Stavka v zdravstvu je vedno zelo resen dogodek za družbo, predvsem pa za bolnike in zaposlene v zdravstvu. Stavka grobo zareže v odnose med zdravniki in bolniki, med zaposlenimi v zdravstvu in v sam zdravstveni sistem. Okoli zdravniških stavk je polno moralnih pomislekov. Pretresejo družbo, saj je ljudi strah, da ne bodo pravočasno dobili zdravstvene pomoči, ko jo bodo potrebovali, še posebej če je dostopnost do zdravnika že tako motena, kot je v Sloveniji, ko določeno število ljudi sploh nima dostopa do izbranega zdravnika, drugi pa nanj čakajo v dolgih čakalnih vrstah.
V zadnjem času, ko so vse daljše čakalne dobe, pa stavka podaljša tudi čakalne dobe in tudi na tem področju naredi veliko škode, zato se ji je potrebno vedno izogibati. A glede na trenutno pripravljenost obeh strani, da bi dosegli nov kompromis, vse kaže, da se bomo morali z njo neposredno soočiti. Pa ne s kratkotrajno stavko, ampak verjetno z dolgotrajno, ki se bo zaostrovala iz dneva v dan. Pogajanja bodo težka in dolgotrajna, ker sta obe strani pod hudim pritiskom. Fides je pod pritiskom svojega članstva in tudi vseh ostalih zdravnikov, ki pričakujejo, da se bodo pogajanja zanje ugodno rešila. Sprašujejo se, zakaj se morajo pogajati za že sprejete dokumente s strani vlade. Vlada, na drugi strani, pa se je ujela v zanko svojega preigravanja s sindikati in po mojem tudi preveč nespametnih obljub drugim sindikatom, ki ji sedaj onemogočajo sprejetje s Fidesom že dogovorjenih dokumentov.
To pomeni, da je šla vlada zavestno v kršitev dogovora z Fidesom.
Fides vztraja, da se podpisani dogovori realizirajo, vlada pa bi se rada še dodatno pogajala, čeprav je dogovore že podpisala.
Na dan enodnevne stavke, 9. januarja, je ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel obiskala Psihiatrično bolnišnico Begunje, namesto, da bi se pogovorila s Fidesom in morda v zadnjem trenuteku preprečila nesrečno stavko. Ob razgovoru z novinarji je poudarila, da se da na hitro sprejeti dogovore s Fidesom. Ta izjava se je kasneje pokazala kot nerealna in kaže samo na to, koliko (slabo) ministrica dejansko pozna in obvladuje zdravstveni sistem. Lahko bi rekli, da ga ne in to bi moralo skrbeti prav vse, še posebej predsednika vlade, ki je z izbranimi besedami uvedel ministrico v to delo in jo bo moral očitno kmalu tudi odsloviti.
Ministrici je moč očitati tudi “prazen tek” pred novoletnimi prazniki, ko je bila že napovedana enodnevna stavka in ko sta se vlada in z njo tudi ministrica odzvali z oblikovanjem pogajalske skupine šele na predvečer enodnevne stavke, namesto da bi za pogajanja izkoristila 20 dni popolnoma neizkoriščenega časa za pogajanja in tako preprečila enodnevno stavko, kasneje pa tudi sedanjo dolgotrajno stavko in vse njene neslutene posledice. Še posebej, ker je bilo njeno mnenje, da se da to preprosto in hitro rešiti.
Žal se časa ne da zavrteti nazaj, nam pa da tako obnašanje ministrice vedeti, da je njen sistemski vpogled v zdravstvo nezadosten, in ji onemogoča uspešno vodenje sistema zdravstva. To pomeni, da moje zahteve po njenem odstopu niso zaman, ampak imajo tudi trdno osnovo, ki se sedaj kaže ravno v vedenju ministrice ob stavki. Z vsemi močmi bi se morala truditi, da sploh ne bi prišlo do enodnevne stavke, pa ni pokazala niti sence napora, da bi se pogovorila z zdravniki, da bi stavko pravočasno preprečila. Ni se pa pozabila pogovoriti z nevladnimi organizacijami, ki so v skromnem številu 9. januarja protestirale na Prešernovem trgu in s tem dokazovale, da sploh ne vedo, kaj je stavka.
Kljub temu, da vemo, da tej vladi ne moremo ničesar verjeti, smo vseeno mislili, da bo tokrat le držala besedo. Kako smo se zmotili, vidimo danes, drugi dan stavke.
Sedaj smo tam, kjer je najtežje, ko se bosta nasprotni strani vkopali v svoje pozicije in ko bodo pogajanja napredovala zelo počasi, stavka pa se bo zaostrovala iz dneva v dan in vse bolj škodovala zdravstvenemu sistemu in zlasti bolnikom. Zdravniki smo načeloma proti stavki v zdravstvu, ker ima veliko negativnih posledic, zato gremo zdravniki v stavko takrat in samo takrat, ko obstaja vrsto razlogov za to in ko se stanja ne da reševati na drugi način kot s stavko. Trenutno obnašanje ministrice kot tudi vlade je pripeljalo zdravnike v ta položaj, da drugega izhoda ni, kot da stavkajo.
Mimogrede, zdravniki smo postali v neoliberalizmu mezdni delavci tako kot vsi ostali, ki se borijo z delodajalci za primerno plačilo za svoje delo. Pozabite na bele bogove in privilegirance. To prav gotovo zdravniki nismo več, družba in politika sta z diskretizacijo zdravništva že davno dosegla, da nismo več beli bogovi in da se z ramo ob rami borimo z ljudmi za bolj zdravo okolje in boljše življenjske pogoje, med katere spada tudi primerna plača. Tu padejo vsi ideali o zdravniškem delu, ki se na koncu skoncentrira na sindikalni boj za ustrezno plačilo za visoko strokovno delo. Le tako lahko prisilijo zdravniki vlado, ki je njihov delodajalec, da se začne resno pogovarjati z zdravniškim sindikatom Fidesom.
