24. februarja 2022 okoli 5. ure zjutraj so oborožene sile Ruske federacije na ukaz predsednika Vladimirja Putina in brez vojne napovedi iz zraka, kopnega in morja napadle Ukrajino. Čeprav je bil v prvih urah videti, da bodo komandosi in padalci iz desantnih enot, ki so uspeli za nekaj časa zavzeti osrednje kijevsko letališče Gostomel, vzpostavili mostišče, s čemer bi zalednim ruskim silam omogočili izkrcanje iz letal takorekoč na vhodu v Kijev, načrt ni uspel. Ukrajinska vojska je napadalce razbila in uničila dvomestno število starih sovjetskih transportnih helikopterjev. Naskok na Kijev, ki ga je načrtoval Kremelj in ki bi pomenil, da v roku 24 do 48 ur zavzamejo ključne državne institucije, vključno s predsedniško palačo, se ni posrečil. Putinove sanje, kako bi njegovi specialci prijeli – kot ga je imenoval – “neonacista” in “narkomana” Volodimirja Zelenskega, je padel v vodo, podobno kot ideja o zasedbi celotne Ukrajine.
V prvih urah, dnevih in tednih vojne po 22. februarju 2022 je ruska armada pokazala vse pomanjkljivosti, ki so se nabirale po razpadu Sovjetske zveze leta 1991. Oklepniki in tanki so ostajali na cestah, zatajila je tudi logistika, okrba z gorivom, vojakom je zmanjkalo hrane in pijače, zaradi česa so začeli ropati trgovine in bencinske črpalke. Marsikdo, ki je doživel našo desetdnevno vojno leta 1991, se je spomnil na podobno usodo propadle Jugoslovanske armade. Tako kot so nekoč zatajili beograjski generali, so se tokrat precej ušteli ruski vojaški strategi, ki so invazijo na Ukrajino slabo načrtovali in vse adute stavili na element presenečenja.
Ukrajina se brez pomoči ne more obraniti, kaj šele zmagati
Po dveh letih je jasno, da Ukrajina vsaj v smislu konvencionalne vojne ne bo poražena in ne bo padla. Po prvem šoku in izgubi tretjine ozemlja se je “spravila skupaj” in uspešno ustavila ruski prodor. Na srečo si beloruski samodržec Lukašenko vseeno ni upal sodelovati v tej vojni, sicer bi njegova vojska Ukrajino napadla v hrbet. Težava, s katero se napadena država sooča praktično od prvega dne vojne, se imenuje orožje. Ukrajina ni imela in še vedno nima dovolj orožja, s katerim bi se učinkoviteje zoperstavila agresorju. V zadnjih dveh letih je sicer dobila več sto zahodnih tankov, artilerije, raketnih sistemov krajšega dosega in v prvi fazi zlasti na tisoče izjemno učinkovitih protitankovskih raket, s katerimi so Ukrajinci metali v zrak Putinove tanke. Tudi droni, s katerimi s prevzeli pobudo na Črnem morju in potopili takorekoč večino nekoč slavne ruske črnomorske flote, so se izkazali kot neprecenljivi. Vseeno pa Ukrajina še vedno nima zahodnih vojaških letal in raket srednjega ali celo dolgega dosega; že z nekaj eskadriljami vojaških letal tipa F-16 bi lahko bolje zaščitila svoj zračni prostor, kamor si ruska letala ne bi več upala, predvsem pa bi lahko letala prestrezali preden bi izstrelili rakete na ukrajinske cilje iz svojega zračnega prostora. Rakete daljšega dosega pa bodo ključne zlasti pri načrtih za ponovno osvojitev okupiranih ozemelj, zlasti Krima, kar je očitno še vedno ena izmed ukrajinskih prioritet. V vsakem primeru pa Ukrajina potrebuje še več sistemov protizračne obrambe.
