O moči argumenta in argumentu moči

Avtor: | 9. decembra, 2023

Včasih se mi zazdi, da sem s svojim delovanjem na naslovno temo prišel enostavno pregloboko. Da se nekako izgubljam v nedoločljivosti, se rešujem ozirom bežim v to besedo, ali pa v ta “praocean idej”, kot sem to opisoval že v marsikaterem svojem prispevku. Tudi že v mojem članku v Novi reviji leta 1984 z naslovom Trenutek nedoločljivosti, kjer med drugim plediram, da nas “kompjuter”, takrat bolj uporabljano ime za računalnik – takrat niti še ni bilo interneta -, ne zapelje kamor on hoče in nam prepreči ali ukrade, kot sem takrat zapisal, možnost individualnega ustvarjanja. Internet, kasnejši otrok kompjuterizacije, računalniške tehnologije, je sicer pripomogel k brskanju po temu “praoceanu idej”, a možnost prenosa individualnih ustvarjalnih idej v realnost je ostala predvsem in preveč v domeni obvladovalcev, predvsem lastnikov tehnologije “kompjuterj” oziroma vsega, kar se je razvilo iz njega, vključno z AI, torej z umetno inteligenco.

Se torej šansa za moč argumenta v resnici zmanjšuje z napredkom računalniške tehnologije? Si upa kdo pomisliti na to? Ali pa to celo priznati? Je usoda človeštva le v rokah najmočnejših, v našem primeru predvsem največjih lastnikov računalniških tehnologij in družbenih omrežij? Tako kot stoji v osnovnem zakonu narave, da namreč preživijo le najmočnejši, najodpornejši, najspretnejši, najzvitejši, najbolj pokvarjeni v smislu izkoriščanja sočloveka v svojo osebno korist.

Tako kot je odločala le sila moči, orožja, “genialnega” vodje (beri: avtokrata) skozi vso zgodovino človeštva, tako lahko postavimo princip delovanja “kompjuterja” oziroma njegovega otroka interneta pod domeno moči odločanja. Torej tako kot še vedno prevladuje argument moči, poleg moči orožja, z vrhuncem v obliki atomskega orožja, lahko dodamo pod argument moči tudi moč obvladovalcev interneta, digitalizacije, sedaj tudi AI, pred močjo argumenta kakršnekoli etike, estetike ali pravičnosti.

Sedaj se vprašajmo, kot se že stoletja, k čemu stremi vzgon smisla življenja in njegovega najkompleksnejšega dosežka, človeka, človekove biti, sposobnosti razumeti, dojeti in sprejeti življenje; ali je to Pot etike, estetike in pravičnosti? Sam verjamem v to Pot in se zanjo borim. Borim se za njeno izgradnjo kljub posedovalcem orožja, kljub posedovalcem algoritmov interneta. Za Pot moči argumenta boljšega, lepšega in pravičnejšega. Kot je poskušalo že mnogo ustvarjalcev, tako na področju znanosti, umetnosti in filozofije, kot tudi na področju oblikovanja tlakovcev na tej Poti. Predvsem tlakovcev v obliki metod komunikacije in argumentacije. Seveda nam do določene mere uspeva, na primer moč fizije ali fuzije atomov izkoriščati tudi v dobrobit človeštva, predvsem za pridobivanje energije. Tako nam uspeva uporabljati internet in digitalizacijo in umetno inteligenco tudi v smeri razvoja znanosti in umetnosti, tudi do neke mere v smeri pravičnosti, a kaj ko se v resnici neko že doseženo ravnotežje med argumentom moči (uporaba moči orožja in računalniške tehnologije v smeri avtokracije) in močjo argumenta (v smeri etike, estetike in pravičnosti) v zadnjem času na celem planetu nagiba k prvemu.

To pa pomeni, da argument moči čedalje bolj prevladuje. Še huje, vse oblike komunikacije se podrejajo argumentu moči, metode za prepoznavanje moči argumenta (torej etike, estetike in pravičnosti) čedalje bolj pojenjujejo. V medijih, v prostoru moči informacije in komunikacije, popolnoma prevladuje le še predstavljanje argumenta moči. Vse človeštvo drvi v to smer, ni videti, kdo ali kaj lahko to ustavi.

Če je v času hladne vojne v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja še obstajal rdeči telefon, ki je vzbujal vsaj občutek ravnotežja in s tem miru, je sedaj mnogo huje. Rdečega telefona ni več. Se da sedanjo novo obliko drvenja v smer argumenta moči – pa če je ta argument moči izražen v nedojemljivi moči putinizma ali pa v večini človeštva nedojemljivi moči razvoja umetne inteligence – na kakršenkoli način upočasniti, če že ne ustaviti?

