V novoletnem pozdravu diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sedežu 8. januarja, je papež Frančišek predstavil pravi pravcati dokument o tem, kako je svet globalno kompleksen. Šlo je za natančno analizo osrednjih vprašanj mednarodne politike: različnih kriznih točk v svetu, osrednje vloge miru, krize multilateralizma in mednarodnih organizacij, spoštovanja manjšin in verske svobode (boj proti antisemitizmu ter zagotavljanje in zaščita 360 milijonov preganjanih kristjanov po svetu).
V tesni povezavi s temi temami je papež izpostavil nekatere vidike in poskuse izkrivljanja etike, ki nasprotujejo dinamiki in pozitivnim pobudam med posamezniki in narodi: spoštovanje človeškega življenja, posledično nasprotovanje praksi nadomestnega materinstva in teorije spola, izkrivljeno uporaba tehnoloških inovacij, začenši z umetno inteligenco. V besedilu so nato podčrtane vrednote, ki veljajo za temeljne za nov socialni model, možne pozitivne ukrepe, ki jih je treba sprejeti za zajezitev in premagovanje mednarodnih kriz, ter etično-moralne nevarnosti v zvezi z zgoraj navedenimi etičnimi vprašanji.
Veliki izziv miru in za mir ostaja v središču Frančiškovih prizadevanj; mir, ki poleg tega, da predstavlja osrednji cilj novega svetovnega reda, spada tudi med izobraževalne in kulturne dejavnike v dialogu med ljudmi in skupnostmi, še posebej v nasprotju z orožarsko industrijo in trgovino z orožjem. Papež Frančišek je citiral govor Pija XII. iz decembra 1944, ki poudarja “vedno jasnejšo in trdnejšo voljo: narediti to svetovno vojno, ta vsesplošni prevrat, izhodišče nove vseobsežne prenove”, sam pa se je osredotočil na “vseobsežno prenovo”, na katero je upal papež Pacelli. Tokrat namreč pogosto citiran koncept “razdrobljene tretje svetovne vojne” pomeni zaskrbljenost zaradi resne nevarnosti resničnega globalnega spopada, sposobnega opredeliti nova področja moči. Razširjeni vojni scenarij je dobro opisan v govoru z omembo konfliktnih območij, razpršenih po različnih celinah: Ukrajina, Izrael in Palestina, Južni Kavkaz med Armenijo in Azerbajdžanom, Sudan in podsaharska Afrika, napetosti med Venezuelo in Gvajano, Sirija. Prav tako je izrazil zaskrbljenost zaradi represije, ki poteka v več državah iz verskih in etničnih razlogov: od represivnih omejitev, ki jih trpi katoliška cerkev v Nikaragvi s strani Ortegovega sandinističnega režima, do preganjanja muslimanske skupnosti Rohinga v Mjanmaru.
Papež in podnebje
Druga tema, ki je v Frančiškovem pontifikatu še posebej pomembna, so podnebne spremembe in možne posledice za ekosistem. Z okrožnico Laudato sii iz leta 2015 je papež Bergoglio v pričakovanju sklepov vrha COP 21 v Parizu podprl postopno premagovanje sedanjega energetskega sistema in upoštevanje ekoloških ravnovesij, vključenih v koncept “skrbeti za Božje stvarstvo”; posebna omemba je posvečena krčenju gozdov Amazonke, “zelenih pljuč” Zemlje. Ob upoštevanju sklepov vrha COP 28 v Dubaju je bilo okoljsko vprašanje dejansko kontekstualizirano, skupaj z vojnami in revščino, tudi v govoru diplomatskemu zboru v ponedeljek, 8. januarja: “Vojne, revščina, zloraba našega skupnega doma in nenehno izkoriščanje njegovih virov, ki so vzrok naravnih nesreč, so vzroki, ki silijo na tisoče ljudi, da zapustijo svojo zemljo v iskanju mirne in varne prihodnosti.”
