenje SD.
Išče se predsednik in minister
Jevšek, Han, Katič so torej vsaj formalno zavrnili idejo, da bi od Tanje Fajon pred kongresom prevzeli štafetno palico. Kako iskreno je to, bomo še videli. V vsakem primeru bo aprilski kongres moral razjasniti negotovost glede evropskih volitev, na katere gre SD z ambicijo, da dobi najmanj enega poslanca, Matjaža Nemca, se zdi.
Seveda dogajanje zanima tudi konkurenco, torej stranko Levica, kjer ob svojih težavah pozorno spremljajo notranjo dinamiko pri Socialnih demokratih. Nekaj nelagodja je čutiti tudi v Gibanju Svoboda, kjer so zdaj končno ugotovili, da jim ekstremna potopitev SD v bistvu škoduje, saj bi jim morebitni odhod te stranke iz koalicije pošteno otežil vladanje. Vladati zgolj z Levico ne ni bilo enostavno, posebej zato ne, ker lahko ta radikalna stranka vedno začne izsiljevati z izrazito ideološkimi temami. Morda pa tudi ne, saj so Svobodnjaki ponekod že povzeli najbolj radikalne ideje Levice, o čemer pa kdaj drugič.
Zapuščina Boruta Pahorja
Socialni demokrati, kot je nedavno pri Marcelu Štefančiču razlagala Janja Marolt Božič, direktorica agencije Mediana, so menda stara in resna stranka, ki bo premagala tudi to krizo. To na nek način morda drži, Socialni demokrati od svojega mehkega prehoda iz Zveze komunistov veljajo za nekakšno stranko s tradicijo in zelo dobro terensko mrežo, zmanjka pa jih pri avtonomiji in prevzemanju odgovornosti. Neizpodbitno dejstvo namreč je, da je bil SD vedno nek “privesek” liberalno-socialne sredine (razen v obdobju Boruta Pahorja), začenši z LDS in zatem – v obdobju t.i. novih obrazov – Pozitivne Slovenije, SMC, LMŠ, Gibanja Svoboda … Ta zafrustriranost, prisiljena podrejenost stranke v mnogočem zaznamuje tudi danšnjo SD in njeno delovanje v Golobovi vladi. Je pa res, da so vedno imeli oziroma vzdrževali izredno močne povezave v gospodarstvu, kar jim je doslej omogočalo nadpovprečno moč v primerjavi z realnimi rezultati volitev. Ko danes slišimo, kako zelo zadolžena je SD, moramo vedeti tudi to, da ne gre za revno stranko, ki ne bi mogla servisirati svojih dolgov, dokler so seveda blizu vlade in v parlamentu. Od tu izvirajo tudi številni očitki o korupciji, ki jih kot slaba vest pooseblja vodja vladnega Strateškega sveta za zdravstvo Erik Brecelj.
Tisto, kar SD še danes na nek način definira, a hkrati tudi notranje frustrira, je nedvomno fenomen Boruta Pahorja. Najbolj tragikomično je, da je danes s strani mnogih socialdemokratov in na splošno na levici zasmehovani Borut Pahor dejansko edini predsednik, voditelj, ki je SD pripeljal do resnične, popolne oblasti. O številnih razlogih, zakaj mu je to uspelo, bi lahko debatirali precej na dolgo. Ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, pa gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok SD, insajder, narejen, zgrajen politični človek, ki je dojel tudi pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na vseh ideoloških polih.
Seveda je bil Borut Pahor po vseh kriterijih precej slab predsednik vlade (danes je sicer to težko govoriti, saj imamo za krmilom vlade nekoga, za katerega se zdi, da je Pahor zanj profesor), saj to niti nikoli ni želel biti, ampak njegovi nasledniki v SD nikoli niso znali ali hoteli prepoznati osnov Pahorjevega političnega uspeha. Vrnili so se v svojo zaplankano, delitveno, ideološko politiko, ki temelji na izključevanju. Vrhunec te nespametne politike je tudi sedanja kriza SD, ki dokazuje, da (si) tovariši nočejo priznati glavnih razlogov razpada, ki se jim dogaja.
Vloga Milana Kučana
Ob vsem dogajanju z SD je zanimiva tudi vloga ostarelega, nekateri bi rekli tudi že malce senilnega botra levega političnega pola Milana Kučana. Precej se spet ukvarja z novimi obrazi, kot da ne verjame v potencial SD, ponosnih naslednikov njegove bivše (in edine) stranke Zveze komunistov. Od tu verjetno tudi precej hladen odnos SD do predlogov, idej ter domislic vsebinsko izpetega dedka iz ozadja, ki ga desnica geografsko umešča v Murgle. Tudi v tem trenutku se “Murglje” in z njimi povezani obalni ljubiteljski oljkarji visoke rasti in modrih oči ukvarjajo predvsem z reševanjem Golobove barke in njegovimi nasledniki. SD ni v centru dogajanja, potenciala v boju s sovražnimi silami na desni sredini, ki bi jih lahko odstranili od korita.