Upanje umira zadnje. Verjamem, da se splača živeti za to in poskusiti narediti vsaj še kak poskus, kako to divjanje moči ustaviti. Tudi sam še vedno poskušam. Recimo z organiziranjem posveta okrog vaške lipe. Pa še na kakšen način, še s kakšno drugo metodo argumentacije. Z metodo majhnega tlakovca na Poti etike, estetike in pravičnosti. Če mi uspe sploh še koga pregovoriti v to smer, uporabiti ta tlakovec in stopiti na to Pot.

9 komentarjev

  1. Miller

    Stvar je zelo enostavna in ne potrebujemo kilometrskih traktatov.
    Cel Zahod s Slovenijo vred se potaplja v greznico laži. Lažejo VSI. Levi, desni in kodrlajsasti politiki ter njihovi mediji.
    Laž se je ukoreninila na osebnem, družbenem in meddržavnem nivoju. Še nikoli v zgodovini se ni toliko in tako lagalo. Če ne verjameš lažem politikov, te njihovi verniki križajo..

    V ZDA so zaprli Assangeja za 175 let, ker je obelonanil neprijetno resnico. Kao „tajnost“. Podobno se brani Golob, ki preko svojih služb preganja Bobnarjevo, ker naj bi izdala tajnost….
    Že pol leta v ZDA mediji demokratov strašijo, „samo Trumpa ne“, „ker bo uvedel totalitarizem…“

    Zaradi Resnice končaš na sodišču. Resnica je postala sovražni govor. Zato je filozofiranje o lipi, osladna utopija za slepe in naivne.

    Demokracija je izdala magazin, kjer omenjajo sovražni govor in zmerjanje. Na laž pa so namerno pozabili, ker je veliko hujša od žaljivke in bi se prijeli za rep !
    Zaradi laži so mnogi končali v arestih ali na grmadi.
    Vlak brez vzvratne prestave je zapeljal v tunel brez izhoda.

    • tohuvabohu

      Hahaha, brihtnež, vlaki nimajo prestav.

      Btw, vsi ljudje ne sovražijo, žalijo, zmerjajo, ponižujejo ali zaničujejo drugih. Lažejo pa vsi, v povprečju stokrat na dan To je razlika. Med sedmerimi glavnimi grehi lažnivosti ne najdeš.

      • Miller

        Ker nočeš razumeti prispodobe, spet rigaš.

        Če nekomu lažeš, ga ponižuješ, zmerjaš in sovražiš.

        Prijateljem se ne laže !

        No, v svetu SDSa in Janishajevega trobila Nore24tv pa je to dnevna praksa.
        Štorije z Logarjem to Dokazujejo.

        • tohuvabohu

          Prijateljem se ne laže, hehehe. A zato ti lahko toliko lažeš, ker nimaš prijateljev? Na temle portalu namreč večjega lažnivca od tebe ni (če odmislim, da marsičesa ne veš in ne razumeš, zato posledično govoriš neresnice).

  2. uroš gabrijelčič

    Spoštovani Miha, načeli ste zelo zanimivo temo, ki v svojem bistvu, ne pa tudi v vsakdanji uporabi, sega na področje filozofije (to sicer ni moje področje), je pa v praksi podvržena pogostim zlorabam. Torej: argument moči ali moč argumenta. Ne bomo pravični razsodniki v tej “navidezni” dilemi, če ne bomo prej opredelili obeh pojmov posamič, nato pa v povezavi. To, kar je nekomu argument (dokaz ali razlog), nekomu drugemu ni. Včasih se zdi, da so dokazi nekaj, kar sodi v domeno znanosti, še prej pa ved, ki so dobršen del človekovega razvoja opredeljevale njegove nazore. In seveda ne na področje vere, ki je iz tega kognitivnega procesa izvzeta. Znanost oziroma njeni dosežki so pogosto prepričljivi, a ne, ko gre za moralo, etiko, da ne govorimo o estetiki ipd. Toda to je samo en pomislek. Drugi se postavlja v zvezi s pametjo, ki ni bila vsem ljudem enako dodeljena. Premoči pametnih je težko ugovarjati, sploh z evolucijskega vidika (spomnimo se samo na besede antropologa C.L. Straussa, da sekira nikoli ni rodila sekire). Ali je torej pamet argument moči? Je, seveda in vendar se bomo strinjali, da z njo ni nič narobe. Ali pač? Moje mnenje je, da je pamet brez etike ali morale nevarna, zato se je človeštvo proti temu zavarovalo z nečim, kar bi lahko imenovali družbena pogodba. Ta pristop in iz njega izhajajoča ureditev družbe, je zamenjal avtoriteto bogov, ki so pred tem določali, kaj je moralno in etično in kaj ne. In nato skrbeli, da se je njihova volja uveljavljala ter vzdrževala. A kaj, ko so Boga proglasili za mrtvega in ga nadomestili s popolno svobodo posameznika, za svobodo človeka brez omejitev. O tem poglobljeno piše tudi B.M. Turk na več mestih, zato se bom tu ustavil. Evolucije se ne da zaustaviti, pa naj zavije v katero koli že smer in vedno bo njen zakon preživetja do nekaterih krivičen. Sam se bom držal vere v višje božje dobro, ki presega posameznikovo življenje in ki tudi znanosti določa meje, kaj sme odkriti in kdaj sme to odkriti, pri tem pa je osnovna matrica bila in ostaja nespoznavna. Vendar nas to ne sme ovirati, da ne bi kot mornarji na morju vsake toliko časa preverjali daljo in nebeško stran (prosto po O. Župančiču)!