Ne glede na pomanjkanje letal in raketnih sistemov se je v zadnjih mesecih izkazalo še nekaj: Ukrajina ima občutno premalo zalog streliva, zlasti topniških granat, kar je ključno pri ohranjanju položaja na froni. Prav zaradi zavlačevanja s pošiljkami streliva so se Ukrajinci po Novem letu znašli v defenzivi, na kar so bili Rusi posebej pozorni in so zato le še stopnjevali svoje napade. Prvi rezultati so že tu – ruska vojska je uspela ponovno zasesti mesto duhov, imenovano Avdiivka, kar je za Putina, ki ga 17. marca čakajo volitve, zagotovo dragocen uspeh, ki ga bo njegova medijska propagandna mašinerija potencirala do te mere, da bo ruska javnost verjela, da je ruska armada praktično tik pred Kijevom …
Drži, da je Ukrajina v vojaškem smislu tako odvisna od zahodne pomoči, da brez nje verjetno ne bi dolgo zdržala, kar pomeni, da bi bila prisiljena začeli poganja z Rusijo o premirju, kasneje pa pristati na Putinove pogoje glede mirovnega sporazuma. V intervjuju s Tuckerjem Carlsonom, ki je edini zahodni novinar (medij), s katerim se je v zadnjih letih pogovarjal Vladimir Putin, smo denimo zaznali precejšen poudarek na želji po sklenitvi miru v Ukrajini. Ruski predsednik je to večkrat omenjal, najbrž tudi v povezavi z ameriškimi volitvami, na katerih bo Kremelj ponovno z vsemi silami stavil na Donalda Trumpa.
Putin skratka vzbuja vtis, da se zavzema za mir, obenem pa njegova vojska prav zdaj silovito napada takorekoč na vsej frontni črti. Za Evropo in ZDA kot tudi vse ostale ukrajinske zaveznice je ključno, da napadeni državi še naprej nudijo vojaško pomoč, ki je že od samega začetka transparentna, kar sicer v javnosti vzbuja mešane občutke, tudi kritike. Vendar je prav tako, živimo v svobodnem in demokratičnem delu sveta. Ruski režim, na drugi strani, kupuje orožje in strelivo skrivaj, daleč od oči javnosti, od proslulih režimov, kakršna sta Iran in Severna Koreja. Koliko milijonov kosov topniških granat so Rusi kupili od dinastije Kim, verjetno ne bomo nikoli vedeli. Vemo pa, da na evropska tla že nekaj mesecev letijo severokorejske balistične rakete in da evropska mesta in vasi že poldrugo leto bombardirajo iranski droni. Ta vojna je, bodimo pošteni, že dolgo svetovna vojna.
Ruski demografski šok
Seveda je Rusija na bojišču še vedno močnejša, vendar njene zaloge kopnijo, kar dokazuje, da je bila določene vrste orožja, zlasti pa streliva prisiljena kupovati od držav, ki so na črnem seznamu mednarodne skupnosti. Ruska industrija se je v veliki meri osredotočila na vojaško proizvodnjo, za vojsko je letos predvidena kar tretjina državnega proračuna, kar so podatki, ki spominjajo na nekdanjo Sovjetsko zvezo. V resnici je Putinova Rusija po 22. februarju 2022 v marsičem stopila nekaj korakov nazaj in se postavila v vlogo nekdanje komunistične supersile. Putinov besednjak je poln izrazoslovja, za katerega smo na Zahodu verjeli, da je izumrl pred osemdesetimi leti. Ruska propaganda je preprosta, a brutalna. V Združenih državah in Evropi nismo povsem imuni nanjo. Ocenjuje se, da tudi v Sloveniji 20 do 25 odstotkov ljudi verjame Putinu in misli, da je vojna v Ukrajini posledica dejavnosti zveze NATO in da se Rusija zgolj brani. V ZDA ima Putin celo odkritega občudovalca – Donalda Trumpa. Nekdanji predsednik, ki občuduje Putinovo avtokracijo in bi jo z veseljem uvedel tudi doma, če bi jo lahko, obljublja, da bo v primeru, če 7. novembra letos postane ameriški predsednik, vojno v Ukrajini končal v nekaj dneh. V čigavo škodo, vemo.
