Slovenska realnost je črna luknja, imenovana sistemska korupcija

Avtor: | 5. marca, 2024

Ste se kdaj zamislili nad tem, s kakšno neverjetno lahkotnostjo slovenska država operira z milijonskimi zneski, ko gre za investicije? 100 milijonov tu, 100 milijonov tam. Litijska 51 je drobiž v primerjavi z infrastrukturnimi in gradbenimi projekti, ki so bodisi končani, so v teku ali pa jih šele načrtujejo. Če gre za prometno ali železniško infrastukturo, se številke hitro dvignejo prek milijarde, podobno velja za energetiko, kjer so nam s TEŠ 6 postavili spomenik neracionalnega trošenja javnega denarja – in s tem povezane korupcije, ki je inkorporirana v delovanju “balkanske Švice”.

Slovenci imajo problem pri percepciji zneskov, ki presegajo njihovo domišljijo oziroma si jih enostavno ne morejo predstavljati. Poenostavljeno rečeno, javnost bo norela zaradi vladnega nakupa službenega BMW serije 7, če bo ta stal 100.000 evrov. Trese se gora, ko ministrica za digitalno preobrazbo in iskanje rudnih bogastev kupi 13.000 namiznih računalnikov, ki jih v bistvu nihče ne potrebuje. Kajti dobrih 6 milijov evrov, kolikor naj bi ta kaprica stala, je v očeh povprečnega Slovenca ogromno denarja. Saj tudi je, sploh če je šlo za “pošteno” preplačan posel, v katerem so odlično zaslužili posredniki.

Zaradi tega je tudi afera Litijska 51 doživela takšen odmev – ker gre za številko, ki simbolizira milijonarje. In nekaj (tisoč) milijonarjev dejansko živi med nami. Milijarderji pač ne. Zato drži paradoks, da bo v medijih precej več cirkusa zaradi luksuznega avtomobila, stanovanja v Schellenburgu ali 7,7 milijonske pogodbe, kot pa zaradi 1200 milijonske investicije v TEŠ 6 ali Drugi tir. Nauk je jasen: če ste pri koritu in načrtujete krajo javnega denarja, pustite nekaj milijonov evrov vredne projekte, namesto tega se lotite megalomanskega, najmanj milijardo evrov vrednega projekta. In seveda vztrajajte, da gre za nacionalni projekt, ki ne potrebuje sofinanciranja Evropske komisije, ECB ali kakšne druge mednarodne ustanove. Kajti tujci so tveganje, tujci pomenijo nadzor. In če je nadzor, ni korupcije.

Če torej na razmetavanje z davkoplačevalskih denarjem gledamo skozi prizmo racionalnega, potem je bil greh bivše ministrice za pravosodje Dominike Švarc Pipan pravzaprav relativno majhen. Resda je kupila razpadajočo stavbo brez parkirnih mest, v katero bo potrebno vložiti še nekaj milijonov evrov, da bo sploh vseljiva, pri čemer niti ni jasno, kako bodo investitorji rešili zaplet pri pridobivanju gradbenega dovoljenja za obnovo, ki se ga brez zadostnega števila parkirnih mest izjemno težko dobi. A bistvo je drugje: upravno ter delovno in socialno sodišče bosta čez leto, dve, ko bo Litijska 51 z nekaj dodatnimi milijoni spodobno obnovljena, dobila nove prostore. Če bodo seveda hoteli tja. Nova ministrica namreč pravi, da prostori za sodnike niso primerni.

Ste vedeli, da pa obstaja še en, sicer nerealiziran projekt nove sodne palače? Nekje v virtualnem svetu živi polnih 17 let (sic!), davkoplačevalce pa nas je doslej stal že 7,6 milijona evrov. Še enkrat: 7,6 milijona evrov je država doslej plačala za natečajne razpise, projektno dokumentacijo in ostalo papirologijo za stavbo, ki morda sploh nikoli ne bo zgrajena. Absurdno, ampak tista maketa Jureta Lebna se zdi kot osnovnošolska seminarska naloga v primerjavi s tem. Skoraj toliko, kolikor je Švarc Pipan plačala za Litijsko 51, je stala nova sodna palača v virtualni obliki. Da bi obstajala tudi maketa, mi ni znano, sem pa prepričan, da bi jo pravi ljudje s pomočjo pravega razpisa za pol milijona evrov hitro naredili.