V tem delu govora se zastavlja še eno osrednje vprašanje globalne vizije papeževanja, migracije. Gre za temo, ki zahteva različne občutljivosti v politiki in mednarodni skupnosti; Papež je pozval k pozornosti in k pogumnim odločitvam v podporo migrantom in državam tretjega in četrtega sveta, ki ne morejo zagotoviti stabilnosti za svoje prebivalstvo; preprečiti pa je treba, da bi ti množično zapustili svoje izvorne skupnosti. Migracij se ne sme obravnavati kot invazijo, treba je urediti načine sprejema, spodbujanja in spremljanja integracije, pri čemer je treba spoštovati kulturo, občutljivost in varnost prebivalstva, ki skrbi za sprejem in integracijo.
Besedilo omenja tudi “kritične prehode” migracijskih tokov v svetu: puščavo Saharo, gozd Darién na meji med Kolumbijo in Panamo, severno Mehiko, na meji z Združenimi državami Amerike ter predvsem Sredozemsko morje. Temu, nazadnje omenjenemu geografskemu prostoru papež Frančišek namenja posebno pozornost in mu kot kompleksnemu območju pripisuje pomembno vlogo, po njegovem gre za “kraj, kjer se različne države in realnosti srečujejo na podlagi človečnosti, ki si jo vsi delimo”, skratka, gre za “laboratorij miru in solidarnosti”.
Mir, boj proti revščini in pozornost za migrante, zaščita ekosistema so glavne “puščice”, ki jih cerkev papeža Frančiška uperja proti politiki in svetovnim silam; profil, ki nadaljuje tradicijo drugih papežev 20. in 21. stoletja, hkrati pa je v skladu z zaključki drugega vatikanskega koncila.
Stališče sedanjega papeža, zlasti v zvezi z vojnama v Ukrajini in Gazi, so določeni politiki in komentatorji pogosto kritizirali in obtoževali Sveti sedež nepristranskosti. Po drugi strani pa so različna gibanja in politična struje namesto tega izkoristile stališča, ki jih je Sveti sedež zagovarjal v prid miru in razorožitve. Če se ozremo v preteklost, ugotovimo, da se je katoliška Cerkev vedno jasno zavzemala za mir in proti vsem vrstam nasilja. Naj navedem le nekaj primerov, na primer spomnimo se stališč Benedikta XV. v zvezi s prvo svetovno vojno 1914-1918, ki je bila opredeljena kot “nepotreben pokol”; Pija XII. o tragediji vojne med letoma 1939-1945; Janeza XXIII. o kubanski raketni krizi leta 1962, Pavla VI. o vojni v Vietnamu in Janeza Pavla II. o vojnah na območju nekdanje Jugoslavije in v Perzijskem zalivu.
Nekaj pomembnih okrožnic je nato obravnavalo temo neenakosti med narodi, socialnih in človekovih pravic ter miru: Quadragesimo Anno papeža Pia XI., Mater et Magistra in Pacem in Terris papeža Janeza XXIII., Popolorum Progressio papeža Montinija, Sollicitudo Rei Socialis papeža Woytile pa Laborem Excersens, Caritas in Veritate Benedikta XVI. in že omenjena Laudato sii in Fratelli tutti papeža Bergoglia. Poleg tega je bil Pavel VI. 1. januarja 1968 tisti, ki je razglasil prvi “svetovni dan miru”.
Papežev boj za mir
Vatikanska diplomatska tradicija je vedno predlagala in še naprej predlaga to shemo, tudi ko je spopad med t.i. svobodnim svetom in državami realnega socializma v največjem razmahu. Nedvomno so nekatere občutljivosti v bližnji preteklosti in sedanjosti zaznamovale in opredeljevale vlogo nekaterih papežev v zgodovini: Janez Pavel II. je bil zagotovo odločilen v obdobju padca komunističnih režimov, morda pa je dejstvo, da je prišel iz Južne Amerike, odlikovalo papeža Frančiška glede delovanja na področju socialnih vprašanj in človekovih pravic. Vse to pa je bilo vedno povezano z osrednjo vlogo nenehnega delovanja za mir, delitev, sprejemanje in boj proti neenakostim, človekovim pravicam, dialogu med narodi; teme, ki so značilne za jezik evangelija.