Vseeno pa ruski vsakdan ni tako idiličen. Tokrat puščamo ob strani vse razsežnosti despotskega režima, ki ga je uvedel Putin in zaradi katerega umirajo praktično vsi, ki dvignejo glas proti njemu (zadnja žrtev stalinističnega Kremlja je bil Aleksej Navalni, skoraj istočasno pa so profesionalni likvidatorji obveščevalne službe FSB v Španiji ustrelili ruskega vojaškega pilota Maksima Kuzminova, ki je lani prestopil na ukrajinsko stran, za to dobil nagrado in se potem preselil na špansko riviero). Ko govorimo o ruskem vsakdanu mislimo na socialne in ekonomske posledice vojne v Ukrajini. Da so se stroški za vojsko v zadnjih dveh letih dvignili za 300 odstotkov, lahko razumemo. Da bo šlo kmalu 8 % celotnega BDP za financiranje te vojne, prav tako ni nič neverjetnega. Tisto, kar vzbuja dvom v rusko prihodnost, je zlasti orjaški osip najbolj aktivnega, propulzivnega dela prebivalstva, torej mlajših moških, ki jih je v Putinovi Rusiji danes že dober milijon manj kot leta 2022. Ocenjuje se, da je v strahu pred vpoklicom kot tudi zaradi želje po bolj normalnem, zdravem življenju iz Rusije pobegnilo najmanj 800.000 Rusov. Na ukrajinski fronti jih je za vedno ostalo ali pa so se vrnili ranjeni nadaljnjih 300.000.
Vsekakor so to celo za Rusijo, ki že leta beleži negativen naravni prirast, ogromne številke. Putinu je sicer uspelo tako sfrizirati statistiko, da se javno hvali, kako je Rusija po začetku vojne v Ukrajini na vseh področjih močno napredovala in da je postala celo največje gospodarstvo v Evropi. Na forumu v Tuli je ruski predsednik za letošnje leto suvereno napovedal 2,6 odstotno gospodarsko rast, s čemer je v prvi vrsti nagovarjal domačo javnost, deloma pa tudi (nove) strateške partnerje, zlasti tiste iz skupine BRICS.
Sankcije: tiha voda bregove dere
Ne glede na retoriko Rusija ne bo mogla več dolgo kompenzirati orjaških stroškov vojne s prodajo energentov pod ceno, s konkretnimi popusti, kar danes s pridom izkoriščata zlasti Indija in Kitajska, kjer so v nekaterih krogih Rusijo že krstili za “največjo kitajsko bencinsko črpalko”. Norveški Peace Research Institute iz Osla že ocenjuje, da Rusija ne more več rasti in industrijska proizvodnja stagnira, prvič v zadnjih dveh letih se čutijo posledice sankcij, glede katerih po smrti Navalnega kaže, da jih bo Zahod še okrepil. V tehnološkem smislu je bila Rusija v zadnjih dveh, treh desetletjih preveč odvisna od Zahoda, da bi lahko sankcije premestila s poglobljenim sodelovanjem s Kitajsko ali Indijo. V trgovinah se to pozna že na policah – določenih izdelkov, denimo računalniške opreme, enostavno ni moč več dobiti. Ruske letalske družbe imajo težave s servisiranjem boeingov in airbusov, v promet so zato prisiljeni dajati tudi starejša, že napol odpisana letala domače proizvodnje.
Putinove ekonomiste muči še nekaj: pomanjkanje delovne sile, ki je posledica za več kot milijon moških zmanjšane demografske slike (emigracija, žrtve vojne), kar poskušajo nadomestiti z migranti iz držav tretjega sveta. Predsednica Mednarodnega denarnega sklada (IMF), Bolgarka Kristalina Georgieva, ocenjuje, da čakajo rusko ekonomijo težki časi. Odkar so rublju hrbet obrnile kitajske in turške banke, podobno pa naj bi razmišljali tudi pragmatični Združeni arabski emirati, je na trgovskih policah opaziti pomanjkanje t.i. dobrin za široko potrošnjo. Države, ki Putinu prodajajo tehnološke izdelke, pri čemer kršijo sankcije, bodo kmalu same sankcionorane, če ne bodo ustavile trgovanja z Rusijo – to so ob Kitajski, Indiji in Turčiji zlasti Tajska, Srbija, Kazahstan in Šri Lanka. Rusija bo seveda našla nove kanale, vendar bo vse skupaj težje, dražje in količinsko omejeno. Na dolgi rok bo ostala tudi brez polprevodnikov, ki jih njena vojaška industrija krvavo potrebuje.
V naslednji fazi, takšna so predvidevanja poznavalcev Rusije, bo Putin poskušal del vojnega bremena prevaliti tudi na oligarhe, md katerimi se mu doslej nihče ni upal postaviti po robu. Vprašanje pa je, kako se bodo odzvali, če jim bo samodržec iz Kremlja poskusil nacionalizirati del premoženja; ga bodo še naprej slepo podpirali, ali bodo iskali novega, rezervnega igralca?
