Kako sem spoznal Kissingerja

Henry Kissinger je umrl v častitljivi starosti, star je bil sto let , za sabo pa pustil neizmerljivo zapuščino v ameriški zunanji politiki in svetovni diplomaciji. Ljudje so ga zelo oboževali in hkrati zelo sovražili, bil je najvplivnejši ameriški državni sekretar vseh časov, edini, ki je več let skupaj opravljal to funkcijo in položaj svetovalca za nacionalno varnost. Vrhunec svoje kariere in vpliva je dosegel v času predsedovanja Richarda Nixona in Geralda Forda, republikancev, kot je bil sam.

Skozi leta je bil utelešenje doktrine realpolitike, ki so jo Združene države Amerike vodile po drugi svetovni vojni, strategijo mednarodne politike, ki jo določa ravnovesje moči med silami, ne pa ideali: “Delaj, kar je možno in treba storiti, nesmiselno je, da se poskušaš obnašati v skladu z neko nevarno idejo o dobrem in pravičnosti.” Kissinger je igral ključno vlogo pri končanju ameriške vojne v Vietnamu, leta 1973 je celo prejel Nobelovo nagrado za mir. Bil je za ameriškim krmilom hladne vojne z Moskvo, pri čemer je izkoristil otoplitev odnosov in dogovore o dobavi orožja ter zmanjšal vpliv Rusije na Bližnjem vzhodu. Skoval je tako imenovano “shuttle” diplomacijo med prestolnicami Bližnjega vzhoda, da bi rešil arabsko-izraelski konflikt leta 1973, a se trajni mir vseeno ni uresničil. Poleg tega je bil “kriv” za nenadno vzpostavitev odnosov med Washingtonom in Pekingom, katerega posledice so še danes očitne v njunem odnosu, v katerem se dialog prepleta z rivalstvom med dvema velesilama. Na nedavnem potovanju na Kitajsko poleti so ga sprejeli z vsemi častmi, naslovili so ga s “starim prijateljem kitajskega ljudstva”.

Kritiki na levici so Kissingerja obtožili, da je zavoljo svojih velikanskih političnih manevrov žrtvoval demokratične vrednote in človekove pravice. Prikrito in vsesplošno bombardiranje Kambodže med vietnamskim konfliktom je zahtevalo življenja vsaj 50.000 civilistov. Zelena luč za pakistanske pokole v današnjem Bangladešu leta 1971 je zahtevala 300.000 življenj. Indonezijska invazija na Vzhodni Timor, “nujna” zaradi strahu širjenjem komunizma, je povzročila pokole in lakoto 100.000 civilistov. Kissinger je podprl tudi državni udar proti socialističnemu predsedniku Salvadorju Allendeju v Čilu. Kritiki z desnice, nasprotno, so mu očitali pretirano odprtost do “sovražnih” moči in pomanjkanje ideološke lojalnosti.

Torej: je bil vojni zločinec ali si je zaslužil Nobelovo nagrado za mir? Strateški genij ali dvorni intelektualec? Dober poznavalec mehanizmov moči ali je imel preprosto rad koristi, ki jih moč prinaša?

+++

Kissingerja sem srečal enkrat, ko sem leta 2008 študiral v drugem letniku magistrskega študija v Washingtonu na univerzi SAIS Johns Hopkins. Šlo je za dogodek, ki ga je organiziral Center za strateške in mednarodne študije v čast 80. letnici Zbiga Brzezinskega, zaslužnega profesorja na moji univerzi in prijatelja enega od mojih profesorjev, ki je emigriral iz Madžarske – Nemčije, Poljske, Madžarske – v ameriški zunanji politiki je vedno veliko Evrope – na moji univerzi (vir). Kot si lahko predstavljate, je šlo za dogodek na visoki ravni, ki mi je pomagal narediti prvi korak v karieri – v resnici ne novinarski, in ravno na tem dogodku se mi je ponudila priložnost. Ob koncu štiriurnega predavanja sva se s sošolcem – velikim občudovalcem Henryja Kissingerja in njegovega realističnega razmišljanja – zdaj poučuje mednarodne odnose v Zürichu – postavila v vrsto, da bi se rokovala z resnično zvezdo konference, kljub temu, da je bil slavljenec Brzezinski. Dolga vrsta nas je bila, vsaj po uveljavljenih standardih za takšne konference v Washingtonu.

S prijateljem sva navdušeno govorila in se šalila v italijanščini, dokler nama nekdo od zadaj ni rekel, v italijanščini, naj se obnašava malo bolj mirno in manj navdušeno in živahno. “Vrnila” sva mu, kot da bi želela označiti ozemlje – kako naivna sva bila – z vprašanjem, kdo je. Oziroma ali je on drugi oziroma tretji Italijan, ki se je pojavil na seznamu povabljencev. Rekel je, da je in moje zanimanje se je s Kissingerja preusmerilo nanj, saj je bil Enijev zastopnik za Severno Ameriko – moje takratne sanje so bile služba v Eniju v Washingtonu, ali pa – še bolje – v državi, kjer sem že bil in sem se tja želel vrniti na pripravništvo, v Rusiji ali Kazahstanu. Rekel mi je, da se tam o teh stvareh ne moreva pogovarjati in da bi – spet, kako naiven sem bil – morala iti na kavico in se pomeniti. Dodal je, da ni primerno dati mi vizitke, a naj vprašam dekanjo moje univerze za kontaktne podatke.