Od tod tudi v kratkem času trikratna napoved enodnevne stavke, ki so jo potem zdravniki preklicali in tako postali že malo neresni v očeh javnosti. Toda zdravniki so lani odpovedali stavko predvsem zato, ker so dosegli določene dogovore z vlado, katerih realizacijo pa je vlada – tako kot počne že ves čas – postavila v prihodnost (1. januar 2024). Poleg tega zdravniki s stavko niso hoteli škodovati bolnikom. Toda čas je ujel vlado nepripravljeno realizirati že sprejete dogovore do obljubljenega datuma (1.1.2024), zato je Fidesu preostala le še stavka, tokrat do konca. Ne pozabite, da so bili podpisani dogovori sprejeti z mediacijo zdravniškega društva. Z Novim letom smo zdravniki pričakovali, da se bodo vladne obljube uresničile, pa se niso, zato je bila pravočasno napovedana stavka. Kljub temu, da vemo, da tej vladi ne moremo ničesar verjeti, smo vseeno mislili, da bo tokrat le držala besedo. Kako smo se zmotili, vidimo danes, drugi dan stavke. Verjamem, da enodnevne stavke 9. januarja 2024 glede na izjave ministrice ne ministrica ne vlada nista vzeli resno; verjetno sta razmišljali, da se bo končalo tako kot pri zadnjih treh napovedanih enodnevnih stavkah Fidesa, ki so bile vse po vrsti odpovedane.
Tokrat je bilo drugače. Danes, 16. januarja 2024, smo v stavki do preklica.
Principi neoliberalizma so kot cunami zalili družbo, čeravno imamo levo vlado … ali pa prav zato (?).
Tokrat je stanje drugačno. Napoved stavke in tudi njena realizacija sta posledica večletnega nerazumevanja med vlado in Fidesom glede ustreznega plačevanja zdravnikov in zdravstvenih delavcev. Nerazumevanje je posledica hudih družbenih sprememb, ko je neoliberalizem ostro zarezal v slovensko deželo. Ko se je po besedah prejšnjega ministra Danijela Bešiča Loredana politika odločila za vojno s Fidesom in zdravniki, kar je že samo po sebi noro, a to se dejansko dogaja. Ne sanjamo, takšna je naša realnost leta 2024. Ko je glavni profit in ko delodajalci želijo z čim manj ljudi narediti čim več ne glede na njihovo zdravstveno stanje in obremenitve ter posledice na bolnikih. V zdravstvu ni čisto nič drugače kot v drugih družbenih strukturah. To je naša realnost. Zdravniki so dolgo časa upali, da njih ne bo zadelo, sedaj vedo, da jih je. Sedaj vedo, da si bodo morali vse izboriti s sindikalnim delom. Principi neoliberalizma so kot cunami zalili družbo, čeravno imamo levo vlado … ali pa prav zato (?).
Zdravništvo zato pričakuje, da se bo oblikoval poseben zdravstveni plačni steber, v katerem bodo določena plačna razmerja v zdravstvu, ki je – roko na srce – posebna dejavnost, ki ima res specifična delovna mesta in zato potrebuje svoj plačni sistem. O tem je razmišljala že predhodna vlada, vendar sistema ni realizirala, sedanja vlada nadaljuje pogajanja z Fidesom na tem področju. Pri tem pa se je pri časovnici nekoliko zapletla, saj ni realizirala dogovorov do 1.1.2024 med Fidesom in vlado. Pa se ji to ne zdi nič čudnega, celo več, noče realizirati sklepov in išče nova pogajanja, ki skušajo zarezati globoko v prosti čas zdravnika in ga še bolj eksploatirati. Fides vztraja, da se podpisani dogovori realizirajo, vlada pa bi se rada še dodatno pogajala, čeprav je dogovore že podpisala.
Sedanjo stavko je potrebno gledati tudi skozi razpadanje obstoječega javno zdravstvenega sistema, kar najbolj občutijo bolniki in zdravstveni delavci. Čeprav se Golobova vlada glasno prizadeva za javno zdravje, izgleda, da ji je zanj malo mar, sicer ne bi čakala 20 dni od razglasitve stavke do konkretnega imenovanja pogajalske skupine. Ne skrbi za vodenje sistema. Malo ji je mar, kako je na terenu.
Zdravstveni sistem postaja kaotičen in vsak si skuša po svoje pomagati. A to ni rešitev, pomagati si moramo skupaj, le skupaj smo močni. Naučiti se bomo morali, da se slabe vlade menja in da se menja tudi slabe direktorje. Bolj kot se hoče zdravstveni sistem stabilizirati, bolj se ruši v samega sebe, ker je bilo med tem sprejeti toliko zasilnih rešitev, ki se med seboj ne podpirajo več, ampak bolj podirajo sistem kot da bi ga ščitile in razvijale, pa tega nihče noče razumeti. Zato je med zdravstvenimi delavci veliko nemira in nezadovoljstva, ker postaja sistem nestabilen, na momente neobvladljiv, s tem pa negotova tudi delovna mesta in pogoji za delo, ki so v zdravstvu izredno pomembni. Pacienti so nemirni, težko prenašajo vse te, kajti njim je jasno, kaj je njihov cilj, žal pa ni jasno sistemu, katerim ciljem mora slediti.
Zdravniki že zdaj delajo več kot 250 ur na mesec, zato je predlog Inštituta 8. marec, da bi delali mesec dni po 8 ur, (torej 160 ur mesečno) povsem nesmiseln.