V teatru absurda je normalno, da se čez okno, ki niti še ni zgrajeno, mečejo milijoni. Ničesar še ni, niti temeljnega kamna tega izjemnega projekta, zaradi katerega bo slovensko sodstvo čez noč zadihalo s polnimi pljuči, se rešilo notoričnih sodnih zaostankov in postalo resnično samostojno in neodvisno. In to le za 200 milijonov evrov, kolikor znaša ocenjena vrednost nove sodne palače. 200 milijonov?! Hrvati bi za ta denar zgradili most na Hvar ali Korčulo, na Islandiji pa raketno izstrelišče za sondo, ki bi pristala na Marsu. Pri nas o takšnem vesolju lahko samo sanjamo, kajti naša realnost je črna luknja, imenovana sistemska korupcija. Koliko, mislite, bo od teh 200 milijonov požrla korupcija, glede na to, da smo zdaj tudi po mednarodnih podatkih najbolj skorumpirana država v Evropi? 10 %? 20 %?!

Teater absurda pa ne bi bil pravi, če se vsaj kakšna predstva ne bi dejansko odigrala v gledališču. Denimo v ljubljanski Drami, ki že dlje časa grozi, da se bo po več kot stoletju podrla, ob vsakem večjem nalivu pa se njena stopnišča spremenijo v kaskadne slapove. Projekt prenove SNG Drama je uradno že v teku, arheologi že pol leta praskajo po jamah okoli zgradbe, h kateri nameravajo prizidati podoben hladilnik, kot so ga pred leti k ljubljanski Operi. Slovenska obsedenost z obnovami je neverjetna, če bi tako počeli Avstralci, svet nikoli ne bi občudoval sydneyske opere. Pri nas pa se ne sme podreti ničesar, bognedaj, da se premakne kak kamen. Še tisti stari kostanj pred Dramo so sprva hoteli izruvati in preseliti na varno. Za borih 100.000 evrov. Na koncu so si premislili. Pa ne zaradi denarja, verjemite.

O tem, koliko bo dejansko stala prenova ljubljanske Drame, pa v prihodnjih dneh. Zgolj kot namig: če je nova sodna palača ocenjena na 200 milijonov, potem bi se v slovenskem teatru absurda zdela polovica manj za obnovo Slovenskega narodnega gledališča, ki bo kmalu praznovalo 115 let, še relativno razumna. Pri kulturi pa res ne bomo varčevali, lepo vas prosim!

Prispevek je bil pod naslovom “Ne sloni, milijoni letijo po nebu” izvirno objavljen v tedniku Reporter.

31 komentarjev

  1. APMMB2

    Sistemska korupcija se kar sama prijavlja v medijih. Danes objavlja Triglav, da je poslovno leto zaključil z 18 milijoni dobička.
    Takšen dobiček je dosegala NLB leta in leta in vsi so hvalili vodstvo,ki je s svojo sposobnostjo doseglo odličen rezultat. Sedaj je NLB v privatnih rokah in dosega polmilijardni dobiček. Transparentno poda poročilo in rezultat pslovanja.
    Kolikšen je dejanski dobiček Triglava, bi morala preveriti policija.
    Izvdeli bi lahko v katero oazo je odtekel dobiček, z malo sreče pa tudi kateri Žibert si ga je vtaknil v žep.

    • Miller

      Lahko je imeti dobiček, če vsako leto podražiš OBVEZNO avtomobilsko zavarovanje.

  2. Miller

    V Sloveniji vlada na vsakem milimetru korupcija. Državljanska. Neodvisno od politične usmeritve.

    Med omenjene slone v članku je potrebno dodati še vse luknjice in luknje, kjer povsod pušča in se nakaplja več kot so omenjeni zneski.

    Glavni akterji, ki niso nikjer zavedeni so upravniki večstanovanjskih stavb, vodje vzdrževanj in investicij v državnih institucijah, v podjetjih v državni lasti, do izobraževalnih, športnih pa do kulturnih ustanov.

    Če začnemo samo z beljenjem takih ustanov, menjave parketa itd in itd, se za celo državo naberejo milijarde, ki skrivnostno poniknejo.. Občasno se jih vidi na Hrvaškem v obliki jaht in vikendov, levih in desnih.

    • Peter Klepec

      Najhuje je, da vsak drzavljan pri sebi vidi korupcijo ko tnekja pozitivnega, v stilu “znajdi se”. Tako kot vcasih pri tihotapljenju.

