Putinov papež: Kako Frančišek obuja sramotno kolaboracijo Cerkve iz II. svetovne vojne

Slika: Jezdeci apokalipse, fotomontaža +PORTAL

Avtor: | 11. marca, 2024

Ko smo že mislili, da smo v tem norem, izumetničenem svetu videli že vse, je iz Vatikana, sedeža vesoljne rimskokatoliške cerkve, prek božjega odposlanca na zemlji, papeža Frančiška, domnevne verske in moralne avtoritete zahodne civilizacije, prišla pobuda, naj Ukrajina dvigne belo zastavo, se preda Rusiji in s tem menda reši življenja nedolžnih. S podobno obrazložitvijo kolaboracije smo se v zadnji svetovni vojni soočali tudi v naših krajih, zato se je v Sloveniji začudeno privzdignila marsikatera obrv. O čem sploh govori Sveti oče? Dejstvo namreč je, da bi Rusi v primeru zloma Ukrajine v skladu s svojo tradicionalno “demokratično doktrino” vse nevedne in z demokratičnim strupom Zahoda okužene Ukrajince “poruščili”, tiste druge, ki bi glasno nasprotovali novim gospodarjem in ostali sposobni kritičnega mnenja, pa poslali v arktične kazenske kolonije ali spotaknili čez balkon v devetem nadstropju nekje daleč od civilizacije.

Mnogi so najprej pomisli, da gre za lažno novico – ali vsaj narobe razumljene blodnje ostarelega papeža, ki ne razume zapletene evropske, svetovne politike, ampak ne, sveti oče je kljub trudu vatikanske PR industrije, da bi relativizirala te izjave, Ukrajino očitno pozval k predaji, ker je menda njen boj izgubljen. Na podlagi česa je prišel do takšnega sklepa, sicer ni pojasnil. Morda ima iste svetovalce kot Donald Trump in Viktor Orban?

Ruska vojska je pred tedni najprej zdemolirala, potem zavzela ruševine mesta Avdiivka. Brez spoštovanja svojih ali ukrajinskih vojakov, civilnega prebivalstva. Nespoštovanje mednarodnega prava, osnovnih civilizacijskih pravil … naj bi bilo po mnenju Vatikana temelj za pogajanja, celo vdajo Ukrajine. Mnogi se sprašujejo, ali je ob teh izjavah papež Frančišek še opravilno sposoben. (Slika: Kyiiv Independent)

Neverjetna papeževa dvoličnost in sprenevedanje se skrivata v dejstvu, da Frančišek ne zdaj ne kdaj prej v zadnjih dveh letih ni pozval Putina in ruskih državljanov, njihovih podpornikov, naj prenehajo s svojo genocidno agresijo in sistematičnim uničevanjem Ukrajine. Niti enkrat ni papež zmogel z besedo imenovati dejanskega zla, ki je 24. februarja 2022 ušlo iz steklenice in napadlo suvereno državo. Frančišek se je dosledno izogibal obsodbi zločinca in njegovih zločinov. Zaradi tega se zgodovinske paralele z obdobjem 1939-1958, ko je rimskokatoliško cerkev vodil papež Pij XII., izrisujejo kar same.

Se mar zgodovina cerkvene kolaboracije res ponavlja kot tragedija?

+++

Papeževo mahanje s tujo belo zastavo, ki simbolizira vdajo, predajo oziroma kapitulacijo, predstavlja svojevrstni šok za Ukrajince, toda ne samo zanje. Takšna izjava, ki prihaja iz ust verske in cerkvene avtoritete, je poraz tudi za ves demokratični svet, v prvi vrsti za mnoge vernike, ki tega – na prvi pogled nerazumnega – obnašanja “latinskega” papeža morda ne znajo postaviti v kontekst. Kontekst pa vsekakor je, zato ga bomo čim bolj razumljivo in logično izpostavili, pri čemer se zavedamo, da bomo zaradi tega deležni gneva političnih ekstremistov obeh ideoloških polov kot tudi slovenskih cerkvenih fundamentalistov, za katere še vedno velja srednjeveški imperativ o papeški nezmotljivosti …

Najprej si moramo biti na jasnem, da Cerkev kot institucija nikoli ni bila prav nedolžna. Spomnimo se križarskih vojn, vatikanske inkvizicije, preganjanja znanosti, nasilnega in genocidnega “pokristjanjevanja” Indijancev in drugih domorodcev na drugih celinah. Ne moremo niti mimo večstoletnega bogatenja Cerkve, ki je pridigala o skromnosti in odrekanju, medtem ko se je velik del duhovščine mastil in veselo prešuštvoval. Quod licet Iovi, non licet bovi. Kar je (bilo) dovoljeno cerkvenim veljakom, ni (bilo) dovoljeno raji.