Sedanja vlada (beri: minister Bešič) je menjala vse direktorje in svete zavodov, kar je ponovno pretreslo cel sistem do fundamentov. Z novim vodstvom prihaja nov veter, ki ni nujno boljši kot predhodni. Na to napako sem opozarjal ministra Bešiča, pa je bil gluh in slep in je vodil vztrajno svojo politiko naprej. V medijih zasledimo podatek, da je odšlo 900 zdravnikov iz javnega zdravstva, kar je glede na število zdravnikov, ki jih imamo, velik primanjkljaj, ki ga je težko nadomestiti. Zdravniki delajo več kot 250 ur na mesec, zato je predlog Inštituta 8. marec, da bi delali mesec dni po 8 ur, (tj. 160 ur mesečno) povsem nesmiseln, saj že sedaj delajo bistveno več.
Razmere so resne, ministrica pa nič. Oh, ne čisto nič, zmanjšala je nagrajevanje timov v osnovnem zdravstvu in sprejela še nekaj takih ukrepov, kot je tisti o obveznem razporejanju zdravnikov na delovna mesta. Gospa ministrica, zdravstvo ni tovarna avtomobilov in za posamezna področja imamo zelo malo strokovnjakov, zato je odhod vsakega v zasebni sektor ali v tujino hud udarec za javni sistem zdravstvenega varstva in posredno tudi za bolnike.
In tako pridemo do revolucionarnih zakonov te vlade, ki so začeli sistem kar na pamet polniti z dodatnim denarjem, ki pa se ni uporabljal načrtno, ampak stihijsko. Denar je letel tja, kjer se ga je dalo najbolje izkoristiti, ne pa tja, kjer bi se ga moralo uporabiti, da bi dosegli spremembe. In čeravno sem tako predsednika vlade kot ministra za zdravje opozarjal, da v zdravstvu ni problem denar, ampak organizacija sistema, sta oba vztrajala na svojem. Šele veliko kasneje je predsednik vlade priznal v enem od intervjujev to svojo veliko napako in se posul s pepelom. Prepozno, veliko prepozno! Pojasnil je, da se je v tem času učil. Gospod predsednik, na premiersko mesto se ne pridete učit, tu morate stvari znati in jih obvladati!
Toliko o enajsti šoli pod mostom predsednika vlade Roberta Goloba.
Vse to je vplivalo tudi na sistem in na Fides, tudi zaradi tega danes doživljamo pravo stavko v zdravstvu.
Na stavko gledam kot na del procesa stabiliziranja družbenega sistema, vsaj plačnega, če drugega ne zmoremo. Fides je na srečo tako močan, da se lahko upre vsemogočnemu predsedniku vlade.
Prekinitev stavke je odvisna sedaj od obeh pogajalskih timov. Zdravniki so dali jasno vedeti, da zahtevajo obljubljeno in zapisano v dokumentih. Vlada bi rada dala zdravnikom čim manj denarja, zato daje nove predloge, ki jih Fides zavrača kot po tekočem traku, saj nimajo s podpisanimi dokumenti nobene zveze. V takem razmerju sil lahko stavka traja zelo dolgo časa in povzroči tako zdravstvu kot tudi bolnikom vedno večje težave. Ali je vladi sploh mar za te težave? Če bi ji bilo, bi takoj, ko je bila objavljena stavka, začela s pogajanji, pa tega ni storila, ker se počuti suverena v svoji narcistični pozi in z njo ponižuje zdravnike, ki jih potrebujemo vsi, ne samo Golobovi ministri.
Zanimivo je spremljati medije, kako poročajo o stavki. Skrbno pazijo, da ne bi bilo preveč kritični do vlade. V ospredje tiščijo problematiko plač v zdravstvu, ki ni edini predpogoj za končanje stavke, prikazuje pa se ga kot takega. Dobro vedo, da smo Slovenci zavistni in da ne prenesemo, da ima kdo boljšo plačo, pa četudi si jo zasluži. Mediji s tem ustvarjajo odpor proti zdravnikom med ljudstvom.
Ne moremo mimo dejstva, da ima zdravniška stavka svoj izvor tudi v odnosu politike do zdravništva. Spomnite se, kako je predsednik vlade nekdanjemu ministru Bešiču naročil, da mora Fides podpisati dogovor, sicer ima minister za zdravje “ukaz s strani premierja, da se v primeru napovedi in izvedbe stavke proti zdravnikom in Fidesu vodi totalna vojna, cilj pa bo osamiti in izčrpati zdravnike in Fides”. Se še spomnite teh groženj? Že samo tako militantni diskurz je nekaj nedopustnega. Toda “naloga”, ki jo je takrat dobil Bešič (in drugi), se očitno še vedno izvaja in v tem trenutku z vso medijsko mašinerijo delajo natanko to, da diskreditirajo zdravnike, ki imajo visoke plače, ne povedo pa, koliko nadur, nočnih ur in dežustev so naredili za to plačo.
V enem od medijev objavljajo, da imajo najvišje plače samo zdravniki. Seveda ne prikazujejo osnovne zdravniške plače, ampak tisto, ki jo dobi zdravnik, ki je res opravil veliko, preveliko delovnih ur in dežurstev, ima vrsto dodatkov in na koncu seveda visoko plačo. Vse to je nesposobnost upravljanja s sistemom, ki je neorganiziran, zato prihaja do takšnih anomalij. Če primerjamo povprečne plače zdravnikov med državami EU, ima v Franciji zdravnik povprečno mesečno plačo v višini 7460 evrov, v Črni gori 6583 evrov, v Avstriji 9348 evrov in v Italiji 7720. Plača zdravnika specialista z vsemi napredovanji v Sloveniji pa znese komaj 4303 evre (vir).