      • Miller

        Kažemo na slone, kobilice pa pustošijo…

  3. slavkope

    Medtem ko nas mediji zvesto obveščajo o razmeroma skromnih finančnih lumparijah in zlorabah pristojnosti ter pooblastil na na pravosodnem ministrstvu in ministrstvu za digitalno prihodnost, komaj kaj pricurlja v javnost o mnogo večjih in usodnejših lumparijah ter zlorabah pooblastil na infrastrukturnem ministrstvu.

    Tam so se očitno kampanjsko zagnali v luksuzne obnove železniških postaj in spregledali, da bi bilo potrebno večjim hitrostim ter večji varnosti prometa v prid najprej in prednostno obnoviti ter varnostno-tehnično posodobiti železniške proge.

    No, morda pa se le jasnovidno pripravljajo na nadaljnje zamude in zastoje na ne-obnovljenih in ne-posodobljenih železniških tirih ter ponujajo vse bolj razredčenim potnikom namesto dinamičnih prevozniških uslug vsaj statično udobje za brezupno čakanje na prenovljenih postajah.

  4. APMMB2

    Golobov proračun je za 3 milijarde višji od Janševega. Če ga na hitro ocenimo, bo Slovenija dobila manj.Plače in pkojnine se bistveno ne bodo povečale, ifrastruktura ne bo bistveno boljša, tudi podsistemi: šolstvo, zdravstvo, kultura ne bodo na boljšem.
    Kam bo torej šlo teh 3 milijarde?
    V času samostojna Slovenije je tako izpuhtelo vsaj 100 milijard.
    Nimamo niti enega miljarderja,kar imajo vse tranzicijske države. Kje je potem teh 100 milijard?
    So pokradene, zato si tatovi ne upajo denar deponirati v domačih bankah.Ne upajo ustanoviti podjetij. Denar skrivajo. Kje je denar Janeza Zemljariča? Kje je denar Ivana Zidarja? Kje e danar tajkunov?
    Gre za 100 milijard, ki ne morejo kar tako izpuhteti.
    Tožilstvo, policija, računsko sodišče, KPK in najrazličnejše reiskovalne komisije prikrivajo ropanje.
    Ljudje pa volijo Goloba. Kdo bo naslednji?

  5. leiito

    Izvirni greh je, da po 30 letih še vedno nimamo osnovne funkcije države, neodvisnega in učinkovitega pravosodja in s tem občutka temeljne pravičnosti v državi. Sodna veja oblasti se je z osamosvojitvijo preobrazila hardversko, stavbe so dobile nove table, softver je ostal pa enak, isti ljudje z isto mentaliteto, organizacijsko kulturo in vzorci obnašanja. Hkrati je vsakršna resna reforma pravosodja nemogoča, stroka ni enotna, nosilcem privilegijev ustreza status quo, nihče v politiki pa nima dovolj vizije, volje in politične moči, da bi lahko maziljenim vsilil spremembe od zunaj.

    Nekaj lahko pomagajo sistemske rešitve, npr. a priori presumpcija koruptivnosti javnih uradnikov, priznanje, da so skušnjave velike, moralne norme pa šibke, pri javnih naročilih bi morali izhajati iz predpostavke, da je korupcija pravilo, ne izjema, kazni za zlorabo javnega denarja bi morale biti strožje in procesuiranje hitrejše, morda na posebnem sodišču, morali bi nagrajevati, tudi denarno, žvižgače in skesance in jim jamčiti varnost, če bi nekdo pravočasno opozoril na Litijsko, bi davkoplačevalcem prihranil vsaj €10 mio, to je vredno 10% nagrade zanj.

    Vendar se bojim, da je prepozno, da so se nam parazitski “naši” zaredili tako globoko, da je njihovo obvladovanje pravosodja, medijev, kulture, inteligence, “nevladnikov”, paradržavnih podjetij itd. tako totalno, da smo obsojeni na kohabitacijo, kjer 99% navadnih ljudi, neto vplačnikov v proračun, neprostovoljno financira luksuz in ekscese 1% privilegiranih elit, prejemnikov javnih sredstev.