Medtem ko starejši Rusi, ki še pomnijo čase pred zlomom komunizma in prva leta potem, vijejo roke in se sprašujejo, kdo je odgovoren za njihovo mizerijo – za zdaj zaradi hude propagande in cenzure sicer še niso identificirali Putina kot ključnega krivca -, pa ameriška in evropska vojaška industrija delata takorekoč z vsemi razpoložljivimi kapacitetami. Rusi s severnokorejskim “uvozom” resda naredijo več topniških granat kot ves Zahod skupaj (ocena je 3.000 na dan oziroma 1.1 milijona na leto), vendar samo s topništvom ne bodo zmagali v Ukrajini.
Zahodni zavezniki, če bodo seveda ostali enotni v podporni Ukrajini in povečali dobave orožja, sploh tistega, ki je za napadeno državo ključno (letalsto, rakete daljšega dosega), so v ekonomskem smislu neprimerno močnejši od Rusije, ki se zaradi vse strožjih sankcij počasi, a neustavljivo približuje točki, ko bo njeno gospodarstvo preveč izčrpano, da bi lahko še financiralo Putinov vojaški pohod. Ruski kapital, ki ga poosebljajo oligarhi, brez katerih Putin ne bi postal to, kar je, bi lahko v takšnih razmerah začeli iskati “racionalno rešitev”, torej končanje vojne in normalizacijo razmer v Rusiji.
“Ruska propaganda je preprosta, a brutalna. V Združenih državah in Evropi nismo povsem imuni nanjo.”
Verjamejo – hočejo ji verjeti – samo tisti, ki so sami “preprosti, a brutalni”. Uboga revšeta, ki ne morejo dihati brez škornja za vratom in/ali ki se v svoji nebogljenosti zatekajo v t. i. “naivni cinizem” in k teorijam zarote, ki rade krivijo “kapitalizem” in/ali “ZDA” (v narekovajih, ker je zanje že kar mitski pojem, brez zveze z realnostjo) za svojo lastno bedo.
V tem oziru je torej odstotek tistih, ki niso “imuni” na ruske flance, dober pokazatelj, koliko je v dani državi umsko in značajsko nebogljenih “preprostih, a brutalnih” revšet.
Zahod ima v zvezi samo eno pametno rešitev: čim bolj pomagati Ukrajini, predvsem z orožjem. Če bo namreč Ukrajina klecnila, se bo to Zahodu, predvsem evropskim državam hudo maščevalo. Ne vem ali je Trump dovolj pameten, da to ve. Ima pa prav, ko pritiska na evropske države, naj dajo več za lastno obrambo. Evropa ne more zahtevati od ZDA, da se vojskuje za njih namesto njih.
Vojna je stroka. Vojno morajo voditi generali,ki se na vojaške operacije spoznajo.
Danes pa se vojne v Ukrajini lotevajo šarlatani,ki o vojni nimajo pojma.
Vemo, da Ukrajina ni dovlj močna, da bi porazila Rusijo. Zmaga lahko le s pomočjo zavaznikov. Ti sicer nudijo pomoč, vednar ta pomoč ni usklajena, ker jo vodijo in odobravajo politiki.
Vsi zavezniki se zaklinjajo, da mora Ukrajina zmagati, delajo pa vse, da Ukrajina ne more zmagati.
NATO, niti posamezne države, z ZDA vred, niso sposbne formirati vojaško povejstvo,ki bi pripravilo plan, s katerim bo Rusija poražena.
Ukrajinci ne morejo planirati, saj so odvisni od pomoči zavaznikov. Ta pomoč pa nekoordinrano prihaja v Ukrajino in ustvarja zmedo in prevelika pričakovanja.
Danes se ve s kakšno vojaško silo razpolaga Rusija.
Generali vedo, s kakšno protisilo je potrebno napasti Rusko vojsko in jo premagati.
To je naloga generalov, ne pa Ursule van der Layen,Olafa Scholza ali celo Tanje Fajon.
Ukrajina in njeni zavezniki predstavljajo nekajkrat večji potencial, kot ga ima Rusija, zato zmaga Ukraijne ni vprašljiva,problem pa je v nekoordiniranosti zaveznikov.
Politične grožnje ne zaležejo.
Grožnje NATO pakta in manevorv prav tako na zaležejo.
Dokler ne bo formiran poveljniški štab, ki bo priravil plan, primerno opremil vosko z orožjem in strelivom ter izbral pavi ternutek napada, zmage ne bo.
