Golobova božična konvencija v Cankarjevem domu

Avtor: | 28. decembra, 2023

O državnih proslavah nimam posebej dobrega mnenja. Spominjajo na neke druge čase, ko je bilo treba nenehno poudarjati privrženost ideji ali celo voditelju. Nekoč so bile proslave del naše socializacije, začelo se je že v osnovni šoli s šolskimi proslavami. Pionirji, mladinci … rdeča zvezda, srp, kladivo in tovariš Tito.

Ko gre za proslave, priznam, sem subjektiven in ne skrivam, da sem alergičen nanje.

Toda proslave niso zgolj problem moje individualne percepcije, pač pa tudi širše družbene klime. Sistema, če hočete. Kajti bolj ko je neka družba avtoritarna, več državnih proslav potrebuje oblast za utrjevanje svojega imidža. V totalitarnih državah so zato proslave že od vrtca dalje obvezen del indoktrinacije. Tam, kjer takšnih izkušenj nimajo, imajo do proslav precej bolj sproščen odnos. Predvsem pa z njimi na državni ravni ne posiljujejo ljudi nekajkrat na leto.

Gospodu premierju bi svetovalci lahko razložili, da državna proslava ni predvolilno soočenje, kjer se sloni na govorniškem pultu.

Zaradi vsega tega bi bil po mojem čas, da v naslednjem desetletju, dveh čim bolj elegantno, nevsiljivo ukinemo vse te klišejske državne proslave, ki jih v Sloveniji ne manjka, pravzprav z njimi še vedno pretiravamo. Denar, ki bi ostal neporabljen, pa naj vlada nameni za kaj bolj pametnega.

Državne proslave pri nas so tudi politični fenomen, kajti vsaka vlada jih povsem prikroji svojim potrebam. Kliše, ki je ponarodel, pravi, da so proslave, ko je levica na oblasti, zatežene, preveč abstraktne in premalo ljudske, medtem ko so takrat, ko je na oblasti desnica, sinonim narodnozabavnega rajanja. Skratka, kmečke.

Koliko problemov bi rešili, če bi se znebili proslav! Nik0mur se ne bi bilo treba več ukvarjati s slavnostnim govorcem, analizirati njegovega govora, secirati njegove spremljevalke itd.. Kajti v resni državi so državne proslave – takrat, ko pač so, seveda ob zares pomembnih obletnicah (!) – elitistične, profesionalno pripravljene in posledično ne dovoljujejo spodrsljajev. Še zlasti to velja za slavnostnega govorca, ki običajno bere v naprej pripravljen govor. Šteje sicer govorjena beseda, toda govorec nikoli ne govori na pamet ali preveč sproščeno. Razlogov za to je več, seveda pa je na prvem mestu skrb za to, da tisto, kar ima povedati “mestu in svetu”, pove jasno in razumljivo, torej brez improvizacij, zatikanja ali zadreg.

Dosedanje izkušnje, ko gre za slavnostne govorce, kažejo, da so se teh pravil dejansko držali vsi premierji (premierka) in predsedniki (predsednica). Da skratka nihče ni na odru nastopal nepripravljen, nespoštljiv in izven konteksta dogodka. Osrednja državna proslava ne zahteva le primernega dress code, ampak tudi vsebinsko zanimiv govor, ki pritiče govorcu in dogodku. Cankarjev dom ni gasilski dom. Slavnostni govorec ne more sloneti na govorniškem pultu kot na kakšnem predvolilnem soočenju in avditorju prodajati zgodbe o uspehih svoje vlade, kajti državna proslava ni politična, še manj strankarska konvencija. Golobov besednjak na petkovi proslavi v Cankarjem domu je bil v tem pogledu res pod vsako kritiko. Česa takšnega še nismo videli.

Robert Golob je na govoril na pamet. To bi še nekako šlo, če bi povedal kaj pametnega, to je vsebinsko tehtnega.

Saj bi napisal še kaj več in predvsem kaj mnogo ostrejšega, pa je naš slavnostni govornik v zadnjem hipu, takorekoč v zadnjem stavku svojega nastopa rekel nekaj, kar je do kosti pretreslo levičarsko elito v prvih vrstah Gallusove dvorane.