    Sistem “naših” je družbo razslojil na neto vplačnike v proračun, delavski in srednji razred, in na prejemnike božje mane v obliki javnih sredstev. Pri nas ne obogatiš s podjetništvom, na prostem trgu, temveč z monopoli in s črpanjem javnih sredstev, naši so vsi po vrsti obogateli na ta način, Golob, Musarca, Jankovič, Fajonkla…, otroci ne sanjajo, da bi bili Akrapovič ali Boscarol, domnevni izkoriščevalci delavstva, temveč da bi bili zaposleni na RTV, ministrstvu ali pri paradržavnem monopolistu, kjer niso ranljivi za tržne sile, imajo absolutno varnost zaposlitve in zajamčene plače iz javnih sredstev.

    Levičarji iz Šelenburga čutijo naravno potrebo po segregaciji, po bivanju v luksuznem getu a la Šelenburg, med sebi podobnimi, kjer se jim ne bo treba mešati z navadno rajo, iz Šelenburga in z Maldivov se “fajtajo” za “človekove pravice” in velik del volilcev žal ne sprevidi hipokrizije nove klase, maziljenim verjame in si celo želijo postati eden od njih, nekoč si časten človek ni želel biti na grbi drugih ljudi, ni želel biti parazit, danes je to kot kaže legitimna aspiracija, ultimativni statusni simbol, nekakšen neofevdalizem, kjer privilegirani črpajo rento iz države kot so jo nekoč iz zemlje.

    Največji sovražnik temu neofevdalizmu je prosti trg z zdravo konkurenco, svobodna izbira in zasebna lastnina, zato tako nasprotovanje odpravi prisilnih naročnin in monopolov ter “privatizaciji” zdravstva in šolstva, antiteza klientelizmu in rentništvu je ekonomska svoboda, pravica do svobodne izbire zdravnika, zavarovalnice, medija, na katerega se boš naročil, dobavitelja električne energije itd.

    • P.Kos

      9:36
      Hmmm, kaj pa vem, kaj naj si mislim?!
      Vse res in btw. ni prav, da kradejo. Očitno drži, da gre za sistemsko korupcijo oz. politični dolgoprstni kriminal, ki je tako značilen za vse države, ki niso konkretno obračunale s fašisti, ki se zelo radi poimenujejo za levičarje – vsaj socialiste. Pri nas v Sloveniji tega nismo storili. Pa bomo. Smo bolj počasni, vendar bomo! Tudi “štanga”, ki jo drži policija s tožilstvom in sodstvo je del te korupcije, saj jim kraja našega denarja drugače ne bi uspevala.
      Zelo žalostno je tudi, da novinarji, ki bi morali biti luč družbi, le to sabotirajo -ugašajo. Vendar oko se privadi tudi na temo in izostrijo se drugi čuti; npr. branje med vrsticami.
      Tudi v tem prispevku me zelo moti banaliziranje t.i. litijske, pa računalnikov, pa ne nazadnje BMW-jev itd., ki naj bi bili zgolj kaprica(?!); če gre, gre.
      Upam, da je zgolj slučaj, da sem ob tem pomislil na opravičevanje dodeljene provizije odvetnici.
      Osebno menim, da je zakon dokaj jasen kaj je korupcija.
      V nasprotju z Zdenko Cerar, materjo etičnega bivšega PV, menim, da je vsaka(!) lumparija na nivoju državnih uslužbencev in funkcionarjev kriminal, ki bi ga organi pregona morali preganjati, novinarji pa obelodanjati, ne pa ugašati luči in kamer, da podgane lahko bežijo

  6. ren

    Zaradi korupcije ljubljanski žepan janković neumorno gradi. Ne zato, da bi ljudje kaj imeli od mesta, temveč zato, da pod mizo dobi koruptivne milijone.
    Ker pa so ljudje v Lj. povsem brez moralnih standardov, se po komentatorskih portalih pojavlja množica “pohval” jankovića po temle vzorcu: “Meni je vseeno, če janković ukrade 10 milijonov, važno je, da je nekaj naredil za Ljubljano.”
    Zaradi takih moralnih standardov imamo zdaj v vseh pogledih najhujšo vlado po osamosvojitvi.
    Bog nam pomagaj, nismo še na dnu!

    • Miller

      @ren, praviš: “Meni je vseeno, če janković ukrade 10 milijonov, važno je, da je nekaj naredil za Ljubljano.”