Papež Frančišek je dialog skupaj s potrpežljivostjo, vztrajnostjo in sposobnostjo poslušanja označil kot orodje za odvračanje od uporabe nasilja in premagovanje delitev. V zvezi s tem je naveden sporazum iz Belfasta, znan tudi kot Velikonočni sporazum, ki sta ga podpisali britanska in irska vlada in ki je leta 1998 končal več kot trideset let nasilja in zlorab. Od tod tudi predlog za oživitev mednarodnih institucij, ki so v preteklih letih igrale pozitivno vlogo pri omejevanju sovražnosti: “Treba je obnoviti korenine, duha in vrednote, iz katerih so izšli ti organizmi, seveda upoštevajoč spremenjeni kontekst in ob upoštevanju tistih, ki se ne počutijo ustrezno zastopane s strukturami mednarodnih organizacij.”
Na koncu še zaključni razmislek o izobraževalnem izzivu v zvezi z “etično uporabo novih tehnologij” in njihovim odgovornim razvojem, začenši z umetno inteligenco, ki je opredeljena kot eden glavnih izzivov prihodnjih let. Inovacija, ki bo morala biti usmerjena v služenje človeku. Glede tega vprašanja papež Frančišek zelo zaupa v dve diplomatski konferenci Svetovne organizacije za intelektualno lastnino, ki bosta potekali leta 2024 in na katerih bo Sveti sedež sodeloval kot država članica.
Za Sveti sedež je intelektualna lastnina pravzaprav usmerjena k pospeševanju skupnega dobrega in je ni mogoče osvoboditi etičnih omejitev, saj bi to lahko povzročilo nepravičnost in neupravičeno izkoriščanje. Posebno pozornost je treba nameniti tudi varstvu človeške genetske dediščine in preprečevanju praks, ki so v nasprotju s človekovim dostojanstvom, kot sta možnost patentiranja človeškega biološkega materiala in kloniranje človeških bitij. Gre za jasno sporočilo ljudem z močjo v svetu, pa tudi mlajšim generacijam, ki bodo morale prevzeti odgovornost za utrditev teh etičnih jamstev.
Frančiškov nagovor diplomatskemu zboru 8. januarja 2024 je tudi nadaljnja potrditev vloge zunanje politike Svetega sedeža v središču globalnih problemov. S 184 nunciaturami v državah, ki vzdržujejo diplomatske odnose (skupaj z Evropsko unijo in malteškim redom), stabilno prisotnostjo v mednarodnih institucijah in rastočimi dvostranskimi odnosi z državami, ki so “zgodovinsko” nasprotne prepoznanju vatikanske države (Savdska Arabija, Vietnam), bi ta vloga lahko v zgodovini človeštva ponovno predstavljala ravnovesje in garancijo.
Cerkev je najprej in nazadnje Kristusova.
Iz prispevka iizdvajam tisti del, ki se nanaša na odnos RKC do imigranstva. Takole piše avtor:
»V tem delu govora se zastavlja še eno osrednje vprašanje globalne vizije papeževanja, migracije. Gre za temo, ki zahteva različne občutljivosti v politiki in mednarodni skupnosti; Papež je pozval k pozornosti in k pogumnim odločitvam v podporo migrantom in državam tretjega in četrtega sveta, ki ne morejo zagotoviti stabilnosti za svoje prebivalstvo; preprečiti pa je treba, da bi ti množično zapustili svoje izvorne skupnosti. Migracij se ne sme obravnavati kot invazijo, treba je urediti načine sprejema, spodbujanja in spremljanja integracije, pri čemer je treba spoštovati kulturo, občutljivost in varnost prebivalstva, ki skrbi za sprejem in integracijo.«
Beremo torej o tem, kaj bi bilo treba storiti in česa se ne sme, nikjer pa ne vidim, kako to storiti, glede na to, da se po eni strani »migracij se ne sme obravnavati kot invazijo«, po drugi pa urediti načine sprejema, spodbujanja in spremljanja integracije, pri čemer je treba spoštovati kulturo, občutljivost in varnost prebivalstva, ki skrbi za sprejem in integracijo.