Gospod premier je ljudstvu med drugim voščil vesel božič.

S tem je Robert Golob postal prvi politik na t.i. levici po slovitem Jožetu Smoletu, ki je komu javno voščil božič. Jasno, da to v ničemer ne opravičuje njegove neokusne strankarske konvencije, s katero je omadeževal državno proslavo. A s tem naj se ukvarjajo opozicija (če jo imamo), civilna družba (če sploh razume, v čem je problem) in neodvisni mediji (tale je prvoaprilska, kajne?). Meni se v teh prazničnih dneh kar smeji ob misli, kako je Golob z božičem zbodel tistega strička, ki včasih strelja kozle. In predvsem, kako je čisto odkrito, z odra Gallusove dvorane sporočil svojim zaveznikom in partnerjem na levici, da v resnici niti slučajno ni eden izmed njih in da se mu je** za njihovo ideologijo.

Ker božič je pač božič in naš presvitli Sončni kralj ga ima rad.

23 komentarjev

  1. Bogo

    Dejan,
    čestitke h komentarju. Golobov govor je žalitev za Slovence in je bil na ravni šankarskega nakladanja.

  2. aj

    Za Goloba je Slovenija zgodba o uspehu. Zanj zagotovo, saj je iz državnega podjetja, ki je državno, ko je treba kriti izgube, in malo zasebno, ko gre za dobičke in privatne žepe, leta cuzal milijone. Sprevržena logika – izgube so naravni pojav, dobički pa posledica uspešnega vodenja.

    Zgodba o uspehu je tudi za njegovega idola, ki mu pravi kraljica, saj je v tej zgodbi odpis večdesetmilijonskega dolga.

    Ničemur več se ne čudim, razen temu, da smo tako neskončno potrpežljivi in ne gremo na ulice.

  3. Veselka

    Kakšna država je Slovenija, če se bo predsednik vlade zapisal v zgodovino, ker je državljanom zaželel vesel Božič ? Zagotovo pa se bo vpisal na seznam največjih lažnivcev, nesposobnežev, skorumpirancev, z največjim kompleksom več in tudi manj vrednosti, predsednik vlade, ki se po Bruslju predstavlja kot vrhunski gospodarstvenik, ki so mu propadli vsi privatni biznisi in ki ga ne bi bilo nikjer brez Bavčarja in poceni elektrike iz Krškega. Ne vem kaj danes razmišlja, ko gleda javnomnenjske ankete, skoraj prepričana sem, da že išče dovolj solidno špago, s katero se bo privezal za mizo, ker se že sedaj zaveda, da ja zavozil na celi črti. Bojim se, da ga bo odvezala Tina in nato prešerno odšla novim avanturam naproti, kot naj bi to počela v preteklosti z vsemi tistimi iz kar precej obsežnega seznama, če je verjeti tabloidom in socialnemu omrežju.

  4. Miller

    Dejmo nehat že enkrat za vse kriviti državo.

    @Rokovnjač bo povedal:
    danes se v družinah tretje generacije slovenskih izseljencev v ZDA in po svetu, prenašajo – učijo slovenskega jezika, učijo slovenskih jedi, običajev, kulture (tudi v društvih) itd. in POMEMBNIH dogodkov v domovini.

    Vse se začne in konča v družini. Družina je temelj. Domoljubja, vere, ljubezni.
    Torej, če se lahko prenašajo in učijo v družinah v tujini, zakaj se ne morejo doma ?
    Aja, doma bo pa država poskrbela.

    Ampak nobena država, z nobenim zakonom ne more ustvariti pogojev, kakor jih lahko ustvari družina.
    Dokazano je, da imajo učenci, s katerimi se ukvarjajo starši, veliko boljše rezultate, so bolj samozavestni itd. Družina !

    Norčujemo se iz muslimanskih družin, da so zaostale, kjer se prenaša iz generacije v generacijo kultura, vera itd.

    No, v slovenskih družinah se danes ukvarjajo s psi. Od kulture in običajev pa je ostal samo še „pametni“ telefon in “halo kitajska hrana”.