      Tega ni nikoli nihče rekel, da mu je vseeno o 10 mio to je mantra Norovcev24…, da pa je naredil več, kot v 200 letih vsi njegovi predhodniki, pa je na pladnju. In Ljubljano spremenil v moderno, prepoznavno in TUDI zaželeno turistično destinacijo. Samo poglej polnosti hotelov.
      Da se je “znašel”, ja kdo pa se v tem slovenskem karnevalu ne ? VSAK OD NAS, če ima možnost ! Še cerkveni “zvoni”.
      Tudi maršal Twito je dobro opravljal delo pv, ker se je enormno zapufal. Zakaj pa ne..

      • ren

        “Meni je vseeno, če janković ukrade 10 milijonov, važno je, da je nekaj naredil za Ljubljano.”

        To sem prebral na komentatorsken forumu časnika Dnevnik pred leti, ko je komentiranje na Dnevniku še bilo. Takrat sem tudi takoj reagiral in temu “častnemu” človeku odgovoril.

        • Miller

          Izjava enega ali stotih na forumu, ni mišljenje 300.000 ljudi.

          • ren

            Prej napišeš takole:

            “Tega ni nikoli nihče rekel, da mu je vseeno o 10 mio to je mantra Norovcev24…”

            Potem pa napišeš: “Izjava enega ali stotih…”

            Odloči se!!!!

      • Jaka Brus

        Svetlana M. ” kaj pol če Župan nekaj v žep pospravi, bistveno da je LJ najlepše mesto daleč na okoli !

      • Peter Klepec

        re:…Zakaj pa ne..

        Zato, ker je enkrat vse potrebno vrniti. Sicer dobis YU ali pa vsaj Grcijo.

      • bogo

        Miller, ker si moder in razmišljujoč človek, predlagaj v zakonodajni postopek Zakon o legalizaciji dosedanje korupcije ter odpravo prihodnje korupcije. V prehodnih določbah pa določiti, da se dosedanja korupcija udejanjena pod vodstvom Župana Jankoviča, z dodatkom, da je županom dovoljeno posiljevati občanke legalizira.
        Zakon bi razrešil večno mantro od Rima dalje ali je korupcija dovoljena. Naj jo zakon dovoli, kajti potem ne bomo imeli nikakršne korupcije. Poslovanje z državo se bo razjasnilo. Vedelo se bo koliko stane posamezen uradnik, na okencu toliko, vsi do župana pa malo več.
        Prepričan sem, da bi tak zakon spodbudil marsikatero gospodarsko dejavnost v državi Sloveniji. Denar bi od naših državljanov začel pritekati v Slovenijo. Tistih 100 milijard o katerih piše APMMB2.
        Še nekaj. Kar naenkrat bi izpadli z vseh lestvic korumpiranih držav.

  7. Miller

    En tank stane v povprečju toliko kot Litijska 51, cca 7+ miljonov. 28 smo jih šenkali v UA. + 35 oklepnih vozil.

    Litijska 51 je ostala doma.
    Ups…

    • Andrej

      Ni treba kaj dosti filozofirat in delati znanstvenih ekspozejev glede korupcije:zgoljdba prebliska inod tu dalje se preustimo domisljiji…:
      Ad 1:pripreve na sicer nerealiziram projekt na reki Neretvi:…a jebigs moj jarsn Robert,doktor Golob on ce to ucinit za 15 % itd,itd
      Ad 2:kose Mussrca hvali o wundermanshu Darku Horvatu,to je cistlcu slovenskih bank za lon pa kapnee kaksen Rols Royce in Maseratti …
      potem je vse jasno.Dalje je vse jasno

  8. deni

    Golobova vlada ni ne leva in desna. Leva je samo v floskulah, ki jih neizmerno rada trosi naokrog in seveda denar, ki ni njen, oziroma od njenih ministrov do vseh birokratov, ki so prisesani na proračunske finance. To je t.i. Novi razred, ki če je ob nastanku KP še imel neke ideje o izboljšanju položaja delavstva, potem sčasoma postal popolno nasprotje.

    S komunistično frazeologijo je pumpala narod, kako smo vsi enaki in s tem lastniki vsega državnega imetja, ki so ga prej zaplenili zasebnikom. Če ne pa jih je postavila za direktorje in ti zaradi bivših buržoaznih grehov toliko bolj lojalni. Lastnik je bil Novi razred, ki se je zgledoval po starem Egiptu in potem po Cerkvi. V cerkveni hierhiji tudi ni bilo točno določeno kdo je lastnik, ker je bil le ta kasta okrog papeža na vrhu piramide.

