Prihodnost Argentine: Norec ali pretkan politik novega kova?

Javier Milei s svojo sestro Karino Milei na predvolilnem shodu

Avtor: | 7. decembra, 2023

Le še nekaj dni in Javier Milei bo prevzel položaj novega argentinskega predsednika. Prihodnost Argentine je velika neznanka. Veliko je vprašanj in malo gotovosti. Sprva so Mileiju očitali, da nima politične strukture za vodenje vlade. To se je razrešilo, saj se je velik del desničarske koalicije Juntos por el cambio (Skupaj za spremembe) približal novemu predsedniku in koalicija ima danes dejansko dva ministra v novem kabinetu. Še ena od Mileijevih odločitev je bila drastično zmanjšanje števila ministrstev z 18 na 8 z možnostjo, da se jim doda še eno. S tem se bo prihranilo veliko denarja, pravijo.

Morda se sprašujete, zakaj je Milei zmagal s tako prednostjo. Eden od odgovorov je, da je veliki del Argentincev naveličan obsežne korupcije na skoraj vseh področjih sedanje vlade, pomanjkanja varnosti (danes te ubijejo za mobilni telefon!), policija ne naredi (ne more narediti) ničesar, ljudje so naveličani izprijenega, ekscesnega življenja vladarjev vsem na očeh. Milei je obljubil: “Kdor jih naredi, jih tudi plača.” Upajmo, da bo svojo obljubo držal. Ne pozabimo, da je v Argentini 44,7 % prebivalcev revnih. V državi živijo ljudje, ki so redno zaposljeni in so kljub temu revni. Milei je dejal, da so pred njim in pred narodom zelo težki meseci, morda leta, in zagotovo bo v naslednjih dneh sporočil, kakšno je stanje, v kakšni formi je država potem, ko je prevzel položaj.

Novega predsednika Argentine so MSM mediji razglasili za bedaka, ekstremista. V bistvu pa ni povedal nič bedastega. Vsak dan poslušamo veliko večje neumnosti. (Slika X)

Prav tako ne smemo pozabiti nekaterih stvari, ki jih je Javier Milei izrekel pred nekaj meseci. Na primer, da je papeža označil za komunista, se zavzel za prodajo organov in svobodno nošenje orožja, kar je sprožilo veliko kritik. Vse te izjave je kasneje preklical. Veliko kritik je bil deležen tudi zaradi nastopa z motorno žago na volilnem shodu. Libertarnemu politiku je s svojimi besedami in stališči uspelo pridobiti podporo mladih (v Argentini imajo volilno pravico vsi, ki so starejši od 16 let!). Ena od njegovih obljub je bila tudi zaprtje centralne banke in dolarizacija gospodarstva. Kasneje je pojasnil, da tega ne bo storil čez noč. Dejal je tudi, da bo pregledal subvencije.

Več kot polovica prebivalcev Argentine, natančneje 51,7 %, že živi v gospodinjstvih, ki prejemajo neko vrsto ekonomske pomoči od države. Najhuje pri tej zakoreninjeni navadi je, da ne zadostuje niti za zmanjšanje revščine. Nasprotno, sooblikuje njeno rast, saj se zaradi inflacije vsako leto kupi vse manj dobrin. Novi predsednik je tudi predlagal, da se konča s tistimi, ki vodijo skupine t.i. piqueteros ( plačani demonstranti ), večinoma levičarskega porekla, ki zasedajo avenije argentinske prestolnice. Ko te piketarje vprašaš, zakaj demonstrirajo, ne vedo, zakaj, zanima jih le denar, ki ga dobijo za demonstracije. Na teh pohodih je veliko žensk z majhnimi otroki, ki bi v hipotetičnem primeru otežile ukrepanje policije (naj bo jasno, da ima policija ukaz, da ne sme ukrepati).

Posebnost Mileija je tudi njegov antikomunizem ter prijateljstvo z Združenimi državami in Izraelci, zato ni čudno da so v teh dneh dvema judovskima ustanovama v Buenos Airesu, DAIA in AMIA, grozili z bombnimi napadi. Predsedniki Kube, Nikaragve, Venezuele in Brazilije se ne bodo udeležili Mileijeve inavguracije za predsednika Argentine.

V ponedeljek se bomo torej zbudili v novo, drugačno, upajmo, da boljšo Argentino. Mileiju bodo nasprotovali sindikati (večinoma peronistični) in organizacije piqueteras, zlasti pa nova opozicija, ki mu je že napovedala kratko življenje na oblasti.
Argentinci bodo morali upati, da se bo libertarcu dobro godilo in da mu bo uspelo potegniti Argentino iz globoke jame, v kateri se je znašla.

