Na Zahodu se množijo glasovi, ki so si enotni v tem, da je treba Rusiji preprečiti, da bi zmagala v vojni v Ukrajini, pa tudi glede tega, da je nujna ponovna oborožitev Zahoda. Eden teh glasov je denimo nekdanji nemški zunanji minister Joschka Fischer, ki se zavzema za vso potrebno vojaško podporo Ukrajini (vir). V Skandinaviji, ki je bila v preteklosti podobno kot nemška stranka Zelenih znana po svojem pacifizmu, pa oblasti odkrito pripravljajo državljane na možnost oboroženega konflikta z Rusijo v dogledni prihodnosti. Ukrajinski predsednik Zelenski je nedavno v Davosu svaril svetovne voditelje, da če Rusom uspe zasesti Ukrajino, bo to privedlo do neposredne vojne med Rusijo in zvezo NATO.
Zahodnoevropske države, ki so v minulih desetletjih opuščale naborniški sistem, zdaj živčno preštevajo svoje vojake in negotovo pogledujejo proti ZDA, kjer se Donald Trump poteguje za ponovni vstop v ovalno pisarno Bele hiše. Ameriške predsedniške volitve bodo sicer šele novembra, do takrat pa bo Ukrajina talec notranjepolitičnega prerivanja republikancev z demokrati. V primeru ponovne Trumpove volilne zmage se Ukrajini sploh slabo piše, kajti Trump je jasno dal vedeti, da ni naklonjen nadaljnji vojaški pomoči Kijevu. In ne samo to – ni naklonjen niti nadaljnjemu vzdrževanju ameriških zavez do zveze NATO.
Se lahko torej v primeru vojne z Rusijo Evropejci še vedno brezpogojno zanašajo na vojaško pomoč Američanov? Marsikoga v Evropi je strah odgovora na to vprašanje, medtem ko v Kremlju ob misli na takšno perspektivo že danes pokajo šampanjci. Toda ob tem ne gre le za varnost Evrope. Gre še za nekaj drugega, širšega: gre za napad na sam mednarodni red, kot se je vzpostavil po drugi svetovni vojni in ki je bil podlaga za nesluteni gospodarski razcvet sveta. Pri napadu na ta mednarodni red, ki temelji na skupnih pravilih, so v ospredju avtoritarne države kot so Rusija, Kitajska, Iran in Severna Koreja. Še nedavno smo zmotno verjeli, da tako obsežen napad na obstoječi mednarodni red ni (več) mogoč, a smo mu vseeno ravnokar priča.
Eden od glasov, ki poskušajo predramiti zahodno javnost in jo opozoriti na nevarnosti, ki so pred nami, je tudi dr. Sarah C. Paine, profesorica politike in strategije na visoki šoli ameriške vojne mornarice v Newportu (U.S. Naval War College), kovnici kadrov za ameriški generalštab. Profesorica Paine je strokovnjakinja za pomorsko politiko in vojaško zgodovino. Zadnje čase se je odločila preseči okvire akademskega diskurza in v intervjujih nagovarja široko javnost o tem, kako je razumeti ruska in kitajska prizadevanja v mednarodnem prostoru, kaj to pomeni za preostali svet in kaj je v vojni v Ukrajini v resnici na kocki. Nazadnje je dala intervju ameriškemu novinarju in blogerju Noahu Smithu (vir). V nadaljevanju so tu povzete nekatere njene misli iz tega intervjuja, objavljenega 30. januarja letos.
Pomorski in celinski imperiji
Sarah Paine v geopolitiki razlikuje med t.i. pomorskimi in celinskimi silami. Razlika med njimi je v tem, da se pomorske sile lahko po potrebi branijo predvsem po morju in zato ne potrebujejo močne kopenske vojske, medtem ko za celinske sile to ne velja. To je povezano z geografijo: otoško državo, kot je Velika Britanija, je namreč mogoče napasti le prek morja, medtem ko ima npr. Francija dolgo mejo z Nemčijo in drugimi državami, zato je vedno potrebovala močno kopensko vojsko za obrambo te svoje meje. Skozi zgodovino so bile po besedah Sarah Paine vse velike evrazijske civilizacije celinski imperiji. Pomorski imperiji so se razvili šele pozneje. Celinski imperiji so se osredotočali na širjenje na sosednja ozemlja in v tem iskali svojo varnost. Pomorski imperiji pa so se osredotočali na širjenje trgovine, ker so na ta način lahko prihajali do sredstev za krepitev lastne flote, kupovanje zaveznikov ipd. Za pomorske imperije je bilo ozemlje drugotnega pomena, glavna je bila trgovina – zavzemali so le tista ozemlja, na katerih so se proizvajali izdelki, s katerimi so trgovali, ali pa so služila kot oporišča za pomorske trgovske poti. V interesu pomorskih imperijev, kot je bila recimo Nizozemska, je bilo vzpostavljanje in vzdrževanje sistema univerzalnih mednarodnih zakonov, ki bi vsem omogočali, da lahko varno trgujejo. Tako ni nič nenavadnega v tem, da je bil utemeljitelj mednarodnega prava Hugo Grotius po rodu ravno Nizozemec. Celinski imperiji pa so se po drugi strani osredotočali na delitev sveta na vplivna področja, pri čemer je bil vsak od njih pravni svet zase. Ti celinski imperiji so se med seboj pogosto borili za širitev na račun drug drugega.
Kaj bi se zgodilo, če bi Putinova vojska pred dvema letoma zlomila ukrajinski odpor in zasedla Kijev? Kdo bi bil naslednji?
Skozi zgodovino so močne kopenske vojske, ki so jih celinske sile bile prisiljene vzdrževati za lastno varnost, vplivale na njihove politične institucije v avtoritarno smer. V pomorskih silah pa so se vladne institucije po drugi strani toliko bolj usmerjale v zaščito in spodbujanje trgovine, pri čemer so se zaradi velikega števila zainteresiranih strani nagibale k demokraciji. S postopnim širjenjem nacionalizma po svetu so stroški vzdrževanja imperijev postajali vse bolj nevzdržni, saj so se podrejena ljudstva upirala. “Pomorski imperiji so sčasoma ugotovili, da pogajanja o skupnih pravilih za medsebojne odnose prinašajo veliko več bogastva kot pa vztrajanje na sovražnih ozemljih.”
Mednarodni red, ki temelji na skupnih pravilih, se je uveljavil po drugi svetovni vojni. Veterani prve svetovne vojne, ki so preživeli veliko depresijo in v drugi svetovni vojni zavzemali vodilne položaje, so se takoj po njej lotili vzpostavljanja institucij na mednarodni ravni: OZN, Mednarodni denarni sklad, NATO, predhodnici Evropske unije (EEC – Evropska gospodarska skupnost) in Svetovne trgovinske organizacije (GATT – Splošni sporazum o carinah in trgovini) itd. “Vzpostavili so močne institucije, da bi ustvarili forume, ki bi omogočali reševanje meddržavnih problemov z dialogom, namesto z vojaško silo.”