    So pa komunistični oblastniki z najbolj brutalnimi prijemi v zgodovini prišli do oblasti in tem postali en in edini lastnik in upravljalec vsega premoženja. To je lepo popisal Džilas, četrti najmočnejši človek po rangu v komunistični hierhiji in ko je sprevidel vso pokvarjenost t.i. Novega razreda je postal največji kritik sistema. Zato je tudi izstopil iz partije. So ga zaprli, vendar bi se ga Stari tudi pritlehno znebil, ampak bi zaradi Džilasovega ugleda v tujini izgubil marsikatero finančno ugodnost in ga je moral celo izpustiti zaradi posredovanja Zahoda

    Ta sedanja kasta je produkt njihovih sorodnikov, ki so se okoristili s prejšno oblastjo. Novemu razredu gre izključno samo za oblast in denar in se ne ozira na ljudi. Tekmeca, oziroma desnico pa je potrebno do kraja diskreditirati, ker jim je nevarna. Oziroma, nikdar ne dopustiti, da pride še kdaj na oblast. Najbrž ima tudi Janša spodrsljaje, ampak bi komunisti vsakega potunkali, ki bi jim postal nevaren. Slučajno je zdaj SDS in bodo do volitev naredili prav vse, da slučajno spet ne pride na oblast.

    Zdaj pa k tem silnim “nacionalnim” projektom. Ne to ni popoplavna obnova, ampak železniške postaje. Tiri in ostala infrastruktura pa še iz Avstroogrske in potrebuje vlak iz MB do LJ menda tri ure in pol. In vsaka investicija se je od predvidenega predračuna dvignila za 40 do 100 in več milijonov. A ni nekam v nebo vpijajoče in bi se morala vsakemu normalnem človeku prižgati rdeča luč.

    Menda naj bi samo Jeseniška ŽP stala za dva karavanška predora. Da se naprej ne našteva. Zakaj ti silni ” projekti. Iz enega samega namena, s korupcijo si nagrabiti čimveč. Saj korupcija ni iznajdba današnjega časa, je bila, je in bo. Ampak po Džilasovo je komunistična oblast, oziroma njen vrh piramide najbolj do skrajnosti izkoristila svoj vpliv. Ljudstvu pa trosila drobtinice in s frazami Delavcu čast in oblast manipulirala z ljudstvom. Obenem pa delavec ni smel stavkati, ker bi kot lastnik stavkal proti sebi. Pač paradoks.

    Prav zato se ne gre čuditi tej vladi in njenemu načina vladanja. Projekt kot TEŠ je bil samo en projekt, medtem, ko so ti projekti “nacionalnega pomena” “razdrobljeni in kot taki plen več ali manj enega samega ponudnika, če so slučajno trije pa so si vsote neznansko podobne, razlika samo v tem, da so vse neizmerno podražile. Ampak kartelnega dogovarjanja Slovenija ne pozna, mar ne.

    • Peter Klepec

      Treba se je pregristi skozi “Vzporedni mehanizem…” Sicer malo utrujajoce branje, ampak prides do zakljucka, da je to za SLO od vsega zacetka, pa do danes edini nacin delovanja in da ga 1991 prav zato niso mogli, znali ali hoteli resetirati. Ker niso vedli kaj vse se bo sesedlo.

  9. Miller

    Nekdo je pred časom povedal resnico, da ljudje – volivci nimajo občutka in ne trznejo, če se jim omeni, da je neka stranka “pobasala” miljardo ali petsto miljonov.

    Takoj pa skočijo v luft, če je govora o 300 evrih. Primer Pivec ali oni s sendvičem.
    To kaže, kako smo Slovenceljni majhni in kje je naš nivo.

  10. Peter klepec

    Zelo enostavno! Prekinite insiderstvo s tem, da najamete tuje firme, ki niti ne vedo kje je SLO. Ti bodo neobremenjeni, ce ne bodo smeli zaposlovati domacinov juzno in vzhodno od Alp.
    .

    • Peter klepec

      …ceprav, na tako majhni lokaciji je skoraj nemogoce prepreciti kartelske dogovore.

  11. prask

    Samo ena primerjava:
    Burj Khalifa – z 828 metri najvišja stavba na svetu (preko 300.000 m2 površine), je stala 1.5 milijarde dolarjev. Torej le nekaj več kot TEŠ6.
    Ali je treba sploh še kaj dodati…

    • jaz

      Je…le vkup, le vkup uboga gmajna, heja, hejo…
      ….za staro pravdo zdaj bo drajna, heja hejo.

