Lisica brez domačega brloga

Dejstvo je, da, če bi vztrajali pri organizaciji Zlate lisice pod Pohorjem, teh tekem tam ta vikend ne bi bilo. Začasno je Smučarska zveza rešila ženske tekme v Sloveniji s selitvijo v Kranjsko Goro, tudi z nepotrebnimi spori z dolgoletnimi lokalnimi organizatorji v Mariboru. Že kar nekaj časa je jasno, da podnebne spremembe ne omogočajo več dovolj velike predvidljivosti tekem v Mariboru, kar je osnova za načrtovanje tekem svetovnega pokala. Če smo popolnoma iskreni, že od vsega začetka Maribor  “na pol visi”. To mu daje sicer tudi nek poseben čar. Mestna tekma na 300 metrih nadmorske višine je bila vedno igra na srečo. Je pa atraktivna, Z novimi tehnologijami vsaj kratkoročno verjetno občasno izvedljiva. Če bo dovolj interesa, entuziastov, denarja…

Maribor, ali večina Slovenije, brez snega, brez ustreznih pogojev za izdelovanje umetnega snega, ni nekaj novega. Se pa to dogaja vedno pogosteje. Ali bo legendarna Zlata lisica dokončno ostala brez svojega brloga na Pohorju, pa bo jasno v naslednjih letih. Možnih rešitev, opcij, je kar nekaj, ampak na koncu se vse konča pri idejah, volji odgovornih in seveda denarju. Tudi tekme v Kranjski Gori ta vikend so precej »mejne«. Vreme diktira pogoje, je pa organizatorjem v zavetju, mrazišču Julijskih Alp uspelo narediti toliko umetne snežne zaloge, da jih nič kaj zimske temperature v zadnjih tednih in zadnje deževje niso mogli dokončno “odplakniti”. Pri tekmah na prostem so pomembni tudi termini znotraj koledarja mednarodne smučarske zveze (FIS). Zgodnji zimski so vedno bolj neugodni, saj ne omogočajo dovolj časa za pripravo prog v nepredvidljivih pogojih. Tudi Pokal Vitranc v decembru bi bil pogosto pod vprašajem, je tudi že bil, ko so mu pred desetletji namenjali te zgodnje datume. Bila so leta, ko so smučali dobesedno po blatu, na snegu, ki so ga “popraskali” v Planici in Tamarju. Seveda so bila to leta drugačnih standardov pri izvedbi tekmovanj na najvišji ravni.

Petkov pogled na tekmovalni poligon na Pohorju (trikotna jasa) jasno kaže na utopičnost rednega prirejanja tekem na Pohorju. (Slika: Visit Pohorje)

Zlata lisica se je rodila na krilih entuziastov pred 60-imi leti. Veliko takšnih prireditev temelji na osebnem angažiranju, vziji, ki nima veze z ekonomsko racionalnostjo, dobički. Tudi preživela je zaradi pogosto precej neracionalnega, trmastega kljubovanja neugodnim razmeram, ki so bile tudi v preteklosti pogoste. Ob močni podpori lokalne skupnosti, ki skupaj z gospodarstvom zagotavlja tudi izredna finančna sredstva je marsikaj mogoče rešiti, z glavo skozi zid (beri vreme) pa enostavno vedno ne gre. Zlata lisica je vključno z letošnjimi tekmami 46-krat potekala v Mariboru (pogosto z velikimi mukami v mejnih razmerah), dvanajstkrat v Kranjski Gori, po enkrat pa sta preložene tekme gostila Bad Gastein (1974) in Sarajevo (1975). Prve odpovedi so bile že v šestdesetih letih.

Zlata lisica leta 1966 (Slika: Zgodovina mariborskega tekmovalnega smučanja)

Ne glede na medijsko poročanje, ki je večinoma skrbno zanemarilo, prikrilo spore znotraj Maribora, pa med Mariborčani in Smučarsko zvezo Slovenije, je jasno, da Zlata lisica trenutno nima več nobenega štajerskega pečata. V ničemer. Organizator ni več mariborski klub, ker je to zanj predrago, pa tudi nesmiselno, če je to v Kranjski Gori. Lokalni mariborski sponzorji tudi niso več zraven, saj to ni ekonomsko upravičeno. Če omenjamo lokalne sponzorje, ne moremo tudi mimo dejstva, da so nekdanji veliki lokalni podporniki tega tekmovanja, npr. NKBM, Zavarovalnica Maribor, postali del večjih poslovnih sistemov, ki niso tako brezpogojno naklonjeni lokalnim idejam. Lisica je ostala brez osnovnega domovanja, brloga, ki ji je omogočal osnovno finančno, medijsko preživetje. Za 20.000 evrov nadomestila za uporabo blagovne znamke so jo letos pod tem imenom mogoče še zadnjič predstavili v Kranjski Gori. Naslednje leto bo mogoče samo še en ženski pokal v alpskem smučanju pod znamko Kranjske Gore. Za mednarodne sponzorje vseeno, blagovna znamka Zlata lisica žal nima nobenega posebnega mednarodnega ugleda, pomena. V trenutku so ukinili tudi tekme Snežne kraljice v Zagrebu, na Sljemenu. Ne glede na nesporni spektakel, podporo Hrvaške države, mesta Zagreb. Težav z vremenom in posledično preslabo pripravljeno progo je bilo enostavno preveč. Podobno kot Pohorje, upajo na vrnitev v koledarje FIS v naslednjih letih.