Ta novi globalni red je bil v osnovi pomorski, saj so oceani prvotno svetovno globalno omrežje, ki lahko povezuje vse z vsem. Prava moč ni bila več v lastništvu čim več ozemlja, temveč v trgovini. “Novi globalni pomorski red se je osredotočal na povečevanje bogastva z zmanjševanjem transakcijskih stroškov, medtem ko se je odhajajoči red med seboj tekmujočih celinskih imperijev, osredotočal na medsebojno spodkopavanje. Stari sistem je uničeval bogastvo, novi ga je ustvarjal.” Kot rečeno so ključni elementi tega globalnega reda mednarodne institucije, pogodbe in zakoni, za katere se vsaka država prostovoljno odloči, ali se jim bo pridružila ali ne. Te institucije in zakoni niso stvaritev ene same hegemonske sile, temveč so bile ustanovljene dogovorno. Nenehno se prilagajajo spreminjajočim se razmeram in so učinkovite le v primeru, če se vse članice strinjajo, da jih bodo podpirale in upoštevale. Kar Sarah Paine imenuje “globalni pomorski red”, se pravzaprav prekriva s tem, kar poznamo pod imenom “na pravilih sloneč mednarodni red” (RBIO) ali “liberalni mednarodni red” (LIO).
Kitajske ne zanima le Tajvan
Po drugi svetovni vojni so se pomorski in celinski imperiji umikali. Danes pomorskih imperijev ni več, ostali so le še celinski, kot sta Rusija in Kitajska. Tako za Rusijo kot za Kitajsko so značilni vladarji, ki želijo ostati na oblasti do konca življenja. Vladimir Putin in Ši Džinping se osredotočata na širjenje državnega ozemlja in osebne moči. “Oba sprejemata agresijo kot normo v mednarodnem sistemu, kakršnega si ga želita in ki je nasprotje obstoječega, na pravilih temelječega sistema, ki ga želita zrušiti.” Putina je Zahod za invazijo na Gruzijo leta 2008 in za agresijo na Ukrajino leta 2014 komaj kaj kaznoval. To je vplivalo na njegove izračune za invazijo na Ukrajino leta 2022. Podobno bo izid vojne v Ukrajini zanimiv za Kitajsko, ki preračunava možni mednarodni odziv ob invaziji na Tajvan.
Toda Tajvan ni edini kitajski ozemeljski interes. Kitajska si lasti tudi indijsko zvezno državo Arunačal Pradeš in večino Južnokitajskega morja. Poleg tega zajezuje izvire velikih rek Jugovzhodne Azije. Kitajski projekt Pobuda en pas, ena cesta je globalen. Pri njem ne gre za zaslužek, temveč za širjenje vpliva. Kitajske ambicije segajo daleč čez sosednja ozemlja in ustrežljive sosede – Kitajska si želi novi svetovni red s kitajskimi značilnostmi.
Kitajska je postala gospodarska velesila, ko se je pod pokojnim Deng Šjaopingom ponovno pridružila na pravilih temelječemu mednarodnemu redu in upoštevala pravila mednarodnega prava. “Zdaj se je spet vrnila k svoji zgodovinski paradigmi, po kateri je Kitajska v središču, vsi drugi pa se morajo prikloniti cesarju v Pekingu.” Zahodni vlagatelji se danes umikajo, sankcije se stopnjujejo, njen notranji nepremičninski/posojilni balon se širi, najbolj nadarjeni podjetniki so zaprti, notranja represija narašča, genocid nad muslimani pa se nadaljuje. Ker Kitajska opušča mednarodna pravila, po katerih je bila pripravljena igrati minulih trideset let, se zdaj svetovna proizvodnja postopoma seli drugam. Indija, Vietnam, Mehika in številne druge države bodo z veseljem ponudile zatočišče umikajočemu se mednarodnemu kapitalu.
Ukrajina je le ena od jedi na Putinovem jedilnem listu
Diktatorji po definiciji želijo monopolizirati politično oblast. Glavni cilj diktatorjev kot sta Ši Džinping in Vladmir Putin je ostati na oblasti, ne pa povečati blaginjo svojih ljudi. Interesov diktatorjev ne moremo enačiti z interesi ljudstev, ki jim vladajo. Prvi namreč nakopičijo ogromno bogastva in moči le zase osebno, ne pa tudi za svoje državljane, kaj šele za sosede. Diktatorji v najboljšem primeru zavirajo domačo gospodarsko rast, ko poskušajo ohranjati svoje prebivalstvo pod nadzorom, v najslabšem primeru pa hitro uničujejo bogastvo, ko sprožajo vojne, da bi prevladali nad svojimi sosedi. Demokracijam po drugi strani ni pomembna ozemeljska širitev, temveč gospodarska rast. Diktature jih zato ne morejo pustiti pri miru, saj visok življenjski standard v demokracijah razumejo kot obtožbo in smrtno nevarnost zase. Zato se morajo demokracije braniti pred diktaturami.
Po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 je nastopil redek trenutek, ko so evropski narodi, ki so bili prej za železno zaveso, lahko izbirali, ali se želijo usmeriti proti Vzhodu ali proti Zahodu. Seveda so se v veliki večini odločili za Zahod, ker je bilo na Zahodu veliko več blaginje in svobode, kot ju je kadar koli ponujala Rusija. Medtem so se Rusi za nekaj kratkih desetletij osredotočili na obnovo svoje države, kar je ostalim narodom omogočilo, da so zgradili domače institucije, da bi preživeli napad, ko se bo Rusija vrnila in jih ponovno poskušala podjarmiti. Njihov življenjski standard se je hitro dvignil, “saj so upoštevali pravila mednarodnega prava, kot tudi pravo na splošno”.
Ruska ekspanzija se ne bo končala v Ukrajini, razen če bo Putin tam poražen. V tem primeru bo to lekcija tudi za kitajskega diktatorja Ši Džinpinga in njegove ambicije glede Tajvana.
Rusija danes ogroža Evropo, ker si njeni voditelji prizadevajo za ponovno vzpostavitev sovjetskega imperija in ker ne morejo sobivati z demokracijo. Demokracije predstavljajo za diktatorje eksistenčno grožnjo. Na vprašanje, zakaj diktatorji ne nastopajo na svobodnih volitvah, je odgovor jasen: očitno jih njihovi državljani ne bi izvolili. Zato diktatorji vidijo rešitev v tem, da poskušajo zatreti najbližje demokracije – v primeru Rusije Ukrajino ali v primeru Kitajske Tajvan. Evropa si je desetletja prizadevala gojiti prijazne odnose z Rusijo, kupovala je njene energente, jo vabila v mednarodne povezave in sprejemala njen kapital dvomljivega izvora, a so se invazije vseeno zgodile. “Diktatorjem, kot sta Putin ali Ši, ni mogoče dovolj ustreči.”