Žal neodočnost in nestrokovnost podaljšuje vojno in povzroča žrtve na obeh straneh in trpljenje pred vsem Ukrajincev. Povečuje se tudi materilana škoda.
Vmes pa poslušamo o “odločnosti”.Politika naj prepusti vojno stroki.
Sami presrani gobcači.
Pejte sami, ali pošljite svoje otroke ali vnuke n fronto. Pušk in orožja je neomejeno. Zeleni klovn vas pričakuje in dobro plača.
Ajde, strahopetci gremo, ne samo hujskat druge.
—
lol edina pametna odlocitev je napisal lol…že naslov članka pove kam tišči pes taco…medtem pa plačjemo za vse povprecno 30% vec kot 2 leti nazaj…ja sankcije delujejo lol
Komentar oziroma prispevek uredništva je precej realen in uravnotežen. Bi pa samo dodal, da če pogledamo nekoliko v zgodovino, vidimo, da Rusija ni dobila nobene vojne, ki jo je začela, če se je bojevala sama brez pomoči. In tudi te ne bo dobila. Nima pogojev, da jo dobi, razen če se Ukrajina preda, pa se ne bo. Če primerjate gospodarski potencial Evrope in Rusije tudi z Iranom in S Korejo Putin nima šans. Lahko samo zavlačuje morijo na obeh straneh še nekaj časa a zgodovina se bo ponovila in ne bo dočakal lepe jeseni življenja.
Po tej vojni bomo, iz različnih razlogov, trije veliki poraženci: Rusija, Ukrajina in EU.
Poraženec je lahko samo eden, ostala dva, pa čaka, po koncu vojne nova rast. Kot po požgani travi.
Poraženec je že od 24. februarja 2022 samo eden: Rusija. Država, ki (celo brez sicer klavrnih sankcij) rasti v pravem pomenu niti zmožna ni, kar nazorno dokazuje njena zgodovina. Država, ki je tlačanstvo odpravila leta 1861 (!), v glavah ljudi pa ga ne bo še dolga stoletja. Sicer pa država SO ljudje; imajo torej, kar si zaslužijo. Še dolgo, dolgo, dolgo bodo tolkli bedo, ki je nekaj veliko hujšega od revščine.
To žal drži. Največji evropski poraženec pa bo Slovenija, v kolikor se zelo kmalu ne bomo znebili leve golobje klike.
Prva nemočna žrtev brezvestnega ruskega tirana in množičnega zločinca V. V. Putina je seveda ruski narod, ki so mu drastično omejene univerzalne človekove pravice in svoboščine, še bolj rigorozno in nasilno pa vsem drugim narodom in ljudstvom v okviru večnacionalne Ruske federacije in narodom ter ljudstvom na začasno vojaško in policijsko zasedenih tujih ozemljih.
Leninistično in stalinistično različico militantnega marksizma kot “ateistične državne religije” totalitarne KP SSSR in Kominterne je v precejšnji meri pod Putinovo na videz pragmatično apolitično in demokratično diktaturo samodržca zamenjala in nadomestila monoteistična pravoslavna religija v interpretaciji tradicionalne ruske državne pravoslavne cerkve in brezvestno izurjenega nekdanjega zvestega obveščevalca, vohuna in likvidatorja sovjetske KGB.
Vse vojne v zgodovini so se končale z zmago tistih, ki so premogli več dolgoročne in trajnejše znanstvene, tehnološke, gospodarske, vojaške, politične, diplomatske, zavezniške, človeške in etične … moči ter ki so v etično upravičeni in civilizacijsko utemeljeni samo-obrambi branili suverenost, neodvisnost, svobodo lastnega naroda in lastnega mednarodno priznanega državnega ozemlja.
Brezmejno imperialistična in brezvestno polaščevalska Putinova Ruska federacija, ki s svojimi zločinskimi dejanji doma in na tujem a-moralno ignorira, prezira in uničevalno ruši vse veljavne mednarodne pravne in civilizacijske norme, nikakor ne sme zmagati.
Neodvisna in suverena, demokratično še nerazvita, a mednarodno priznana Ukrajina, ki na svojem začasno vojaško odtujenem ter trajno uničenem in oropanem ozemlju z vsemi lastnimi obrambnimi zmogljivosti ter ob nujni pomoči demokratičnega dela svobodnega sveta junaško brani nacionalno suverenost in neodvisnost ter ozemeljsko nedotakljivost, pa nikakor ne sme izgubiti.