Ne glede na razširjenost neformalnih dogodkov in njihovo pomembnost v ameriškem svetu, na univerzi in drugod, še vedno obstajajo nenapisana pravila in hierarhije, nevidni zidovi, ki jih je mogoče preseči, ne da bi jih porušili, le s pravim pristopom. Do sestanka z dekanjo sem prišel v relativno kratkem času, prepričan, da je pot naprej lahka. A tudi ona, ki pozna in obiskuje vse “prave ljudi” v Washingtonu, ni imela pojma, kdo bi ta oseba lahko bila. Preden me je po petih minutah prijazno odslovila, mi je dejala, naj ga toplo pozdravim, ko ga bom naslednjič srečal. “Prepričana sem, da boste našli način, kako ga najti, sicer ne bi študirali tukaj”, je dodala. Bil sem obupan in kot nor pisal elektronska sporočila, si izmišljeval naslove, tako zasebne kot službene, telefoniral in puščal sporočila na avtomatskem odzivniku … Nič. Dokler nekega jutra na telefonu nisem zagledal zgrešenih klicev s številke iz – Kazahstana. Ta oseba je naredila nekaj zame, ne da bi mi sploh odgovorila oziroma dala znak, da je živa. V to sem prepričan, saj so mi to povedali, ko sem po manj kot treh mesecih letel nad Kaspijskim morjem, medtem ko so se moji prijatelji v Miamiju zabavali ob koncu magistrskega študija.

+++

Če se vrnem k Kissingerju in tej konferenci, to je bilo obdobje ponovnega vzpostavljanja svetovnega reda po hladni vojni (Kosovo je razglasilo svojo neodvisnost malo več kot dva meseca prej) in pojavljala so se vprašanja o novem svetovnem redu, tudi v luči invazije na Afganistan in Irak. Rusija je bila igralec, s katerim se je pogovarjalo in poslovalo, Kitajska pa naj bi tisto poletje gostila olimpijske igre, kar je bil “prvi korak proti Zahodu”. Vsaj tako je bilo videti. Priznam, da se Kissingerjevega govora le malo spominjam, vem samo, da je navdih našel v preudarnosti in konzervativnem realizmu. In potem dolgo čakanje – no ja, manj kot pol ure, a se je zdela večnost – za fotografjo s Kissingerjem, veliko jih je čakalo na vabilo na kakšno srečanje, kot jaz, ko vam to zgodbo pripovedujem.

Zakaj je bil torej diplomat, ki že pol stoletja ni več opravljal svoje službe, še vedno tako pomemben in v središču dogajanja? Za to, kar je storil oziroma predvsem, kako je to storil, kako je upravljal s svojim vplivom, s svojo močjo, da vpliva, zares ali le navidezno? Kissingerjevo skoraj desetletje na oblasti – najprej kot svetovalec za nacionalno varnost in nato kot državni sekretar – je bilo med letoma 1969 in 1977, vendar se je njegov vpliv začel prej in se najbrž končal z njegovo smrtjo.

Veliki novinar Christopher Hitchens je v svoji knjigi The Trial of Henry Kissinger zapisal, da Kissinger ne spoštuje “moči zapeljevanja v politiki, temveč le njeno pornografijo”. Torej prikaz določene brutalnosti, ki je sočasno odbijajoča in hipnotična, ogabna in neizogibna. Hitchens, najsijajnejši razpravljavec, kar sem jih kdaj bral, je poleg tega, da se je spravil tudi za mater Terezijo, monoteistične religije, Billa Clintona in mnoge druge, želel, da bi Kissingerju sodili za vojne zločine: ta želja ni tako neverjetna, vseeno pa je nekoliko paradoksalna za prejemnika Nobelove nagrade (kot omenjeno, nagrado je prejel leta 1973, govor ob prejemu pa ne obstaja). Kissinger je bil znan po svojih šalah, mešanice samoironije in samoobčudovanja. Govoril je, na primer: “Naslednji teden je moj urnik poln, tako da ne more biti nobene krize.“

V zadnjih dneh je bilo napisanih veliko člankov, nekaj tudi v ameriškem tisku z opombo na dnu članka, da je avtor nekrologa umrl leta 2011, kar nam veliko pove tudi o Kissingerjevi dolgoživosti. Všeč mi je bil članek Jureka Martina in Malcolma Rutherforda v časniku Financial Times, ki ugotavljata, da je bilo tako poveličevano zbliževanje med Združenimi državami in Kitajsko tlakovano s tajnim bombardiranjem Kambodže med vietnamsko vojno. Leta 1968 je Kissinger naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi spodkopal pariške mirovne sporazume in pomagal predsedniški kampanji Richarda Nixona. Kljub temu je bil leta 1973 precej sporno nagrajen z Nobelovo nagrado za mir, skupaj s severnovietnamskim pogajalcem Le Duc Thojem: dosežek je bil priznan prezgodaj, saj se sovražnosti niso končale vse do padca Sajgona leta 1975.

Članek v Financial Timesu omenja tudi druge zločine, ki jih je zagrešil Kissinger, med drugim nezakonito prisluškovanje novinarjem in celo članom njegovega osebja, da ne omenjam podpore številnim “spremembam režima”, t.j. državnim udarom, kot je bil tisti v Čilu, ki je privedel do diktature generala Augusta Pinocheta. Časnik New York Times je v enem svojih člankov spomnil, da je imel Kissinger resne težave s potovanji, ker je tvegal aretacijo v več državah, na primer Braziliji in Franciji, preganjala so ga sodišča v več državah po svetu – še posebej v Španiji zaradi obtožb, ki so jih proti njemu sprožili sorodniki žrtev tajnih operacij, ki jih je zasnovala ameriška CIA.

Če ponovim, zakaj torej Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj – tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno – morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.