Tanja Fajon je v svojem pismu, kjer je oznanila, da se ne bo potegovala za nov predsedniški položaj, izrazila pričakovanje, da je “prišel čas, da izvolimo novo vodstvo, da našo stranko povežejo sveže zamisli in da se z drznimi koraki lotimo izzivov, ki so pred nami.”. Glede na trenutno potrjene kandidate za predsednika stranke (Milan Brglez, Jani Prednik, Tadej Beočanin) neke resne svežine in drznosti vsaj na prvi pogled ni videti. Izvolitev brezbarvnega, dolgočasnega in popolnoma nekarizmatičnega Milana Brgleza, še enega “pritepenca” v stranko, gotovo ne daje nekega upanja za preboj. Ajdovski župan Beočanin kljub reklami ljubljanskih lobistov, da gre za za čudežnega dečka lokalne politike, vseeno ostaja nepopisan list, nepoznan, zaenkrat mali kaliber, medtem ko je Prednik že postal nekakšen večni kandidat za predsednika stranke, ki na prvi pogled zgleda kot instant kopija Pahorja z vizualnimi elementi Aleksandra Čeferina, kar gre mnogim precej na živce.
Je pa res, da se morda glavni adut, as iz z rokava, ki bi SD popeljal v boljšo politično prihodnost, lahko pojavi tudi zadnji dan oziroma na samem kongresu, kjer sme tretjina delegatov po statutu SD predlagati novega kandidata za predsednika stranke. Scenarij, ki se ne zdi prav verjeten.
Destruktivna vloga predsednika vlade
Ob vsem tem dogajanju v koalicijskih strankah ni nepomebna vloga trenutnega premierja Roberta Goloba. Če je pri čem uspešen, potem je pri uničevanju političnega kapitala, ki ga je dobil na zadnjih volitvah, s seboj pa v politično brezno uspešno vleče svoje politične partnerje. Najprej se je znotraj mandata zamenjalo vodstvo Levice, ki bo imelo še veliko dela z odpadnikom Miho Kordišem, z afero Litijska 51 pa je Golob nespametno preveč entuziastično torpediral še Socialne demokrate. Ker predsednik vlade sedaj že dokazano večino pozornosti in energije posveča sebi, je zanemaril, da žaganje političnih partnerjev in sopotnikov de facto pomeni tudi žaganje veje, na kateri sedi sam.
Novi predsednik stranke Socialnih demokratov bi moral imeti jasen, močen mandat, da sestavi kompaktno, enotno ekipo, postavi temelje razvoja prenovljene socialne demokracije, ki se bo dejansko oddaljila od senilnih stricev iz ozadja, znala postaviti zgodovino v okvir zgodovine, prepoznati izzive sodobne družbe, ki zahteva sodelovanje različnih političnih sil z leve in desne. Takšna drzna usmeritev (podobna Pahorjevi tretji poti), ki pa verjetno edina pelje v neko povrnitev zaupanja državljanov, morda pomeni tudi izstop iz vlade, resno pisanje novega programa, s katerim bi nastopili na naslednjih volitvah v Državni zbor.
Evropske volitve v juniju 2024 so za SD postale vprašanje osnovnega kratkoročnega preživetja, že en mandat bo velik uspeh, pripravljeni pa morajo biti tudi na popoln poraz. Predvsem bodo morali spoznati, da so trenutno njihov največji naravni “sovražniki” nepredvidljiva Levica, Gibanje Svoboda in njihovi zakulisni iskalci novega obraza, ne pa Janez Janša, NSi ali celo platformski Anže Logar.
Če bo prihajajoči kongres samo nova kozmetika, predstava za javnost, ki bo navidez osvežila SD, nek kompromis med različnimi izpetimi, arhaičnimi, breizidejnimi partizanskimi strujami, potem lahko s precejšnjo verjetnostjo pričakujemo, da se podpora tej stranki v nobenem primeru ne bo občutno dvignila od volilnega praga, približala 10 odstotkom, kaj šele, da bi postala neko sveže gonilo politike, resna alternativa iztrošeni, patetični antijanša platformi, ki jo do nezavesti goni levi politični pol.