“Za Rusijo ni nevojaške rešitve.” Če pade Ukrajina, bodo na vrsti Moldavija in pribaltske države, nato pa še Poljska. Medtem bo Rusija nadaljevala z agresivno informacijsko vojno, ki podžiga družbene delitve na Zahodu. Če bi Ukrajina padla ob invaziji leta 2022, bi bil danes položaj Zahoda obupen. Kitajska bi spremljala, kako je Rusija dobila v roke državo, ki je večja od Francije. Zakaj si ne bi še sama priključila Tajvana, ki je manjši od Švice? Tudi številne druge države, ki imajo razne ozemeljske interese, bi lahko pomislile, zakaj se ne bi še same lotile ozemeljskega osvajanja. Ruska osvojitev Ukrajine in kitajsko zavzetje Tajvana bi tako pomenila začetek in ne konec prisvajanja tujih ozemelj po svetu. Potem bi na pravilih temelječa mednarodna ureditev, ki nam omogoča, da potujemo po svetu “s koščki plastike, imenovanimi kreditne kartice”, in ki omogoča tako šibkim kot močnim, da pričakujejo izpolnitev sklenjenih pogodb – vsemu temu bi grozil konec. Kar bi posledično osiromašilo vse nas.
Tako Rusija kot Kitajska gojita vizijo avtoritarnega svetovnega reda, ki deli svet na ogromna vplivna območja – območja, ki jih je treba šele vzpostaviti. Male in srednje velike države (tj. večina držav na svetu) bi se morale tega bati. V avtoritarnem svetovnem redu “bodo izgubile svoje enake suverene pravice, ki jih imajo v sedanjem svetovnem redu, ki temelji na dogovorjenih pravilih in v katerem pravila veljajo tako za šibke kot za močne. Namesto tega se bomo vsi vrnili v starodavni svet, v katerem močni počnejo, kar lahko počnejo, šibki pa trpijo, kar morajo trpeti”. Mednarodno pravo oziroma mednarodne institucije v takšnem svetovnem redu ne bodo več na voljo, temveč le še “psihopatski cesarji, zakoreninjeni v Rusiji in na Kitajskem”. Avtoritarni svetovni red bo v najboljšem primeru zaviral gospodarsko rast in ustvarjalnost, v najslabšem pa bo povzročal vrsto vojn, saj se bodo predvidene žrtve upirale tem načrtom.
“Za Rusijo je Ukrajina le ena od jedi na jedilnem listu” – ko jo bo zaužila, bo nadaljevala z obrokom. Če pa se bo Ukrajina uspela obraniti, se znebila dovolj domače korupcije in postala članica Evropske unije, se bo za Ruse odprla vrsta neprijetnih vprašanj: Zakaj ne bi mogla tudi Rusija odpraviti korupcije? Zakaj Rusi, ki živijo zunaj dveh privilegiranih mest, Moskve in Sankt Peterburga, ne morejo živeti kot Evropejci? Zakaj so najbolj priljubljeni opozicijski voditelji na koncu vedno tarča bojnih strupov, ustreljeni, vrženi skozi okno iz desetega nadstropja ali pa zaprti na absurdno dolge zaporne kazni? “Zakaj morajo Rusi živeti kot v banana republiki iz 19. stoletja?” Odgovor na vsa ta in še druga podobna vprašanja je seveda znan: diktatura. Tako živijo ljudje pod diktatorji. Ta pot vodi tja, kjer je danes Severna Koreja Kim Džong-una.
Zahod mora držati skupaj in se pripraviti na nižjo gospodarsko rast
Naša skupna blaginja je odvisna od čim večjega zmanjšanja stroškov naših številnih medsebojnih poslovnih transakcij. V urejanju teh transakcij je izvor mednarodnega prava. Če igramo po pravilih, kreditne kartice delujejo, lahko načrtujemo svoje projekte in svoja življenja, partnerji se ne morejo samovoljno odpovedovati pogodbam, cene uravnava trg itd. Z ozemeljskim širjenjem Rusije in Kitajske pa bo količina uničenega bogastva ogromna, kot kaže primer Ukrajine. Številna ukrajinska mesta so opustošena do tal, industrijski obrati uničeni, prav tako tudi ostala infrastruktura – na tak način zavzeto ozemlje še več desetletij ne more ustvarjati bogastva. Tudi od Kitajske lahko pričakujemo, da bo ob invaziji na Tajvan najverjetneje raketirala in bombardirala številna mesta in nato zasedla ruševine. Ozemeljsko osvajanje je torej na splošno precej neumen način nacionalnega bogatenja. Osvajalski načrti Rusije in Kitajske so zato “igra z negativno vsoto”: z vsakim zasedenim ozemljem bo skupno svetovno bogastvo manjše, njune žrtve bodo uničene, območje, kjer mednarodna pravila še vedno veljajo, pa se bo krčilo.
Sarah C. Paine opozarja, da bo moral Zahod glede Ukrajine še naprej ohranjati brezpogojno zavezništvo, ki na nek način spominja na zavezniško pomoč Evropi v boju proti nacizmu pred več kot osemdesetimi leti.
Sarah Paine poudarja, da mora Zahod enotno podpirati Ukrajino, ji zagotavljati vso potrebno vojaško in gospodarsko pomoč ter se pripraviti na dolgotrajno globalno znižanje stopenj gospodarske rasti zaradi odločitve Rusije in Kitajske, da izpodbijata globalni red, ki ustvarja bogastvo – red, ki je Kitajski omogočil, da je obogatela. “Podpora Ukrajini je poceni v primerjavi z alternativo, ko bi odprli vodne zapornice ekspanziji diktatur.”
Zahod je po besedah Sarah Paine v zadnji hladni vojni zmagal zato, ker je držal skupaj, krepil domačo gospodarsko rast in se hkrati “lotil strategije pomoči komunistom pri njihovem samomoru”. Komunistični sistemi so namreč brez tržnih cen skrajno napačno razporejali kapital in delo, ker ju niso ustrezno ovrednotili. Zahod si je prizadeval, da bi se ta njihova gospodarska bremena le še povečevala. Putin in Ši sicer danes ne razpolagata s takšno ideologijo kot je bil nekoč komunizem, temveč se naslanjata zgolj na protizahodni sentiment. Ko nekdanji kolonizirani Jug začenja tesneje sodelovati z Rusijo in Kitajsko, bo prejel priložnost, da bo lahko primerjal grehe nekdaj kolonizatorskega Zahoda z grehi trenutno kolonizatorskega Vzhoda. Svet bo ob tem ugotovil, da lahko majhne in srednje velike države najdejo varnost le, če bodo držale skupaj, kar jim lahko omogoča le mednarodni red, ki temelji na skupnih pravilih ter na mednarodnih in regionalnih institucijah, ki ga podpirajo.