Vse to logično sovpada z naslednjim dejstvom, ki ga zgodovina ne more zanikati: Cerkev kot institucija je vedno podpirala (naj)močnješega, ki ji je v danem treutku omogočal preživetje. Pri tem demokracija, etika in morala še danes nimajo prav velike vloge. Prav veliko demokratičnega razumevanja od tako arhaične, nedemokratične institucije, kakršna je Cerkev, še vedno v veliki meri potopljena v srednjeveško, predrazsvetljensko miselnost, ni mogoče pričakovati. Žal.

Premalo je v tej instituciji takšnih svetnikov, ljudi z veliko začetnico, kakršen je recimo Pedro Opeka. Je mnogo več preračunljivih borgijcev in izprijenih patrov rupnikov. Zaradi tega ni presentljivo, če institucija, ki je globoko v sebi še vedno izrazito avtoritarna, ne priznava notranje demokracije, svobode vesti, če ponižuje ženske, prikriva spolne zlorabe otrok … in če v politiki pač podpira sebi enakovredno izprijene režime, kakršen je recimo zločinski Putinov.

Putin se je s Frančiškom nazadnje srečal v Vatikanu, 4. julija 2019. Vatikan ni izrazil nobene posebne zaskrbljenosti zaradi ruske okupacije Krima, kaj šele glede realne demokracije v Rusiji, človekovih pravic, pravic žensk, manjšin. (Slika: Vatican News)

Prejšnja dva papeža, Frančiškova predhodnika, sta bila v marsičem drugačna, posebej še Poljak Wojtyła, ki je postal zgodovinska osebnost, saj je bil svetovni voditelj in nesporna moralnima avtoriteta. Janez Pavel II. je med najzaslužnejšimi za zlom komunizma konec osemdesetih. Pomagal je podirati trdnjavo laži, v kateri so bili kagebejevsvski sodelavci Vladimirja Putina pomemben del represivnega mozaika kremeljskega režima.

Mar ni svojevrsten zgodovinski paradoks, da papež Frančišek danes podpira naslednika zločinskega režima, ki ga je eden od njegovih predhodnikov pomagal poslati na smetišče zgodovine?

Janez Pavel II. je še kako razumel razmere v Evropi kot tudi v svetu, bil je intelektualec in predvsem magnet za ljudi – tudi za tiste, ki niso bili verniki – zaradi svoje preprostosti in prisrčnosti. Njegov naslednik Ratzinger ni mogel skriti, da je Nemec; bil je precej bolj hladen, razumski, a obenem je bil vrhunski intelektualec. Kot papež Benedikt XVI. je nadaljeval tam, kjer je njegovega predhodnika “zmanjkalo”. Zlasti in predvsem na področju razkrivanja spolnih zlorab v Cerkvi. Poleg tega je imel dovolj integritete, da je odstopil, ko se mu je zdelo, da ne zmore več nositi bremena križa. Med papeži je takšna vrlina sicer silno redka.

No, potem je prišel argentinski kardinal Jorge Mario Bergoglio … jezuit in ljubitelj nogometa. Na prvi pogled preprost, prijazen in neškodljiv. Po končanih konklavah, ko se je pojavil na tistem znamenitem oknu in nagovoril ljudi na osrednjem vatikanskem trgu, je v mehki italijanščini pozdravil ljudi z “dober večer”. Po hudih pretresih, ki so prizadeli Vatikan zaradi številnih razkritij spolnih zlorab, se je sprva zazdelo, da bo benevolentni jezuit na čelu Svetega sedeža balzam za krizo v Cerkvi. Sčasoma pa je na površje priplavalo nekaj drugega, kar potrjuje bojazni, ki so jih še pred njegovo izvolitvijo razširjali nekateri cerkveni krogi – da namreč neevropski papež morda ne bo povsem razumel kompleksnih mednarodnih odnosov, zlasti tistih ne, ki se tičejo bipolarnega oziroma multipolarnega sveta. Od tu pa do Frančiškove besede o “belih zastavah” ni tako dolga pot.