V besedilu ni omenjena ilegalna imigracija in ta predstavlja težavo. Rešitev so nekateri politiki že predstavili: ureditev boljših življenjskih razmer v državah, ki so problem, torej izvor imigracij, pri čemer bi vedno obstajala nevarnost, da bi se takšna prizadevanja štelo za vmešavanje v interne zadeve teh držav! Najpravičnejša hitra rešitev je v tem, da se države, ki so cilj imigracij, same odločijo za število imigrantov, ki jih želijo sprejeti, saj bodo najlažje skrbele za varnost prebivalstva, ki skrbi za sprejem in integracijo. In budno pazile, da bi se ne porušila nacionalna identiteta teh držav. Če si še naprej resnično želimo imeti kulturno različnost za družbeno vrednoto življenja na tem planetu.
Seveda se bodo vedno in povsod kresala mnenja, razlage itd. za in proti, Ravno zato so različni pogledi na družbo, vero povsem normalna stvar. Navajanja enega sestavka, knjige, članka, mnenja je popoln nesmisel med milijoni raznoraznih avtorjev, tako tistih proti nečemu ali tistih, ki zgovarjajo to isto zadevo.
Iz preteklih časov katoliška cerkev nosi težko breme, ki ga nikakor ne more zanikati, sploh delovanje inkvizicije, ki je vsako njej nevarno dejanje označila za heretično, oziroma povezano s hudičem in na grmadah kurila čarovnice in napredne mislece.
Vendar se je na srečo pojavilo obdobje renesansa do razsvetljenstva z astronomi filozofi, misleci, humanisti, kot so bili Bacon, Erazem Rotterdamski, Descartes, Galilei, Kopernik in še mnogii drugi, ki so velikokrat morali svoje ideje ovreči, da niso končali na grmadah. Giordano Bruno pa zaradi svojih razmišljanj ni imel te sreče.
Tudi mnogi umetniki kot Giotto, Micheangelo, Da Vinci, Rafael, Tizian, in njihovi sodobniki so bili ne samo slikarji, kiparji, temveč tudi misleci, znanstveniki, filozofi. In njihovi pogledi, čustva, občutja za tisti čas skoraj bogokletna, sploh Da Vinci. Vendar je cerkev kljub vsemu najemala te umetnike, da so krasili nihove stavbe.
Mračno obdobje srednjeveškega katolištva se je seveda počasi končevalo in vsi ti in seveda še mnogi drugi so globoko zaznamovali družbo kot takšno, vero in jo počasi prilagajali k liberalnejšim pogledom. Seveda se ni zgodilo čez noč in pot je bila tlakovana z mnogimi preprekami. Trdo dogmatično, ortodoksno linijo so pozneje nekako zapečatili Kant, Voltiere, Rousseau in še mnogi drugi do današnjih dni. Ad astra per astera in je moralo preteči še mnogo vode.
Seveda je že stoletja katoliška cerkev tekmovala z pravoslavno, ki sicer obe izhajata iz iste vere, obenem pa sta se bojevali s prodirajočim islamom. Ravno zaradi trenj med nasprotujočima konkurenčnima verama je krščanstvo izgubilo Konstantinopel in s tem omogočilo ekspanzijo islama preko Balkana na zahod.
Katoliški veri se je zgodil še Luter, ko je nabil znamenitih 95 tez na vrata katedrale v Wittenbergu. Zaradi pohlepa itd., oziroma kupovanja odpustkov, kopičenja bogatstva v enem centru, t. j. Vatikanu in na splošno nemogočega obnašanja vsemogočne katoliške cerkve. Seveda je bilo posredi še mnogo dejavnikov. Kakorkoli, trenja so povzročila verske vojne, preganjanja itd. in so se sčasoma umirila, sicer bi se Evropejci, zahodnjaki med seboj pobili do bridkega konca.