Demokracije so boljše od diktatur
Kot izpostavlja Sarah Paine so se demokracije skozi zgodovino izkazale kot boljše od diktatur tako v svetovni vojni kot v gospodarski rasti v mirnodobnem času predvsem zato, ker so se njihovi državljani sposobni soočati z drugačnimi idejami drugih s pomočjo argumentov in protiargumentov in ker so pripravljeni spremeniti svoja stališča, ko so na voljo novi dokazi. “Ponovna presoja ni pomanjkljivost, temveč vrlina.” Kot to dokazujeta Putin in Ši, pa so diktatorji nagnjeni k temu, da slabih odločitev ne opuščajo radi, temveč so jih pripravljeni le še bolj odločno uresničevati, svoje kritike pa eliminirajo, pri čemer se najprej osredotočijo na tiste, ki imajo najbolj prav. Ključna napaka Putina v vojni v Ukrajini je v tem, da nima načrta za umik – ima le načrt za še bolj odločno zaostrovanje konflikta.
Ukrajina bi lahko po besedah Sarah Paine zmagala bodisi zaradi kolapsa ruske vojske ali pa Putinovega neizogibnega nasledstva, vendar oboje lahko traja dlje časa. Medtem mora pomoč za Ukrajino še naprej prihajati in sankcije bi se morale še zaostrovati, tako da bi “združeni učinki neobstoječe gospodarske rasti Ruse pripeljali na pot severnokorejske eksistence”. Tisti, ki spodkopavajo na pravilih temelječi mednarodni red, izgubijo enakopravno udeležbo v njem, dokler se ne prenehajo vesti uničevalno. “Če problema ni mogoče rešiti, ga je treba obvladovati na ta način: postopno povečevanje razlik v življenjskem standardu med svobodnim in nesvobodnim svetom. Tako je bila dobljena hladna vojna.”
Zmaga v vojni je eksistencialnega pomena za Ukrajince in Putina, ne pa tudi za ruski narod. Ukrajina namreč ne ogroža njihovega obstoja. Ruska vojska se je v preteklosti že večkrat zlomila: zlomila se je v rusko-japonski vojni (1904-1905), ko je bila vrednost zmage za Japonce in carja Nikolaja II. osebno enako veliko večja kot za ruski narod na splošno. Ponovno se je zlomila v prvi svetovni vojni zaradi pomanjkanja kompetentnih generalov in ustrezne oskrbe. Drugo svetovno vojno pa je preživela le zaradi obsežne ameriške pomoči (Lend-Lease), ki je danes Kitajska po besedah Sarah Paine ne namerava ponoviti. Medtem ko Rusija vlaga vse več sredstev v spopade v Ukrajini, ne more zadostno ščititi svojih dolgih mej drugje. In to je tisto, kar lahko na koncu predstavlja resnično grožnjo nacionalni varnosti Rusije, ne pa nekakšne “distopične pravljice o domnevnih ukrajinskih nacistih”.
Če bi pred štirimi leti na ameriških volitvah zmagal Donald Trump, Ukrajine danes ne bi bilo več, vprašanje je tudi, kaj bi se zgodilo z zvezo NATO.
Tako Združene države kot Evropa le počasi povečujejo svojo vojaško proizvodnjo, ker je za to potreben čas. V drugi svetovni vojni so Združene države začele financirati vojno mornarico za boj na dveh oceanih šele leta 1940, in te ladje so bile nato pripravljene za vstop v vojno šele leta 1943. Takrat so Združene države vzpostavile obsežno proizvodno bazo, ki je danes nimajo več. Ukrajina seveda pospešeno izgrajuje tudi lastno oborožitveno proizvodnjo, zlasti dronov. Da bi si Ukrajina povrnila zasedeno ozemlje, mora pridobiti nadzor nad zračnim prostorom. Če si bo pridobila nadzor nad zračnim prostorom, se bo situacija na bojišču po besedah Sarah Paine obrnila in ruska vojska verjetno ne bo vzdržala pritiska – Rusi namreč nimajo prepričljivih razlogov za boj, medtem ko imajo Ukrajinci zanj eksistenčne razloge.
Bilo bi noro, če bi dopustili, da Ukrajina izgubi vojno zaradi nezadostne oskrbe s strani Zahoda. Prav to možnost pa žal odpirajo ameriške predsedniške volitve novembra letos. “Če bi Donald Trump uspel razveljaviti predsedniške volitve leta 2020, danes Ukrajina kot država ne bi več obstajala, ruska vojska bi bila na poljskih mejah, Zahod pa bi bil v veliko slabšem položaju za obrambo.” Če bo na naslednjih predsedniških volitvah ponovno izvoljen Donald Trump, občudovalec Putina in drugih avtoritarnih voditeljev, je to lahko za ZDA “neposredna varnostna grožnja”, saj bi Trump pospešil razvoj zgoraj omenjene avtoritarne distopije.
Sarah Paine poudarja, da morajo voditelji v vseh demokracijah svojim volivcem pojasniti smrtonosnost grožnje, nezmožnost kompromisa in stroškovno učinkovitost pomoči Ukrajini glede na zastavljene cilje. Putin in Ši nameravata zrušiti na pravilih temelječi mednarodni red, ne pa ga zgolj reformirati. “Iskanje kompromisa z nasprotniki, ki si prizadevajo za takšne cilje, se imenuje popuščanje”, saj jih kompromis postavlja v položaj, da se lahko čez čas vrnejo na prizorišče in začnejo novo vojno. Zahod je desetletja poskušal sklepati kompromise z Rusijo v okviru svoje strategije t.i. preobrazbe s trgovino, toda ruske invazije so se medtem zgolj krepile: Gruzija 2008, Ukrajina 2014 in Ukrajina 2022. “Za kompromis sta potrebna dva. Putin in Ši sta jasno izrazila svoje ambicije. Imamo dve možnosti: ali se bomo skupaj s partnerji organizirali za obrambo ali pa nas bodo diktatorji še naprej mleli enega za drugim.”
Sarah Paine se v intervjuju dotakne tudi nekaterih drugih tem, kot so recimo pereči položaj, v katerem se pred naslednjimi predsedniškimi volitvami nahaja ameriška Republikanska stranka, o razlogih, zakaj republikanci ne podpirajo Ukrajine pri njeni samoobrambi in o potencialu zavezništva z Indijo. Skozi celoten intervju pa se kot rdeča nit vleče sporočilo o usodnosti zgodovinskega trenutka, v katerem se nahajamo. Zahodne družbe se morajo v luči preteče nevarnosti poenotiti in demokracije držati skupaj. Če tega ne bomo zmogli, bomo kot tisti ignorantski potniki na vlaku iz Dürrenmattove kratke zgodbe Predor, ko ta vse hitreje drvi v notranjost zemlje proti peklu.
