Afera Litijska 51: Od padle trdnjave Rudija Brica, do ministrskega stolčka Dominike Švarc Pipan

Avtor: | 18. januarja, 2024

Okroglo desetletje je na južnem robu Štepanjskega naselja, tik ob Litijski cesti, obdana s stanovanjsko stolpnico, osnovno šolo in trgovskim centrom, samevala poslovna stavba. Litijska 51. Potem pa se je vse neverjetno hitro odvrtelo in konec lanskega leta je nepremičnino po načelu “videno-kupljeno” kupilo Ministrstvo za pravosodje. Zgodba, ki vam jo razkrivamo danes, v marsičem razkriva vso dinamiko slovenske tranzicije. Ali bi šlo lahko tudi za naklepno oškodovanje državnega proračuna oziroma korupcijo visokih uradnikov pravosodnega ministrstva, ta trenutek ne moremo trditi. Lahko pa ugotovimo, da so se obnašali zelo površno, morda celo malomarno in da zagotovo niso ravnali kot dobri gospodarji. Zelo verjetno je tudi, da določenih dejstev in ugotovitev niso posredovali ministrici Dominiki Švarc Pipan, ki danes nosi polno politično odgovornost za nastalo situacijo, pri čemer je na njeno žalost popolnoma vseeno, ali je za to vedela ali ne.

Kdo so glavni akterji

V oči zbode že dejstvo, da so si predstavniki pravosodnega ministrstva pred nakupom oziroma pred podpisom pogodbe nepremičnino na Litijski najmanj dvakrat tudi ogledali, vendar določenih dejstev in podatkov, ki so jih ob tem pridobili ali jim jih je posredoval prodajalec, niso posredovali ministrici. Kabinet ministrice namreč trdi, da ni vedel, da je bila stavba dobrih deset let prazna, nenaseljena in da je nihče ni vzdrževal. Prav tako zatrjujejo, da niso vedeli, da je pred leti v zgornjem nadstropju stavbe zagorelo. “Ogled stavbe so opravile strokovne službe na ministrstvu, vodja področja za investicije, upravljanja nepremičnin in zagotavljanja varnosti pravosodnih organov”, pravijo v kabinetu ministrice Švarc Pipan. Omeniti velja, da nam je Sebastjan Vežnaver kot prodajalec izrecno  zatrdil, da so pred sklenitvijo pogodbe bodočega kupca obvestili, da objekt dalje časa ni bil v uporabi, da ga nihče ni vzdrževal in da je v njem zagorelo.

Ali so uradniki ministrstva zavajali ministrico? In če so jo, zakaj? Na ta vprašanja ta hip še nimamo jasnih odgovorov.

Da bi dobili boljšo predstavo o tem, kdo vse nastopa v zgodbi, si najprej poglejmo imena. Na strani prodajalca je to koprsko podjetje Stanovanjsko-poslovna rezidenca Rajski vrt d.o.o., ki je v lasti znane primorske družine Vežnaver, direktor podjetja je že omenjeni Sebastjan Vežnaver. Po navedbah Ministrstva za pravosodje je poleg stikov s prodajalcem potekal en sestanek z njegovo pravno zastopnico, po naših podatkih je bila to Nina Zidar, ki naj bi jo po poročanju nekaterih tabloidov dobila ob prodaji poslovne stavbe na Litijski 51 visoko provizijo, kar pa je pravzaprav irelevantno, saj provizija ali nagrada v tem primeru ni v ničemer nezakonita, predvsem pa nima zveze s kupcem.

Pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan bo težko preživela afero Litijska 51. Čeprav ni vedela za podrobnosti, jo obremenuje objektivna odgovornost. Morala bi vedeti, kaj kupujejo.

Na strani kupca, tj. Ministrstva za pravosodje, pa je seznam vpletenih oziroma udeleženih precej daljši. Ker gre za razpolaganje z javnim denarjem, menimo, da je treba objaviti tudi imena nižjih uradnikov. Za investicije Ministrstva za pravosodje je zadolžen generalni sekretariat, ki ga vodi Uroš Gojkovič, njegova namestnica je Tinka Teržan. Mediji so že objavili ime vodje službe za nepremičnine in investicije ter varnost pravosodnih organov, in sicer je to Simon Starček, pri katerem so izpostavljali zlasti njegove povezave s stranko SDS. Kaj bi to lahko pomenilo v tem primeru, ne vemo, morda bo to razkrila preiskava ali celo interpelacija, ki jo zoper ministrico napoveduje največja opozicijska stranka. Vodja službe za finance in proračun na pravosodnem ministrstvu je Janja Garvas, skrbnica te konkretne pogodbe pa Sandra Škofic.

Prvi stik med prodajalcem in kupcem je sicer opravila znana ljubljanska nepremičninska agencija ABC nepremičnine, ki je sodelovala tudi v procesu ogledov, dostavila je tudi dokumentacije, medtem ko kasneje pri pripravi ponudbe oziroma prodaji ni bila več udeležena.

Vloga Tinke Teržan in Simona Starčka

Informativno javno zbiranje ponudb je potekalo v juniju 2023, drugi ogled stavbe se je zgodil avgusta 2023, ko je Ministrstvo za pravosodje že naročilo analizo vseh potencialnih lokacij za selitev več sodišč, temu je potem 6. septembra lani na predlog Ministrstva za pravosodje sledil še sestanek med Vežnaverjem kot prodajalcem in  Tinko Teržan ter Simonom Starčkom kot predstavnikoma kupca. Po naših informacijah sta Teržan in Starček obvestila Vežnaverja, da je podlagi analize projektnega biroja, ki je bila naročena pri zunanjem izvajalcu, njegova ponudba opredeljena kot najprimernejša. Prav tako sta ga senanila, da na ministrstvu iščejo poti za financiranje nakupa in ga prosila, če nepremičnine v vmesnem času ne proda drugemu kupcu. Vežnaver je zatrjeval, da imajo več “resnih interesentov za nakup”, kar je seveda nemogoče preveriti.

Decembra 2023 pa je proces nenadoma dobil izjemen pospešek: pravosodno ministrstvo je prodajalcu poslalo poziv za predložitev dodatne dokumentacije, sledila sta dva kroga pogajanj o ceni, potem pa je ministrstvo poslalo predlog pogodbe in prodajalca obvestilo, da so za nakup prejeli vsa potrebna soglasja.