No, malo za šalo, malo zares, še vedno lahko ponižno prosijo Boruta Pahorja, da se vrne. V stilu Milanovićeve provokacije, ki jo zadnje dni gledamo na Hrvaškem. Cirkus bi bil zagotovljen, pozornost javnosti pa tudi. Rezultat bi bil verjetno dvomljiv, ali pač?
@Andrej Jamnik
“Če so ponosni nasledniki, naj se preimenujejo nazaj v ZKS. Kot da bi bil ponosni naslednik svoje rodbine, hkrati bi pa spreminjal priimek.”
Komentar tedna.
Če bi se SD hotela pozicionirati kakor prava socialdemokratska stranka, bi najprej morala zapreti vrata stricem. Ampak ali sta in Prednik in Beočanin dovolj suverena, da popeljeta stranko iz levičarske tradicije, kjer namesto pogleda v prihodnost še po osemdesetih letih obujajo pravljice, ki smo se jih naposlušali do vrh glave. Brglez kot predsednik bi SD zapeljal nazaj v skrajno leve sfere.
Ko je SD vodil Pahor je stranka SD edinkrat prejela največ glasov. Pahor je hotel delovati po svoje a so ga strici iz ozadja postavili na trdna tla. Lahovnik je kmalu odstopil kot minister, ker so strici narekovali kaj sme in kaj ne. Tudi Pahor kot PV se ni izkazal, toliko bolj pa kot predsednik države. Na srečo je imel odličnega svetovalca Ernesta Petriča, sicer nekdaj komunista in tudi člana kabineta Staneta Kavčiča, ki ga je strmoglavila stara levica po Brozovem ukazu. V dolgoletnem udejstvovanju je spoznal vse zablode ZKS.
Seveda bo moral novi predsednik počistiti Avgijev hlev, sicer bo SD še naprej plenilska stranka, kakor jo je označil dr. Brecelj. In, če bo delovala izključujoče kot pod Fajonovo, lahko išče svoj prostor pod soncem samo v tekmovanju z Levico, kar pa niti približno ni socialdemokratsko, temveč politika, ki se je niti Lenin ne bi branil.
Pri teh strankinih volitvah ne gre za usodo države, temveč je zdaj trenutek, da se izvleče iz primeža stricev in postane to kar ima v imenu ali pa pade v povprečje skrajne levice brez presežkov in preživelimi puhlicami, frazami, floskulami o pravičnem svetu itd.
Tanja Fajon in njeni prilagodljivo pragmatični oblastiželjni pajdaši iz predsedstva SD so pokazali svojo politično ne-avtonomnost, ne-svobodo in ne-sposobnost že takrat, ko so jim prikriti odločevalci iz politično-kriminalnega podzemlja pragmatično ukazali, da se pustijo predvolilno “vkleniti” v brezglavi četverček KUL (skupaj z LMŠ, SAB in Levico).
Tedaj so se partijski šefi SD v bistvu prostovoljno “taktično” odrekli samostojnemu konkurenčnemu boju za oblast ter hkrati poniglavo izdali svoje člane in volivce ter svoj social-demokratski program.
Politično-kriminalno podzemlje pa je na široko odprlo možnosti novo-komponirani stranki dr. Roberta Goloba, brez vsakršnega političnega programa in z vulgarno lažnim populističnim imenom Gibanje svoboda.
Vse kar se je dogajalo pozneje, vključno s poraznim rezultatom SD na parlamentarnih volitvah, je le še dodatno vztrajno in nenehno odvzemalo “veter z jader” social-demokracije na Slovenskem, ki “med dvema stoloma” ignorantsko samopašnega in diletantskega svobodnjaškega Gibanja svoboda ter nazadnjaško leninistične skrajne Levice brezuspešno mrzlično in panično išče lastno politično identiteto na slovenskem političnem prizorišču.
Priprave social-demokratov na izsiljeni volilni kongres kažejo, da v stranki še vedno ne manjka neverjetno nekritičnih in politično-oblastno pre-ambicioznih posameznikov, ki pa se niso ne sposobni in ne pripravljeni izpostaviti iz svoje “cone udobja”.
Kot je videti, bi marsikdo že z veseljem in ponosom kandidiral za najvišje funkcije v stranki SD, a le pod pogojem, če bi mu “vsemogočni strici iz podzemlja” garantirali tako vroče želene partijske in družbene privilegije.
Za razliko od živahnega razmišljanja in kibiciranja članstva na temo najvišjih funkcij pa ni čutiti nobene ustvarjalne vneme pri nujnem kreiranju in demokratičnem soustvarjanju svežega, prebojnega in konkurenčnega političnega/predvolilnega programa stranke.