+++

Papež Frančišek je z izjavo, ki jo lahko prevedemo, da bi predaja Ukrajine končala prvo pravo vojno na evropskih tleh po letu 1945, vzbudil nelagodje tudi zaradi zgodovinskega konteksta, obdobja pontifikata Pija XII., ko je Vatikan hočeš nočeš pokazal svoj pravi obraz. Mislimo na čas II. svetovne vojne, na nacistični holokavst na Judi, Romi, Slovani in drugimi “manjvrednimi rasami”. Naj spomnimo, da je Hitlerjev Reich podobno usodo namenil tudi Slovencem, ki jih je Himmler želel bodisi ponemčiti, če bi izpolnjevali arijske pogoje, bodisi preseliti nekam za Ural in porabiti za suženjsko delovno silo.

Čeprav poskuša Vatikan vztrajno olepšati vlogo papeža med 2. svetovno vojno, je neizpodbitno dejstvo, da nikoli ni javno dvignil glasu proti nacističnemu režimu, še več, bolj ga je skrbelo, da ohrani premoženje in nedotaknjen status Cerkve ter njenih veljakov. (Slika: Pacificmedia)

O tem, kakšna je bila primarna vloga vodstva rimskokatoliške cerkve na Slovenskem med II. svetovno vojno, prav tako ne more biti veliko dvoma. Vatikanska enciklika je boljševizem identificirala kot hujše zlo od nacizma in temu primerno je bil Pij XII. popustljivejši do Hitlerja. Ob tem seveda ne smemo pozabiti osebnega žrtvovanja številnih duhovnikov, zlasti primorskih, ki so sledili srcu in delovali v prid slovenskega naroda ne glede na izredno zapleteno situacijo, kruto ideološko obračunavanje v narodnem telesu.

Kljub vedenju o sistematičnemu genocidu nad Judi je “Hitlerjev papež” vzdrževal dobre odnose z nacističnim voditeljem. Kasnejše izgovore, da je vatikanska diplomacije vse to počela samo zato, da bi zaščitila kristjane oziroma katolike v Evropi, je argument, ki stoji na zelo trhlih, v bistvu pa moralno gnilih temeljih. Če bi Cerkev res ves čas II. svetovne vojne igrala takšno “dvojno igro”, zakaj so potem leta 1945 tako množično in organizirano pomagali pri begu nacističnih zločincev v Južno Ameriko? Zlasti Argentino. Domovino sedanjega papeža Frančiška, če smo natančni. Jezuita, ki glede na njegove izjave pogosto precej plehko razume ključne probleme sodobneta sveta, izzive novonastajajoče geopolitike.

+++

Med Slovenci takšna cerkvena sprevrženost pač ne more ostati prikrita in zato tudi Frančiškovo mahanje z belimi zastavami simbolno prikliče pred oči belogardizem, domobranstvo in kolaboracijo v tistem najbolj negativnem pomenu in pojavnosti. Cerkev je res zadnja, ki lahko pridiga o načelih, poštenju in morali. Škof Rožman, ki se je leta 1941 priliznjeno zahvaljeval Dučeju, ker je Ljubljana kot sedež dotedanje Dravske banovine pripadla (fašistični) Italiji, bi se danes bržkone strinjal s politiko belih zastav in bi Ukrajincem svetoval enako – naj se ne upirajo močnejšemu zavojevalcu, ker to nima smisla. Identična logika je slovenski cerkveni vrh vodila leta 1941, da so obsodili upor komunistov proti okupatorjem. Je pa tudi res, da nekateri v skladu s PR strategijo okoli vloge medvojnega papeža trdijo, da škofu Rožmanu ni preostalo drugega kot kolaboriranje in minimiziranje škode. V vsakem primeru se je to kolaboriranje zdelo preveč iskreno, brez resnih dokazov, da je škof “v ozadju” dejansko sistematično pomagal ljudem bežati pred nacisti in fašisti.

Za to razpravo ni pomembno, kakšni pokvarjeni, neiskreni motivi so leta 1941 Partijo vodili k uporu, ni pomembno niti to, da so v resnici 26. aprila istega leta ustanovili Protiimperialistično fronto, protizahodno, protidemokratično združbo, in jo šele kasneje, konec junija 1941, ob prenehanju pakta Ribbentropp – Molotov, preimenovali v Osvobodilno fronto, ki naj bi bila uradno ustanovljena 27. aprila. Vsak ima na glavi svojo mero masla in odgovornosti (a o maslu komunistov kdaj drugič).