Nakup zapuščene in dotrajane stavbe na Litijski 51, kamor naj bi preselili ljubljansko upravno ter delovno in socialno sodišče (kot tudi višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani) na simboličen način izraža odnos vlade do sodstva …

Pogodba je bila podpisala 28.12.2023, kupnino je prodajalec prejel že dan kasneje, 29.12.2023, torej na zadnji plačilni dan minulega leta. Komu se je tako izjemno mudilo na strani kupca – in zakaj odgovorni uradniki na pravosodnem ministrstvu pred sklenitvijo pogodbe niso preverili zemljiške knjige niti GURS, da bi dobili vpogled v stanje? Ali bo Državno odvetništvo vložilo regresni zahtevek zoper odgovorne na ministrstvu zaradi tega nakupa?

Vežnaverjev nesojeni nebotičnik

Sebastjan Vežnaver, ki se je zaradi “posla desetletja” znašel v soju medijev, je nepremičnino na Litijski 51 kupil leta 2019 na dražbi podjetja NIKOM nepremičnine, d.o.o., ki se je znašlo v stečaju, za ugodnih 1,7 milijona evrov. Kasneje bo pojasnjeval, da je bila cena pač posledica razmer na nepremičninskem trgu leta 2019, zlasti pa dejstva, da so kupili nepremičnino iz stečajne mase na javni dražbi, na kateri je poskušal stečajni upravitelj podjetja Nikom zanjo (neuspešno) iztržiti 2,9 milijona evrov. Na dražbi je bila navedena tudi kvadratura oziroma površina poslovne stavbe – skupaj je znašala 4.621,80 m2. Namesto izklicne cene je bil končni izkupiček skromnih 1,7 milijona.

Stavba na Litijski 51 ima vsega nekaj parkirnih mest. Nekoč je imela svoje veliko parkirišče, pa so ga prejšnji lastniki prodali Lidlu, ki je tam postavil svoj trgovski center.

Kaj nam to pove? Samo eno: da za dolgo časa zapuščeno stavbo na Litijski cesti 51 ni bilo prav veliko interesa. Ne le zaradi stanja, v katerem se je nahajala že takrat, ampak zlasti zaradi objektivnih okoliščin, ki se nanašajo na funkcionalno zemljišče te nepremičnine, konkretno na parkirna mesta. Razen nekaj mest pred glavnim vhodom namreč Litijska 51 že več kot desetletje nima parkirišč, kar zagotovo zelo otežuje kakršne koli poslovne načrte. Prejšnji lastnik stavbe, Nikom, d.o.o., je sosednjo parcelo, na kateri je bilo urejeno veliko asfaltirano parkirišče, leta 2010 prodal Lidlu, s čemer so sicer zaslužili nekaj milijonov, a so obenem močno zmanjšali vrednost poslovne stavbe, ki je čez noč ostala brez parkirišča.

Sebastjan Vežnaver podatek glede parkirišč sicer odločno zanika in trdi, da se okoli stavbe “lahko uredi 60 parkirnih mest”, kar je trditev, ob kateri bodo sosedje in bližnji stanovalci bržkone samo začudeno gledali.

Danes zanemarjena stavba na Litijski ima za seboj zanimivo zgodbo, povezano z eno izmed slovenskih gospodarskih gazel iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za družbo Hermes SoftLab, ki se je uspešno razvijala prav v tej stavbi, ki so jo nekoč imenovali “trdnjava Rudija Brica”

Vežnaver doda, da je prvotno nameraval stavbo, ki jo je leta 2019 kupil na dražbi, zrušiti in tam zgraditi nebotičnk, kasneje se je zagrel za varovana stanovanja, a se na koncu niso lotili ničesar od tega, temveč nepremičnino prodajali naprej. Agencija ABC nepremičnine jo je oglaševala od leta 2021 dalje: ponudba je govorila o 2761 m2 velikem poslovnem prostoru in 2700 m2 zemljišča. Cena: 4,8 milijona evrov.

Zanimivo, oglas za taisto nepremičnino se je avgusta 2022 pojavil tudi na Bolhi, pri čemer je bila skupna površina objekta ocenjena na 5.126,90 m2.

“Trdnjava Rudija Brica”

Načeta, desetletje zapuščena in zanemarjena stavba na Litijski, ki je pristala v lasti Republike Slovenije, ima za seboj zanimivo in sprva tudi izjemno zgodbo, povezano z eno izmed slovenskih gospodarskih gazel iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. Gre za družbo Hermes SoftLab, ki se je uspešno razvijala prav v tej stavbi, ki so jo nekoč imenovali kar “trdnjava Rudija Brica”. Rudi Bric je bil eden izmed četverice (ob njem še Tomaž Schara, Andrej Kuščer in Zoran Zagorc), ki so leta 1990 ustanovili Hermes SoftLab. Ta je kmalu postal največje slovensko softwersko podjetje, njegov sedež pa je bila novozgrajena, za tiste čase mogočna, tehnološko dovršena in arhitekturno moderna poslovna stavba. V tistih časih – na oblasti sta bila LDS in Janez Drnovšek – je bil Bric kralj slovenske informacijske tehnologije (IT): zaposloval je okoli 600 ljudi in rad je povedal, da bi Slovenija lahko postala “Silicijeva dolina Vzhodne in Srednje Evrope”. Zlati časi so trajali približno desetletje, leta 1999 so podjetje preoblikovali v delniško družbo in šli na borzo (Rudi Bric je ohranil približno 8 odstotkov lastništva), naslednje leto pa so prodali tudi stavbo in ostali v njej kot najemniki. Posel so izpeljali v času, ko so se razmere v svetovni software industriji že dramatično slabšale, ko so se zrušile delnice IT-podjetij na svetovnih borzah. Kriza je na začetku tretjega tisočletja hudo prizadela tudi Hermes SoftLab, ki je izgubil velik del trga, lastniki so se odločili za ukrepe in Rudi Bric leta 2002, po 12 letih vodenja uprave, nenadoma ni bil več primeren za njenega predsednika.