  5. slavkope

    Če aktualne politične in intelektualne elite na Slovenskem niso sposobne ne razumeti in ne svobodno ter kreativno umetniško in kulturno uresničevati skupnega dostojnega in kulturno privlačnega državnega/državljanskega spominjanja na zgodovinske dogodke, ki so ključnega pomena za našo nacionalno istovetnost, samostojnost in kulturno prepoznavnost ter za našo državno suverenost in samostojnost, to še ne pomeni, da se državljani smemo skupnemu dostojnemu spominjanju na ključne razvojne dogodke v zgodovini slovenskega naroda in države apatično in neodgovorno odreči, odpovedati.

    Če se bomo namreč oholo nihilistično ali apatično vse-gliharsko odpovedali spominjanju na najbolj veličastne zgodovinske dogodke in osebnosti iz preteklosti slovenske nacije in slovenske državnosti, bomo kmalu zapravili svojo aktualno nacionalno in državno istovetnost, prepoznavnost ter upravičenost do lastnega svobodnega in prepoznavnega glasu v družini svobodnih in suverenih držav in narodov Evrope ter sveta.

    Ni sporno avtorjevo gosposko vihanje nosu nad površno standardizirano podobo državnih proslav, ki v resnici najpogosteje diletantsko kopirajo nekatere ideološke, politične, kulturne in umetniške zglede iz časov komunističnega enoumja ter sovražno izključevalnega dvo-polnega sveta.
    Nikakor pa se ni mogoče strinjati z brezupno nihilističnim dvomom ter porazno destruktivnim “dvigom rok” nad vsem, kar nas kot posameznike in kot nacijo zares lahko privede na dno gospostva niča, v objem popolnega družbenega kaosa in v kraljestvo terorja in nasilja vseh proti vsem.

    V državi, kjer javni vzgojno-izobraževalni sistem sistemsko in kakovostno primerno ne stori nič otipljivega za zgodovinsko osveščanje, osvobajanje in osamosvajanje Slovencev ter državljanov RS, kjer je zgodovina procesa osamosvojitve zavestno prezirana in celo ignorantsko zamolčana, so prav državne proslave (kljub vsem upravičenim dvomom in očitkom) ena redkih priložnosti za vsaj delno korektno (čeravno pogosto ideološko navijaško) priložnostno skupno spominjanje vseh generacij na ključne dogodke in osebnosti iz zgodovine.
    Ob državnih proslavah celo nekateri množični mediji opravijo svojo komaj priznano edukativno vlogo, s katero vsaj minimalno nadomeščajo porazno stanje domo-ljubne in državo-ljubne vzgoje v celotnem javnem vzgojno-izobraževalnem sistemu v RS.

  6. uroš gabrijelčič

    Nič ni narobe s praznovanji, slavljenji nečesa, kar nam je drago, ljubo, neprecenljivo, dragoceno … In ne
    gre samo za osebne praznike, temveč tudi za tiste, ki so nas konstituirali kot skupnost, tako različno od drugih, da smo lahko veseli te raznolikosti življenja. Torej, več samozavesti in veselja, da smo del tega prestrega mozaika!

  7. Iva

    “Če ne bi takrat poguma imeli
    in src, ki so bila v ritmu Zdravljice,
    morda bi še danes po njej hrepeneli …” ,
    je napisal novinar, pravnik, publicist in pesnik, ki ga danes ideološka vladajoča levica enotno(!) zaničuje. Ker je, nacionalist ali domoljub?

    Ja, stoletja so predniki po NJEJ hrepeneli, danes pa vsem nam, ki smo takrat hoteli svojo in demokratično državo (čeprav smo vedeli, da bo na začetku težko), vladajoča nomenklatura -kontinuiteta “osle kaže”.
    Kdo le je sedel v prvi vrsti na proslavi? Vsi tisti, ki niso bili s srcem zraven, takrat ko je Pučnik dejal GRE za Slovenijo! Ah, Pučnik je bil zanje moteč element, moral(!) je zmagati NAŠ Kučan!