Mirko Vasle, Buenos Aires

15 komentarjev

  1. Andrej Muren

    Argentina je samo še ena potrditev teorije, da socializem ne funkcionira in države ne more potegniti iz revščine, lahko pa jo vanjo potopi. Primerov za potrditev izrečenega imamo že v Evropi dovolj, v južni Ameriki sta to Venzuela, Argentina, pa tudi Kuba.
    Milei sicer veliko govori, to kar pravi sploh ni neumno, vprašljiva pa je možnost realizacije njegovega programa. Levičarji bodo naredili vse, da ne bo uspešen – spomnimo se pri nas treh Janševih vlad in kaj so počeli levaki. Za dobro Argentincev upajmo, da mu bo uspelo.

  2. slavkope

    “Novi predsednik je tudi predlagal, da se konča s tistimi, ki vodijo skupine t.i. piqueteros ( plačani demonstranti ), večinoma levičarskega porekla, ki zasedajo avenije argentinske prestolnice.”

    Tudi pri nas bi se bilo nujno odreči in pravzaprav bi morali zakonsko prepovedati proračunsko so-financiranje parazitskim aktivistom (“piqueteros”) pro-vladnih ne-vladnih organizacij, dobro plačanim militantnim “spontanim vstajnikom” in “polit-kolesarjem” pod politično komando politično-kriminalnega podzemlja in mednarodnih Sorosevih skladov ter v parazitskem sofinanciranju političnega zavezništva z levimi in skrajno levičarskimi političnimi strankami.

    Po zmagi ideološko in programsko puhlega in praznega “Golobnjaka svobode” smo bili priče razkošnim finančnim tokovom iz nikoli dovolj razkošnega državnega proračuna na zasebne račune parazitskih pro-vladnih ne-vladnih organizacij, ki so neposredno zaslužne/odgovorne za aktualno diktaturo Gibanja svoboDA in za očitno razumsko neobvladljive ujme “vesoljskega dežja”.

    “Piqueteros (plačani demonstranti)” vsekakor niso zgolj oddaljeni problem aktualne argentinske politične resničnosti, zato bo na naslednjih volitvah tudi pri nas imela veliko podporo javnosti tista politična osebnost, politična stranka, ki bo med prednostne akcijske cilje zapisala dosledno preganjanje proračunskega financiranja vseh kontaminiranih politično-aktivističnih ne-vladnih organizacij, ki se parazitsko preživljajo in razkošno mastijo s politično agitacijo in propagando za parcialne politično-kriminalne interese in programe ter objektivno delujejo v škodo veljavni ustavni ureditvi ter vse teže dosegljivi socialni blaginji vseh državljanov, davkoplačevalcev in volivcev v RS.

    Zanimivo in poučno je, da si parazitske provladne nevladne organizacije niso izsilile le razkošnega rednega, stabilnega in stalnega proračunskega financiranja, ampak so si izsilile celo možnosti dodatnega parazitiranja na domnevnih “nepravičnih” prihodkih doktrinarno osovraženih zasebnih kmetov (nezakonito inšpekcijsko “podržavljenje” zasebnih krav), samostojnih podjetnikov in najbolj poslovno konkurenčnih gospodarstvenikov v zasebnem sektorju.

    • Miller

      Pasjejebec že grozi demonstrantom z paravojaškimi vojaškimi eskadroni smrti.
      Maršalu Twitu in pisunom Nore24tv, se ob tem cedijo sline…

  3. TL

    Čas bo pokazal, ali bo uspešen ali ne.

    Pri nas ni trajalo dolgo, da se je pokazalo, da svoboda prinaša zelo neuspešno politiko na vseh področjih.

  4. APMMB2

    V Argentin je na oblasti levica že dolgo časa,zato so razmere podobne, kot v Sloveniji.
    Merdiji v Sloveniji, pa tudi v svetu so brez izjeme levo usmerjeni in zato so poročila o novem argentinskem prdsedniku zalo podobna, kot so novico o Janezu Janši v Sloveniji.
    Kar koli reče,karkoli naredi, je vse narobe, je populizem, je rušenje države, je strah pred diktaturo, je sktaka fašizem.Tudi novi predsednik Argentine se sooča s podobnimi ugotovitvami.
    Dejstvo je, da komunizem nikljer ne funkcionira, pa naj se imenuje tako, ali drugače. In Argentina in vsa Latinska Amerika je bolj ali manj leva s tendenco, da se levica ojača in prevzame celotni kontinent in zavladajo razmere kot v Venezueli.
    Milei je to uvidel, Argentince posvaril pred zlomom in zmagal.
    Hudi časi pa čakajo druge države, pred vsem Braziljo, ki bo prej ali slej kolabirala.
    Argentina ima priložnost, da se izvleče iz težav. Levičarji se tega bojijo, zato Mileia opisujejo kot neuravnoteženega bedaka. Ali je v Sloveniji kaj drugače? Kam nas vodi načelo: samo da ni Janša, vidimo in občutimo.
    Argentinci so le za las pametnejši in so se pravilno odločili.