Tudi odločitev, da prodajo lastno poslovno stavbo, je prinesla določene posledice. Hermes SoftLab si po krizi nikoli več ni tako opomogel, da bi lahko zdržal pritiske konkurence, ki ga je leta 2008 dokončno pohrustala. Zaradi finančnih težav je Hermes Softlab za 40 milijonov evrov pristal v rokah srbskega poslovneža Veselina Jevrosimovića in skupine Comtrade.

Poslovna stavba na Litijski 51, kjer se je razvijal in uspeval Hermes SofLab, se je nekaj časa imenovala celo “Trdnjava Rudija Brica”. (Foto: Slovenske novice)

Kakšna je bila medtem usoda “trdnjave” na Litijski? Sprva posledice ni čutila, saj je Hermes SoftLab v njej ostal kot najemnik še dobro desetletje. Comtrade kot novi lastnik Hermesa je iskal nove prostore, takšne s parkiriščem, želeli so tudi energtsko bolj učinkovito in novejšo stavbo. Litijska 51 je bila v obdobju po odstopu Brica (2002) namreč slabše vzdrževana, zaposleni so se pritoževali nad pogostimi okvarami sanitarij, puščale so cevi, zamakalo je …

Ko je leta 2012 poslovno stavbo, kjer so nekoč sanjali, da bo Slovenija “nova Silicijeva dolina Vzhodne in Srednje Evrope”, zapustil zadnji IT-jevec, je šlo vse samo še navzdol. Zemljiškoknjižni izpiski kažejo, da je Nikom nepremičnino pošteno obremenil s hipotekami, najvišja je znašala celo 8 milijonov evrov. Firma, katere lastnik sta bila Peter Babošek in Nikola “Niki” Musić, je spadalo v lastniško “hobotnico” nekoč medijsko precej razvpitega podjetja LinxAir, zasebne letalske družbe, ki jo je obvladovala družina Musić prek nepremičninske družbe Ganamm. Številni projekti so se zalomili, sledili so stečaji in v enem izmed njih se je znašel tudi Nikom, ki je za poplačilo upnikov ponujal zapuščeno poslovno stavbo na Litijski. In tam v zgodbo vstopi Sebastjan Vežnaver, ki konec lanskega leta za taisto nepremičnino iztrži izjemno dobro ceno, zaradi česar se danes maje stolček pravosodne ministrice …

Kakšen bo epilog?

Vežnaver, ki mu pravno seveda nihče nič ne more, se očitno vseeno noče preveč medijsko ali celo politično izpostavljati. Že pod prejšnjo vlado se je govorilo, da lahko tisti, ki je “preveč pameten”, hitro dobi na vrat inšpekcij0, davčni pregled ali celo kriminaliste, pod Golobovo vlado pa se grožnje izrekajo skorajda že javno. Da bi vsaj malce umiril razmere, je Vežnaver predlagal pravosodnemu ministrstvu, naj imenuje geodeta in izvedenca gradbene cenilne stroke, ki mu naj odgovorita na vsa odprta vprašanja. Nesporazum, ki je morda upravičen, se nanaša na različne izmere površine poslovnih prostorov. “Ministrstvo je 16. januarja predlog sprejelo, tako da se bo pred prevzemom nepremičnine s strani kupca preverilo pravilnost izmere geodetskega podjetja Harco z izmero prostorov po drugem geodetskem podjetju oziroma geodetu, ki ga bo v ta namen izbral kupec. V primeru, da bi izmera nepremičnine odstopala od pogodbeno dogovorjene navzdol, se bo zmanjšala in vrnila kupnina za manjkajočo površino ob upoštevanju pogodbeno dogovorjene cene na kvadratni meter.”

Država je 16. januarja že vložila predlog za vpis lastniske pravice na nepremičnini v zemljiško knjigo. Ugovor ničnosti je zdaj odpadel.

Možno je, da bodo odstopanja na koncu pripeljala do zmanjšanja kupnine za približno 700.000 evrov, kar pomeni, da bo končna cena poslovne stavbe na Litijski 51 okroglih 7 milijonov evrov. Za prodajalca še vedno zelo dober izkupiček, za kupca oziroma novega lastnika pa se agonija morda šele začenja. Kaj pa, če Ministrstvo za pravosodje nenadoma ugotovi, da objekt ni primeren za sodišča? Ali pa, da bi bila obnova predraga? Usoda Litijske 51 bo tako spet negotova.

Še bolj negotova pa je usoda ministrice Dominike Švarc Pipan. Pogodbe namreč ni več mogoče razdreti, vlada je pred dvema dnevoma vložila tudi predlog za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, kar z drugim besedami pomeni, da je zanjo pogodba povsem veljavna, zato se je s tem odrekla kakršni koli možnosti uveljavljanja ničnosti …

36 komentarjev

  1. JOZE JURKOVIC

    Erika je spet padla na izpitu. samo dvakrat je vprašala visoko ministrico, če bi ravnala enako, če bi kupovala za sebe. Tretjič ni hotela več vprašati pa bi morala in četrtič in petič in jo tako razkriti, da s svojim denarjem nikoli ne bi ravnala tako, za državni – naš denar, pa ji je malo mar!

  2. deni

    Še ena cvetica iz včerajšne tarče. Prenova tiste podrtije naj bi stala okrog 800 eurov na kvadratni meter. Skupaj naj bi kvadrat skupaj stal 2600 eur ali nekaj takega. Popolna demagogija, ker se itak vedno vse še enkrat podraži preko aneksov. Najbrž bo, saj še ni državna lastnina, dobilo, seveda transparentno, posel podjetje z najugodnejšo ponudbo. Menda pa je prihranek z nakupom razvaline neizmeren.

    RTL je ravno poroćala, da sta glavna krivca- beri žrtveni jagneti, blizu SDS. Briga me komu so blizu, saj niso zaljubljenci ali je SDS, SD, Svoboda, samo vsaj približno naj pošteno opravljajo posel in naj davkoplačevalce nimajo samo za molzne krave in se gredo kravje kupčije.

  3. ren

    Ta tovarišica je pa grozno pokvarjena. Niti slutil nisem, zdaj je pa pokazala vso pokvarjenost.Kar naenkrat. Tako, kakor je naenkrat kupila tisto stavbo.