      • Rokovnjac

        Ali pa tista:”Ves mama,zakar sem umrl,bi hotel se enkrat umreti!

        • jaz

          Rokovnjač raje, ….za kar sem umrl, bi hotel še enkrat živeti..

    • Jože

      Drži. Tudi to je res da če bi pred 30 leti uspeli obvladati korupcijo, danes razpolagali z najmanj 30 milijardami dolarjev … kar je 20 Burj Khalif 🙂

      • P.Kos

        Hmmm, kaj pa vem, kaj naj si mislim?!
        Vse res in btw. ni prav, da kradejo. Očitno drži, da gre za sistemsko korupcijo oz. politični dolgoprstni kriminal, ki je tako značilen za vse države, ki niso konkretno obračunale s fašisti, ki se zelo radi poimenujejo za levičarje – vsaj socialiste. Pri nas v Sloveniji tega nismo storili. Pa bomo. Smo bolj počasni, vendar bomo! Tudi “štanga”, ki jo drži policija s tožilstvom in sodstvo je del te korupcije, saj jim kraja našega denarja drugače ne bi uspevala.
        Zelo žalostno je tudi, da novinarji, ki bi morali biti luč družbi, le to sabotirajo -ugašajo. Vendar oko se privadi tudi na temo in izostrijo se drugi čuti; npr. branje med vrsticami.
        Tudi v tem prispevku me zelo moti banaliziranje t.i. litijske, pa računalnikov, pa ne nazadnje BMW-jev itd., ki naj bi bili zgolj kaprica(?!); če gre, gre.
        Upam, da je zgolj slučaj, da sem ob tem pomislil na opravičevanje dodeljene provizije odvetnici.
        Osebno menim, da je zakon dokaj jasen kaj je korupcija.
        V nasprotju z Zdenko Cerar, materjo etičnega bivšega PV, menim, da je vsaka(!) lumparija na nivoju državnih uslužbencev in funkcionarjev kriminal, ki bi ga organi pregona morali preganjati, novinarji pa obelodanjati, ne pa ugašati luči in kamer, da podgane lahko bežijo.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar


Evropske volitve: recikliranje “znucanega” Antijanša sentimenta prek trave, Palestine in evtanazije

Zadnje dni smo deležni precej intenzivnega uvoda v kampanjo za volitve v Evropski parlament. Ob žalostnem propadanju, samodestrukciji Socialnih demokratov, lahko spremljamo tudi nekakšno “die hard” politiko vladajoče Svobode, ki želi državljane v stiski zaradi katastrofalnega vladanja z različnimi medijskimi spini odvrniti, preusmeriti od vseh njenih napak, laži, zablod in ponovno, vsaj deloma, prebuditi ideološki antijanša sentiment, ki jih je izstrelil na oblast.

Legalizacija “trave”? Kulturna vojna na področju omame

Zadnja v sklopu referendumskih pobud, ki so razgibale dogajanje na domačem političnem parketu, je bila pobuda stranke SDS, da bi državljane Slovenije na posvetovalnem referendumu povprašali o tem, ali se strinjajo, da je potrebno predstavnike ljudstva, ki sedijo v parlamentu, testirati na prepovedane droge. Povsem resna ta pobuda SDS ni. A tudi povsem neresna ni.

Referendum o češnjevem cvetu

V teh aprilskih dneh prezgodnjega poletja mi je topel veter s kupom bledih cvetov na prag prinesel spomin na čudovit iranski film Vonj češnje. Avtor scenarija je Abbas Kiarostami, ki je film 1997. leta tudi režiral. Kiarostami je bil eden prvih iranskih režiserjev, ki je v devetdesetih vzbudil pozornost svetovne javnosti za iransko kinematografijo. Film prikazuje križev pot običajnega moškega poznih srednjih let, ki se odloči, da bo končal svoje življenje. Toda za to dejanje potrebuje nekoga, ki bi mu pomagal napraviti “samomor”. Torej se znajde v položaju, ki bi mu danes politično korektno rekli: pomoč pri prostovoljnem končanju življenja.