Morebitni vojaški poraz junaških branilcev suverene in neodvisne Ukrajine bi namreč dodatno opogumil in akcijsko spodbudil druge Putinu sorodne napadalne svetovne imperialistične samodržce in tirane, da bi z enako proti-pravno in proti-civilizacijsko vojaško agresijo skušali razširiti tudi meje svojih ne-demokratičnih diktatur ter da bi si enako proti-pravno in proti-civilizacijsko skušali podrediti poleg lastnih narodov in ljudstev tudi bližnje tuje narode in ljudstva ter njihova ozemlja,
EU je izgubila 160 miljonski trg.
Posledično je manjša prodaja.
Posledično se zapira v EU na tisoče podjetij.
Posledično so delavci na cesti.
Posledično raste revščina.
EU krpa izpad z max proizvodnjo orožja (new deal).
Poljski kmetje so zaprli mejne prehode z Ukrajino.
Kmetje v EU so na cestah.
Sankcije delujejo, vse ostalo je rekla kazala za opranoglavce.
—
Miller pejt nazaj….
Moj ljubljeni ???
Jst govorim samo resnico in popolnoma nič drugega.
Ampak tudi to ni prav, a ne ?
Tudi med ww2 v Nemčiji ni bilo zdravo, če si rekel, da je nemška vojska zgubila kakšno bitko…
—
Ja Mlinar,po eni strani imas prou,ampak priznaj,da je za vse to kriv tvoj ljubljeni Putler!
Rokovnjač odgovor je zgoraj.
Onemu prdonju @mariu pa sporočam, naj to kriči stotisočim Ukrajincem, ki so zbežali pred mobilizacijo v EU in ki pravijo, da ne gredo v smrt za ameriške interese.
—
Miller vse kar naštevaš pove o tebi da ne poznaš EU ekonomije in splošno ekonomije. Najbolje boš storil da se ne boš oglašal o stvareh ki jih ne poznaš.
Da ne boš samo rigal, pa povej protiargument za vsako našteto točko, oz. kaj ni res.
Da slišimo !
—
Evropski kmetje so na cestah zaradi trapaste evropske zelene agende, ne zaradi NATA ali Rusije, še manj Ukrajine.
Putinu so se “zgodile” Dolfetove napake.
AH je mislil, da ne bo moral voditi vojne na dveh frontah, sploh ne proti Ameriki, pa tudi ne proti veliki Britaniji. Dolfeta so zavedle medle reakcije zahodnih sil v primeru Avstrije in potem se Ceske. Splo si ni mislil, da se bo zaradi neke nepomembne Poljske sprozila verizna reakcija. Namrec, BNP Nemcije je bil bistveno manjsi od kombinacije USA, Francije in Anglije. Vojne proti tem sploh ni mogel dobiti, po 1941 je samo se v obupu racunal, da bo vojna industrija izumila cudezno orozje in prisilila Americane v premirje.
Putinu se je zgodilo podobno. Po Gruziji, Moldaviji in Krimu je izgledalo, da se ne bo zgodilo nic. In to ga je zavedlo v bedast napad na Ukrajino. To je zdramilo iz zimskega spanja zahodno vojasko industrijo, ki se pripravlja posepseno na mnogo vecji konflikt. Tega sicer nikjer ne pise v medijih, ampak zahod je zelo pospesil gradnjo tovarn, razvoj in proizvodnjo vseh vrst orozja. Reinmetall je ravnokar predstavil nov model protiavionskega okleüpnika za zascito pred droni. V razvoju so nova letala, ladje, tanki in se mnogo tega o cemer sploh ni govora.
Ko je Japonska napadla Pearl Harbor, je imela deset letalonosilk, Americani pa samo stiri. Cez dve leti, je imela Japonska samo se tri letalonosilke, Americani pa 15. V celi vojni so jih naredili 25. Americani so si ze pred vojno izracunali, ce njihovo gospodarstvo prenese vojno na dveh frontah – in so izumili izracun BNPja. Ugotovitev je bila, da z lahkoto. In da njihova industrija lahko opremi ne samo svojo, ampak tudi rusko vojsko.