  4. Peter Klepec

    Ko smrtnik investira v novo, drago imobilijo, je to navadno indikator, da nima problema z gnarjem. Kot otroci v slascicarni, ko dobijo zepnino.
    Ce je ta smrtnik vlada, potem je to znak, da „denar je“, samo ven ga je treba dat.
    Pricakovati je, da so sodniki, zdravniki, kmetje, peki in mesarji cakali na ta signal in bodo se bolj ocitno iztegnii roko. Nekako v stilu „proletarci zdruzite se“, v zahtevaj po visji drzavni placi. Ce je cvenk, se splaca biti lojalen proletarec.

  5. deni

    Bis dat, qui cito dat. Kdor hitro da, dvakrat da, seveda komu in kdaj. Qui nemium probat, nihil probat. Kdor preveč dokazuje, nič ne dokaže. Pri ogledu tarče.

  6. Miller

    Končno je Slo dobila svoje Območje 51 (Litijsko 51), kot ZDA svojo Area 51, kjer baje skrbno in v tajnosti varujejo NLPje in vesoljce, mi bomo pa imeli skrbno varovane sodnike in sodbe, nedostopne javnosti.

  7. Marjan Pungerčar

    Srž problema pa je tudi kompletna vlada z Golobom na čelu. Par dni pred nakupom je vlada na nujni seji požegnala ta nakup in je prav tako odgovorna za ta posel…..

  8. jaz

    …ampak, a vidite na tej sliki kje parkirišča? Kje bo sto, dvesto, tristo ali več zaposlenih parkiralo svoje avtomobile? Kje bodo parkirale stranke?? Koliko je vredna katerakoli stavba sredi mesta brez parkirišč? In zakaj jo do sedaj ni nihče kupil po relativno nizki ceni kot jo je “bivši” lastnik? …zaradi parkirišč a ne???
    …kar skači micika, kar skači , (sklanjaj se) zokiju v objem. Mi se mamo radi, radi, radi radi…

    • Teodor

      Pri zelenem prehodu parkirišč ne bomo potrebovali. Vlada misli vnaprej.

      • jaz

        @Teodor, saj res na to pa nisem pomislil. Tisti ki bodo bolj oddaljeni bodo v ponedeljkovo službo odšli že v nedeljo zvečer. Pa ob poti tako za zajtrk pojedli še nekaj žuželk, kot se za (G) golobe spodobi…

  9. Miller

    Vsi cevi so usmerjene v napačno smer, to je nakupa.
    Glavna tarča pa se (spet) skriva (tako kot v KC):
    to so milijonske investicije državnega denarja v obnovo in izbira izvajalca.
    (ki je bil mogoče že izbran, še pred podpisom nakupa…)
    Tu padajo provizije…
    Nekateri si manjejo roke in odpirajo šampanjce…

  10. Jure

    Pri vsej zadevi se pozablja, da ne gre le za (objektivno) tržno vrednost ampak tudi za vrednost z uporabnega vidika. Nekdo, ki nepremičnine ne kupuje za namen preprodaje ampak za namen konkretne uporabe, ocenjuje vrednost subjektivno, z vidika dejavnosti, ki se bo tam opravljala.
    Ali je bila narejena analiza alternativnih variant in kateri kriteriji so prevagali v korist te odločitve?
    Ali je narejena (vsaj groba) idejna zasnova, oziroma kako vejo, da stavba ustreza potrebam, če niso gotovi niti o kvadraturi?

    Skratka daleč od tega, da je pomembna zgolj (ocenjena) tržna vrednost!

  11. Veselka

    Nič se ne bo zgodilo, v malo manj kot dveh letih so svobodnjaki in njihovi partnerji naredili že toliko afer, kot najmanj štiri prejšnje vlade skupaj. Narod se ne zgane, Golob ima še vedno vsaj 20 % podporo ! Vedno pogosteje slišimo, da tisti, ki so Goloba postavili vročično iščejo njegovo zamenjavo. Kar itak ni pomembno, vsi poslanci in ostali milo rečeno nesposobneži bi ostali in nadaljevali s svojimi rabotami na naš račun. Obstoja pa vendar možnost, da vsi spokajo v najkrajšem času. Potrebno jih je nagovarjati, da čimprej sprejmejo zakon o prepovedi kurjenja s plinom in drvmi, o čemer menda resno razmišljajo. Saj veste, danes je potrebno razmišljati zeleno. Stavim, da bi ob sprejetju take prepovedi cela ekipa z Golobom na čelu odletela v najmanj tednu dni .Če bi bilo potrebno, bi jih volivci lastnoročno odnesli na cesto. Zagotovo jih v bodočnosti nihče ne bi več povohal. Vsekakor je moj predlog boljši od interpelacije, kajne ?

  12. miro

    Vprašanje, ki se postavlja samo po sebi, po branju članka:

    KAKO TO, DA NIMA VLADA CENTRALIZIRANIH SKUPNIH SLUZB OZ. SKUPNE SLUZBE VSEH MINISTERSTEV ZA INVESTICIJE, SKUPNE PRAVNE SLUZBE, SKUPNE KADRIVSKE SLUZBE, SKUPNE IT SLUZBE..,potem bi bile take malverzacij težje. Tudi kadriranje ne bi bi bilo samo iz stranke ministrice, saj bi moralo iti skozi sito skupne kadrovske službe.

    Enako velja za centralizirane skupne službe vseh bolnišnic, kot rešitev aktualne problematike zdravstva.

    Kot poduk, poleg politične odgovornosti ministrice, bi morali biti vsi podpisniki oz. udeleženci posla preiskovani za sum gospodarskega kriminala.

    • P.Kos

      Verjamem, da si vprašanje zastavil le retorično.
      Tako kot si predlagal bi bilo prepoceni in preveč pregledno. To pa vrtičkom posameznih ministrov ne bi ugajalo, saj bi ministrstvo tako moralo nadzorovano trošiti NAŠ(!) denar. Možnosti za bogatenje po vzoru nekdanje vladne funkcionarke, da bo v enem mandatu poskrbela za sebe in svoje potomce. K naši sreči se ji ni posrečilo (preveč grabežljiva in ne povsem “naša”).