  3. Iva

    M. B. : “V medijih, v prostoru moči informacije in komunikacije, popolnoma prevladuje le še predstavljanje argumenta moči.”

    Kdo je avtokratu omogočil prevzem javnega (!) zavoda RTVSLO?
    NVO jurišniki, ki so bili dnevno v soju žarometov takoj po “šarčevi vrženi puški v koruzo”, ko se je oblikovala neprava koalicija.
    Zakon nedemokratične NVO pravne Rajgelj mreže je bil po hitrem postopku potrjen v golobnjaku DZ),

    Ko smo se pred leti zbirali pred VS, za resnico, za pravico, za vladavino prava, za svobodo, nas medijski žarometi niso niti oplazili, protestirali smo v medijski temi. Na seji komisije DZ (oktober 2014) je dr. Lovro Šturm predstavil svoje poročilo “Kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so jih povzročili sodniki in sodišča v RS kot del represivne državne oblasti”. Nikjer ni bilo nobene informacije o njegovem poročilu, razpravo v DZ je Cerarjeva koalicija obstruirala(!), na javni TV ni bilo nobenega soočenja mnenj. Sramota za državo, članico EU!

    Kako je mogoče, da je US (“jebeno več”) omogočilo uveljavitev neustavnega zakona o javni RTVS?
    V SLO vlada argument moči v najširšem smislu, okupirane so vse veje oblasti in javna RTVS!

    Bo US ignoriralo tudi Državni svet, ki je te dni vložil zahtevo o vsebinski presoji Zakona o RTVS in navedel celo vrsto kršitev ustave? Informacije v MSM nisem opazila!
    P.S.: Pismo Varuha človekovih pravic, ki kaže, da je zakon o RTVS naložil tej instituciji pristojnost, ki je ne določa Ustava!

    “Varuhu je bilo z Zakonom o medijih naloženo LE, da imenuje člana Sveta, ki pa ga predlagajo nevladne organizacije. To je storil, vlado in zakonodajalca pa takrat tudi pozval, naj se funkciji Varuha človekovih pravic v prihodnje z zakoni ali drugimi predpisi ne nalaga pristojnosti, ki jih ne določa Ustava RS.”

    • Iva

      Varuh je imenoval člana Sveta RTVSlo (G. Forbici), čeprav mu ustava na nalaga te pristojnosti.
      Forbici bi moral odstopiti (etično ravnanje) pred odločanjem ustavnih sodnikov!