    • Toni

      Srčno upam, da bodo tudi tisti zaslepljeni Slovenci le uvideli, kam nas pelje levi populizem. In da bomo končno nekoč le uspeli izvoliti vlado, ki nas bo potegnila iz levega brezna

  5. Jože

    Don’t cry for … Argentina … No ja, politika pač ni musical, ane? In Evita ni bila angel, daleč od tega. Milei bo na koncu le malce radikalnejši liberalec. Desna verzija grškega Varufakisa. Če bo pol manj zajeb*** kot je “naš” Janis, bo izjemen predsednik, haha.

    • ren

      Z “Janisom” si mislil golobčka, ane? Haha…

      • deni

        Še mlad sem veliko bral Travna, tistega, ki je napisal Zaklad Sierra Madre. Baje je bil Slovenec. Baje, ker zelo skrivnosten ni izdal svoje identitete. Opisoval težke razmere indijanskih kmetov v Južni Amerikim ter izkoriščanje le-teh s strani veleposestnikov. Kako so potem navadno peoni vzeli pravico v svoje roke ter zanetili revolucijo in z orožjem pobili ali napodili izkoriščevalce. Seveda je navadno prevzel poveljevanje nad nepismenim nesrečniki, edini kolikor toliko izobražen. Navadno je upor uspel, tukaj pa se tudi konča in ni nikdar omenjeno, kako so potem razdelili in vodili veliko posestvo. Najbrž si je vzel levji delež novi vodja in vpeljal diktaturo proletariata in z železno roko vodil svojo “demokratično republiko”. Seveda je zdaj mnogo desetletij pozneje zadeva drugačna in so socialisti na oblasti v veliko državah. Še prej napodili ameriške gringe in lastne kapitaliste ter nacionalizirali nafto. Vrtine dali v zakup Kitajcem in Rusom za plàčilo pa dobivajo orožje.Dvignili davke in resničnim siromakom namesto dela začeli deliti socialno pomoč, da jih imajo v pesti. Dokler cena nafte ni drastično padla in huda kriza s visoko inflacijo je bila tu. Seveda je Argentina še vedno, kolikor toliko demokratična dežela, vendar s koruptivnimi levimi politiki, do nedavna vodila v še večjo revščino. Mogoče bo novi presidente primoran izvesti hude reze, levi bodo poslali plačane nezaposlene demonstrante na ulice in kaos zagotovljen Presidente bo prisiljen narediti red in napotiti nasproti policijo ter vojsko, ki bo, če bo, potrebno uporabila vsa sredstva. In v vsakem primeru za običajne ljudi katastrofa. Črna napoved, ki se obeta. Mogoče pa uspe, vendar bo gospodar Čas povedal svoje.

  6. rokc

    Milei ima malce odpuljen nastop to drži.

    Ampak Argentino je levičarki populistični peronizem iz cca. 5 najbogatejše države na svetu tam cca l. 1914 zbil v ekonomsko razsulo.
    Ljudje nimajo nič za izgubiti in so se odločili za totalen obračun z zgodovino nespametnih, škodljivih, prerazdeljevalnih politik.

    Milei morda prodaja utopizem, ampak drugega Argentincem ne preostane.
    Navsezadnje številne ideje niso tako odpuljene – mislim, da ima dolarizirano gospodarstvo denimo Ekvador. Pa imamo primer urejenih gospodarskih držav na celini kot npr. Čile. Ideja o združevanju ministrstev je pa nekaj normalnega. Svobodno nošenje orožja je pa nekaj normalnega ne samo v ZDA, ampak tudi ob ustreznih pogojih v Švici.

    Milei ve, da potrebuje svobodne ljudi, da bodo reforme dolgoročno uspešne, da ne bi dobili bil kakšnega Chaveza/Madura, ki bi želel ustvarjati socializem latinoameriškega tipa.

    Kot enega redkih libertarcev, ki je nastopil v času ko klasični liberalizem ni popularen (v nasprotju s časom Ronalda Reagana v osemdesetih) bomo Milieja spremljali z zanimanjem.