    • Peter Klepec

      Ta refleks, da ce je neka javna institucija odgovorna in ne posameznik, ter bo zato vse v redu je znak hude amnezije. Ali ste pozabili zakaj je bivsa drzava propadla? Ker s(m)o korporativno nekaj odlocili, samoupravno, pa ni bilo mozno nikogar na odgovornost klicat.
      To se vlece ze od 45ega, ko so korporativno narihtali tistih 700+ masovnih grobisc, tako da na koncu ni bilo nobenega krivega posameznika.
      Nacisti so bili res amaterji, ker so odlocali in morili kot posamezniki, pa so jih zato lahko obesili.

  13. deni

    Imperat in toto regina pacunia mundo. Po vsem svetu vlada kralj – denar. Denar, denar in še enkrat denar v vseh možnih oblikah. Nekoč v elementarnih prvinah, oziroma v bolj ali manj plemenitih kovinah do današnjih algoritmov.

    Boj se blebetanja hinavcev, ki trdijo, da jim denar ne pomeni nič in je absolutno najhujša oblika hipokrizije. Kralj sveta pač ne pozna meja. Najbrž, oziroma ima prste vmes tudi določena politika. Ampak, spet presneti ampak se navadno sledi zabrišejo in na površje pridejo osebni interesi, kar avtor lucidno nakaže brez političnega namigovanja.

    Najbrž se je marsikomu na prste prilepil kakšen “papirček” s simboli EU od nižjih apartčikov do višje pozicioniranih. Pravim, najbrž. Sedaj pa je vse v rokah za to pooblaščenih organov in naj enkrat pridejo do dna in dokažejo, da smo še vedno vsaj nekoliko pravna država. Če pa se bo spet vse nekam zamaskiralo v obliki: Da se nobena juha ne poje vroča kot se skuha, nima ta vihar v kozarcu vode popolnoma nobenega razloga in je slej kot prej namenjena zamegljevanju, kakšne še hujše coprnije.

    Če se začne seštevanje nekaj milijončkov tu, nekaj tam, nekaj NVO- ojem, pa emigranti, pa … Rezultat: obnašanje kot da je ta deželica samo kura, ki nosi zlata jajca.

    Kako so rekli stari partizani: A smo se za to boril.

    Prebivalci izpod triglavske dežele pa: A smo se zato 91. odločili, da nam danes vladajo vse mogoče persone. Nič nimam proti nobenemu in nisem ksenofob, vendar investitorji prihajajo zadnje čase iz južneje razvrščenih dežel. Samo majcen namig. Če se motim, tudi prav.

    Ampak, spet ta ampak, naše gore listje ne zaostaja prav dosti za našimi brati, sploh tisto pri zlati žili (ne hemeoridi). Sklepi najvišjih inštanc in posredovanje medijim kup najbolj obupnih floskul v raznoraznih odtenkih in niansah bo konec koncev samo odraz o stanju parlamentarne ustavne demokracije in spoštovanje zakonov.

    Če pa je vsa zadeva inscenirana, je potrebno kaznovati vse državljane, ki spremljamo- spremljajo situacijo in še malo pokomentiramo zraven. Seveda, da se razume z višjimi davki.

    Zato: Moji lubi Slovenci kot pravi Trubar. Pamet (zdravo) v glavo in ne razmišljati čustveno, oziroma levo, desno, zeleno, črno, rdeče, belo, ampak MODRO in ne nasedati na raznorazne puhlice, ki vam- nam natresajo vsak dan v obilju. Pecunia not olet, kljub vsem dobrim namenom.

  14. slavkope

    Škandalozni primer bliskovitega nakupa možne “palače” za potrebe sodišč v Ljubljani, in sicer “v dobri veri” ter po načelu “videno – kupljeno”, je naravnost neverjeten oblastni eksces izjemne “ažurnosti” in poslovne “učinkovitosti” sicer pregovorno anemične in počasne državne administracije (tokrat na ministrstvu za pravosodje z ministrico Švarc Pipan na čelu).

    Saj je odločevalcem in operativcem z ministrstva uspelo v izjemno kratkem času izbrati (menda kar brez vednosti vodstvenih organov in funkcionarjev avtonomnih in neodvisnih sodišč) domnevno “primerno nepremičnino”, se pogoditi z zasebnim prodajalcem o ceni, podpisati veljavno kupno-prodajno pogodbo, nakazati že dan po podpisu pogodbe kupnino v celoti in čez nekaj dni že veljavno vpisati spremenjeno lastništvo nepremičnine v register.

    Več kot očitno so bili vsi neposredno in posredno vpleteni poslovni partnerji ekstremno zainteresirani za hitropotezno celotno izvedbo nepremičninske transakcije, mimo vseh poslovno-pravnih varovalk in mimo vseh birokratskih ovir ter za bliskovito izvršeno celotno nakazilo/pretok proračunskega denarja na zasebni račun prodajalca.

    Kateri in kakšni so bili nenavadno mogočni motivi in argumenti izjemne hitrosti in ekstremne učinkovitosti odločanja in tako rekoč sočasnega finančnega izvrševanja milijonskega nepremičninskega posla “v dobri veri” ter nezaslišano lahkoverno prekanaliziranega javnega proračunskega denarja na zasebni račun prodajalca bodo morali po uradni dolžnosti temeljito in pošteno raziskati poklicani in pristojni organi Policije, Državnega tožilstva, Računskega sodišča, Komisije za preprečevanje korupcije in še kdo.

    ČE bodo smeli, zmogli, hoteli in v resnici dosledno ravnali in delovali po lastni vesti kot profesionalni, ne-odvisni, de-politizirani, poklicani in pristojni organi, odgovorni po veljavni ustavi in zakonodaji zgolj najširši družbeni javnosti državljanov, davkoplačevalcev in volivcev v RS.

  15. ex HSL

    Pred pribl. 20 leti sem bil krajši čas zaposlen pri takratnem Hermes Softlabu, ves čas v tej zgradbi. Tako lahko povem nekaj več o njeni “funkcionalnosti”.