  4. APMMB2

    Idealnega sveta nikoli ne bo. Narava namreč zahteva boj. Ohranjajo se le naprilagodlivejši.
    Značilnost življnja je prehranjevanje. Živali,med katere sodi tudi človek, se prehranjujejo z drugimiživimi bitji. Zanenkrat človeštvo še ni izumilo sintetične hrane,ki bi jo proizvajali v tovarnah in se z njo prehranjevali,vse žive organizma pa ohranjali,da živijo svoje življene in ga končajo po naravni poti. Tudi če človeku uspe ustvariti umetno prehrano, bodo ostali živi organizmi podvrženi prehrani z drugimi organizmi in naravni zakoni bodo ohranjeni.
    Obstajajo pa bolne ideje, kako spreminiti človeka, da ne bo bojvit, da bo socialen, da bo skratka odličen.
    Po naravni poti tega očitno ni mogoče doseči.
    Uporabiti je potrebno silo.
    To pa se vidi,ko se je začel uveljavljati Marxov nauk, se je sistematično pojavila sila in prisila,ki je največje goreje sedanje družbe. V imenu svovode in enakosti je bilo pobitih na milijone ljudi. In pobojev še kar ni konec.
    Kot gobe po dežju rastejo aktivisti, ki so pripravljeni s silo uvajati pravičnost in enakost.
    To je zabloda. To je nevarnost.
    Če bo človeštvo iznašlo prehrano,ki ne bo zahtevala pokončanja drugih organizmov, bo verjetno človek manj agresiven, pa kaj to pomaga,ko bo pa ostali svet bil bitko za obstoj.
    Zdravilo za boljše življenje je evolucija.
    Narava naj sama razvija življenje, človeštvo pa se naj vda v usodo, da klub svojemu razvoju in sposobnostim ni tisto,ki bo sreminalo naravo in zakone življenja.
    Naši predniki so se zatekli k Bogu in imeli so prav. Vdali so se v usodo, da je pač nekaj nad njimi,ki jim odreja način življenja in bili so pomirjeni.
    Sedaj imamo na milijone aktivistov,ki nam ponujajo svoj način življanja. Seveda so vsi po vrsti naslilni, tako kot je bil nasilnik bradati Marx, ki je kljub lepim obetom odgovoren za največji pokol človeštva od njegovega nastanka, pa do danes.
    Konje se da izpreči le, če se udamo v usodo in ne zahtevamo, da bomo spremenili svet na bolje. Svet se bo že sam spremenil tako, kot je prav,

    • slehernik

      Lepa otroška pesmica iz časa, ko smo imeli še majhne otroke in še ni bilo “človekovih pravic”, “pravne države”, “enakosti spolov ter kar je še teh sleparskih novotarij, nas uči takole:

      En hud pesjan je živel,
      se futral je z ljudmi,
      z njih žup’co si je kuhal,
      obral jih do kosti.

      Enkrat pa en’ga najde,
      ga hoče v lonec dat’,
      preveč je čudno dišal,
      preveč je bil kosmat.

      Kdo bil je ta kosmatež,
      lahko ugane vsak.
      Dihur je bil, kajneda!
      Narobe, bil je vrag!

      Pesjan čez kotel padu,
      pa s kropom se polil,
      ga vrag je brž obglodal,
      pa župco vso popil.

      Uči nas tale štor’ja,
      da kjer sta vraga dva,
      da tisti zmerom zmaga,
      k’ ‘ma več pesjanskega.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Napad učinkovitih Hrvatov ali nesposobnost upravljanja slovenske države?

Zanimivo je prebiranje medijskih komentarjev ob zadnjih prodajah slovenskih podjetij kupcem iz tujine, predvsem s Hrvaške. Vemo, da so se procesi prodaj slovenskih podjetij najbolj intenzivno dogajali po prejšnji krizi, v obdobju 2009 – 2014. Takrat deloma na zahtevo EU ter še bolj zaradi finančnih razlogov (prezadolžene družbe, pomanjkanje finančnih virov v bankah, ki so morale vračati posojila). Takšno stanje je bila posledica izjemne gospodarske in tudi prevzemne aktivnosti v letih pred 2008, ki pa ni temeljila na realnih osnovah (lastnih denarnih virih), temveč posojilih iz tujine.

Eurosong 2025 ali kako bo Logar prevzel SDS

Logarjeva izjava za tednik Reporter, češ da bi bil pripravljen kandidirati za predsednika SDS, je lep zaključek evrovizijske popevke. Na Švedskem.je slavil švicarski Nihče (Nemo), ki se ne opredeljuje niti kot moški niti kot ženska, kar bi lahko v političnem jeziku prevedli, kot da ni ne tič ne miš. Sarkastična primerjava z Logarjevim popotovanjem od SDS do nečesa velikega, kar šele pride, se ponuja kar sama. Leto in pol po razglasitvi rezultatov predsedniških volitev, ko je Logar povedal znameniti stavek, kako da je vse skupaj začetek nečesa velikega, je nastopilo tveganje t.i. praznega teka. Pozornost medijev je začela pešati, javnomnenjske ankete niso zastonj in nekaj je bilo treba ukreniti. Izjava o pripravljenosti prevzema SDS je zadetek v polno.

Javni intelektualci, Butalci

Naši “javni intelektualci” ne poznajo kritičnega dvoma, ki je značilen za pravega razumnika, zato tako lahkotno zavračajo vse, ki jim podržijo ogledalo. In da so še močnejši, se združujejo v trope in podpisujejo, kar jim ponudijo vodilni razgrajači, mnogi od njih podpišejo nekaj, česar sploh niso prebrali, kot je pred časom na javnem kraju in pred kamerami tedanja poslanka Levice brez zadržka podpisala fašistični manifest. Zato ti opranoglavci resnično verjamejo, da se ubogi hamasovci samo branijo, da muslimani ljubijo geje in lezbijke, da je Koran knjiga prijaznih nasvetov, kako jesti z desnico in si zadnjico brisati z levico, kako so ženske manjvredna bitja, pokorna moškim in psi ter svinje nečiste živali.