    “V Sloveniji smo leta 2023 praktično ostali brez normalne politike, ki je predpogoj vsakršne zdrave demokracije”.
    (M. Avbelj)

  8. ren

    APMMB2
    Poleg tega, kar si zapisal, za kaj je namenjen Cankarjev dom, je bil eden glavnih vzrokov tudi, da bo partija imela spodoben kraj za svoje kongrese. V CD so lahko vse komisije, ki delujejo v okviru kongresa na enem mestu, prej so se selile po različnih lokacijah v mestu.

  9. Miller

    Ko sem slišal doooooolg hinavski aplavz golobu in nutriji, tudi od njegovih nasprotnikov, sem preklopil na fuzbal.

  10. peter

    Včerajšnji nagovor je bil res poden, premije je uvodoma omenil da praznujemo dan plebiscita, na koncu pa je pozabil čestitat za dan samostojnosti in enotnosti. Zgledalo je, da je za trenutek pozabil, čemu je bila proslava namenjena. Tudi vsebina govora je bila pričakovana iz njegovih ust.
    V Sloveniji praznujemo Božič, dan samostojnosti in enotnosti in vstopamo v novo leto, zato po mojem mnenju mora čestitka na koncu govora to zajeti.

    • Andrej Babnik

      Spoštovani g. Steinbuch! V kontekstu vašega prispevka se Božič spodobi pisati z veliko začetnico,priporočam vam tudi primerno terapijo za zdravljenje vašega latentnega vsegliharstva. Ustvarjate vtis nadutega kozmopolita ,ki omalovažuje slovensko domoljubje!

      • TL

        Po SSKJ se vsi prazniki pišejo z malo začetnico. Obstajajo pa tudi pravila za postavljanje vejice in lepo je, če se držimo tudi teh pravil. Če se v tekstu vejici dvakrat napačno postavita, ni ravno lepo.

        Omalovaževanja domoljubja pri DS nikoli nisem zaznal. Je pa res nekaj, da je bil DS za pristaše JJ vedno trn v peti, ker si je (kot komentator, ki naj bi spadal bolj med konservativne komentatorje) upal biti do JJ kritičen. Ti ti DS, kako si upaš! Ampak Plusportal ni bil in upam da nikoli ne bo strankarsko trobilo, ampak prostor, kjer smo kritični. Do vseh, ne samo do enih.

      • ren

        Po slovenskem pravopisu se Božič piše z malo začetnico. V Družini pravopis upoštevajo in ga pišejo z malo. Ravno tako pišejo z malo Velika noč.
        Pri teh dveh praznikih sam pravopisa ne upoštevam in ju pišem z veliko začetnico.

      • uroš gabrijelčič

        Al prav se piše paša ali pasha? Po SSKj se praznike res piše z malo začetnico, kot je res, da je ta navada, če se prav spomnim, otrok ali vsaj nasledek komunizma. Sam jih pišem z veliko začetnico, ker so nekaj posebnega in si zaslužijo. da se tudi po tem ločijo od drugih dni v letu. Sicer pa, kakor vam paše, meni NOBENA lektorica ni spremenila mojih tovrstnih popravkov. Ne, leta 2023 po Kr! So poskušale, a sem vztrajal in obveljala je moja!

  11. ren

    O golobu pa ni vredno izgubljati besed. Prostak, ki ne sodi na vodilno mesto ene od držav EU.
    Blagoslovljen Božič želim vsem.

  12. ren

    “Ko gre za proslave, priznam, sem subjektiven in ne skrivam, da sem alergičen nanje.”

    Res je! Še bolj pa so bile take proslave “udarne” v 50. letih. Takrat nismo vedeli , da na stotine ljudi trpi na Golen otoku, kjer so uživali v trpljenju zaradi najnaprednejšega in najboljšega sistema na svetu.

  13. lovadokrova

    Še mesec je bil na Maistrovi proslavi bolj državotvoren. Tale mojster pa ne pozna osnovnega političnega, ali kakšnega drugega bontona. Popolna patološka zaljubljenost vase, povsod jaz, jaz, jaz…. #beda

    • Jože

      Mesec ni patološki narcis…

      • Taša

        Kakšna proslava in za koga?
        Za narod nesprejemljivo.