    Če začnemo s parkirišči. Res je, ob stavbi so včasih res bila firmina parkirišča, ki so celo nekako pokrila potrebe. Kasneje je na njihovem mestu zrasel Lidl. Ampak to niti ni tak problem. Podobno kot jaz, kadar sem pozabil daljinec za rampe, bodo tudi uporabniki sodišča (če seveda bo v tej stavbi) hitro ugotovili, da je po Štepanjskem naselju čez dan (od 8h do nekje 16h ali 17h) več kot dovolj praznih in brezplačnih parkirnih mest, vse samo kakih 5 minut hoda stran. Verjamem pa tudi, da je za gospodo s sodišč to že absolutno preveč, pa še treba se je sprehoditi skozi sosesko, ki je nekdaj imela (neupravičen) “sloves” zaradi etnične strukture…

    Predvsem pa je več kot očitno, da ta na zunaj takrat oh in sploh potemkinovska steklena “palača” od znotraj sploh ni bila zasnovana kot (razvojni) sedež IT firme. In to firme, ki je nastala z razvojem nekega kompleksnega enterprise produkta za HP, kar je pomenilo, da so na vsakega razvijalca, testerja, builderja…. prišle v povprečju ene 3 strežniške kište v kleti. Naš oddelek je imel tri “server roome” v kletnih prostorih brez oken, očitno namenjenih kot skladišče in nič drugega. Nobenega prezračevanja, silno improvizirano hlajenje, šumelo kot na najprometnejšem letališču, kište nametane brez nekega pravega reda, razdeliici za elektriko, mrežo ipd. improvizirani kot v “”A je to”, kakšna inštalacija OS, kjer si moral vsaj kakšno uro preždeti v opisanem okolju, je bila prava božja kazen… Sodišče se bo gotovo zanašalo na svoj interni IT oblak, pri tem pa jim toplo priporočam, naj niti ne razmišljajo o selitvi data centra v “nekdanjo IT firmo”, ker boljše zagotovo ne bo.

    Na južni strani stavbe, ob Litijski, so bile večinoma sejne sobe in verjetno bi tam bile razpravne dvorane. Sploh poleti, ko je noter sijalo sonce, je bilo nevzdržno ne glede na vsa prezračevanja in klime. Saj vemo, kako je, če v tak prostor daš kakšnih 10 obilnejših tipov… Dostikrat je že pred začetkom seje “smrdelo” še od prejšnjih, ker se ni utegnilo zluftati. In ne le to, slišalo se je prav vsako vozilo, ki je mimo pripeljalo po Litijski, včasih še celo pogovori mimoidočih pešcev. K sreči smo delovne prostore imeli v drugih delih stavbe, kjer teh problemov ni bilo.

    Kar iz prve roke pa smo lahko spoznali “prijaznost” stavbe do invalidov. Nekaj mesecev je bil namreč med sodelavci tudi nekdo, ki zaradi neke distrofije ali kaj vem, česa že, ni mogel hoditi in je bil prikovan na voziček. Seveda smo mu pomagali po najboljših močeh, ampak ker so nam najstrožje prepovedali najpreprostejšo rešitev “zmeraj se kje najdejo 4 krepki dedci, ki primejo voziček in ga prenesejo čez oviro”, smo morali dodobra osvežiti poznavanje Dijkstrovih algoritmov za isknaje najprimernejše oz. včasih celo edine poti od točke A do B, ki so skoraj brez izjeme bile izredno komplicirane in “okoli r*ti v žep”. Že pred glavnim vhodom je bila stopnica in zraven tudi kakor klančina, ampak kot je sam povedal, je bila bolj kot ne za okras in bi bilo smrtno nevarno, če mu ne bi pomagala ustrežljiva vratarka in tisti, ki so ga s kombijem pripeljali in odpeljali v nek dom za invalide. No, k sreči je njegovo delovno mesto vsaj bilo v istem nadstropju. Enkrat sva oba imela nek kao obvezen “seminar” v kletni dvorani pod vhodno avlo in me je prosil, če mu pomagam priti tja dol. Seveda, samo moram pogruntati primerno pot. To že poznam, ti samo glej, da se boš obul in vzel kartico za odpiranje stranskega vhoda. Prideva do vratarke, ji pove za svojo ruto, nakar mi ona da nek ključ, ki ga bom potreboval za odpiranje nekih vrat na poti, potem sva ga nekako spravila čez tisto vhodno klančino, da sva zapustila “direktorsko” parkirišče pred vhodom, nama je morala s svojega pulta dvigniti rampo, nato sva od zunaj obkrožila stavbo v smeri urinega kazalca, da se je okoliška cesta zlagoma spustila na nivo kleti oz. kolesarnice. S kartico za stranski vhod sem odprl kolesarnico, seveda je bilo stojal odločno premalo in so kolesa bila nametana vsepovsod, nekako sem jih uspel prestaviti in utreti koridor do nekih vrat, ki sem jih odklenil s tistim ključem, prišla sva v neko skladišče, kjer je k sreči že bil koridor, samo eno prazno škatlo sem moral umakniti, nakar sem odprl še ena vrata in sva končno prišla do hodnika pred tisto dvorano. Ta invalid je tudi redno obiskoval menzo v najvišjem nadstropju. Tja ga sicer nisem nikoli osebno spremljal, po pripovedovanju sodeč pa je izgledalo nekako tako, da so ga spravili v tovorno dvigalo, vtipkali želeno nadstropje, zgoraj pa je moral čakati nekdo drug, da je odprl vrata in ga spravil ven….

    • rOKC

      ex HSL, malce offtopic: lahko malce več o takratnem Hermes Softlabu?
      Je to bila za tiste čase top-šit IT firma ‘šire i Boga’ ali pa že takrat pralnica denarja?
      Je to podobna zgodba kot Iskra Delta?

  16. BOKI

    Združenje Sicgras je usposobljeno za take primere, saj združuje vsaj 350 SI in SC (sodne izvedence in cenilce) za nepremičnine in gradbenistvo. Zaka pa ne dajo oceniti stavbe 5 ali 6 cenilcem? Cenitev stane 350 do 650 € po Pravilniku o sodnih SI in cenilcih SC.

  17. Brane

    Tukaj je šlo za dogovorjen posel pod taktirko stranke SD, ki je stari akter sistemske korupcije v Sloveniji. Protagonisti so: Vežnaver, Nina Zidar, ministrica Švarc in sekretar stranke Žibert.
    Seveda mora Vežnaver zaslužek razdeliti tudi med druge in eden od indicev oz. načinov kako to storiti, je lahko informacija da je odvetnica Zidar vzela kredit na svoje ime (750.000) in ga takoj naprej posodila neznancu – mogoče Vežnaverju?