    • slehernik

      “…bomo Milieja spremljali z zanimanjem.”

      Ne samo z zanimanjem, temveč predvsem s posnemanjem, če mu slučajno kako rata.

      Pa ne vem, ali bomo v tem uspeli, ker nismo vajeni ravnati po dobrih zgledih. Dobro vemo, da smo mi vedno nekaj povsem drugega, tako posebnega, da nam na vsem svetu ni podobnega.

      • rOKC

        Ja to bo vprašanje, če mu ‘rata’ – namreč Miliei je res en izmed redkih liberatrnih politikov danes. Vedeti je potrebno, da se populizem Milieja se od modernega vala konservativnega populizma v ZDA in Evropi razilkuje ravno v tem, da ne zagovarja socialnih politik, z zagotavljanjem nujne narodne kohezivnosti.

        Ironično si morda Miliei in Arentina to lahko privoščijo, ker so praktično najbolj belska država v Južni Ameriki in nimajo težav z družbeno nestabilnostjo, ki bi izvirala iz multikulturnosti, kot je to v Braziliji, denimo.

        Bo pa zanimivo, če bo Milijeju uspelo, bi to lahko pomenilo nov pivot konservativcev od trenutnega socialnega populizma nazaj k nekaterim libertarnim modelom.

        Čeprav Milijejeve ideje z zmanjševanjem ministrstev in osebno svobodo ljudi, se dajo cepiti tudi na tradicionalistično-paleo-konservativne ideje, ki se dotikajo predvsem modela subsidiarnosti, ki je nasprotje modernih centraliziranih držav na Zahodu.

  7. Dolfe

    Ko bo nastopil funkcijo, bo PR-oske neumnosti vrgel za hrbet.

  8. SSvoboda

    Tip ni nor. Vse, kar je povedal do sedaj, drži. Ima malo smešen nastop, ampak to ne moti vsebine

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Ali je priznanje Palestine tudi podpora teroristični skupini Hamas?

Podpora Palestini vsekakor da, vendar ne Hamasovi Palestini, če hočemo dobro Palestincem, če hočemo dobro Izraelcem in če smo res za mir na Bližnjem vzhodu. Tako razmišlja naš diplomatski sodelavec in nekdanji veleposlanik Božo Cerar, ki se je oglasil v sila dramatičnih razmerah na Bližnjem vzhodu. Namreč na dan, ko je tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča zoper izraelskega premierja Benjamina Natanjahuja, njegovega obrambnega ministra ter vodstvo teroristične organizacije Hamas zahteval nalog za aretacijo. Vse to se je zgodilo le dan po helikopterski nesreči, v kateri sta umrla iranski predsednik Raisi in njegov zunanji minister, oba znana kot predstavnika trde struje v iranski politiki. Na Bližnjem vzhodu skratka nič ne kaže, da se bodo razmere kmalu umirile – prej nasprotno.

Kako je Slovenija pustila na cedilu svoje ribiče in se spet blamirala s propadlo arbitražo

Slovenski ribiči, ki jih hrvaška terja za več kot 3 milijone evrov kazni zaradi ribarjenja v domnevno hrvaških ozemeljskih vodah, so na lastni koži občutili nesposobnost slovenske oblasti, da poskrbi za interese države in njenih državljanov. Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zavrnilo pritožbo ribičev zaradi hrvaških kazni kot nedopustno, je sledilo Sodišču Evropske unije, ki je podobno ugotovilo že pred leti: da namreč arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško ni, saj je postopek propadel zaradi hrvaškega izstopa iz arbitraže, do česar je prišlo po škandalu zaradi prepovedanega telefonskega pogovora med Jernejem Sekolcem in Simono Drenik.

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Vojna in mir imperialista Vladimirja Putina

Prisega Vladmirja Putina, ki bo v Kremlju še naslednjih šest let, je ostala pri nas medijsko precej prezrta. Pa ne bi smela biti, kajti ruski avtokrat je naš sovražnik, evropske volitve čez mesec dni pa bodo idealna tarča ruskih služb. V bistvu lahko pričakujemo okrepljene subverzivne dejavnosti, kar velja tudi za Slovenijo, ki se je znašla med državami na vrhu seznama Putinovih sovražnikov. Resda skuša vlada iz razumljivih razlogov ustvariti občutek varnosti, vendar je dejstvo, da smo z Rusijo v (hibridni) vojni in da poteka obveščevalna vojna že več let. Razkritje dveh spečih agentov iz Črnuč ali izgon ruskega “diplomata” Lemeševa iz Ljubljane še ne pomenita, da je v naši državi razbita tudi Putinova vohunska mreža.

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.