Tisto, kar šteje, je upor, pravica do upora. Podreditev Putinu za Ukrajince pomeni približno takšno usodo, kakršno so Slovencem med II. svetovno vojno namenili fašisti oziroma nacisti.

Morda ni naključje, kdo vse v Evropi danes odkrito ali potihem navija za Putina. Da so Madžari, ki jim je Orban kot prvi voditelj po propadu Avtro-Ogrske dvignil samozavest in jih prepričal, da so spet pomembni, tako razumevajoči do Putinove agresije nad Ukrajino, gre prav tako postaviti v zgodovinski kontekst. Torej tja, kjer se rimskokatoliška cerkev počuti kot riba v vodi. Po “revolucionarnemu” Janezu Pavlu II., ki je na lastni koži okusil pekoče zlo nacizma in komunizma, in hladni intelektualni treznosti Benedikta XVI. imamo sedaj na čelu Svetega sedeža nekoga, ki očitno ne razume ničesar – razen nogometa. Zato je za ugled, predvsem pa prihodnost rimskokatoliške cerkve pomembno, da si ne zabija žebljev v lastno krsto in svojega vrhovnega pastirja poduči, da bo s podpiranjem Vladimirja Putina še bolj razmajal temelje evropske enotnosti. Kajti pridigati o tem, naj se manjše države nekritično podredijo večjim, ker pač velike ribe jedo manjše, nima nič s Kristusovo priliko o desnem in levem licu. Prej nasprotno, to kar od leta 2008, ko je napadel Gruzijo, počne Putin, je v nasprotju s temeljnimi nauki krščanstva. Še posebej Dekalogom, desetimi Božjimi zapovedmi.

Kajti Vladimir Putin – in papež Frančišek tega očitno ne ve – je največji živi spomeni, opomnik kršitev teh desetih zapovedi. Putin krade, laže, nečistuje, ubija, priča po krivem, ne spoštuje bližnjih …

Morda je argentinski papež, ki rad gleda nogomet, na Dekalog že pozabil. A tudi če je, bi armada svetovalcev, ki skrbijo za njegovo javno podobo, morala v naprej predvideti, do česa lahko pride in kakšne so lahko posledice. Bele zastave so zadnje, kar potrebuje Evropa glede Ukrajine. Če novembra v Združenih državah zmaga avtoritarni navdušenec Donald Trump, bo Putinovo zadovoljstvo popolno, Ukrajina pa lahko Frančiškove pozive k predaji že danes vzame kot božje svarilo pred najhujšim.

37 komentarjev

  1. Joze *

    resen portal, ce kaj date na ugled takega skrpucala pac ne bi objavil

    • mitja

      Sila pristransko če ne že kar navijaško glasno razmišljanje avtorja. Bere se kot slab PR članek, poln navijaštva do tistih, ki podpirajo vojno v Ukrajini, in poln zamolčanih dejstev, in/ali iztrganih iz konteksta, ter prirejenih za potrebe podpore prozahodbih vojnih hujskačev in vojnih dobičkarjev. Seveda je vse skupaj zavito v celofan neke skrbi za demokracijo. Pametni že dolgo vedo, da se za zlagano navidezno demokracijo skriva le moč kapitala….
      Za poznavace Ukrajine je jasno, da je zahod s svojimi finančnimi vložki že dolgo pred tem vojaškim spopadom poskrbel, da je Ukrajina postala evropski sinonim za korupcijo na vseh ravneh družbe. Ljudje tam so si že dolgo želeli zahoda in evrope predvsem ali samo zato, da bi ta opravila z njihovo korupcijo…. žal se tu niso vprašali od kod nekaterim ta kapitalska moč.
      Precej podobno kot smo si pred osamosvojitvijo slovenci želeli demokracije, dobili pa smo najhujso neoliberalno obliko kapitalizma in s tem domače tajkune, podkupljive politike, nihče nas več ne zmerja z bečkimi konjušari, ker preprosto so naši politiki postali bruseljski konjušari in tu politično levo, ali politicno desno ni nekih bistvenih razlik. so le nianse…
      Bolje da tu končam, ker drugace bom zabredel predaleč….