Obzorja duha Mateja Tonina in Janeza Ciglerja Kralja

Novinarsko častno razsodišče je ugotovilo, da je nuna Romana Kocjančič, ki na nacionalki urejuje versko oddajo Obzorja duha, kršila Kodeks novinarske etike, ko je v prispevku o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja diskriminirala podpornike zakona, saj jim je bila kratena pravica, da v oddaji enakopravno predstavijo svoje poglede. Toda Romano Kocjančič sta v bran vzela Matej Tonin, predsednik Nove Slovenije, in vodja njene poslanske skupine Janez Cigler Kralj, ki sta zgodbo obrnila na glavo in iz urednice naredila žrtev, in sicer z argumentom, da utišanje argumentov, ki ti niso všeč, vodi v totalitarizem – in da se je temu treba upreti.

Kaj nas je Manca Košir naučila o umiranju

Že dolgo se ni slovenska javnost tako spontano in enotno odzvala na kakšno žalostno novico, kot se je pred dnevi na smrt Mance Košir. Resda je kot profesorica novinarstva na Fakulteti za družbene vede sooblikovala več generacij slovenskih novinark in novinarjev, vendar je bila precej več kot le pedagoginja, ni bila le novinarka, pisateljica publicistka in intelektualka, ki se je v ključnih trenutkih slovenske države postavila ob bok njenim ustanovnim očetom, o čemer sicer ni veliko govorila, še manj pa se s tem hvalila. Manca Košir je bila predvsem dober človek.

Odprto pismo: Kdo je kriv, da nam Janezi in Roberti povzročajo škodo

Upanja za našo demokracijo ne vidim ne v Janši ne v Golobu, niti v kateremkoli zmagovalcu prihodnjih volitev. Razen, če bi se po kakšnem čudežu pojavil tak zmagovalec – vseeno, ali je to Janša ali Golob ali kdorkoli tretji -, ki bi postavil kontrolo samemu sebi, postavil institucijo, ki bi mu preprečevala povzročanje škode, bila preventiva pred neumnostmi. Ker samo opozicija v parlamentu je dandanes premalo. Krivdo za stanje v državi pa vidim tudi v Aktivnih državljanih, ki se vsako jutro zbujamo v strahu, kakšno neumnost bomo spet slišali ali prebrali ta dan.

1. maj – Intervju z umetno inteligenco

Namesto nepotrebnega politiziranja prvomajskega praznovanja, ki nam razen višje branosti ne bi prineslo nič pametnega, smo se raje odločili, da o pomenu delavskega praznika povprašamo umetno inteligenco. Odgovori so večinoma pričakovani. Se pa vseeno zdi, da ima tudi trenutno dosegljiva umetna inteligenca jasno politično usmerjenost. Na nekaj mestih smo vseeno uredniško nekoliko posegli v odgovore umetne inteligence. Če najdete vsaj en takšen poseg, lahko nanj opozorite v komentarjih bralcev.

Država proti Jakliču in pravica do svobode izražanja

Ugotovitev, da je bil Klemen Jaklič kot ustavni sodnik več let tudi popoldanski samostojni podjetnik, lahko razumemo v kontekstu kaznovanja oziroma maščevanja za vse njegove pretekle “grehe”. Toda Mladina, ki naj bi “prepovedano pridobitno dejavnost” ekskluzivno razkrila, je očitno nasedla svojemu viru. Ali je Globoko grlo res uspel tako dobro zmanipulirati medij, ali pa je Mladina zavestno ustvarila lažno novico (fake news), je pravzprav vseeno, čeprav obstajajo indici, da je šlo pri zgodbici o “sodniku podjetniku” za inside job, torej za maščevanje Jakličevih sodniških kolegov oziroma kolegic. Tisto, kar je edino relevantno, in kar je kar nekoliko presenetljivo prostodušno povedal tudi profesor Rajko Pirnat, lahko strnemo v enem samem stavku: Kar je počel Jaklič, sicer ni v duhu zakonodaje, vendar ni nezakonito. Naj ob tem dodamo še retorično vprašanje, zakaj ustavni sodniki in sodnice sploh potrebujejo popoldanske espeje ali dopolnilno delo. Je kdo pomislil, da morda zato, ker so preslabo plačani?