Na idejnem oz. intelektualnem polju vlada v stranki slovenskih social-demokratov slej ko prej porazna “suša”, ki se kaže v dolgočasno brezobveznem pogrevanem “proti-fašizmu” in izključevalnem obujanju “revolucionarnega izročila NOB”, v modnem pogrevanju in puhlem premlevanju “zelene mitomanije”, v nazadnjaškem malikovanju “javnega zdravstva, socialnega skrbstva, šolstva …” ter v preziranju in ignoriranju ključnih varnostnih, demografskih in socialno-razvojnih vprašanj države in državljanov RS.
Brglez spada v Levico in ne v stranko, ki naj bi bila socialdemokratska.
Že zdavnaj je vse skupaj zafural Milan Kučan. Ko je bil čas in volja, bi lahko izjavil eno in edino resnico. Da so bili medvojni komunisti v bistvu Stalinovi kolaboranti ki so s prevaro osvobodilnega boja slovenskega naroda in pobijanjem njegovega vitalnega dela izobražencev zakuhali in zaplodili domobranstvo. In še sedaj vztrajajo v tej delitvi in laži. Že zdavnaj bi bili enotni ter levica Levica in desnica Desnica. In bi lahko dobro sodelovali v prid našega naroda na tem “našem” koščku planeta. Laž in resnica se ne moreta spraviti nikoli. Če predsedniku države lastna država ni intimna opcija, potem je lažnivec in prevarant lastnega naroda…
Vsi, ki smo ziveli v obdobju 45-91, smo bili neke vrste kolaboranti rezima. Ampak, pomembno je razlikovati, kdo je aktivno delal za rezim in kdo je samo plaval s tokom. No ja, so se aktivni uporniki, ampak teh je zelo malo, pa vecian jih je tako ali drugace pokojnih.
Tako, da kolaborantstvo samo na sebi ni neka precizna kategorija. Ze res, da so Stalinovi izsolali nase revolucionarje, ampak krivda za zlodela je izkljucno na nasih revolucionarjih in ne na Stalinovih. Da so pri tem simpatizirali z Rusi, ni odlocilno. Slo je za odrasle ljudi, ki so vedeli kaj pocno.
Podobno je s kolaboranti na domobranski strani. Ce jim je kaj ocitati, je to lahko kvecjemu tisto, kar so delali na slovenskem teritoriju. Kaj so tisti, s katerimi so kolaborirali delali drugje, npr. v Auschwitzu, povsem brez njihovega sodelovanja domobrancev, je ravno tako postranska rec.
Ljudi je treba soditi izkljucno po njihovih dejanjih, ne po izgledu ali barvi uniforme.
Ce se otresemo teh predsodkov, so zadeve precej bolj jasne.
No, je pa vseeno neka korist od sončnega psihopata in njegove sekte….
– razmontiral je ponosne naslednike komunistov,
– v aktivni demontaži pa je tudi sekta woke-levičarjev….
Pa še Žižek je prišel k pameti 🙂
Kandidatura Brgleza, ki mu je narod na predsedniških volitvah dal jasno vedeti, naj spoka, je veliko hujša od Litijske in smrt za SD.
Enak strup za SD sta fafajonka in frangež, ki naj se po svojih skrajni ideologiji preselita v Levico.
Oba Matjaža in Prednik so rešilne biljke za SD.
—
Miller: zanimivo, da Brglez ni deležen večjih kritik.
Strinjam se glede Prednika, morda celo Beočanin, ki je nepopisan list, ampak morda vreden, da bi tvegali z njim.
ja, še to:
ljudje od vedno in povsod najprej „pademo“ na simpatičnost obraza.
To je prvo. In tega naj se v SD zavedajo.
Antipatični, odbijajoči Brglez je pregrd tudi za strašilo.
—
Brglez me je tudi razočaral, ker sem vedno mislil, da je sredinska linija, pa se je le pretvarjal. V bistvu niti k Cerarju nikoli ni spadal in se je vrinil tja.
Izvolijo naj Julijo Adlešič, ta lahko samo z eno roko krade.
SD so res drzni, ampak samo v nakladanju. 30 dni do specialista, pa institut 1. maj, ki je ‘hiša naprednih idej’. K peku grem po kruh, v to čudežno hišo pa po napredne ideje. Se že veselim.
Če so ponosni nasledniki, naj se preimenujejo nazaj v ZKS. Kot da bi bil ponosni naslednik svoje rodbine, hkrati bi pa spreminjal priimek.
V družbi poznamo komuniz8em in socialandemokracijo.