  2. ŽAGZ

    RKC ni noben prijatelj Rusije, niti njene sovjetske, ne poprejšne, ne poznejše pojavnosti. Od baltiških križarskih vojn, preko velike križarske vojne sredi 20. stoletja (Barbarossa, oz. “la ultima crusada”, kot jo je imenoval Francisco Franco) do danes so se vrstili katoliški butn-butn-butn podvigi proti Rusiji. Ne mislite, da papež nima “skin in the game”, zahodna Ukrajina je uniatska / katoliška (in ravno ti so bili najbolj glasni za Majdan), na vzhodu so pa tako Rusi.
    Papež je v bistvu Zelenskemu ponudil rešilno bilko, da se zdaj še lahko pogaja s Putinom. Če in ko bo novembra zmagal Trump v ZDA, se bosta pogajala Trump in Putin (morda s posrednikom Orbanom). Zelenskega bo pa najverjetneje doletel Mussolinijev scenarij. A slednji je v svoji maniri za to potezo gluh in “ne šteka”. Ker je pripadnik “izvoljenega ljudstva”, torej Jezusov sonarodnjak in posledično nad Jezusovim namestnikom na Zemlji, papežem, v hierarhiji zahodne civilizacije.

  3. Miller

    Ne rabimo maratonskih traktatov in filozofiranj. Gre samo za eno:
    Ali si z nami ali proti nam !

    – Nevtralni, resnicoljubni, protivojni, miroljubni in humanisti so „naši“ največji sovražniki.
    – Vsako mnenje, ki je drugačno od “našega” je skrajno sovražno.
    Čas je za kurjenje Sv. Pisma na grmadah in prepoved Jezusovih citatov.
    HINAVCI pa prinesite k letošnjem žegnu namesto cekarjev, gorjače.

  4. ren

    Proti Trumpu je v USA (in pri nas) taka gonja kot pri nas proti Janši.

    • JADRANKO

      Cerkev je vedno sodelovala z okupatorjem in bila kolaboracionist. Vse vojne se začnejo z verniki zaslepljenimi od cerkvenih “dostojanstvenikov”, pa naj bodo kristjani, islam ,…..

  5. Mitja Pucelj

    Članek je zelo površen in poln stereotipov. Ocena medvojnega časa v sedanji Sloveniji je enaka, kot bi jo podal Pirjevec ali pa dvorni komunistični zgodovinar Repe. Podobna je ocena o delovanju Vatikana (In papeža Pij XII.-ga). Star Arabski pregovor pravi: ni težko izbrati med dobro in slabo možnostjo, težko je izbrati med dvema slabima možnostma. Tudi pogled v prihodnost je zelo linearen. O Trumpu si lahko mislimo, kar pač si lahko vsakdo misli. Vendar ameriški predsednik ni samodržec azijatskega tipa, kot je Putin. Je predsednik demokratične države, ki je še zmeraj obljubljena dežela za večino človeštva (zato tudi vanjo rinejo od vsepovsod) in mora predvsem upoštevati strateške interese svoje demokracije. Njej pa zagotovo ni v interesu še tretjič reševati Evropo pred samimi seboj. Nisem prerok, vendar verjamem, da jim računica jasno kaže, da bi pohod Putina po Vzhodni Evropi (zagotovo se ne bo ustavil, ker totalitarni režim mora bodisi eksplodirati – se širiti, ali pa bo implodiral- se sesesti sam vase) bil zelo drag. Pa še nekaj o Cerkvi. Je božja stvaritev, vendar jo vodijo in so v njej “zaposleni” in verniki ravno tako ljudje. Ljudje pa smo grešni in imamo zelo različne osebnostne lastnosti kot tudi verovanja in vedenja. Že na tem portalu komentiramo posamezniki, ki si niti slučajno nismo podobni ali pa celo enaki.

    Lep dan

    • Rokovnjac

      Hvala Mitja,ni veliko takih,kot si ti,lepo povedano!…Tezko pa je trapcem pamet soliti.Napumpa sewjih pa strasansko lahko!

  6. Ada

    če bi se uprli Ameriki do tega sploh babi prišlo. Amerika kupuje zemljo po Ukrajini in še kje jo bo, če se ne bo tole ustavilo

    • Rokovnjac

      Ali ti vidis ti malo razlike,od kupovanja ali pa kar kraje??…Rusi kradejo ukrajinsko zemljo ze stoletje,ce ne vec!

  7. Miller

    Še en razlog, da se spreobrnete v Islam.