  18. IVA

    Danes lahko na spletu najdemo vrsto informacij o preteklih dogodkih.
    “Janković, Češko in Pušnik bodo mlade podjetnike učili posla” (Finance 2006). Omenjena sta tudi Bric in Drobnjak. Sami vrhunski menedžerji in borzniki. Tako kot je današnji Robert Golob z bogato balkansko zgodovino!

    Stanislav Kovač je v Financah (pisal je odlične kritične, analitične, s podatki in grafi podkrepljene ekonomske kolumne) opevano stranko LDS označil s 3xK (korporativizem, korupcija, klientelizem). In je “moral oditi.” Odšla sta tudi Urbas in Elikan, sta bila preveč “nesramna do Jankovića in sinov.

    Na hitro kupljena stranka Zdej (prodajalec Leben – Cerar maketa 2. tir) se je tik pred volitvami 2022 preoblekla v Gibanje svoboda s preverjenimi kadri (vrednotami – Gallupov test). Po močni medijski promociji Goloba, novega odrešenika pred hudobcem Janšo (ta je decembra 2012 napovedal preiskavo nezavarovanih tajkunskih kreditov, kar sta januarja 2013 v tandemu preprečila Virant in Klemenčič),
    je Roberto postal vsedržavni menedžer, ki je najprej rušil stare zakone, nato pa na izrednih sejah sprejemal nove, določal časovnice in obljubljal , sočasno pa milijonsko nagrajeval NVO proračunske porabnike, ki so mu pomagali pri ustoličenju. Se pa Robi tudi izobražuje, saj so strici poskrbeli za vsestransko eskort damo Tino, ki jo obožuje tudi mentor Janković.

    Žebljica na glavico: “V tej državi ni neznana teza, da je se je tranzicija iz socializma v tržni kapitalizem izrodila in pripeljala do distrofirane verzije paradržavne ekonomije,
    kjer je tržni mehanizem nadomestila grupacija paradržavnih podjetnikov, kriminalcev in politikov.” (Vzporedna ekonomija-Rado Pezdir).

    P.S. Ošabna in prevzetna pravoverna političarka Dominika je sicer feministka (te so danes zaščitena skupina), vendar …, če ne bo odstavljena in ne bo kazensko odgovarjala, je to še en dokaz, da je Slovenija ujetnik starih sil in njih potomcev (udbomafija).
    Zanimivo je pisanje (članek) na siolnet: “Človek brez premoženja državi izpulil milijone.” Kdo je torej Sebastjan Vežnaver? Slamnata podjetja, lastniki brez premoženja(?), slamnate družine.
    Slovenija banana republika?

    • Rokovnjac

      Žebljica na glavico:

      Zveni cist narobe,pravilno se rece “Nail on the head”!…torej prevedeno (translated) bi se moralo glasitiZebel na glavo ali po domace Cvek po glavi!

  19. Jože

    Zelo podrobno razčlenjeno brez politiziranja! Preiskovalno novinarstvo na tem portalu, je lahko za vzor raznim desno-levim trobilom.

    • tohuvabohu

      V Sloveniji nimamo raziskovalnega časnikarstva, ampak preiskovalno. To pomeni, da si časnikarji domišljajo, da so policaji. Pri tem jim pomagajo tudi skriti viri v državnih organih, ki jim prinašajo gradivo. Prvak tega početja je Golobov favorit Primož Cirman, zdaj pa se mu je pridružil še Steinbruch, po novem Cirmanov sodelavec pri Odlazkovem Reporterju. Že pred dobrima dvema letoma je na temle portalu objavil osladen propagandni intervju z Golobom, ko je bil ta še na čelu Gen-i.

  20. leiito

    Glede na siceršnji modus operandi slovenskih odvetnikov, se utegne v astronomski proviziji Nini Zidar Klemenčič skrivati motivacija za visoke uradnike ministrstva in najbrž je težko zanikati, da so bili za razmere slovenskega uradništva neverjetno motivirani in hitri.

    In tudi če sumi niso utemeljeni, je ta država postala tako skorumpirana, da v korupciji brez zadrege sodelujejo že odvetniki in zdravniki, da čudi, da nobena stranka korupcije ne dojema kot ključnega družbenega problema, boja proti korupciji in za neodvisno in učinkovito pravosodje pa za svojo najvišjo politično prioriteto.

  21. jaz

    Res je. sedaj se bo šele začelo. Na koncu bo vstopil veliki brat…šerif. Saj ga je objemala a ne?

  22. Lojze

    Dober primer raziskovalnega novinarstva. Objektivni podatki, datumi, vpletene osebe. Bralec lahko hitro oceni in razume situacijo.

  23. TL

    Pri vseh milijardah, ki jih v Sloveniji požreta korupcija in nepotizem, je teh nekaj milijončkov malenkost.

    • Zvone

      Mesec nazaj so v Pomurju odpirali nov urgentni center, ki je daleč največji vložek države v lokalno okolje v tem delu. Vložek pa je znašal po pisanju medijev pet milijonov evrov. Samo za primer kaj je nekomu teh par milijonov…

      • TL

        Z vsemi pokradenimi milijardami bi lahko imeli najboljše javno zdravstvo na svetu. In še bi ostalo za marsikaj drugega.

  24. rOKC

    Čestitke, vrhunski primer raziskovalnega novinarstva!
    Ne razumem kaj je Vežnaver naredil tu ilegalnega, na kar so sprva namigovali mediji.
    Sicer pa zanimiva zgodba in ozadje – tudi sam se spominjam podjetja Hermes SoftLab. Verjetno globoko vpleteno v državne IT posle – takrat se je verjetno dalo ogromno skriti pred mediji in dobiti dobre provizije. Bi bilo znaimivo slišati kakšno ozadje o tem.
    Sicer pa Litijska 51 najverjetneje ni edini takšen primer poslovne stavbe v Ljubljani?

  25. P.Kos

    Na Litijski 51 stoji “učilna zidana”, ki ni v ponos najlepšemu mestu na svetu. Po desetletju zanemarjanja se najde kupec oz. kupka, ki skače v objem županu najlepšega mesta. In ta kupka ima celo šefa, ki ima župana tega lepega, pardon, najlepšega mesta, za turističnega vodiča po tiskovnih konferencah.