Ko je Iran poslal drone nad Izrael, je Milan Brglez zaman molil za zmago

Kongres vladnih socialnih demokratov, ki je vrhunec doživel v soboto zvečer po srednjeevropskem času, je po naključju sovpadel z začetkom novega bližnjevzhodnega konflikta, potencialne vojne med Iranom in Izraelom. Ko so delegati premlevali rezultate prvega kroga glasovanja, so iranski droni in balistične rakete že leteli proti Izraelu. Po zaslugi delegatov, ki so s pičlimi 10 glasovi prednosti za naslednika Tanje Fajon izvolili Matjaža Hana, Milan Brglez ne more postati zunanji minister, kar je morda celo boljša novica kot ta, da je Han novi predsednik socialnih demokratov in da je na nek način “upokojil” staro gardo s Kučanom na čelu, ki je navijala za Brgleza. Vseeno pa ne gre spregledati, da je Brglez ne glede na vse prejel visoko podporo, zato SD ostaja še naprej razdeljena. Bo Matjaž Han res rešitelj svoje stranke ali le njen stečajni upravitelj?

Kučanova poslednja bitka: Predsedniške volitve v SD

Stranka socialnih demokratov (SD) bo na sobotem kongresu v ljubljanskem hotelu Union volila novo vodstvo. Nekdanji tovariši bodo po le nekaj letih zamenjali svoje vodilne kadre, ki jih je načela afera Litijska 51. SD je ob Janševi SDS edina še preživela stranka slovenske tranzicije. Samo ti dve stranki sta obstali vseh teh dolgih in burnih trideset let, vse druge stranke, gibanja in liste so bodisi mlajši bodisi počivajo na političnem pokopališču. Sobotne volitve novega predsednika SD bodo zato tudi simbolni spopad za prihodnji koncept slovenske socialdemokracije, če seveda verjamemo v njen obstoj, izvolitev Brgleza ali Hana pa bo v marsičem res poslednji poskus stare garde, da še naprej upravlja s stranko, ki si jo predstavlja kot naslednico nekdanje Zveze komunistov.

Namišljeni strelski pohod in realne organizacijske bombe v delovanju vlade in policije

Za Slovenijo je precej stresen teden, ki ga je zaznamoval preplah zaradi grožnje s strelskim napadom na šole. Informacije o ogrožanju otrok so vedno zahtevno področje za vse: za odgovorne, politike, starše, učitelje in učence, zato dovolj jasnih in pomirjojočih odgovorov na vprašanja državljanov nikoli ni. Zmeda je zato deloma logična. Je pa ta, zaenkrat neškodljiv “eksperiment” ali obremenitveni test, kakorkoli že hočete, pokazal na dve ključni stvari: precejšnjo neusklajenost, (ne)pripravljenost vodstva Policije in celotne vlade, da se strokovno sooča s takšnimi in podobnimi grožnjami ter jih hitro, strokovno razišče, in še večjo vladno nesposobnost komuniciranja takšnih kriznih dogodkov z državljani.

Vladni sklad za medijski mir

Razdeljevanje državnega denarja po političnih ali celo klientelističnih “merilih” je seveda nepošteno. Vendar pa ni moj namen, da bi moraliziral o tem, kako se sredstva iz medijskega sklada razdelujejo po tako očitno subjektivnih kriterijih, da kdor ni naš, ne bo dobil nič. Res je, to je grdo in kaže na popolno izgubo občutka za spodobnost. Včasih so se politiki vsaj pretvarjali, da jim ni vseeno. Vsekakor pa največji problem našega medijskega prostora ni pluralizem. Niti to ne, da večji del medijskega mainstreama gravitira na levo. Se jim pač splača oziroma so kadrovsko tako sestavljeni, da drugače enostavno ne morejo. Edini pravi in resni problem slovenskih medijev je ta, da so v večini primerov slabi.

Deklica Danka in transgeneracijski prenos travme

Zgodba srbske deklice je tako šokantna, da se nočem niti spuščati v podrobnosti. Srbi, ki so pred letom ali dvema doživeli strelski pohod 13-letnika, očitno dobro seznanjenega s kazensko odgovornostjo mlajših mladoletnih oseb, se lahko zdaj ponovno sprašujejo, kaj se (jim) dogaja. Toda tudi tokrat je odgovor iskati v vprašanju t.i. transgeneracijskega prenosa travme. Generacija, ki podeduje nerazčiščeno, zlasti pa pravno in moralno nesankcionirano patologijo svojih (starih) staršev, neizogibno doživi soočenje z nepredstavljivo fenomenologija zla.