Verjetno je vsakemu sedaj jasno, kakšne so razlike med nami in drugimi evropskimi državami – in Črno goro. In zakaj je vprašanje plač pomembno. Očitno smo v Sloveniji vsi mezdni delavci, tudi zdravniki in zdravstveni delavci, podplačani v primerjavi z drugimi državami. In prav je, da se za plače borimo ne samo zdravniki, ampak tudi vsi ostali. Med seboj se moramo podpirati, saj gre za našo skupno stvar. Vendar je vladi treba čestitati: uspelo ji je sindikate razbiti, da jih lažje vodi in izkorišča!
Če se dobro spomnite, nam je predsednik vlade nekoč obljubljal visoko dodano vrednost. Sprašujem se, kje je zdaj ta visoka dodana vrednost. Verjetno sodi tudi ta obljuba med tiste, ki jih bo potrebno čim prej pozabiti. Namesto nje smo dobili dodatne obremenitve na še tako majhne plače.
Pa pojdimo nazaj k plačam zdravnikov: Zdravnik specialist v najvišjem plačilnem razredu je imel leta 2008 plačo v višini 7,49 minimalnih plač v Sloveniji, v letu 2022 pa samo še 3,69 minimalnih plač. Ravno tako je bila najboljša plača specialista v zdravstvu v letu 2008 ekvivalentna 3,9 povprečnim plačam, leta 2022 pa samo še 1,9 povprečnim plačam. Če poznate te podatke, vam je jasno, da je čas za boj za naše pravice, ne pa za hvalospeve vladi in njeni zdravstveni politiki ( če ta sploh obstaja), kajti plače so se zdravnikom dejansko krepko znižale, če jih primerjamo s povprečnimi in minimalnimi plačami, razmere v zdravstvu pa so se poslabšale. Nekateri se bodo odločili za slovo od javnega zdravstva in odšli v privatne vode ali pa na tuje, kjer so plače veliko višje. Javni sektor, ki sedaj polni usta politikov in nevladnikov, bo umiral naprej, izgubil strokovnost in postal nek ostanek dobrega sistema, ki ga bomo imeli samo še v spominu.
Sistema ne bodo rešili jenulli in kebri, ki so na žalost del problema, ne pa rešitev.
V Sloveniji so se plače znižale še drugim zaposlenim, zagotovo. Toda očitno tem še ni prekipelo. Nekega dne bo počilo tudi tam in potem bomo morali najti rešitve za vse, ne samo za posamezne skupine, ki v tej deželi prekomerno bogatijo, na drugi strani pa umirajo ljudje na cesti in pod šotori na skritih mestih. S takšnimi delam že preko 30 let in ravno na njih se bo lomila naša socialna brezbrižnost in nas pripeljala preko njihove bede v postneoliberalizem, kjer bo končno bolje. Vsaj upam tako. Upanje umira zadnje: Dokler ga imamo, živimo in se skupaj borimo.
Če Golobova vlada ne spoštuje niti veljavne odločbe Ustavnega sodišča RS, npr. o sodniških plačah v skladu z ustavnim načelom delitve oblasti in avtonomije sodne veje oblasti v RS, potem se ni treba čuditi, da brezsramno prezirljivo ne spoštuje niti veljavno sklenjenih in celo javno podpisanih dogovorov z zdravniškim sindikatom Fides.
Golobova vladajoča koalicija in vlada GS, SD in Levice pač zavestno ne spoštujeta in ne izvajata v celoti in dosledno veljavne ustave, zakonodaje, podzakonskih aktov in celo ne formalnih dogovorov ter pogodb s pravnimi osebami, ki so jih sami veljavno podpisali/potrdili.
V državi, kjer ne izvršna in ne zakonodajna veja oblasti (s svojimi sistemsko in statusno podrejenimi upravno-administrativnimi birokratskimi aparatčiki) dosledno ne spoštujeta, uresničujeta in ne izvršujeta veljavnih ustavnih določb in veljavne zakonodaje ter veljavnih pravnih aktov (ki so jih vladajoči sami sprejeli, vsilili, podpisali in/ali so po veljavni pravni ureditvi dolžni in zavezani, da jih dosledno spoštujejo ter uresničujejo), pač ni mogoče pričakovati ničesar drugega kot samovoljno in družbeno destruktivno “brez-pravno barbarstvo”, proti-pravni in politični kaos/nered, v katerem “vlada” v skrajnih primerih le samovoljna in brezsramna pravica močnejšega, bolj brutalnega in prezirljivega ter bolj surovega in nehumanega samodržca/tirana in njegove hlapčevske oblastniške klike.
Seveda ni mogoče spregledati žalostnega/poraznega dejstva, da se je po veljavnii ustavi avtonomna in neodvisna sodna veja oblasti glasno in učinkovito protestniško/vstajniško odzvala na proti-ustavno in proti-pravno prakso vladajočih (sistemskega nespoštovanja in neizvrševanja pravnomočnih odločb US RS) v več mandatnih obdobjih šele zdaj, ko je “pravniško barbarstvo” vladajočih samodržcev statusno in finančno celo proti veljavni odločbi Ustavnega sodišča RS neposredno prizadelo njihov ustavno enakovredni in neodvisni status tretje veje oblasti in ko je izvoljene sodnike in državne tožilce ustavno-pravno diskriminatorno faktično degradiralo v sramotno sistemsko in finančno podrejene državne uslužbence oz. svoje neposredne “hlapce”.
