Mnogi poročajo, da kitajske oblasti nadzorujejo svoje ljudmi z elektronsko kontrolo, informacijami s pomočjo interneta in prek telefonskih pogovorov. To ne bi smelo biti posebno presenečenje, ker so totalitarni ali avtoritarni režimi vedno poskušali nadzorovati ljudi. Goebbels v nacistični Nemčiji je spoznal moč radia in jo uporabil za vpliv na populacijo. Stalin je storil enako in tehnike so uporabljale enaka osnovna načela. Namreč, ne povejte resnice, skrivajte neprijetna dejstva in novice, pretiravajte z dosežki, hvalite voditelje, zatrite nasprotne poglede in nadzorujte svobodo govora in proste informacije ter politično upravljajte sodišča.
Komercialne organizacije uporabljajo tehnike v sodobni tehnologiji za razumevanje zanimanja in navad potrošnikov. Zato nas pri dostopu na spletnem mestu sprašujejo, ali dovolimo dostop do naših podatkov. Na Kitajskem se uporabljajo iste tehnike zbiranja podatkov, da bi vedeli, kaj tam ljudje počnejo in razmišljajo, kam potujejo in s kom se srečujejo. Zbirajo se ogromne količine podatkov. Mercy Kuo je v reviji Diplomat zapisal, da je končni cilj vsega tega “odlično oblikovana družba, ki samodejno nevtralizira disidente, hkrati pa nagrajuje tiste, katerih življenja se skladajo s primernostjo, varnostjo in predvidljivostjo”.
Kitajska komunistična partija v sodobnem visokotehnološkem svetu ve, da lahko ohrani in poveča svoj nadzor nad družbo z uporabo komunikacijskih sredstev. Lahko poskusi, vendar ne more popolnoma zatesniti Kitajske pred zunanjimi svobodnimi informacijam, zato se je odločila, da bo uporabila isto tehnologijo za izboljšanje svojega družbenega nadzora.
Manipulacija tovrstne tehnike ni nova. Lahko gremo nazaj vse do Potemkinovih vasi v Rusiji, ko je dal princ Grigorij Potemkin zgraditi lažne, na prvi pogled idilične vasi na Krimu, da bi navdušil svojo cesarico Katarino. V sodobnem času tamkajšnji politiki predstavljajo dosežke na podoben, zelo preračunljiv način.
Tony Blair, ki je prišel na oblast v Združenem kraljestvu ravno v času, ko so začele novičarske agencije brez prestanka objavljati novice, je posebej upravljal z novicami iz vlade v svojo najboljšo korist. Druge vlade po vsem svetu so storile enako. Eden od zloglasnih primerov je bil komentar Blairove svetovalke, da je bil ameriški 11. september “dober dan za pokop slabih novic”, ker je vedela, da bo pozornost skoncentrirana drugje.
Ni ravno družbeni nadzor, kot to počne Kitajska, ampak z uporabo podobnih metod. Aktualni primer je seveda propaganda, ki jo izvaja Putin po njegovem neuspešnem poskusu, da bi zatrl ukrajinsko svobodo. Drugi primer je brezplačna literatura, ki jo Evropska unija brezplačno razdeljuje osnovnim in srednjim šolam, od katerih pa nobena ne sme vsebovati kakršne koli kritike evropskim institucije in njegovega delovanja. Ali je to “potemkinizem”?
Kje se torej konča propaganda in začne družbeni nadzor? Bi se morali bati “države nadzora”? Navsezadnje je to ravno tista država, zaradi katere so mnogi svobodni narodi pobegnili izpod komunizma.
Edino orožje, ki ga imamo kot svobodni in demokratični ljudje, je svoboda govora. Svoboden in raznolik tisk, prosto dostopne informacije, resnično neodvisna sodišča in vladno informiranje, ne pa vladna propaganda. Lahko dodamo tudi, da povečevanje velikosti vlade in mednarodnih organizacij pogosto vodi v družbeni nadzor, ki ga tako kot v kitajskem primeru “prodajo” na podlagi tega, da je dober za družbo.