Nedvomno je gospodarska rast v Rusiji resnična. Vendar na račun večje proizvodnje orožja itd. Ampak železja, municije itd. se ne da jesti in slej ali prej zmanjka življenskih potrebščin, ker država namesto hrane uvaža strelivo. Kaj pa je drugega za pričakovati sploh od Severnih Korejcev, kjer se redi samo tisti debeluh, prebivalstvo pa je na robu preživetja. Tudi od Indije lahko dobi samo orožje, ko na ulicah životari na milijone lačnih ljudi. Kitajci pa raje izvažajo na Zahod po solidnih cenah, ker Rusi niso najboljši plačniki. Mimogrede, kaj je Slovenija dobila od Rusije kot nadomestilo za klirinški dolg. Barčico, ki se venomer kvari.
Življenske potrebščine so najpomembnejša postavka, kar vedo tisti, ki so preživeli in razne vojne in taborišča. Drži, svoboda je vedno omenjena kot največja človekova pravica in neštetokrat najbolj zlorabljena beseda. Ampak ob lakoti se pojavi prvinski nagon za preživetje in se pozabi na vse dostojanstvo in sama svoboda kot takšna je drugotnega pomena. Lahko je govoriti s polnim želodcem in pametovati.
Seveda je kar se tiče samega bojevanja pomembno orožje, vendar se v vojni vedno pride do njega. Že Italijani so med II. sv. vojno prodajali orožje partizanom, sploh južneje od nas. Celo so šćitili Srbe pred Ustaši. V Bosni med vojno pa so drug drugemu prodajali orožje. Brez hrane pa še najboljša vojska na svetu propade. Lahko se ropa in krade nekaj časa, potem pa sčasoma zmanjka.
Nekateri vedno znova in znova ponavljajo, o ameriških imperialistih in zmerjajo vsakogar, ki ne misli kot oni. Povprečnega Američana zanimajo razne vojne toliko kot pijanca prazen sod. In tudi Zahvalni dan največji praznik v ZDA je posvečen hrani, kajti včsih ni bilo zadosti hrane, če je ladja z živili iz Anglije potonila v neurju itd. Sicer pa še vseh držav v svoji državi ne zna našteti.
Medtem ko povprečnega Rusa z demagoško psihološkimi prijemi “pumpajo” z zvenečimi parolami in kako so božji narod, ki imajo vso pravico vladati manjšim in šibkejšim od njih.
Zakaj se je že začela francoska revolucija, zaradi kruha in ne visoko letečih idealov. Nihče ne trdi, da ta in ta nima določenih geopolitičnih teženj. Vendar vsaka država, vsaka ekonomija teži k trgovanju, vojne počasi izčrpajo vse resurse in iz zgodovine se ve koliko časa je potrebno, da se ekonomije opomorejo. Poraženci in zmagovalci nimajo s čim trgovati. Kdo je v Evropi po vojni spodbudil države k gospodarskemu čudežu. Najbrž tudi v lastnem interesu, pa vendar. Kaj pa vzhodna Evropa pod mehko rusko dušo. Vprašajte se večni nergači.
To so že pred mnogimi stoletji spoznali tudi Vikingi, ko niso imeli več kaj ropati so se obrnili k trgovanju in v stoletjih so Skandinavci postali eno najbolje stoječih ekonomij na svetu z najbolj razvito demokracijo. Da se raznih predhodnih starih civilizacij sploh ne našteva. Še vsak imperij je propadel, ko se je namesto s trgovanjem pričel ukvarjati z vedno novimi vojnami.
Vsaka vojna je slaba, tudi dobra. Ampak tokrat se ve kdo jo je sprožil in z okupacijo Ukrajine ne bi Rusi pridobili popolnoma nič in valiti krivdo na druge je samo psihološka vojna.
Mislim, da Zahod – na račun Ukrajinskih žrtev – namerno zavlačuje vojno. Dlje kot bo putin odrezan od Zahoda bolj bo rusija šibka. Evropa kot stara prostitutka je toliko fleksibilna, da je v dveh letih postala popolnoma neodvisna od ruskih plinov in nafte. Drugega pa rusija nima za ponudit. Razbiti rusijo na več delov je končni cilj. Del države bo prevzela Kitajska, rusijo pa po 10 letni vojni z Ukrajino oslabiti mnogo bolj kot je bila po padcu berlinskega zidu. Tega si želi večina držav bivše Sovjetske zveze ker življenje pod moskvo je navzdržno. Indija bo največji zmagovalec te vojne saj bo rusijo obrala do kosti. Z rupiji kupuje poceni nafto, ki jo potem prodaja Evropi po tržni ceni. V parih letih bo pripravljena na vojno s Kitajsko. Evropa, ZDA in NATO pa brez večjih težav podpirata Ukrajino, inflacija je sicer poskočila ampak kot vse kaže imamo police polne, zebe nas ne, na dopust še vedno lahko gremo, službe so. Pride kriza ampak ne zaradi rusije
Odločitve Nemčije za sankcije proti Rusiji pred skoraj dvema letoma, so državo stale več kot 200 milijard evrov (216 milijard dolarjev), je ocenil predsednik nemškega inštituta za gospodarske raziskave Marcel Fratzscher.