    • Rokovnjac

      Nikakor,jaz se eno staro komaj rihtam,kaj sele 72 devic??!!

  8. P.Kos

    @D.S. & T.M.: “Kar je (bilo) dovoljeno cerkvenim veljakom, ni (bilo) dovoljeno raji”.

    To je značilno za vse religije in ne pozabite vse “post-krščanske” politične stranke, ki so po Veyne-u le ena od potez na obrazu družbe, ko je po razsvetljenstvu krščanstvo izgubljalo vplivno moč v družbi.

    p.s.: Nenazadnje poglejte obnašanje oz. delovanje slovenske celotne trenutne politične oblasti, z vsemi njenimi vejami. Mar se vam zdi, da delajo za dobrobit družbe. Drži kot je Veyne dobro povzel; obraz družbe. Imamo kar dovoljujemo državljani sami. Ali se bomo pustili molsti ali pa oblast dobesedno brcnimo v rit, da se zajedavci družbe ne ustavijo na mejah naše lepe Slovenije.

  9. Miller

    @miro:
    Jahve
    Baal
    Anunaki
    …itd.
    Puma punku
    Karahan Tepe
    Baalbeck
    …itd.

  10. slavkope

    Zgodovinski doktrinarni in politični paradoks papeža Frančiška I. je ortodoksno pristajanje na staro cerkveno dogmo, po kateri je “Vsaka oblast od Boga!”
    Kar pomeni, da se morajo kristjani vsaki oblasti brezpogojno ukloniti in pokloniti ter da se nikakor ne smejo nobeni oblasti upreti.

    V tem smislu v svoji odtujeni nad-nacionalni in nad-zemeljski oblastniški pozi terja od vojaško napadenih in začasno deloma zasedenih Ukrajincev, da v znak popolne predaje “dvignejo belo zastavo” in brezpogojno priznajo “božjo oblast samodržca iz Kremlja”.

    Ob tem velja spomniti, da je sovjetska tajna služba KGB organizirala neuspešen atentat na Frančiškovega predhodnika, mnogo bolj politično osveščenega in aktivnega papeža Janez Pavel II., kar pomeni, da papež Frančišek dandanes s svojim neživljenjsko odtujenim krščanskim mirovništvom “bele zastave” objektivno brani zločinskega samodržca V. V. Putina, nekdanjega agenta tiste sovjetske KGB, ki je zločinsko stregla po življenju njegovega mnogo bolj politično osveščenega in aktivnega predhodnika s Poljske.

    Opraviti imamo z dvema diametralno nasprotnima papežema in dvema diametralno nasprotnima obdobjema v zgodovini RKC in sveta.

    S svojo najnovejšo kapitulantsko izjavo “bele zastave” in “nastavljanja drugega lica” se je Frančišek I. sam objektivno postavil na stran vseh zgodovinskih zločincev proti človečnosti in proti človeštvu ter razglasil za objektivnega zaveznika vsem današnjim in prihodnjim samodržcem, ki zlorabljajo povampirjeno moč nasilne oblasti za teror in ne-humano podrejanje lastnega naroda in vseh drugih narodov in ozemelj, ki si jih hočejo in ki si jih zmorejo s terorjem nasilno podrediti.

  11. Peter klepec

    Kaj bolj neumnega ze dolgo nisem prebral na tem portalu.
    Se ne splaca komentirat. Skip!

    • AJ

      Ja, pa sem imel Steinbucha za razgledanega in omikanega človeka. Običajno zadane žebljico na glavico
      . Tole pa je udarec mimo.
      Morda nepopolna informacija? Ali skok na prvo žogo?

  12. Yanez

    Citat iz članka “imamo sedaj na čelu Svetega sedeža nekoga, ki očitno ne razume ničesar – razen nogometa” je pa malo hud in neresen za ta portal in avtorja. Cerkev, kot najmočnejša institucija vseh časov, ima preverjeno najboljše informacije o dogajanju v svetu z najbolj razvejano mrežo ‘informatorjev’ po terenu. Zato bi se jaz na vašem mestu raje vprašal, kaj pa če ima papež prav in na osnovi čega je prišel do takšnega sklepa. Čez pol leta po Trumpovi zmagi bo Ukrajina verjetno ostala brez municije. Potem se bo težko pogajati, da bi sploh še ostala kot država, pa čeprav brez okupiranih območij, ki jih je danes cca ena četrtina Ukrajine vključno s Krimom. Mogoče pa papežu ni vseeno za preostalih tričetrt Ukrajine in zato ponuja izhod v sili, ki je v tem trenutku še mogoč. Kaj pa če so naše informacije o stanju v Ukrajini nerealne, ker pač zaradi članstva v NATO nismo nevtralni in imamo temu tudi prilagojene informacije? Zgodovina bo zelo kmalu pokazala, koliko je imel prav Argentinec…