  14. Jože

    Proslava sinoči je bila po Golobovi zaslugi popoln poden

  15. P.Kos

    Sicer kar delim mnenje g.Steinbucha, pa vendar menim, da Golob lahko uprizori tudi svoj javen krst, pa se za dejanja storjena v zadnjem letu in pol ne more odkupiti. Tudi njegov “vesel Božič” ni bil iskren. Bolj sarkazem ob zavedanju v kakšnem gmotnem položaju je večina državljanov. Ti se žal ne zavedajo svojih pravic in dolžnosti oblastnikov; da, tudi neiskrenega Goloba.

    p.s.: ali je prizadel rdečega škrata je pa tudi vprašanje. Glede na pokojnino, ki jo prejema in na vedno bolj poln “stas”, je tudi škratova miza ob Božiču zagotovo polna in še posebej orehova potica bogato napolnjena s pravimi orehi.
    Vse ostalo je laž, hinavščina ter napuh – naglavni grehi, ki jih bo potrebno, preden Sv.Peter odpre vrata, tudi poravnati To ta narod, kljub vsemu, zasluži

  16. APMMB2

    Slovenija je obtičala nekeje med komunizmom in demokracijo, kar je najslabše, kar se lahko zgodi neki državi in njeni družbi.
    V družbi sta lahko samo dve možnosti, ali diktatura, ali demokracija. vmesne možnosti ni.
    Diktatura uspostavi represivni mehanizem s katerim ščiti elito na oblasti in preprečuje množični kriminal, tako, da eliti ostane čim več.
    Demokracija represije v takšni obliki ne pozna. Gradi na zaupanju in pred vsem zdravi konkurenci,ki vzpodbuja delavnost in kreativvnost.
    Slovenija je na pol poti.
    Je nedvomno diktatura, brez izrazitega reperesivnega aparata,zato se je država spremenila v gnezdo kriminala, pri katerem v prvi vrsti sodeluje vodilna elita. Za državo pa je vodilni eliti malo mar. Ob najnujnejših izdatkih proračuna velik del pograbi elita za vzdrževanje svojij podrepniških podpornikov.
    Popolnoma jasno je, da takšno ropanje ne gre v neskončnost in prej ali slej se mora končati.
    Demokracija represije v takšnem obsegu ne potrebuje, saj konkurenca poskrbi za red. Boljši, sposobnejši ostanejo, nespospbni, nepošteni propadejo.
    Problem Slovenije je v tem,da ni konkurence na področjih, kjer nenasitna država koncentrira ogromna sredstva,ki postanejo plen mafije,saj ni učinkovite kontrole nad porabo teh sre3dstev. Plenjenje je zakon.
    Tukaj je tudi pojasnilo, zakaj se Sloveija ne more otresti komunizma, no ja, ljubkovalno socializma.
    Kot v socializmu, se tudi sedaj kopičijo ogromne količine denarja, ki ga razporeja izbrana elita,ki hlini socializem in zavaja množice, v bistvu pa ropa državo, saj je ohromila, ali pa celo ukinila represijo, ki je potrebna za tak način vladanja.
    Sprva je Slovenija sledila demokraciji, sedaj pa je popolnoma zabredla in zato tudi strmoglavljneje na vseh področjih.
    Čim bolj požrešna je elita, tem slabše gre državi.
    Da se elita ohranja, je potrebno ogromno propagande, ogromno zavajanja.
    In priložnost za to so proslave, atavizem komunizma.
    Ko takratni boljševiki nisomogli spraviti v gledališča in koncertne dvorane ljudskih množic, ker preprosto niso bile dorasle visoki kulturi, so prirejali mitinge. Ti so se razvili v državne proslave,ki so poveličevale dogodke, ki se sicer niso zgodili, ali vsaj niso prinesli nič dobrega, bile pa so namenjene poveličevanju.
    Kaj lahko danes poveličujemo?
    Ali nekaj borih fičingov namenjenih ubogim upokojencem? Ali pretirane čakalne dobe v zdravstvu? Ali neučinkovito sanacijo po polavah? Ali reforeme, ki jih ni in ni?
    Kljub temu je proslava, ki slavi nekaj, čemur se elita odpoveduje, saj večina noče demokracije, ki pa je bila ena od ključnih postavk osamosvojitve.
    Torej za proslavo ni nikakršnega povoda. Ker je vezana na datum, pač mora biti in je, če ravno se prav ne ve, čemu sploh je namenjena.
    Namenjena je samo in izklučno eliti, ki se razkazuje v Cankarjevem domu in hlini enotnost, v resnici pa je edini namen šopirjenje in zavist.
    Nič čudnega pa ni, da se to dogaja prav v Cankarejevem domu, saj je bil zgrajen po navodilih CK z namenom, da bodo v njem proslave socailsitićnih dosežkov slovenskih samoupravljavcev.
    Samo enkrat so ti imeli priložnost, ob stavki Litostroja.
    Vse do danes pa enaka elita razkazuje napuh in ne ve se ,kaj pravzaprav proslavljamo(proslavljajo).