Članek je zelo dober, pravilno izpostavlja dileme dogajanja med demokracijami in diktaturami.
Morebitna zmaga Trumpa resnično postavlja vprašanje, ali bodo ZDA še naprej podpirale Ukrajino. Padec Ukrajine bi resnično ogrozil vso Evropo, zlasti zahodno. Trump je bil sicer v vseh ozirih boljši predsednik od Bidna, vendar mednarodna politika ni bila njegova najbolj močna stran. Prav pa je imel v eni stvari, da mora Evropa za svojo obrambo prvenstveno skrbeti sama. Navsezadnje gre za bogato področje, ki si lahko omisli učinkovite vojske.
Ne razumem pa množice komentatorjev, ki navijajo za Ruse: kaj mislijo, da nam bodo prinesli dobrega, so že kaj in kdaj?
abeceda psihologije, ki jo prezentira tudi ta članek:
1. najprej nekoga z nekom strašiš in strašiš,
2. rezultat strašenja je vzpodbuditi bojazen in strah pred nekom,
3. iz straha in bojazni pred nekom se rodi sovraštvo proti nekomu.
To je cilj. S tako sovražno čredo je potem enostavno manipulirati in jo pognati za kanon futer.
Metoda preizkušeno deluje že tisočletja.
—
Samo en košček življenja ene največjih znanstvenic Marie Curie. Kot mlada je živela v Varšavi pod oblastjo Rusije. Rusi so imeli Poljake za manvredne in so morali obvezno govoriti in se šolati v ruskem jeziku. Če ne so si lahko prav hitro ogledali lepote Sibirije. Šolski nadzorniki so hodili naokrog in če učitelj ni dobro razložil zgodovino in sploh vse, je seveda ućitelj isti hip izgubil službo ali pa si prislužil potovanje v Sibirijo.
Njen stric je okusil blagodejno klimo sibirskih prostranstev, njen oče učitelj pa zaradi ene poljske besede službo. Marie, sicer umirjeno dekle je zaradi vsega naštetega in še marsičesa sovražila Ruse in jih imenovala Ivanove in ko sta se veselili s prijateljico smrti avtokrata Aleksandra II. bi morali biti strogo kaznovani od staršev, vendar sta si zaslužili čokoladni sladoled. V delu pod Nemci pa so še vedno lahko govorili poljsko. Na skrivaj so se intelektualci zbirali in si hoteli brez nasilja pridobiti nazaj samostojnost. Plesali ali peli so v poljščini naskrivaj in kazni drakonske in zatiranje je bilo s strani Rusov še hujše kot fašistov na Primorskem.
Berem drugje take, da ne veš več kdo je tu nor. In ne me basat, kako je Putin oh in sploh. Če ne boste, upam, da me ne bo več, pridni pod rusi se boste pač učili leteti, brez kril.
Pred 500 leti so tiste, ki so govorili resnico, ožigosali za čarovnice in hudičeve fane in jih zažigali na grmadah,
Danes naščuvana, opranoglava in nerazgledana rulja tiste, ki govorijo resnico o dogajanju v Ukrajini, ožigosa za rusofile in putinove fane…, ker je drugačna in neprijetna, kot jo pridigajo njihovi pridigarji na pentagonskih povodcih.
—
Hecno ampak tudi na tem portalu ne manjka Putinovih fenov … bilo kuda rusi svuda.
Zanimivi del prispevka M. Frasa se mi zdi vsebina intervjuja, ki ga je novinarju Noahu Smithu dala Sarah C. Paine, strokovnjakinja za pomorska vprašanja. Njeno mnenje vsaj meni zelo dobro osvetljuje sedanji geopolitični položaj v svetu, predvsem razmerje med velesilami, ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo ter zahodno Evropo, večinoma združeno v EU. Njena razlaga razlike med bistvom demokratičnih in totalitarnih ureditev se mi zdi prepričljiva, v tej luči pa njena ocena negativne vloge, ki jo v svetu predstavlja Rusija, prepričljiva. Še zlasti, ker sem pred kratkim prebral knjigo Novi razred Milovana Đilasa, ki se v glavnem nanaša na Sovjetsko zvezo, posredno pa seveda tudi na nekdanjo SFRJ. Zalo se strinjam z njenim nasvetom, da bi se morala zahodna Evropa bolj bati Rusije, se zavedati nevarnosti, ki prihaja s te strani, kot tudi grožnje, ki jo predstavlja Kitajska. Ne gre prezreti tudi njene klofute ameriški politiki, ne le demokratskemu delu, ampak, vsaj zame presenetljivo, tudi republikanski strani. Mar je v ZDA res čas za nastanek nove stranke, ki bi predstavljala alternativo obstoječima? Ob vsem tem je človeka res lahko strah za usodo zahodnoevropske kulture, ki je v velikem delu podlegla ideološkim nesmislom nove levice. Ob navedenem je slovenska tragikomedija, ki jo izvajajo komi levičarji morda res še najmanjše zlo, a je žal za nas trenutno bolj usodna od velike svetovne prerazporeditve politične moči, zato se je treba še kako ukvarjati z njo. Rešitev, ki je, in je bila vedno na voljo, je zmaga desnice, česar niso spregledali le tisti, ki jim je bil dan vid ne pa tudi uvid.
Ko je bil se stari Rim, se je po principu „pax romana“ zelo dobro zivelo. Ko je Rim izgubil, je Evropa rabila vec kot 1000 let, da je sploh malo zadihala. Tako da „hegemonija“ Rima sploh bi bila slaba.
Da pod „hegemonijo“ Amerike zivimo slabo, se da enostavno zavreci s primerjavo 80ih in danes, pred in med hegemonijo.
Priznam, da si ne znam predstavljati kako bi izgledalo po „padcu“ Amerike in seveda s tem zahodnega svetovnega reda. In si tudi ne zelim takega eksperimenta.
Od starega Rima dalje, je Evropa živela dobro samo in edino na račun NAROPANEGA in SUŽNJEV.
In še danes !
—
Ja, dodano vrednost mora nekdo placat, a ne?
O vzponu in padcu imperijev je kratek zanimiv video Ray Diallo:
https://youtu.be/xguam0TKMw8?si=EFctXemOQkAI34_A
Oglejte si »Fall Of Empires: Rome vs USA (Hidden Secrets Of Money Ep 9)« v YouTubu
https://youtu.be/OuOcnGAv4oo?si=-iuSLz9dB-l9fFFI
Intervju Carlsona s Putinom je zunaj.
Hladen tuš za vernike maršala tov. Twita, ki poslušajo hujskaške pravljice preko njegovega zvočnika Nore24.