Sčasoma je katoliška cerkev izgubila velik del svojega vpliva in zahodni del katoliške družbe in tudi evangeličanske, se je seveda počasi po polžje liberaliziral, relativno gledano. Zahodni del Evrope je postal sekularna družba, oziroma je cerkev kot taka izgubila vodilno vlogo v politiki in življenju na sploh. Seveda še vedno dokaj vpletena, vendar v 20. stoletju izgubila večino moči in postala relativno sodobna vera. Znotraj nje še vedno obstajajo ortodoksni dogmatiki in liberalnejši kardinali, škofje, duhovniki itd. Ampak moč, ki jo je imela nekdaj, je omejena na minimum. Najbrž še vedno poskuša vplivati na vse dogajanje, vendar napram stoletjem nazaj, je vse skupaj le kaplja v morju.
Ataturk je prvi ustanovil moderno Turčijo kot sekularno državo v islamskem svetu, vendar se mu ni ravno najbolj posrečilo in islam nazaduje, in namesto v sodobno, relativno liberalno vero, drvi nazaj v srednji vek. Seveda v smislu dojemanja vere kot takšne. Kakorkoli, pogledi krščanskih dostojanstvenikov se diametralno razlikujejo od islamskih.
Papež Frančišek relativno liberalen poglavar Rimokatoliške cerkve, vedno in povsod zagovarja mir po svetu, razumevanje med narodi in ljudstvi, obsoja pohlep sodobne družbe itd. Pohlep je največji očitek cerkvi nasploh, ko zagovarja skromnost, večkrat pa s skromnostjo, ponižnostjo itd. ni ravno vzor in njeni nasprotniki uporabijo kot priročno sredstvo za izničenje, sicer dobrih namenov.
Frančiška še noben človek ni nikdar slišal, da bi pozival k nasilju, vojnam “dobrim” ali slabim, takšnim ali drugačnim, temveč vedno in povsod poudarja, da samo mir, razumevanje, spoštovanje drug druga lahko pripelje v blagostanje vseh ljudi sveta. Poglavar Ruske pravoslavne cerkve pa zagovarja povsem drugačne ideje in ni niti najmanj ne deluje miroljubno. Da se vseh islamskih fundamentalističnih imamov in podobnih sploh ne omenja.
Ja, seveda še vedno obstaja veliko zamer do delovanja rimokatoliške vere v preteklosti, vendar dosledno zagovarja vrednote, ki pritičejo civiliziranemu svetu kot takšnemu. Razne nečednosti, grdobije, nasilje takšno ali drugačno se je dogajalo, se dogaja in se bo vedno dogajalo, dokler bo človeštvo obstajalo. Naj si bodi verujoči, neverujoči, ateisti, nihče v svoji biti ni popolnoma brez greha in valiti krivdo samo na določene je brez vrednosti in samo podpihovanje žerjavice iz teh ali drugačnih namenov. Naj prvi vrže kamen, kdor je brez greha.
Vse dobre misli prej ko slej spominjajo na delovanje OZN, veliko pobud, vendar brez konkretnih dejanj. Na žalost so vse pobude, govori, besede papeža Frančiška, samo glas vpijočega v puščavi. Na žalost.
Če ne bi imeli 10 božjih zapovedi, če ne bi imeli zakonov, ustav in ostale regulative, bi ljudje ponoreli. Nič jih ne bi zaviralo pri najostudnejših dejanjih. Vse vere delujejo v dobro človeka, njegove kulture in obnašanja. Pa se vse našteto vseeno krši. Toda ne maksimalno in množično. Razen v vojnah, ko se pokaže, kako nemogoč je človek, ko vse odpove.
Ko je napredna katoliška Evropa v želji po zlatu okupirala kontinenta po svetu, je v koloni, ki se je izkrcala na obali, prvi nosil križ, ostali pa meče.
Nazaj proti Evropi, pa so se vračali z otovorjenimi ladjami zlata in z okrvavljenim križem in meči ! 10 zapovedi !
In 10 zapovedi obrazloži stotisočim fantkom, ki so bili v zadnjih 50 letih, po neodvisnih preiskavah posiljeni.
Žal je tudi Francelj postal trobilo Davosa. In danes cerkev žegna pentagonske meče.
—
V vseh državah, ki so zgoraj naštete in v katerih so se zgodili konflikti, prevrati in vojne, je imela prste vmes CIA in Pentagon.
V VSEH !