Zdi se, da so se soočamo s podnebnimi spremembami, toda lobi, ki nas želi nadzorovati, se je odločil, da je vzrok teh sprememb zgolj in samo človeštvo in da zaradu tega vladi daje pravico do preseženega družbenega nadzora skoraj vsega, kar počnemo.
Zgodovina kaže, da so družbe z razbohoteno javno upravo manj produktivne in opazno nedinamične. Da bi ohranili to obliko družbe, spodbujajo vse, ki imajo kakšne težave, da rečejo, “kaj bo vlada storila”, kar samo po sebi kaže, da je družba na poti do družbenega nadzora s strani vlade. In ne le kitajski avtoritarni tip.
Vsekakor je propaganda mocnejsa od resnice.
Resnica pa je trajnejsa od propagande.
Tovarna trupel – Zloglasna propagandna pravljica iz prve svetovne vojne
Arthur Ponsonby (1871-1946)
V seriji odlomkov je predstavljena ena najbolj odvratnih laži, izmišljenih med prvo svetovno vojno, katere širjenje po Veliki Britaniji in svetu sta spodbujala angleška vlada in tisk ter se z njo spogledovala. Začela se je leta 1917, dokončno pa je bila odpravljena šele leta 1925.
(Večina navedenih citatov je iz časopisa The Times. Spomnimo se, da so bile navedbe v nižjih slojih tiska veliko bolj srhljive).
Eden od ameriških konzulov je februarja 1917 ob odhodu iz Nemčije v Švici izjavil, da Nemci destilirajo glicerin iz trupel svojih mrtvih.
The Times, 16. april 1917
Herr Karl Rosner, dopisnik berlinskega Lokalanzeigerja na zahodni fronti … je prejšnji torek objavil prvo dokončno nemško priznanje glede načina, kako Nemci uporabljajo trupla.
Peljemo se skozi Everingcourt. V zraku je čutiti oster vonj, kot da bi žgali apno. Peljemo se mimo velike ustanove za izkoriščanje trupel (Kadaververwertungsanstalt) te armadne skupine. Maščoba, ki jo tu pridobijo, se spremeni v mazalna olja, vse drugo pa se v mlinu za kosti zmelje v prah, ki se uporablja za mešanje s prašičjo hrano in kot gnoj – nič ne sme iti v nič.
Times, 16. april 1917
http://www.ihr.org/jhr/v01/v01p121_Ponsonby.html
Koliko ljudi na svetu resnično ve, kaj se dogaja na svetu? Koliko ljudi ima pregled nad dogajanjem na našem planetu v zadnjih dveh, treh desetletjih in še prej? In koliko je teh vplivnežev, ki so orkestrirali in usmerjali to dogajanje, ki nas je pripeljalo do današnjega stanja? Če pustimo ob strani imena slavnih rodbin, ki so po 2. sv. vojni ukrojile Evropo (in svet), se nam pogled danes usmeri na največje multinoacionalne korporacije, katerih BDP presega številne BDP-je suverenih držav. Ta ekonomska moč je izjemno učinkovita pri prepričevanju ljudi, pa naj gre za nakup zobne kreme ali pa nominacijo predsedniškega kandidata neke države. Zakaj? Ker obvladuje medije! Poglejmo: ko ljudem preko medijev sredi poletja sporočiš, da bo zima huda, se bodo na to ustrezno odzvali: oskrbeli se bodo s kurjavo. Morda ne vsi, bolj skeptični bodo hoteli za to trditev dokaze. In ti so pri roki. Znana šala iz ZDA: Zima bo ostra, pravijo vremenoslovci. In dokazi za to, so nekateri še vedno skeptični. Ni problema: Indijanci se na veliko oskrbujejo z drvmi! Vse bi šlo »skozi«, če bi tam čez lužo ne imeli tudi raziskovalnih novinarjev. Eden izmed njih se potrudi in povpraša Indijance, čemu zaloge kuriva? Odgovor je hiter: ker smo slišali napoved po radiu!