Strokovnjak je za Die Rheinische Post povedal, da so bile med glavnimi dejavniki naraščajoče cene energije, ki so državo pahnile v recesijo.
Pazi samo Nemčija.
Medtem pa rusko gospodarstvo po poročilu IMF za leto 2023, beleži skoraj 3% gospodarsko rast.
Zaradi sankcij morajo zdaj vse narediti doma in zato so sankcije za rusko gospodarstvo kontraproduktivne in razvojno celo dobrodošle.
Kar na Xu v svojih videih predstavi Tucker Carlson)
Dobro jutro đezerji..
—
In drugič: EU je izgubila 160 milijonski trg, kar je še huje od dragih surovin !
In tretjič: za Evropo je edini izhod vojna proti Rusiji in ne obratno, kot tropi propagandna mašinerija.
Osvojitev in razdelitev Rusije in prilastitev njenih bogastev so že sto letne vroče sanje Zahoda, zato, se danes pospešeno vse pomika v tej smeri. Poneumljanje in strašenje evropejcev z Rusijo pa se dnevno stopnjuje.
Striček Sam in sestra Matilda mata vas rada.
—
Vecna mantra o nekih osvajanjih naravnih bogastvih!
Nafto, plin &co. je vedno treba placat, ce jo rabis. Ne glede kdo je lastnik. Pa tudi nic cenejsa niso zaradit tega.
Teritorij si rabil “osvojit” v kolonijalnih casih, ker potem konkurenca ni mogla kupit surovin. Danes pa surovine lahko kupujejo celo sovrazniki.
prismoda.
..ko resnica zapeče in ko zmanjka argumentov….
—
hm, kaj ni bil napad Rusije na Ukrajino 24. feb. 2022 in ne 22., kot je uvodoma navedeno?
Slava Ukrajini
Današnje vojne, so vojne ekonomije. Zmaga ekonomsko močnješa stran.V vojni v Ukrajini je Rusija izrazito šibkejša stran.
Razmerje gospodarske moči Rusije proti Ukrajini in njenimi zavezniki je najmanj 1:10.
Med tem ko se Rusija izčrpava, ukrajinski zavezniki ne čutijo težav.
Zaveznice so se odločile, da bodo Ukrajini pomagale, kako dolgo bo treba.
Žal se preveč obotavljajo in po nepotrebnem vjno razvlačujejo in s tem povzročajo povsem nepotrebne človeške žrtve in pred vsem trpljenje civilnega prebovalstva.
S primerno strategijo in oborožitvijo, bi lahko vojno že končali.
Vodenje nesmiselne vojne morajo prevzeti generali, pripraviti voni načrt, primerno orožje in dovolj streliva, pa bo vojne kmalu konec.
Upati je, da bo tudi konec ruske agresije in da se bo Rusia pridružila Evropi,kar bi moral biti cilj mirovnih prizadevanj.
Rusija že več kot 100 let enormno izgublja prebivalstvo: oktobrska revolucija, državljanska vojna, stalinske čistke, 2. svetovna vojna, izguba ozemlja in prebivalstva ob razpadu SZ, vojna v Ukrajini. Leta po 2. vojni je bilo število prebivalstva SZ nekako podobno številu v USA. Leta 2019 je bilo v USA 331,9 milijona prebivalcev, istega leta v Rusiji 143,4 milijona.
Res je, populacija Rusije upada cca 0,3 do 0,4 odstotke letno. Od 2022 dalje verjetno (zaradi vojne v UKR, izseljevanja …) celo malo močneje.
Šit, kakšno nerealno pisanje, od kod jemljete te informacije?
Stoltenberg bi bil ponosen.
Ja shit Brane,morda je pa le kaj resnice v tem clanku,normalen clovek,ki razmislja s svojo glavo pride do podobnega zakljucka bre tega clanka!