Komunizem po Marxu s prisilo uvaja enakost v družbi, saj razlašča bogate in bogastvo deli med reveže,ne upošteva pa, da so bogati bogati zato, ker so sposobnejši pd ostalih in da jih bogastvo vleče, zato,ker je nagrada za uspoešnost.
Enakost jemlje iniciativo, jemlje delavnost in produktivnost. Jemlje tudi lastnino, ki postane last družbe in jo je potrebno ščititi in varovati z zakonodajo in seveda z neštetimi varnostniki od vojske, policije, sindikatov, zaupnikov in varnistnikov pa seveda tajnih služb in špicljev. Vsi navedeni čuvajo družbeno lastnino in stanejo več, kot družba ustvarja in na koncu vsaka takšna družba bankrotira, kot je bankrotirala Slovenija.
Druga možnost za enakopravnejšo delitev bogastva pa je sociademokracija, ki s političnim delovanjem pridobi člane in v demokratičnem parlamentu pridobiva moč in po socialnih pravilih deli bogastvo.
V Sloveniji so komunisti, ki so prišli na oblast s krvavo revolucijo in vladali tako, kot pač komunisti znajo, državo spravili v bankrot in sestopili iz oblasti. Skomine po vladanju pa jih niso zapustile zato so se samo preimenovali v socialdemorate, sicer pa ohranili vse, kar so pridobili z revolucijo, paivilegije, kapital in ideologijo.
Ničemur se niso odrekli in sedaj počno isto,kot so počeli v časih, ko so bili nezmotljivi voditelji.
Mineva več kot trideset let , kar so izgubili absolutno oblast in so pač del demokratične družbe. Kljub temu, da so zapravili državo in oblast, pa še vedno želijo in zahtevajo, da jim olast pripada. Ideologije, ki je ugonobila državo, pa se prenaša iz roda v rod in sedaj že pravnuki revolucionarjev zahtevajo oblast in nasilo enakost med ljudmi.
Zaradai kriminala jim je razpadla stranka in sedaj bodo zamenjali vodstvo, ne bodo pa zamanjali ideologije. Ne bodo postali socialdemokrati, ampak bodo še kar nadaljevali s svojim pogubnim marksizmom, ki je daleč, daleč od socaildemokracije.
Usodna zmota marksizma namreč je, da Marks meni, da je lastništvo proizvajalnih sredsev bistvenega pomena, za delitev dodane vrednosti pri proizvodnem procesu.
Kar je zmota. Lastnina je pogoj za dobro gospodaerjenje, demokracijeapa pogoj za pravično delitev dodane vrednosti. To zahtevajo socialdemokrati.
Slovenski komunisti, preoblečeni v socialdemokrate, pa se lastnini nočejo odpovedati, saj vedo, da si jo lahko prilaščajo mimo zakonov.
Tako so počeli trideset let in jo skoraj v celoti zapravili.
Spomnimo se samo famoznega Foruma 21 v katerem je Milan Kučan, doživljenski predsednik komunistov, združil ves državni kapital in upravlajlce tega kapitala. Po dobrih desetih letih je forum propadel, saj so vrli novodobni kapitalisti vso bogastvo zapravili. Zdnji med njimi je tovariš Češko, sice gospodarski genij, ki je proglasil stečaj.
Komunisti sedaj izbirajo novo vidstvo stranke. Kot je zaznati, bodo inštalirali nove ljudi, ne bodo pa se odrekli kvarni ideologiji in prevari, ki jih spremlja vse od osamosvojitve. Proglašajo se za socialdemorate, v bistvu pa so komunisti, ponosni nalsedniki krvavih revolucijonarjev, ki so s silo uvajali kvarni komunizem, ki ga vse dodanes ne nameravajo opustiti.
Kronski dokaz tega je “javno zdravstvo”, ki zaradi komunizma propada in bo ugonobilo sedajo rdečo koalicijo.
SD je trenutno na razpotju ali zavzeti bolj socialdemokratsko držo ali kakor do zdaj voditi politiko izključevanja, oziroma stališče trde levice. Beočanin kot je znano ni zastopnik trde levice in je resnično nepopisan list. Prednik tudi nakazuje z raznimi izjavami, da ni fundamentalist, ampak pri teh levičarjih nikoli ne veš. Brglez-vrtavka je vrinjenec v SD in glede njegovih izjav levičar v pravem pomenu besede. Prvo ko prvo bi morali zapustiti trenutno vlado, saj so jim kredibilnost sesuši svobodnjaki. Ali pragmatičneje zastaviti svojo politiko ali še bolj pritrjevati svobodi.