    • deni

      Se popolnoma strinjam z avtorjem. Skoraj vsak mesec proslava, ki je sama sebi namen, oziroma promoviranju egu govorca.
      Priznam, mea culpa, da sem samo vsake toliko poškilil na tozadevno izprsavanje. Kot že znano je Golob spreten govornik in zna zaviti še tako neprijetno zadevo v celofan. Tudi predhodni voditelji so bolj ali manj uspešno izvajali svoje retorične variacije. Levi in desni. Proslave so resnično prava dediščina prejšnih zlatih socialističnih časov, ko so znali politiki, bivši partizani iz vsake praske narediti veliko bitko. In priložnost za dolgočasno flancanje je bila kot na dlani.
      Prvoborec Oleg, ki je bil sicer komunist, vendar zaradi svojega dolgega jezika in poštenosti po vojni zaprt in šikaniran. Pozneje nekako rehabilitiran, in so ga zaradi popestritve vabili na suhoparne nakladaške proslave, kot humorista. Že iz partizanstva je dobro poznal veliko poznejših najvišjih “zaslužnih” funkcionarjev, voditeljev, ki so pozneje postali avantgarda delavskega razreda.
      No ja, prej rdeči cesarji ali carji.
      V svoji knjigi je opisal, kako se nekdanji partizanski predpostavljeni politkomisarji pripeljejo na proslave z najnovejšimi najmodernejšemi Mercedesi, nato na odru pred množico rohnijo čez Nemce in frazarijo ter razmetavajo floskule levo in desno. Saj sem precej takšnega besedičenja videl in slišal na lastne oči. Seveda po sili razmer.
      Zato se strinjam, da so te proslave dediščina drugačnega časa, govori pa kot včasih, čisto navadno metanje puhlic.
      Da ne bi kdo narobe razumel. Sem ponosen na takratno držo, da smo bili pripravljeni braniti svojo domovino, tudi z orožjem. Največji dogodek v zgodovini Slovencev in že samo sanje o državi Sloveniji so bile nekoč čista utopija. Na velikansko srečo smo jo dobro odnesli. Lahko pa bi se drugače zasukalo in bi dandanes proslave še stokrat slabše in še z več revolucionarnega naboja. Čebine bi pa itak imeli vsak mesec ali celo teden.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Strinjam se z zapisanim v izjavi Anžeta Logarja, objavljeni na družbenem omrežju Facebook 14. februarja letos, in sicer da si “v veliki večini ljudje, ne glede na različna politična prepričanja želijo boljšo, spravnejšo prihodnost”. A tisti, ki so se odločili in si upajo iti po Poti, ki poskuša omogočiti ljudem doživeti takšno prihodnost, morajo to Pot ljudem jasno pokazati in prikazati, kako, na kakšen način, s kakšno metodo, s kakšnim orodjem bodo opremili to Pot, omogočili vsa dejanja na tej Poti. In kako bodo tudi omogočili tistim, ki izrazijo željo in se tudi čutijo sposobne, kaj ukreniti na tej Poti, da sodelujejo.

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Politično dogajanje je ponovno odprlo razpravo o vsebini 82. člena slovenske ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava se je prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Trije, vključno z Anžetom Logarjem, tega niso storili. Podobno kot toktat se je o 82. členu sprožila polemika tudi pred leti ob razkritju pogodbe med SDS in njenimi poslanci, ki določajo njihove finančne obveznosti v primeru, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s takšnimi zahtevami do poslancev krši ustavo. Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva?