—
V intervjuju je Putin povedal tisto kar že vsi vemo. Kamorkoli je stopila Ruska noga, tam je Rusija. Naslednje so na vrsti Moldova, Baltske države in Poljska. Medtem bo Rusija že toliko ogreta, da se ne bo mogla zaustavit. Zgodovini Rusije je posvetil prvih 20 minut, kar je bilo, ne samo zanimivo, pač pa tudi povedno. Tudi ostanek je za slišati.
Buuuuuuuuuuu
Vidim, da ste se zatipkali: beeeeeee bi moralo pisati!
Eh dajte no, gospod Miller. Tucker Carlon je na nivoju “vašega” Borisa Tomašiča, hehe. In vi ga kujete v zveze?! Noro se mi zdi kako ekstrema levica, teoretiki zarote, antiglobalisti in podobni skupaj s skrajno desnico družno onanirate na Vladimirja Vladimiroviča. Putin je genij samo v tem – da je spravil skupaj ves politični ološ evrope in ZDA. Vse drugo je brez zveze.
Ttetji Rim bo Moskva, je znan izrek,ki govori o tem, da bo Moskva vodila svet.
Do tega ne bo prišlo,če ravno si Rusija prizadeva, da b bila prva svetovna velesila, ki bi obvladovala svet.
Kot je videti, se takšne želje vse bolj rušijo in Rusija postaja vse bolj bolnik, in njena bodočnost je polom.
V času hladne vojne, je bila Rusija,kot Sovjetska zveza na višku in je mešala štrene po vsem svetu in podžigala socialistične revolucije. Bila je največji kolonialni imperij, saj si je podjarmila mnoge narode in pol vzhodne Evrope. Izkoristila je propad kolonilanih imperijev in tako postala velesila. Velesila na papirju. Vse sile je vložila v atomski arzenal in z njim plašila ostali svet, zlasti ZDA.
Pretirana militantnost jo je pahnila v gospodarsko krizo in je z Jugoslavijo ved bankrotirala.
Nov zagon je Rusija dobila sicer s prodajo energentov in drugih surovin, ki jih ima v izobilju. Namesto, da bi vlagala v gospodarstvo, v industrializacij in blaginjo ubogih Rusov, se je zopet poslužila mantre: Tretji Rim bo Moskva.
To ni uspelo še mikomur in tudi Rusom ne bo.
Diktator Putin je sicer začel obnavljati sovjetski imperij, pa se bo kmalu upehal.
Danes je Rusija bistveno slabša, kot je bila v okviru Svjetske zveze. Izgubila je več kot tretjino svojega “sovjetskega” ozemlja. Na tleh bivše Sovjetske zveze so nastale uspešne države, ki trgujejo z energenti in denar se ne steka v Moskvo. Izgubila je Ukrajino, ki je bila gospodarsko vsaj tako močna kot Rusija in kar je bistveno, izgubila je kolonije v vzhodni Evropi.danes cvetoče države, kot so Baltske države, Poljska, Vzhodna Nemčija, Češka, Slovaška, pa tudi Romunija in Bulgarija.
Dobila je močno konkurenco v Kitajski, ki preti s povrnitvijo Mandžurije in v bodočnosti zavzetja Sibirije.
Kot vidimo, Rusija tudi izgublja Ukrajino, pa Kavkaz.
Razmere postajajo vse bolj kritične za Rusijo in pred vsem za diktatorja Putina.
Putin se je zapletel v vojno,ki je ne more dobiti. Poraz ga bo stal diktatoreskega položaja, postavlja pa se vprašanje, delitve plena.
Pretendent za Sibirijo je Kitajska.
Vprašanje je, kaj bo storila Evropa. Če si ne želi mejiti na Kitajsko, mora pomagati pri odstavitvi Putina in priključitvi Rusije k EU in NATU.
Seveda je tukaj vprašanje, ali bo po volitvah Evropa premogla vodstvo, ki se bo resno ukvarjalo z Ukrajino in Rusijo.
V ZDA bo nastopil Trump, ki bo nadlajevall z geslom “America first”!
To ne pmeni, da se bodo ZDA zaprle za svoje meje in se izolirale. ZDA so velesila, ki potrebuje svetovni trg. ZDA so premajhne, da bi lahko živele v izolaciji, zato je že sedaj Trumpu jasno, da mora osvojiti Rusijo in jo ubraniti pred razpadom in pred vsem pred Kitajci.
Ruska propaganda sicer širi lažne novice o porazu Ukrajine, o opustitvi pomoči ZDA in krepitvi BRIKSA.
Kako gre Rusiji slabo se vidi v vse bolj barbarskih napadih na Ukrajino. Ko ne morejo zmagovati na bojnem polju, Rusi rušijo Uktajinska mesta in povzrogajo enake zločine, kot Izraelci v Gazi.
Razen tega skušajo s terorizmom na Bližnjem vzhodu zanetiti vojno, kar pa jim ne uspeva, saj bodo teroriste disciplinirali Angleži, Američani in tudi NATO s svojimi daljinskim projektili.
Rusija je tudi izgubila politični primat. V dvoboju za nestalno članico v Varnostnem svetu, je bila ruska favoritinja Belorusija hudo poražena od Slovenije, ki so jo podpirale ZDA.Proti Rusiji so uvedene sankcije,ki delujejo, kljub temu, da se jih države zaveznice Ukrajine pretirano ne držijo. Rusija izgublja tudi to bitko.
Tretjino proračuna namenja vojski, oborožitvi, kar pomeni, da se izčrpava, kar pa vodi v bankrot.Bivši kolonialni svet potrebuje danes blago in kapital, ne pa ideologije in kalašnikov. Rusija razen ideologije in kalašnikov ne more nuditi ničesar. Zato se bivše demokratične države obračajo h Kitajcem.
Morda bodo volitve nekoliko zavrle poraz Rusije, se bodo pa razmere po volitvah v EU in ZDA spremenile in Putin se bo moral udati.
apnmb
To kar vi trdite nima nobene podlage. Imam stike z Ukrainci kot tudi Rusi. Iz prve roke vam povem da nič od tega kar trdite ni res. Vas je treba brat kot komuniste. Ravno obratno.
Kaj ni res? moskva ne bo nikoi tretji Rim, kar si SZ,Rusija in Putin želi!!!
Kitajski si želijo pripojiti Sibirijo, vsaj do Urala!
Rusi immajo težave, ker jih vojna v Ukrajini izčrpava in so na robu bankrota.
Ukrajina bo zmagala, saj Rusi ne bodo zmožni Ukrajine obvladati.
Vecina tega kar Putin rece, je laz. Dva dni pred napadom na Ukrajino je rekel, da ne bo napadel. Sedaj je rekel, da spet ne bo napadel.
Torej kaj?
To kar Putin govori je sploh irelevantno, razen, ce ze vnaprej smatramo, da je laz. Razen, ce bo zaradi tega zacel govoriti resnico, v upanju, da bomo mislili, da je spet laz.