  13. Samuel Lestan

    Papež naj bo pogumen ,naj pomete pred svojim pragom in prilagodi vero sedanjemu času.Tako da se bodo njegovi podložniki škofje in duhovniki približali ljudem, ne pa, da morajo bolni in starejši ljudje ponoči poslušati bitje cerkvene ure.

  14. Miller

    Po doktrini Katoliške cerkve (kanon 330) je papež »Kristusov namestnik na zemlji, pastir vesoljne Cerkve, zato ima vrhovno polno neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi«. Poleg duhovne vloge ima papež še vlogo vladarja Vatikana.

    Kot poglavar Cerkve je papež vrhovni učitelj, zakonodajalec in sodnik in je pri uradnem odločanju (ex cathedra) nezmotljiv. Dogma o papeževi nezmotljivosti je bila razglašena na prvem vatikanskem koncilu, po njej pa je papež nezmotljiv, kar zadeva vero in moralo.

    In tako tisočletja vse do danes, ko je prevzel za moralno in etično degeneriran zahodni svet, v svoje roke vero in moralo zeleni klovn.

  15. jaz

    Vedno sem čutil odpor do avtoritet. Nikoli jih nisem maral. Imam tudi formulo za deavtoritatizacijo takšnih oseb. Samo zamisliti si jih moraš kako se napenjajo na stranišču ko gredo kakat in lulat kot vsi mi ostali. Poskusite!

  16. uroš gabrijelčič

    Vsekakor zanimiva tema … za zgodovinarje! Sicer se lahko z marsičem zapisanem strinjam, vendar bi bil bolj poznavalski pristop sprejemljivejši. Upam, da se oglasi kakšen od zgodovinarjev! Ugibanje, kaj bo Trump (če bo izvoljen) počel v tem pogledu, je precej naivno. Sam bi sem takšnim napovedim izognil. No ja, vsak po svoje!

  17. deni

    Kdo danes danes ve karkoli o ukrajinskih pisateljih in politikih. Kaj se je zgodilo s to nacijo, ki je enako velika kot Francijain je bila včasih najbolj napredna v Rusiji. Kakor, da je ostala samo amorfna, brezoblična človeška gmota pod prav tako brezobličnim strojem zatiranja.

    Borijo se proti despotstvu in ohranjajo svoje značilne lastnosti. Morda sta njihova zavest in duša zatrti, nista pa uničeni. Podjarmljeni so, niso pa se uklonili. Sila, ki jo danes podžiga itd.

    To sta samo dva izseka iz Džilasove knjige napisane 56. leta. Hočem reči, da ukrajinskega naroda nista uničila, niti carizem, niti komunizem. Putin ne priznava ukrajincev kot naroda, kaj tu ni jasno. Zato pa se upirajo ruski agresiji. Do zadnjega Ukrajinca, če bo treba. Ampak jih je vseeno preveč.

    Zato naj se papa raje posveča samo fucbalu in res velikim grehom Rimokatoliške cerkve v preteklosti kot mednarodni politiki. Če misli Franc, da bo v slačaju kapitulacije konec terorja ruske soldateske se bridko moti. Putin obračunava z notranjim “sovražnikom”, še toliko bolj bo z Ukrajinci. Ali res ne vidi par pedi naprej. Če bi vsi tako razmišljali bi v Evropi danes ena sama država s sužnjelastniškim redom in Rusi bi za Uralom pretepali kamenje. In ena “gromozansko” velika s papežem na čelu.

    On seveda sanjari o utopični družbi, kjer bo samo mir, ljubezen, sožitje in vsi bomo živeli srečno in zadovoljno do konca svojih dni. Lepo bi bilo, če bi tako tudi bilo, vendar Putina to prav zelo ne zanima.

    Če bi mi tako razmišljali 91. leta, kaj in kje bi Slovenija danes. Neka nepomembna pokrajina nekje na zahodnem Balkanu z lutkami na oblasti nastavljenimi iz Beograda.