Nezaupanje in celo sovraštvo jezne javnosti do “mafije v črnih kutah” (pravosodje) in “bele mafije” (zdravniki) vlada spretno preko svojih civilno-družbenih aktivistov in agit-propovskih medijski propagandistov le še sovražno podpihuje z nenehnimi medijskimi objavami skrbno izbranih in spretno zlorabljenih “škandaloznih” podrobnosti iz pestre prakse neučinkovitega javnega zdravstva in dinamično omrtvičenega sodstva.
V javnosti skuša lažniva in goljufiva aktualna vlada destruktivno le še diskreditirati veljavne in utemeljene zahteve obeh poklicanih in pristojnih sindikatov po dosledni uveljaviti veljavne ustavne ureditve in vladavine prava ter podlo zlorabiti preprosto ljudsko lahkovernost, naivnost, nevoščljivost, škodoželjnost in privoščljivost, na račun katere manipulativno prenaša lastno objektivno polno odgovornost za porazno stanje v javnem zdravstvu, pravosodju in tožilstvu na tam zaposlene strokovnjake.
Pri čemer skuša vlada preko posameznih hlapčevskih in hujskaških aktivistov iz ne-vladnih organizacij ter iz vrst medijskih dreserjev javnega mnenja proti stavkajočim zdravnikom, sodnikom, tožilcem in drugim z njimi solidarnih delojemalcev le braniti lastno narcisoidno samovoljno in družbeno škodljivo ustavno-pravno ignoranco, samovoljnost in naduto/oholo samo-zadostnost.
Hja, pod crto bi lahko ugotovili, da se enemu socializmu zmanjkuje denar ja za svoj obstoj. Ce bi to bil film, bi mu rekli „remake“.
“Če se dobro spomnite, nam je predsednik vlade nekoč obljubljal visoko dodano vrednost. Sprašujem se, kje je zdaj ta visoka dodana vrednost…”
On je marsikaj obljubljal in lagal. Največjo dodano vrednost je omogočil sebi (Star solar).
Podredil si je vse državne institucije, ima absolutno oblast.
Mediji so ga glancali (medijski inženiring PRO Golob, ANTI Janša) na samem začetku – vrhunski menedžer. Ni jih zanimalo ali je sploh naznanil opevano krajo identitete tožilstvu, noben MSM ni raziskoval njegovih balkanskih poslov …
Z novim zakonom o medijih bo preprečil vsak nadzor, najmanjšo medijsko kritiko – brez reklam pa mediji danes ne morejo preživeti!
No, predsednica NPM (Bobnar) se ga “dotika”, toda on je trmast, mogoče ga bo Tina, ki ga tudi stilsko izobražuje (superge pomlajujejo) pregovorila. Dubaj?
Njega zdravstvo in nasploh življenje drugih ne zanima. Patološki narcis se težko spremeni!
No, zaključek, ne gre samo za zdravstveni sistem, je jasen, država propada, vsi njeni podsistemi!
Plešejo tisti, ki jim je danes vseeno, jutri pa bodo volili novega poskusnega zajčka, ki ga bodo medijsko promovirala omrežja!
Iva, najbolj z veseljem pa vas prebiram, ker imate odličen pregled nad dogajanjem.
Temu narcisu se moramo upreti.
Sama pa gledam na Fides kot izpostavo neke stranke! Nisem edina!
Kqt vedno je zadeva večplastna in vprašanj zakaj, kako, kje, kdo je več kot odgovorov? Zakaj so največje plače v javnem sektorju prav pri zdravnikih. Na nekaj vprašanj je odgovoril zdravnik Jure, ki dela v tujini. Ravno zaradi tega prihaja v Sloveniji do takšne polarizacije.
Če bi bilo točno določeno kdaj, koliko in kje, kaj dela in za kolikšno plačo naj bi delal zdravnik v njegovem resorju do takšnih situacij ne bi prihajalo.
Nisem preveč pameten, vendar vsak kolikor toliko priseben človek ve in razume, da bi nujna zdravstvena reforma, ki bi opredeljevala vse dejavnike. Seveda ne Ad hoc, kakor dela trenutna vlada in ji tokratna stavka gre neizmerno na roko, da s prstom kaže na zdravnike. Ves point je v tem, da mladi zdravniki res nimajo kakšnih hudih plač. sploh tisti, ki specializirajo. Medtem ko se stari kitijo z 10 kratnikom delavske plače. Kaj točno je njihovo delo za res odlično plačilo nihče ne razložij, oziroma nadure, dodatki itd. In konflikt interesov izbruhne v vsej svoji veličini. Vse skupaj pa gre na roko vladi, da kar počez kaže na njih, češ, glej požrešneže. In rejting se ji viša. Politikanti, kaj se če?
Recimo primer osebnih zdravnikov sploh mladih, ki imajo 3 do 4 krat manjšo plačo kot najbolje plačani v svojem pohu. Ampak tako je tudi drugje, npr. v Angliji.
Ko se govori o 16 urnem delovnem dnevu. Spet pride na plano, zakaj, kdo za boga in najpomembneje kje?
Sem imel priliko nedolgo nazaj izkusiti intenzivni oddelek in so bili zdravniki neizmerno strokovni. Vsa jim čast. Ampak, vedno ta ampak. Kje so pa sestre in tehniki, ki so noč in dan ob pacientih ib skrbijo po najboljših močeh za svoje varovance. Tudi dipl. sestre nosijo, da ne govorim kaj v zato namenjen kraj.
V pogovorih z njimi izveš kar nekaj resnic, sploh pa sem imel v zdravstvu veliko sorodnikov. Saj nimajo nič proti zdravnikom, ker so v zdravstvenh službah prav vsi pomembni od najnižjh služb in do najvišje kotiranih zdravnikov. Ampak, spet ta presneti ampak. Recimo 1000 evrov povišice najvišje plačanemu zdravniku ne pomeni toliko kot mlademu.