Poanta te šale samo ta, da ljudem lahko prodaš kar koli in da celo poskrbiš za »dokaze.«
In rešitev, pa ne gre le za hudo zimo ali pa onesnaževanje naše ljube zemljice, je samo ena. Pluralnost medijev in iz tega izhajajoča njihova kredibilnost. Če je bila vest o Indijancih napačna in zlorabljena, bi morala slediti kazen. Vemo kakšna: izguba bralcev, poslušalcev, gledalcev!
Za konec k bolj resnemu zaključku: kako je mogoče vplivati na izid referendumov, celo svetovno popembnih, kaže primer Brexita oziroma igrano/dokumentarnega filma o izstopu VB iz EU. Ob tem seveda povsem zbledi paglavsko izsiljevanje Slovencev, da se na referendumu odločajo o tem, ali so za ali proti čisti vodi.
Točno zadeto, sploh tista z Indijanci. Stara, ampak še kako velja tudi dandanes.
Ubogi nepismeni amazonski domorodci, bodo spet zamudili najnovejšo evropsko veselico, v režiji strička Sama.
—
Francoski general preiskovan zaradi spodbujanja sovraštva in nasilja po vprašanju “Kdo nadzoruje medije?
Dominique Delawarde – upokojeni general francoske vojske – se sooča z morebitnimi “kazenskimi” obtožbami zaradi nastopa 18. junija v oddaji Morandini Live – priljubljeni francoski televizijski oddaji CNews – v kateri je vidno šokiral spraševalca – Clauda Posternaka – z vprašanjem: “Kdo nadzoruje medije?”
Izkušnja s komunisti in komunizmom ne zaleže. Nedolžne pobite žrtve ne zaležejo, ne zaležejo bankroti titovine, ne zaleže propad države, zaleže pa propaganda proti Janši. Ne zaleže čista resnica o komunizmu, zaleže LAŽ o Janši. Na take laži padajo vosli na volitvah. Volijo laž! Volijo “svobodo”, ki se prevrača v samopašnost, avtokracijo, tiranijo in na koncu v totalitarizem. Tako je pri nas in tako je bilo in je na Kitajskem.
Ne na kitajskem ni bilo tako bolano.
Kar so si najbolj profesionalno nezaupljivi politični samodržci in državniški tirani vedno želeli, imajo danes na razpolago s široko dostopnimi in neizmerno privlačnimi pametnimi telefoni, tablicami, televizorji, ki jih potrošniki mrzlično kupujemo in jim poleg neznanskih profitov dajemo na razpolago tudi vse informacije o lastnih bivališčih, vsakdanjih rutinah, potrošniških in političnih sanjarijah ter fantazmagorijah itd., itn.
LR Kitajska zagotovo ni prva država, ki je ugotovila, da so digitalni “vohuni/ovaduhi”, razpršeni po vseh zasebnih domovih, počitniških hišicah, zasebnih in javnih vozilih in še posebej po vseh javnih krajih in zgradbah, mnogo učinkovitejši od nekdanjih živih bataljonov profesionalnih prisluškovalcev, oprezovalcev, ovaduhov in likvidatorjev.
Je pa zaradi ne-demokratičnega eno-partijskega sistema absolutne diktature LR Kitajska pri tem zagotovo najbolj uspešna, ker je edini nadzor nad digitalnimi “ovaduhi” prepuščen in dopuščen le najožjemu politično-vojaškemu vrhu KP Kitajske.
Podobno najbrž velja tudi za druge ne-demokratične diktature brezsramnih samodržcev in eno-partijskih diktatur, čeravno tudi v demokratičnih večstrankarskih demokracijah ni več mogoče povsem zaupati ne vladajočim funkcionarjem in političnim strankam in ne brezmejno profitoljubnim mednarodnim gospodarskim/kapitalskim združbam brez učinkovitega nadzora političnih oblasti v posameznih državah ali njihovih zvezah.