  18. Jože

    Tole je pa odlično! Sem na mah prebral in potem še enkrat ženi. Majnardi in Steinbcuh sta ubitačna kombinacija! Jaz sicet upam da se najtemnejši scenarij vseeno ne bo uresniču ker nas potem čaka ponovitev leta 1941 ko je en totalitarec začel teptati evropo – ker so ga prej dve leti vsi mirno gledali, in nihče ni ukrepal.

  19. Valentincic

    Bom raje tiho ker se očitno vsi strinjate z vojno do zadnjega Ukrainca in v nadaljevanju do zadnjega Evropejca.
    A je sploh še kdo sposoben trezno misliti ?

  20. Andrej Muren

    Kiks sedanega papeža, če je v mislih res imel predajo Ukrajine, je večji kot napake v medvojnem obdobju papeža Pija XII. Slednji je bil z večino evropske katoliške cerkve dejansko ujetnik fašistov in nacistov, medtem ko papež Frančišek in njegova cerkev z njim nista Putinova ujetnika, ker je v Rusiji malo katolokov. Nacisti so tudi bili sovražno razpoloženi proti Katoliški cerkvi.
    Verjetno je res upravičena bojazen, da sedanji papež kot Argentinec nima pravega občutka za evropsko politiko. Pa še precej star je.
    Manjka se nam samo še to, da Trump kot morebitni novi predsednik ZDA naredi kakšno večjo neumnost glede Ukrajine, recimo, da ji odtegne vojaško pomoč. Potem se bo Evropa, zlasti vzhodna, znašla v veliki nevarnosti.

    • Jože

      Da prihaja Trump se bojim da je zelo zelo verjento. In se strinajm z vami da se v tem primeru Evropi slabo piše. Sploh ker bo v mnogočem še bolj odvisna od Nemčije. Trump s Putinom zagotovo ne bo prijatelj Evrope.

      • Peter klepec

        Odvisnost od Nemcije ni problem, problem je le, da Nemcija ni sposobna te odvisnosti in je tudi ne bo sprejela.

  21. Noctilucens

    Kakor se sicer strinjam z bistvom – da je takšna izjava oz. miselnost nezaslišana – in mislim, da bo z njo povrhu še dodatno polariziral Cerkev samo, pa moram reči, da je v članku vse preveč stereotipnih, ne dovolj preverjenih ali niansiranih pogledov na omenjene osebe in dogajanje (tako preteklo kot današnje).

    • tohuvabohu

      Se strinjam, da v članku mrgoli površnih, posplošenih in krivičnih sodb.

      Navedba “srednjeveški imperativ o papeški nezmotljivosti” je pa sploh neumnost. Prvič, nezmotljivost se ne nanaša na vse, kar papež izreče, ampak le na verske resnice, pa še na te ne vedno. Drugič, dogma o nezmotljivosti papeža (in cerkvenega zbora) je bila sprejeta na 1. vatikanskem koncilu v 19. stoletju, torej ni srednjeveška!

      Še tole: katoliška cerkev je zelo dejavna v Ukrajini, tam delujejo tudi slovenske redovnice, slovenski Karitas pa redno tja pošilja pomoč. Tudi zato je tale članek po mojem mnenju zlonameren.

      • hanzi

        No no… ni vsaka kritika matere cerkve zlonamerna. Vsaj 2024 ne. So pa vere kjer je to še kako res in je najmanjša kritika hud greh, haram itn. Ruska pravoslavna cerkev denimo je ponekje skoraj toliko konservativna kot šiitski islam. Ni čudno, da patriarh Aleksej tako krepko podržava Putina.

        • tohuvabohu

          Seveda ne vsaka. To sem rekel konkretno za tale članek. Kot jaz razumem, je komentiranje pod članki namenjeno bralcem in ni nek forum za razpravljanje o čemerkoli. Nekateri komentatorji (zlasti pobalina Miller in Vernon) pa tule razpravljajo o vsem mogočem, obenem pa še obilno pljuvajo vsepovprek ne glede na vsebino člankov.

  22. lovadokrova

    Ta papež gre lahko z Bidenom v dom za ostarele.

  23. Dolfe

    Zelo dobra ocena. Vpliv komunajzerjev na Slovenijo je sicer še bolj negativen kot cerkveni, ampak vsega se ne da staličit v en članek.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?