Ves srž problema je v nabavah in prekupčevanju z zdravili, opremo, sploh vsemu kar je nujno. Izgovor, češ, da mora biti zaradi majhnega trga vse dražje (primer: aspirin naj bi tukaj dražji kot v večjih državah) je čista špekulacija. Po tem principu bi Sloveniji vse uvožene stvari dražje kot drugje (avti, vsa tehnika, bela in ostala, hrana itd,. itd.) Tako privarčevana sredstva bi šla za plače in novo opremo itd. Seveda je preveč deležnikov prisesanih na jasli. In južni pregovor: Ne diraj lava, dok spava, je še kako ustrezen.
Zdravstveno reformo bi morali izvesti, oziroma predočiti politiki vseh polov, razni strokovnjaki, ekonomisti, pravniki itd. ne na koncu zaupanja vredni predstavniki zdravnikov in poudarjam in nižjih kadrov v zdravstvu, ravno tako pomembnih. Seveda bi lahko v tem primeru nastal kaos in rek: veliko babic, kilavo dete. Ampak, presneti ampak, na žalost druge ni, drugače bo prej vse padlo v vodo preden se bo sploh začelo resno pogovarjati. Ali pa samo nekaj izvrstnih prevajalcev iz več področij?
Sploh pa se reform ne izmišljuje kakor je Kardelj pogruntal Samoupravni sistem. Temveč se zgleduje po državah z boljšimi sistemi. Seveda bodo vedno ostali določeni problemi, ker 100% sistem ne obstaja, vedno se najdejo luknje.
Vprašanje za Dr. Jenula in ostale doktorje iz osmega Marca:”
Za kakšen denar, bi vi operiral hemoroide vašega debelega soseda? Delovni pogoji: osem ur stojite 30 centimetro nad ritno odprtino in natančno režete in šivate krvaveče žile gospoda med razkrečenim nogami.” Za odgovor prosim vse dežurne sralce nad našimi zdravniki.
Zakaj sem šel delat v Avstrijo?
• Ker naenkrat nisem več bil pokvarjen »bog v belem« ampak spoštovan zdravnik
• Ker sem tri mesece vnaprej vedel, kaj bom delal.
• Ker sem moral prostovoljno pristati, da sem pripravljen delati več kot 48 ur tedensko, vendar največ 72 ur. Vsako delo več kot 72 ur/teden je bilo protizakonito.
• Ker je bila vsaka ura nad osnovno mesečno obvezo obračunana kot nadura
• Ker je bila vsaka ura pripravljenosti plačana kot 30% od nadure in ne 32 €/dan,kot v Sloveniji
• Je bil obvezen počitek po 8-urnem delovniku 11 ur, oz. 23 ur 24-urnem dežurstvu. V kolikor sem bil ob treh zjutraj poklican za eno uro v službo, mi je ponovno pripadalo 11 oz. 23 ur počitka. Če je to sovpadalo z mojim delovnikom naslednji dan, se nisem smel pojaviti v službi, ure odsotnosti do zaključenih 11 oz. 23 ur počitka pa so bile polno plačane. Za
• neupoštevanje je predstojnik oddelka kazensko odgovarjal.
• Ker je bilo število dni dopusta primerljivo z dopustom v Sloveniji
• Ker vodstva bolnišnice nisem moral prepričevati, da začne čakalna doba teči z dnem postavljene indikacije za operacijo in ne šele, ko pacient leto dni kasneje fizično prinese vse opravljene predoperativne preiskave v pisarno kardiokirurgije. Čakalna doba na operacijo srca na Koroškem je nekaj tednov do največ dva meseca.
• Ker je bila moja plača v Avstriji 2,5 kratnik moje plače v Sloveniji.
• Ker sem imel 14 plač, od tega sta bili dve obdavčeni s 6% davkom (ne 50% kot v Sloveniji).
• Ker mi je vsa potrebna izobraževanja plačala klinika.
• Ker je bila višina letne inflacije avtomatsko upoštevana pri marčevskem izplačilu in ni bila stvar pogajanj.
Pokvarjen kapitalizem!
Robert Lipovec, dr. med. Specialist splošne in kardiovaskularne kirurgije
Od tukaj:
https://twitter.com/mladizdravniki/status/1747231006879289490
Čeprav se radi primerjamo z Avstrijo, to ni realno, kot družba nismo na niti približno tem nivoju, da bi lahko uveljavili podoben sistem.
Gospod doktor, odlično!
Ali zaposleni na Nijaz štrajakjo? Check!
Ali je dr. Creck jeseni 2021 izletoval v kraški ali pa vipavski osmici, pil vince in pridno papcal pršutek (v trenutkih, ko je ”govid” najbolj kosil in moril)? Check!
Ali je že navedel kakšne svoje dosežke? Hmmm. Check!
Ali spet pametuje in poziva vse po vrsti k odstopu? Check!
Ali je to 200x ponovitev istega, večno vračanje in sprevračanje, morda napisana s ChatGPT? Check!
Zdravniki niso neumni. Osnovno računico dobro poznajp in vedo, da velike količine denarja namenjenega zdavstvu ponikne neznano kam.
Ko pa se srečujejo z dejanskimi potrebami, jih pozivajo k varčevanju.Vedo tudi, da so plače skoeraj enake za vse, storilnost pa v razmerju 1:5, ali še več.
Poznajo tudi prvilgirance. S kom so zamenjali vodstva vseh zdravstvenih zavodov?Prav gotovo ne z janšisti.
Zdravstvo je zelo podobno javni RTV. Sicer mnogo večji aparat deluje pod enakim principom. Eni delajo, drugi ne. Eni trošijo, drugi ne smejo.