Če k aktualnim srhljivo učinkovitim sredstvom in metodam nenehnega spremljanja zasebnosti in javnega življenja posameznih državljanov/potrošnikov prištejemo še agresivne metode permanentne “prevzgoje” ljudstva preko sredstev javnega obveščanja, komuniciranja oz. dresiranja, preko nenehnih anket javnega mnenja, ki le še dodatno spremljajo in popravljajo/preusmerjajo prevladujoče izmerjene rezultate medijske “masaže” po naročilih političnih in kapitalskih mogočnežev, potem vidimo, da je ves svet “v”, kot bi zapisal Drago Jančar. Vsi, brez izjem, smo žrtve nenehnega oprezanja, opazovanja, vohunjenja, dresiranja, diktiranja … s strani lokalnih in globalnih političnih, državniških in kapitalskih oblastnikov.
Vsi vidimo, kako tonemo v enoumje. V novejšem času se je takšna tragedija zgodila v Čilu,kasneje pa še v Venezueeli.
V Čilu se je našel pogumni general Pinočet, ki je pozval tanke na ceste in napadel vladno palačo in prisilil diktatorja Alendeja, da je storil samomor. S tem je Čile rešil.
V Venezulei nimajo takšne sreče. Kljub temu, da je diktatorja Čaveza pokoplala bolezen, je na njegovo mesto stopil še hujši diktator. Kljub temu, da je izgnal skoraj četrtino prebivalstva, mu nihče ne pride do živega in kar narej in uničuje nekdaj cevtočo državo.
Slovenija se je po demokratični poti podala na pot Čila in Vnezuuele. Vprašati se moramo, ali premoremo generala, junaka, kakršen je bil Pinočet, ki bo popeljal tanke pred vladno palačo in pregnal samodržca, ali pa se bo kriza samo še poglabljala?
Vsi protesti in negodovanja ne zaležejo. Teror pa je vedno hujši.
Varen ni več nihče. Pa vednar se nič ne spremeni in ni nobenega znamenja, da bo kaj boljše.
Dnevno beremo o ruskih disidentih in vidimo kaj počne diktator Putin z njimi.
Kdaj bo v Sloveniji poletel prvi disident skozi okno kakšne vladne palače je samo še vprašanje časa.
Čemu bi govorili o Kitajski, ko jo imamo praktično doma! Oziroma v nastajanju. Eno osnovnih orodij za manipulacijo z državljani je popoln nadzor nad RTV-jem. To se sedaj po zaslugi ustavnega sodišča in inkriminiranega P.V. dogaja pravkar v naši državi. Glede na intenzivnost in brezobzirnost tega početja predpostavljam popolno uničenje demokracije in nato še države. Ter daljnoročno vzpostavitev nekakšne balkanske države pod ruskim vplivom oziroma oblastjo. Tega si Slovenci res ne zaslužimo in bo potrebno zelo garati na političnem področju da ne zapravimo samostojnosti.
Zraven pa še čista zloraba jezika: sprevračanje pomena besed! Najbolj sta na udaru svoboda in depolitizacija. Zdaj vidimo, da pomenita ravno nasprotno! Če bomo tako iznakazili jezik, se niti razumeli ne bomo več. Ljudje so premalo pozorni na tako zlorabo, ki pomeni čisto laž.
Seveda je v interesu vsake oblasti nadzor nad državljani. Ampak demokratične družbe imajo vsaj nekakšno oblast, ki jo vseeno izvolijo volilci, oziroma ljudje. Seveda je tudi tukaj veliko vprašanj, ampak dobro.