To, da imate stike tako z enimi kot drugimi samo po sebi nič ne pove. Sajete si nekakšno kredibilnost, ki je pa ta navedek ne vsebuje. Da pa nimate stika z razsodnim razmišljanjem, je pa razvidno. Da niste vi tisti Valentinčič iz Butn skale? Če ste, je vse jasno.
Ubogi Rusi se nam resnično smilijo, ker morajo živeti v materi Rusiji in po besedah Lavrova v zgodovini niso nikogar napadli. Mi ovce pa slepo sledimo natovim peklenščkom.
Ja, sovjeti so iz prijateljskih nagibov nudili prijateljsko pomoč Poljski leta 1939, pa potem Finski in baltiškim državam.
Po 2.vojni so s prijateljsko pomočjo pomagali Berlinčanom, zahodni zavezniki so pa Berlinčane za=bavali, nato so 1956 z bratsko pomočjo pomagali Madžarom poškodovati Budimpešto, leta 1968 so pomagali Češkoslovaški in 1979 Afganistanu. Vsi so jim neznansko hvaležni.
Danes je Rusija najbolj napredna država in gospodarsko daleč pred USA inJjaponsko. Prebivalstvo uživa tako blaginjo, da jim zavidajo vsi na planetu.
Natova propaganda na velika vrata na ta portal oz. Fras nima pojma o geopolitiki.
Rusi so že zmagali, tako da te zgoraj omenjene fantazijske blodnje da bo vojna z Natom in da se Švedi in Nemci bojijo konflikta v bližnji prihodnosti – ne veš ali bi se smejal ali čudil taki omejenosti.
Rusi tudi pod razno nimajo niti interesa niti resursov za vojno z natom.
Njihov interes, še bolj pa naš je, ponovna vzpostavitev trgovanja s plinom, vemo zakaj. Sploh pa, kakor se to še tako sprevrženo sliši: Rusi in Kitajci trenutno delajo za naše interese, s tem ko se zavzemajo za multilateralno geopolitično ureditev in sesutjem ameriške hegemonije, ki je prinesla samo vojne in šibko Evropo, služila pa predvsem lastnim interesom, Ekonomisti bodo to bolje razložili zakaj je v interesu Slovenije močna in neodvisna Evropa, ter neomejena možnost trgovanja s Kitajsko in Rusijo v miru.
Tako neosnovano strašenje in podpihovanje sovraštva pa je zelo primitivno in škodljivo, ima pa svoje protagoniste s svojimi interesi.
Nasa napaka je bila od Rusov kupovati, ker so s tem dobili dovolj denarja, da so lahko opremili vojsko in jo osposobili za vojno.
A bi bi pa se naprej posiljali tja nas denar? Bolje, da si kupite veliko kladivo in sami sebe poisteno usekate po prstih.
Brane, recimo da se strinjava okoli tega da je Evropa naredila več hudih napaka – in to na “obe strani”. Preveč slepo sledenje ZDA, ki je najbrž posledica tega da je EU vojaško zelo šibka in odvisna od ameriškega zavezništva. Ampak še hujša je bila politika Nemčije do Rusije pod Merklovo – to samo potrjuje strahove ostale Evrope (od Francije do Poljske), namreč da ko se Rusi in Nemci spajdašijo da je to recept za katastrofo. Po mojem ste premalo poudarili to nemško uničevalnost. Da je Putin svojega denarja vreden se najbrž strinjava. Kot tudi da nikoli ne bo šel pred sodišče. Too big to fail.
Merkel je bila pred dilemo tam 2008 ali si priznati, da je Rusija sovraznik ali pa poskusiti iz nevarne drzave narediti prijatelja.
Po prvem scenariju bi morala prekiniti vse trgovinske vezi in tako prekiniti dotok kapitrala v Rusijo. Mogoce bi delovalo, ampak tako pametni smo lahko sele danes. Merkel je poskusila na mehak nacin in je verjela, da, ce se bo Rusija lahko gospodarsko razvila, da bo tudi postala demokraticna in torej prijatelj.
Ni dvoma, da se je Merkel zmotila. Ampak, ni napak verjeti v “soft” pristop. Kaj bi svet menil o Merkel, ce bi takrat kanalizirala ves mozen kapital v orozje, svoje orozje kot obramba proti Rusiji?
Najbolj maloumna pripomba je o “pajdasenju” Nemcije z Rusijo. Ocitna je aluzija na Stalin-Hitler pakt. Na cigav racun naj bi se pa Nemcija pajdasila z Rusijo? Kod je imel skodo od tega?
Ali vam je jasno, da tudi SLO zivi od nemskega kapitala, tudi kot direktnih vplacil v sölovenski budget?
Velja si osvežiti spomin, kaj vse so sovjetski “svetovalci” takoj po 2. vojni počenjali v Jugoslaviji. De facto so bili gospodarji titovine.
Zanimivo. Države stojijo v vrsti za članstvo v BRICS
Očitno vse hočejo biti revne in ogrožene.
Narobe svet.
Rusi in kitajci so zraven zato, ker hočejo ostale države narediti bogate. Predvsem prebivalstvo.
Odličen komentar pa naj proruski podporniki in bojevniki trosijo še takšne floskule o dobrih Rusih. Pajade. Ali zgodovina ni že dovolj ovrednotila zgodovine Rusije od osvajanja Sibirije, Aljaske, si že prej priključila Armenijo, Gruzijo in muslimanske narode na jugu, po prvi sv. vojni z Leninom na čelu pribaltske države, pakt s Hitlerjem, ki je potem razočaral Jeklenega, in hinavsko pohopsanje vzhodnega dela Poljske, po drugi sv. vojni prodrla do severnih japonskih otokov, sahalina, si podredila Mongolijo vse sosednje vzhodno evropske države, delala spore po svetu.
Romuni in sploh Madžari že omenjajo, da v slučaju poraza Ukrajine želijo nekatere dele sosedov. Zakaj že drži hun- gar štango Putinu?
Konec koncev Juga, ko Stalinu ni dal Tito ultimata, pač pa obratno in ga je samo zahod rešil pred propadom in lakoto v Jugi. Oba diktatorja in vse skupaj se je dogajalo samo zaradi prestiža in narcisoidnega maršala, ki si je hotel prilastiti Bolgarijo in Albanijo. Če to ni dovolj velik razlog za skrb. Drugače pa briga me, saj takrat večina nas, vsaj starejših ne bo več tlačila rodne grude.
Mao je s Kitajsko tudi imel velike apetite po tujih ozemljih, vendar je bil napram SZ v veliko slabšem položaju, kar pa danes ne velja več. Kitajci bodo Ruse pohopsali, ko se ti še zbuditi ne bodo utegnili. Seveda ekonomsko, ne z vojnami. Potem pa bo na vrsti zahod. Indija se zaenkrat drži v ozadju, vendar so edina sila, ki lahko ustavi te starodavne osvajalce.