Vlada kaos in temu se zdravniki upirajo.
Kako pa lahko vlada naredi red, če še hujši kaos vlada v vladi sami?
Da imajo zdravniki prav se najbolj kaže, ko vladni propagandisti objavljajo plačezdravnikov s poudarkom, kateri zaslužijo največ. Tudi avtomobile jim spotikajo. Vse to z namenom, da jih smešijo in delajo pogoltne.
Nihče v vladnih vrstah pa se ne vpraša, zakaj zdravnik v koncesijski privatni ambulanti zasluži enkrat več kot zdravnik v državnem zdravstvenem domu, če ravno oba državo staneta enako? Kam odteče tisti višek v zdravstvenem domu?
Sponimo se pravila: Dober je zadovoljni delavec.
Zdravniki niso zadovoljni.
Zakaj?
Pri vseh zdravniških stavkah so vedno v vprašanju samo zdravniške plače, nikoli tudi plače medicinskih sester in bratov. Ravno tako ni govora o tem, kako preurediti zdravstveni sistem, da bo učinkovit.
Ko pa pogledamo plačilne liste zaposlenih v javnem sektorju, vidimo da so na prvih tisoč mestih skoraj sami zdravniki. Vseh aktivnih zdravnikov je v državi okoli 6 tisoč. Torej je kar šestina med njimi na vrhu najbolje plačanih. Če se spomnim svojih sošolcev zdravnikov, so ob enaki višini formalne izobrazbe vseh 40 let aktivnosti imeli v povprečju še enkrat višjo plačo, s tem, da so najbrž imeli še kakšne druge vire dohodkov.
Primerjava plač naših zdravnikov z plačami v zahodnih državah ni korektna, saj tudi naši ostali delavci, ki financirajo zdravstvo, v povprečju zaslužijo trikrat manj kot njihovi enkovredni kolegi na zahodu.
1. Nisem še videl da bi se kateri sindikat dejansko zalagal za druge skupine ki jih ne zastopa. Izjema je FIDES.
2. Zalaganje FIDESA za ločen plačilni steber je, dejansko, zalaganje za vse zaposlene v zdravstvu. Žal predstavniki/ce drugih sindikatov zdravstva ponujeno roko sodelovanja zavračajo.
Kljub temu se FIDES zalaga za ločen sistem plač za zdravstvo, znotraj katerega se bodo ostale skupine izborile za ustrezno nagrajevanje. Seveda brez primerjanja z drugimi poklicnimi skupinami izven zdravstva. Primerjanje neprimerljivega je največji greh trenutnega sistema plač v javnem sektorju. Vse anomalije sistema plač ki so nastale izhajajo ravno iz tega da primerjamo neprimerljivo
3. Plače zdravnikov so sestavljene iz osnovne plače in nadurnega dela brez katerega se trenutno ne da, če želimo opraviti vso delo ki nam je naloženo. Lahko ukinemo nadure in zapovemo zdravnikom samo tisto kar EU zakonodaja nalaga, vendar u nekaj tednih ne bomo mogli, z obstoječim kadrom, pokriti niti 24 urnega zdravstvenega varstva, kaj šele narediti ves redni program. To pomeni da kmalu ne bi mogli poskrbeti niti za nujne prime.
4. Strinjam se da so tudi drugi delavci podplačani, vendar to ne spremeni številk ki so izpostavljene.
Manipuliranje s podatki:
Nekako so pozabili šteti zdravnike specializante med zdravnike.
Torej so primerjave z drugimi v EU neverodostojne. Ko sem končal fakulteto, sem postal dipl.ing., potem pripravništvo…
Pri plačah se ne upošteva dodatni zaslužek pri privatnikih ter ostali dodatki na delovno dobo…
Oče glavni zdravnik v Švici in Nemčiji mi je povedal, da je imel privatno prakso le njegov sef predstojnik bolnice.
Koliko zdravnikov pri nas ima dovoljenje za delo privat?
Preko za ostale običajnega števila ur?
Kolikšni del plače pri tem zaslužijo?
Sef moje mame v ZD je imel trojno službo istočasno, torej je kršil fizikalni zakon, da telo ne more biti na več mestih istočasno.
Med tem, ko eni delajo kot zmešani, drugi, ki se znajdejo, služijo kot zmešani, kar pokažejo najvišje place v javnem sektorju!
Ta vlada je totalno nesposobna. Naredila ne bo nič. Kaos je neizbežen. Upam, da od 400.000 volilcev, ki so volili “gibanje”, ne bo nihče zbolel. Nujno jih potrebujemo za naslednje volitve…
Dobro obveščeni mi pravijo, da je potrebno le pogledati vozni park posebno pred ortopedijo. Ogledala bi se ga morala Davčna služba in preverila vir prihodkov, kot običajno v razvitih delih EU..
Poleg osnovne plače bi bilo potrebno primerjati celoten zaslužek, saj večino…
Pravijo mi tudi, da je dežurstvo nesorazmerno visoko plačano v primerjavi z EUjem.
Potrebno se je pač znajti v kaosu slovenskega zdravstva ..le podcenjevati ni potrebno našo inteligenco..
Mi je pa mama specializantka povedala, da je Giovanni dela Terra povedal zdravnikom, da je njihova naloga zdravljenje, ekonomija pa je njegova naloga…Mogoče ga je potrebno klonirati, da naredi red?
Krek seveda zagovarja svoje, Fides izkorišča zdravnike za svoje interese in sesuvanje vlade, njegovi člani pa mu slepo in nekritično sledijo. Ne samo vsakokratna politika, tudi sami zdravniki so sokrivi za razsulo v zdravstvu.
bla,bla.Veš pa nič.