Kitajska je poplnoma druga pesem. Pred prevzemom oblasti s strani KPK na Kitajskem ni bilo nekega enotnega nadzora, ker je vsak fevd bil poglavje zase, ki je moral nakazati svoj del obveznosti do cesarja. Cesarju kar je cesarjevega
. Vendar je Mao ustvaril takšno organizacijo, da je za vsako vas vedel praktično vse. Od števila živine, koliko riža ima posameznik, skoraj do zrna prešteto in celo vedel kolko trave je v skednjih. S svojo v nulo spedenano tajno službo z neštetimi ovaduhi je že takrat nadzoroval to ogromno število prebivalstva. Če poverjenik ni izpolnil zadane kvote ali izpolnil vseh nalog, ga je takoj nadomestil še hujši. Seveda je z moderno tehnelogijo še veliko lažje in ne potrebuješ nešteto špicljev, ker umetna inteligenca poskrbi za vse in se stvar neznansko poceni. Za nižjo ceno dobiš popolnoma nadzorovano družbo.
Potemkin je sicer bil zelo uspešen državnik in tista ponarodela Potemkinova vas je bolj legenda. Res je prestavljal kulise ob reki, kakor dandanes snemajo filme v Hollywoodu. Najbrž prvi resni scenarist. Medtem ko je Katarina plula po reki so cele vasi vozili od kraja do kraja. Katarina ni bila neumna in je od svojih špicljev zvedela prav vse. Ker pa je hotela verjeti je pač verjela in se je Potemkinu le posmehovala, vendar so srečni in zadovoljni kot v pravljici prispeli do Krima.
Iisti tič je bil Stalin. Čeprav Stalin in Mao tekmeca, ki sta tekmovala za prevlado in nadzor nad svetom, sta se istočasno učila drug od drugega, kdo bo še bolj “doteral” sistem nadzorovanja. Isti tiči pač vkup letajo.
Resnično strašjiva pa je današnja tehnologija in prizori iz veliko ZF filmov že kruta resnica. Na žalost.
Samo resnična svoboda govora in tiska, ne samo navidezna, ob večstrankarskem sistemu in demokratičnih volitvah lahko uspe ohraniti ljudem osebno svobodo in dostojanstvo. Družba ne sme imeti prepovedanih con, v katerih bi ideologija določala, kaj je prav in kaj ne in bi bile razprave o tem prepovedane. Nič tudi ne sme ostati nespremenljivo, samo tako se lahko zagotovi razvoj.
V zahodnem svetu se opisane svoboščine že nekaj časa krčijo in premosorazmerno s tem zahodni svet zaostaja za ostalimi geografskimi podorčji.
Svobodo govora in tiska lahko deklariras, ampak s tem je se nisi ustvaril. Novinarje mora nekdo placat in s tem je njihova svoboda avtomaticno anulirana.
Mediji v SLO niso samozadostni in jih mora vedno nekdo subvencionirat. Sicer bankrotirajo. Zato so v SLO idealni pogoji za “pranje mozganov”.
Saj v drugih druzbah ni dosti drugace, a je vec izbire, vec “pralnih strojev”, pa je nekoliko lazje izluscit zrnje od plev. Ceprav, v praksi se izkaze, da ce neko temo osebno poznas v detajlih, pa potem o tem preberes clanek v mediju, ki mu sicer zaupas, si dostikrat razocaran nad tem kako je mozno sliko popacit.
Ce parafraziram Adama Smitha, je tudi v medijih konkurenca, torej trg, sama na sebi zdravilo proti lazem. Primerjava med razlicnimi “lazmi” lahko vodi do resnice.
Sicer pa ni nic bolj ucinkovitega od dobre vzgoje od rosnih let naprej.
Spomnim se se kubanske krize, ko so nas kar v prvih razredih sole tako indoktrinirali, da ko sem doma povedal kaj so rekli, me je moj oce vzel na kolena in mi razlozil kaj je na stvari, z dodatkom, da tega v soli ne smem povedat. Da mi je povedal resnico, se je pokazalo desetletja kasneje. Se danes pa mi ni jasno od kje je on to vedel.