Najprej v tajnosti prižgejo vžigalno vrvico in zanetijo požar, potem pa se svetu po-kažejo kot gasilci in rešitelji ter prinašalci demokracije, vmes pobijejo še milijon ljudi in izropajo državo ter jo pustijo v bedi.
A papež ?
Papeži se od nekdaj obračajo v smeri cekinov.
—
Posojanje denarja za obresti je bil smrtni greh do papeža Leona X Medici…
Michael Hoffman, Usury in Christendom: The Mortal Sin that Was and Now – November 14, 2012
V tej nepogrešljivi študiji o vzponu denarne moči je veliko nepozabnih razkritij. Knjiga Oderuštvo v krščanstvu bralcu omogoča podrobno razumevanje, kako je leglo tatov oropalo Kristusove privržence njihovega premoženja. Knjiga temelji na obsežni študiji redkih in primarnih virov ter predstavlja prelomno revizionistično zgodbo o tem, kako so posodajalci denarja pridobili oblast nad Zahodom.Večino prvih 1500 let krščanstva so očetje zgodnje Cerkve, papeži, koncili in svetniki soglasno obsojali oderuštvo, posojanje denarja na obresti, kot preklet greh, enakovreden ropu in celo umoru. Kakršne koli obresti na posojanje denarja, ne le pretirane obresti, so bile de fide opredeljene kot hud prestopek proti Bogu in človeku.
Hoffman bralca sooči s presenetljivim podatkom: rušenje magistrskih dogem in odobravanje herezij, ki se izkrivljajo iz Svetega pisma, se je znotraj Cerkve zgodilo stoletja pred razsvetljenstvom in začetkom moderne dobe ter doseglo vrhunec v rušenju božje resnice; epohalno dejanje izničenja. Usury in Christendom: Smrtni greh, ki je bil in zdaj ni, obudi potlačeno svetopisemsko, patristično in srednjeveško katoliško doktrino o obrestih na denar, posreduje nove informacije o zgodnjem protestantskem odporu proti revoluciji oderuštva ter o Dantejevem in drugih vizionarjih, ki so prepoznali sub-rosa povezavo med oderuštvom in številnimi ogabnostmi, ki nas pestijo še danes.
Mir brez svobode ni mir, ampak bavadna tiranija. Zato se imajo svobodnejše družbe pravico upreti manj svobodnim.
Edina garancija svobode in miru je, da imajo svobodne državd boljše orožje od totalitarnih.
Kaj pomeni svobodna država ?
Polne police.
In kaj še ?
V svobodni ZDA je po izjavah državnih odvetnikov, zaprtih cca 100.000 NEDOLŽNIH oseb.
Tudi na 40 let in več..
Video svobode:
https://www.foxnews.com/politics/crisis-northwest-drugs-leave-rural-areas-rot-shadows-playing-whac-mole
V Knjigi vseh knjig (Sveto pismo) so VSI napotki:
Deset zapovedi: veruj v enega Boga, ne skruni Božjega imena, posvečuj Gospodov dan, spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne nečistuj, ne kradi, ne pričaj po krivem, ne želi bližnjega žene, ne želi svojega bližnjega blaga.
Grehi: napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba.
Kreposti: vera, upanje, ljubezen, razumnost, pravičnost, srčnost, zmernost.
Težka tema.
Ali ima papež prav?
Človek je materialno bitje v enaki meri pa tudi duhovno.
Za materialne potrebe skrbi tehnika in tehnologija, za duhovnost pa vera.
Papež je nosilec najpomembnejše duhovnosti v svetu, saj je prav katolištvo doseglo vrh civilizacije.
Prav katoliška civilizacija pa se je začela vtapljati in ima vse manj vernikov.
Deset božjih zapovedi bi naj bilo vodilo vsega človeštva, pa ni tako.
Pravzaprav zapovedi nikoli niso povesm veljale, vera pa je učila, naj se jih ljudje držijo, naj jih upoštevajo.
Ko vere ni več, tudi zapovedi ne veljajo in nastaja razvrat.
Desetero in več zapovedi oz. Tora so a priori Mojzesova in Judovska postava.