Predvsem z nagrajevanjem in ostalimi področji, ki zadevajo kadre, se ukvarja kadrovska stroka in ne zdravniki.
Absolutna primerjava plač je nesmiselna, saj so odvisne od cele vrste dejavnikov. Če že, bi bila bolj smiselna relativna primerjava glede na povprečno plačo, ob primerjanju nalog…Tudi razmerja do ostalih poklicev v javnem sektorju.
Trenutni sistem nagrajuje seniornost in ne opravljeno delo. Je hierarhičen primer za vojsko..
Centralizacija nabave bolnisnic bi prinesla okoli 400 milijonov, pa jo nihče ne omenja…Imamo združenje ZD Gorenjske, ne pa tudi ostalih regij?
Res je sistem kaotičen, saj ga upravljate zdravniki in politiki!
Kakšna izobraževanja ste opravili, kakšne so vaše reference v vodenju in opravljanju? Trenutni generalni direktor je bil iz oddelka izstreljen na čelo UKC LJ? Tudi vozni park pred njim kaže, da nekaterim ne gre tako slabo?
Spoštovani Miro
Slovenski zdravstveni sistem je sistem, ki ga večina držav razume kot sistem razvite evropske oziroma zahodne države. Navzven pokazatelji zdravja in kakovosti sistema niso katastrofalni. Doma pa s sistemom ni veliko zadovoljstva: ker je delež funkcionalne nepismenosti visok, splošna kultura nižja od zahodnih sosed, posledično stopnja razumevanja pravil demokratičnega procesa nizka, z večjo koruptivnostjo, “mandarinskimi” položaji in nizko ravnjo znanja in profesionalizma- torej nizko ravnjo odgovornosti do odgovornosti. Da smo, kjer smo, smo se trudili 30 let in prihaja račun. Kaj se je spremenilo? Trg zdravniškega dela v razvitem Sverige. Danes se mlada zdravnica odloča, ali ostati v težkem poklicu zdravnika ali ne, če da, ali v Sloveniji ali drugje in ali polno ali delni čas. Ali bo dobila specializacijo, ki jo želi ali ne, ali bodo delovni pogoji dobri (za Slovenijo nedoumljivo dobri) ali ne, ni ali v kratkem ne bo več vprašanje. Mladih zdravnikov je začelo primanjkovati tudi na uglednih mestih, kjer so bile pred nekaj let vrste kandidatov. Ta generacija ima drugačne vrednote, in prav je tako.
Zdravniki lahko vodimo programe, bolnišnice ali zdravstvene sisteme – lahko tudi gospodarske ali družbene, npr. direktorji najuglednejših 5 ameriških bolnišnic so zdravniki. Tudi sam vodim privatno zahodno bolnišnico. Vprašanje je, kaj znaš in ali si se že dokazal.
Slovenski bučki s površnim znanjem in samozaverovanostjo, ki jih je polno v akademskem, političnem in zdravstvenem okolju, boste slovensko zdravstvo neodgovorno uniċili. Idej , kot lahko berem in poslušam v medijih, in tudi močnih neumnih mnenj, vam ne bo zmanjkalo, ne komentatorjem in ne raznim “uglednim” piscem prispevkov v priloge. Slovenija je polna nebrzdanega in praznega napuha, lakomnosti in samoopolnomočenosti. Krive so politične stranke in njihovi vodje. Miro, tja obrni svojo ost. Hitro, pametni bodo barko pravočasno zapustili.
Miro, prosim, če nehaš. Že drugič omenjaš vozni pas zdravnikov. Bilo je še v Jugoslaviji. Dr. Godina, evropsko priznan kirurg, se je v prometni nesreči skupaj s soprogo ubil. Vozil je poljski fiat 126, imenovan tudi bolha. Omenjanje voznega parka pomeni ČISTO NEVOŠČLJIVOST. NEHAJ!
Ren. Imaš žalostni ideološki diskurz, ki trditve vleče iz časov, ki so imeli popolnoma drugo podlago, koz jih imajo današnji časi. Miro ima prav v mnogih stvareh kot npr. Glavni deležniki kot sta država in zdravniki, bi morali dogovoriti sistem, ki je slab in neučinkovit. Na mesto tega, se gleda le na trenutne in lastne finančne koristi, ki bi morale prosto po FIDESU, prevladati nad namenom dejavnosti, ki so zdravljenje bolnih ljudi, profesionalnost, etičnost in blagostanje zdravnikov. S tako opranimi glavami zdravnikov, to pač ne bo mogoče doseči, zato bo država primorana povleči radikalne poteze.
Zakaj pa ne bi stavkali še mi, ki vplačujemo v zdravstveno zavarovanje. Enostavno prenehajmo plačevati če nam niso sposobni zagotoviti storitev ki smo jo PLAČALI.
Meni vse skupaj deluje kot kaznivo dejanje. Zakaj moramo biti mi talci nekih neurejenih razmer na ministrstvu. Naj se zmenijo kakor vejo in znajo, ali pa naj zaprejo štacuno in bomo plačevali privat zavarovalnicam.
Jebeš javno zdravstvo če je v razsulu.
ker bistva ne poznaš,pišeš neumnosti.
No, čakamo da ti napišeš bistvo, ker si poznavalec.
Ne, ne, prav ima. Če hočemo rešiti sistem ga moramo najprej zrušiti in potem postaviti na novo. Sedanjega se rešiti ne da.
Ukinitev ZZZS in vzpostavitev konkurence na zavarovalniškem trgu bi v enem letu rešila večino problemov. Tako s plačami, kot z dostopom do zdravstvenih storitev. Edin problem bi bil, ker potem to ne bi bilo več državno zdravstvo, ampak nekaj neoliberalnega..