Vsaka kritika teh neosocialističnih diktatur požene kri po žilah in takoj skočijo pokonci vsi ultra levičarji in ultra desničarji in naš ultra desničar, sicer razgledan strokovnjak ves čas vidno navija in navaja o ruskem prav. Naj gre v Moskvo, če bi se rad učil leteti.
ZDA so menda največji hegemon na zemeljski obli in krivi za marsikateri državni udar in bodo vsi nasprotniki navajali primere, ki se lahko ruskim vpletanjem zdijo kot otroški vrtec. Spet bo Koreja, Vietnam, Kambodža na tapeti. Ja drži in ni bilo lepo, ampak kdo je pa vedno začel in si podrejal svoje nekomunistične brate. Seveda imajo tudi jenkiji na vesti precej nečednih stvari in na grbi marsikaj.
Vendar veljajo stroga pravila glede poslovanja, tako v EU kot ZDA, Kanadi, Avstraliji in se biznis ne gre kar po dolgem in poćez. Se dogaja marsikaj, vendar boljše pravila z napako, kakor pa igra brez pravil. Če bi se v športu ne veljalo držati pravil, bi vse skupaj propadlo prvi dan. V nogometu na primer bi nasprotnik postavil v moštvo ragbijaše in bi prosto po Prešernu nabijali po tekmecu. Se lepo sliši, mar ne.
Kar nabijajte po zahodu in spravljajte na dan absurdne zamere. Pri Rusih in Kitajcih tega ne bo in če se kdaj dogodi, da nas obiščejo, potem ne boste mogli več šimfat, ampak boste lepo tiho kot miške v kotu. In prav dam, ja prav dam Rusom in Kitajcem, da vam izprašijo hlače in še kaj. Kar se tega tiče jim dam stokrat prav, če smo tako butasti. Naj vas mikastijo kot mačke.
Vic iz hladne vojne Ko so sovjeti hoteli pritegniti več zahodnih turistov, ker so bili brez konvertibilnih valut. Brežnjev ukaže ministru za turizem naj z reklamno akcijo pritegne bogate zahodnjake. Kar naenkrat so bili do takrat prazni hoteli polni “revežev” iz zahoda in sploh vse polno jih je mrgolelo naokrog. Brežnjev pokliče ministra, kako mu je to uspelo. Malenkost pravi minister: Samo po svetu smo razširili parolo. Če ne pridete vi k nam, pridemo mi k vam. V vsaki šali je vsaj kanček resnice.
Kdo je podpiral partizanstvo, sploh v Beli krajini, kjer je že davno zmanjkalo vsega in kmetje razen vina, vsaj nekaj, niso imeli ničesar dati v lonec. Rusi, seveda s svojim osornim in prevzetnim obnašanjem vnašali nemir med partizane. Partizan, tudi komunist, vendar pošten, piše, o nemogočem nadutem obnašanjem osebja sovjetskih misij. Zavezniški pa popolnoma drugačen odnos, seveda so se vrhovni skrivaški funkcionarji do njih obnašali naduto.
Ob hudi lakoti kuhali in jedli marsikaj neužitnega, vendar ne bom, če pa kdo želi pa tudi lahko. Takrat so prišli rusi in jih hranili s parolami Živel Stalin. Če laže star partizan, prvoborec, potem tudi jaz. Seveda mački in podobne živali so bili tretirani popolnoma drugače in za njih besede kot so lakota in vse “ugodnosti” pogozdovanja niso veljale, da o maltretiranju nasprotnega spola sploh ne bi.
Za konec še ena. Američan in Rus sta se pogovarjala o svobodi govora. Američan pravi: Pri nas lahko brez problemov nabijamo po našem predsedniku in se ti nič ne zgodi. Rus pravi: Pri nas tudi lahko mirne vesti udrihamo po predsedniku, vašem.
„Da bomo slabše živeli, če rusi zmagajo“, je najnovejša mantra, ki so jo spekli v propagandnem oddelku MI6 in jo morajo ponavljati v Nato kolonijah. Seveda mora biti poleg še Kitajska,
Fras, posluši Orbana, ki je že lani rekel, da bomo slabše živeli zaradi samomorilnih sankcij, ki so strel v koleno.
Drugič: zakaj je zeleni narkoman odstavil odličnega ukrajinskega generala Zalužnega ?
Zato, ker je javno izjavil, da ozemlja iz leta 91, ne bodo dobili nikoli več nazaj, ker so de facto rusi ŽE zmagali. Že.
Skrajni čas je za pogovore !
Vsa nova orožja, tanki, letala ne morejo spremeniti tega dejstva, razen, da v notranjosti rusije porušijo kakšno tržnico, pekarno, most, ali potopijo staro ladjo. In to je tudi vse.
Ker pa je naščuvani zeleni klovn v svojih blodnjah obljubil gospodarjem zmago, hoče mobilizirati še pol milijona kanon futra, tu pa se mu je Zalužni uprl. Ker mu je mar za svoj narod in ne za gospodarja.
Ampak vojaška industrija ima še nekaj robe na zalogi… rabijo samo še ovce za zakol.
TO so dejstva.
—
Kako je Velika Britanija sprožila obe svetovni vojni Paperback – 24. maj 2016
Nick Kollerstrom
4,5 4,5 od 5 zvezdic 386 ocen
Na amazonu. Ta razširjena, druga izdaja raziskuje koncept želje po sprožitvi svetovne vojne: in zakaj je Velika Britanija to storila. S skupnim preučevanjem obeh svetovnih vojn dobimo izboljšano perspektivo. gre za protivojno polemiko, ki zadeva odgovornost Velike Britanije za sprožitev dveh velikih svetovnih vojn 20. stoletja, in sicer proti državi, ki si je vedno želela miru in prijateljstva z Veliko Britanijo. Gre za lahko berljivo knjižico, ki bo postavila pod vprašaj vse, kar ste vse življenje verjeli o tej temi..
Deloma drži. Za prvo svetovno vojno, ker so se Britanci bali Nemcev zaradi interesov po svetu. Nemci niso imeli prav veliko posestev in so hoteli povečati vpliv. Pa še nekaj hakljcev. Z
Za drugo sv. vojno pa je kriv nedvomno Hitler, seveda tudi krivda Francozov, ker so hoteli z vojnimi reparacijami izčrpati Nemčijo. Američani so dajali kredite Nemcem, ti Francozom in Britancem. Oboji pa nazaj Američanom. In je nekako šlo do velike krize. Ostalo pa je zgodovina. Ja Hitler je zelo navijal za Britance, zaradi anglosaškega porekla in krvnih vezi kraljevske družine. Ampak na koncu bi popušili, pa itak so Britanci največji poraženci druge. sv. vojne.