Anderličeva “šelenburška elita” na sejmu slovenske fovšije

Jože Anderlič si zasluži priznanje za poskus, da bi v Ljubljani vsaj na nekaj tisoč kvadratih pričaral okus evropske metropole. Ambicija, ki nikakor ni enostavna – kar morda dokazuje tudi promoviranje stanovalcev, s čemer bi investitor verjetno rad privabil nove kupce. Ali takšen prodajni prijem lahko uspešen, je drugo vprašanje. Morda je res prodanih že več kot polovica stanovanj (četudi so nas pred meseci oglasna sporočila v medijih informirala, da je prodano že “skoraj” vse), to ne spremeni dejstva, da Ljubljana sama po sebi ne mara elitizma in da so ljudje, ki sami sebe razglašajo za elito, medtem ko si z denarjem nepojasnjenega izvora kupujejo drage nepremičnine vsem na očeh, vse prej kot prototip tiste resnične, prave elite, ki se ji ni treba dokazovati ali postavljati pred nikomer.

Zdravniška stavka v bolnici Franja

Kaj sploh je ta stavka? Kako se kaže? Običajno se stavka tako, da se prekine delo. Naš javno zdravstveni sistem je lahko tak, kot je, samo zato, ker zdravniki zaradi pomanjkanja zdravnikov delajo preko svojega delovnega časa. Le tako so lahko opravili dovolj pregledov in zadovoljili vsaj v osnovi potrebe ljudi. Brez tega nadurnega dela javno zdravstvo sploh ne more obstajati v obliki, kot smo ga imeli. Tega se premalo zavedajo tako pacienti kot politiki. Zato so nekateri zdravniki in zdravstveni delavci delali tudi po 400 ur mesečno, toda tako se ne da delati v nedogled, to je vsakemu jasno.

Jurski socialdemokratski park bo s Tanjo Fajon težko preživel evropske volitve

Socialni demokrati so se krize, ki jih je zadela po aferi Litijska 51, lotili “by the book”: najprej so hoteli izsiliti odstop pravosodne ministrice, saj so upali, da se bo s tem povezava s stranko končala. Če odsekaš zastrupljeni ud, bo telo ostalo zdravo, so domnevali. Toda kljub ostremu javnemu in brutalnemu spopadu med sedaj že “svobodno” Dominiko Švarc Pipan ter stranko SD, se položaj socialnih demokratov ni stabiliziral. Kljub odstopu generalnega sekretarja Klemna Žiberta, ki predstavlja tretjo generacijo nekdanje družbene in partijske elite, se ugled stranke ni dvignil. Odsekali so prst na roki, odrekli so se Dominiki Švarc Pipan, spokal je generalni sekretar, vendar se okužba ni ustavila. Zaradi vsega tega se zastavlja logično vprašanje: ali se SD sploh lahko dvigne z dna s Tanjo Fajon na čelu?

Politiki, pustite medije pri miru!

Misel, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, medije pa pustijo pri miru, ker so v domeni novinarjev, je v Sloveniji še vedno utopična. Temu pritrjuje tudi predlagana novela medijskega zakona, ki je nastajala na Ministrstvu za kulturo in poleg nekaterih racionalnih...

Butalci kot slovenski politični “mainstream”

“Butalci” je sicer naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej “omejeni”, kar bi bilo danes za nekatere celo politično nekorektno poimenovanje. Neprestano patološko tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja. Zelo pomenljivo, povedno, če apliciramo na današnji čas bolestnega političnega tekmovanja doma in v svetu. Tudi tale tekst v duhu pustovanja določene aktualne zadeve prikazuje v satiričnem smislu.

Česa vam o zdravniški stavki drugi mediji (še) niso povedali

FIDES je stavko zdravnikov napovedal 18. decembra 2023. Do danes je preteklo že okroglih 60 dni, dva meseca. To sta dva meseca zamujenih priložnosti za nov dogovor, za ureditev razmer v zdravstvu. Do kdaj bomo še čakali in prenašali ta nered? Kdaj se bo Valentina...