  26. APMMB2

    Po navedeni kronologiji je mogoče bolj trezno oceniti nakup stavbe.
    Nakup lahko razdelimo v dva dela. Najprej v lastništvo Vežnaverja in njegov razlog za prodajo objekta. Vežnaver je legalno postal lastnik objketa, saj ga je kupil na dražbi iz stečajne mase.Če je bil postopek stečajnega upravitelja zakonit, potem je bil tudi Vežnaverjev nakup zakonit. Kot lastnik objekta ima vso prvico z njim razpolagati in ga prodajati po delih. Za prodajo pa lahko najema kakršnekoli posrednike, tudi odvetnico Nino Zidar in ji plačati storitev po kakršnikoli ceni.
    Drugi del zgodbe pa je nakup objkta.
    Kupec bi moral najprej oceniti objket in preveriti njegovo uporabnost. Pri tem so važne vse okoliščine kot so možnost zunanjih parkirišč, dostopnost, funkcionalnost,ocena potrebnih vlaganj pri prilagoditvi objekta za dejavnost sodstva. Skratka potrebno je bilo pripraviti elaborat s katerim bi ministrstvo dokazalo smiselnost nakupa v primerjavi z morebitnimi drugimi možnostmi, tudi z novogradnjo.
    V kolikor bi tak elaborat upravičil nakup, bi lahko ministrstvo posel sklenilo.
    Kolikor je znano, takšnega elaborata ni bilo narejenega. Še več, za objket ni ustreznih podatkov, celo kvadartura objkta ni jasna.
    Pri cenitvi se zatika in ni jasno zakaj kvadaratura cenitve pri stečajni prodaji odstopa od kvadrature kupljenega objekta.
    Skrb vzbujajoče je tudi dejstvo, da ni znaoi, koliko denarja je za rešitev prostorske stiske ministrstva sploh namenjeno v proračunu. Prav gotovo v proračunu ni postavke brez omejitev.
    Nakup prav gotovo ni potekal v ozkem krogu dveh ljudi, ampak je moral biti spremljan najmanj na kolegijh ministrstva, kjer je sodelovala tudi ministrica.
    Iz posatkov avtorja članka Steinbucha pa je razvidno, da je bil nakup opravljen nestrokovno, saj bi ministrstvo moralo vedeti, kolikošna bo končna cena, ko bo opravljana nujna adaptacija in objekt prilagojen novinamebnosti.
    Iz znanih podatkov je namreč razvidno, da je ministrstvo kupilo le zemljišče in skelet stavbe, saj od njega ne bo ostalo popolnoma nič,razen skeleta.
    sam nakup pa kaže tudi na škodljivost pravila, da se proračunsko leto zaključi 31.12. ob 24,00.
    Zradi tega pravila ostajaa v decembru mesecu ogromno neporabljenega proračunskega denarja in država dobesedno razmetava denar, marsikdaj pa se podpisujejo fiktivne pogodbe, izstavljajo fiktivni računi in situacije, samo da proračunski porabniki ohranijo stedstva.To vsi proračunski porabniki vedo, ampak se nič ne ukrene.
    Posledica takšnega poslovanja je tudi podpis sporne pogodbe in plačilo. V kolikor ministrstvo ne bi naredilo tega manevra, bi denar za nakup dodatnih prostorov ministrsta propadel.
    Vse skupaj pakaže na krivca, ki bo dejansko kaznovan,
    Prav gotovo bo to snažilka Neža. Ona bo edina,ki se ne bo znala in zmogla braniti. Ministrica je tako in tako bolje zavarovana kot žirafe v Siringetiju, moštvo , ki je nakup vodilo je iz prave stranke in je po zakonih mafije zaščiteno in tako nam presotane Neža, ki vedno najebe, če ne pri nakupu sodne palače pa pri potrošniški košarici

  27. Samoslav

    Lahko si samo predstavljamo, kakšna bomba bi bila ta zgodba, če bi se zgodila pod vlado Janeza Janše. Perje bi frčalo na vse strani, vsi TV dnevniki bi se začeli z “udarno” novico, mastne naslovnice v časnikih bi imele premalo prostora, prodajalec bi bil spoznan za člana SDS ali vsaj njenega simpatizerja, vrstili bi se pozivi k odstopu celotne vlade in kriminalisti bi že potrkali na vrata vseh vpletenih.
    In danes? Karavana bo šla naprej, psi pa ne bodo niti zalajali…

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Fenomen Zoran Milanović ali levi Trump na južni meji

Ne glede na svobodno burlesko, ki jo uprizarja sedanja vlada v Sloveniji pod taktirko Roberta Goloba, je politična situacija na Hrvaškem še veliko bolj sočna, kot se tudi spodobi za naše južne sosede. Predsednik države Zoran Milanović in premier Andrej Plenković sta se zapletla v začaran krog verbalnega obračunavanja, kjer ni videti meja žalitvam in udarcem pod pasom. Milanovićeva nedavna napoved, da bo kar s predsedniškega mesta kandidiral za poslanca sabora in predsednika vlade, je dvignila na presežne obrate celotno Hrvaško. Mnogi ga podpirajo, mnogi pa menijo, da so njegova stališča in nastopi na meji norosti.

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.

Demokratura a la Putin ali volilna farsa po rusko

V petek, 15. marca, so se začele predsedniške volitve v Ruski federaciji, na katerih formalno nastopajo štirje kandidati, vendar je edini pravi kandidat Vladimir Putin, ki si obeta ogromno večino že v prvem krogu volitev. Po oceni poznavalcev razmer bi bilo presenečenje, če bi dobil manj kot 70 odstotkov glasov. Spomnimo, na zadnjih volitvah pred šestimi leti je “pokasiral” kar 76 odstotkov, kar je pri nas na Zahodu za vsakega politika praktično nepredstavljivo. Putin pa si letos morebiti lahko obeta celo višjo podporo, saj se je totalitarni nadzor na rusko družbo od leta 2018 občutno okrepil, še posebej pa po začetku vojne v Ukrajini, ki se ji v Rusiji sicer ne sme reči vojna, vsakršno nasprotovanje Putinovi “specialni vojaški operaciji” pa lahko pomeni tudi zaporno kazen.