Mimo glavnih medijev je šlo, da so najbolj lokal patriotski mariborski smučarski delavci protestirali proti izločitvi SK Branik iz organizacije letošnje Zlate lisice, tudi enoletno nadomestilo za uporabo znamke Zlata lisica v višini 20.000 evrov se jim zdi žalitev. V bistvu se je Maribor izločil kar sam, ker tekma v Kranjski Gori za njih pomeni prevelik finančni zalogaj. Mrcvarjenje v preteklih letih je pustilo finančne posledice, številne prepozne prestavitve tekmovanja v Kranjsko Goro v zadnjem trenutku, ogromni logistični stroški, pa verjetno še kaj drugega doma pod preprogo, ni več finančno vzdržno. Pa tudi fanatikov z odprtimi denarnicami je očitno zmanjkalo. Sploh v letih, ko nimamo super zvezdnic tipa Tine Maze, ki je enostavno »vlekla« vlak popularnosti alpskega smučanja, pa tudi prepotrebne sponzorje. Športniki z uspehi in karizmo pač definirajo popularnost posameznega športa, to za seboj vleče tudi medijsko pozornost, sponzorski denar, vsesplošno zanimanje, mobilizirajo širše množice, politiko… Kolesarstvo je lep primer tega. Brez Pogačarja in Rogliča v Sloveniji pač nihče ne bi tako entuziastično kolesarili, brez Janje Garnbret pa bi plezalo veliko manj ljudi, sploh mladih. Tudi plezalnih sten po Sloveniji ne bi bilo.

Veličastna poslovitev Tine Maze pod Pohorjem leta 2017 ne bi bil mogoča brez njenih izvrstnih dosežkov, karizme superzvezdnice, ki presega posamezne dosežke športnika. (Slika: galerija Zlata lisica)

Ampak, kljub podnebnim spremembam, bi se zadeva vsaj občasno lahko izšla. Maribor je dolga leta zanikal problem, upal na čudeže, vmes so izumili nedefinirano in nepripravljeno selitev višje na Pohorje (prve Lisice so tam tudi bile), ampak to ne rešuje osnovnega problema, podnebja, ki na takšnih nadmorskih višinah omogoča samo občasno zadovoljive pogoje. FIS je že zdavnaj povedal, da je morebitna nova proga v zgornjem delu Pohorja prepoložna, izgubi pa tudi ves čar mestne tekme, ki je sicer glavni adut Maribora. Tekma zaradi tekme same nima smisla. Vse je v marketingu, gledljivosti, pa tudi v podpori lokalnega prebivalstva, ki zagotavlja kuliso, prihodke od prodaje vstopnic, vzporedne prireditve, ki so Zlati lisici vedno dale poseben čar. Zlata lisica je imela poseben pečat zaradi Maribora, ki je nekaj dni na leto dobesedno živel, dihal s to prireditvijo.

Zlata lisica, oziroma njeno prisilno dislociranje, morda tudi prisilno podnebno iztrebljenje, je zadnji alarm za odločevalce na področju upravljanja zimskega turizma v Sloveniji. Ne glede na občasne »dobre zime« je po vseh mednarodnih raziskavah jasno, da v Alpah resnega, dobičkonosnega zimskega turizma pod 1500, po nekaterih zadnjih študijah tudi pod 1800 metrov nadmorske višine ne more biti več.

Vlaganja v prenovljeno infrastrukturo so namreč ekonomsko nesmiselna, ker ne omogočajo vzdrževanje smučišč v približno normalnem stanju za dovolj dolgo obdobje. Tudi umetno zasneževanje ne rešuje problemov pri + 10 stopinj Celzija. Zima na južni strani Alp je namreč omejena na dva, morda tri vdore hladnega zraka na zimo, vmes imamo neko nedefinirano jesensko pomlad.

Nekdaj vedno obilno zasnežena Soriška planina kaže žalostno sliko (Slika: www.hribi.net)

Za Slovenijo to pomeni, da imamo srednjeročno največ pet smučarskih, zimskih turističnih področij, v katera je smiselno vlagati: Kanin, Zgornjesavska dolina s Kranjsko Goro in Planico, Krvavec, Vogel in najvišja področja Pohorja. S tem bi se morala ukvarjati nova strategija razvoja zimskega turizma, ampak se ne. Slepo upamo na naslednjo dobro zimo, ki težave kratkoročno potisne v kratkotrajno pozabo. Podobno kot probleme z množičnim turizmom v poletnem obdobju, katastrofalno podporno infrastrukturo, zastarelimi vodovodi, komunalnimi omrežji….

Za Lisico bi bila verjetno možna neka »hibridna« rešitev, organizacija, ki bi ob spoštovanju zahtev Mednarodne smučarske zveze, omogočila vsaj občasne tekme v Mariboru, ko vremenski pogoji to omogočajo. Sodobne vremenske napovedi namreč omogočajo osnovno kratkoročno načrtovanje. Po domače to pomeni, da zaradi stabilnosti, ohranitve tekem v Sloveniji, Kranjska Gora postane primarni prireditelj tekem za Zlato lisico, v letu, ko vremenske razmere to omogočajo, pa so tekme v Mariboru. Za to bo seveda potrebno več pogovarjanja med Smučarsko zvezo, FIS in mestom Maribor, ki bo moral pokazati več interesa za ohranitev tradicije Zlate lisice.

Ideja, da se Zlata lisica premakne v malce poznejši termin kot nočna tekma je lahko temelj za iskanje luči (snega) na koncu tunela. Bo pa potrebno veliko več kot samo stokanje in jokanje ter nostalgično obujanje spominov.