Kako sem spoznal Kissingerja

Valerio Fabbri in Henry Kissinger

Avtor: | 3. decembra, 2023

Henry Kissinger je umrl v častitljivi starosti, star je bil sto let , za sabo pa pustil neizmerljivo zapuščino v ameriški zunanji politiki in svetovni diplomaciji. Ljudje so ga zelo oboževali in hkrati zelo sovražili, bil je najvplivnejši ameriški državni sekretar vseh časov, edini, ki je več let skupaj opravljal to funkcijo in položaj svetovalca za nacionalno varnost. Vrhunec svoje kariere in vpliva je dosegel v času predsedovanja Richarda Nixona in Geralda Forda, republikancev, kot je bil sam.

Skozi leta je bil utelešenje doktrine realpolitike, ki so jo Združene države Amerike vodile po drugi svetovni vojni, strategijo mednarodne politike, ki jo določa ravnovesje moči med silami, ne pa ideali: “Delaj, kar je možno in treba storiti, nesmiselno je, da se poskušaš obnašati v skladu z neko nevarno idejo o dobrem in pravičnosti.” Kissinger je igral ključno vlogo pri končanju ameriške vojne v Vietnamu, leta 1973 je celo prejel Nobelovo nagrado za mir. Bil je za ameriškim krmilom hladne vojne z Moskvo, pri čemer je izkoristil otoplitev odnosov in dogovore o dobavi orožja ter zmanjšal vpliv Rusije na Bližnjem vzhodu. Skoval je tako imenovano “shuttle” diplomacijo med prestolnicami Bližnjega vzhoda, da bi rešil arabsko-izraelski konflikt leta 1973, a se trajni mir vseeno ni uresničil. Poleg tega je bil “kriv” za nenadno vzpostavitev odnosov med Washingtonom in Pekingom, katerega posledice so še danes očitne v njunem odnosu, v katerem se dialog prepleta z rivalstvom med dvema velesilama. Na nedavnem potovanju na Kitajsko poleti so ga sprejeli z vsemi častmi, naslovili so ga s “starim prijateljem kitajskega ljudstva”.

Kritiki na levici so Kissingerja obtožili, da je zavoljo svojih velikanskih političnih manevrov žrtvoval demokratične vrednote in človekove pravice. Prikrito in vsesplošno bombardiranje Kambodže med vietnamskim konfliktom je zahtevalo življenja vsaj 50.000 civilistov. Zelena luč za pakistanske pokole v današnjem Bangladešu leta 1971 je zahtevala 300.000 življenj. Indonezijska invazija na Vzhodni Timor, “nujna” zaradi strahu širjenjem komunizma, je povzročila pokole in lakoto 100.000 civilistov. Kissinger je podprl tudi državni udar proti socialističnemu predsedniku Salvadorju Allendeju v Čilu. Kritiki z desnice, nasprotno, so mu očitali pretirano odprtost do “sovražnih” moči in pomanjkanje ideološke lojalnosti.

Torej: je bil vojni zločinec ali si je zaslužil Nobelovo nagrado za mir? Strateški genij ali dvorni intelektualec? Dober poznavalec mehanizmov moči ali je imel preprosto rad koristi, ki jih moč prinaša?

+++

Kissingerja sem srečal enkrat, ko sem leta 2008 študiral v drugem letniku magistrskega študija v Washingtonu na univerzi SAIS Johns Hopkins. Šlo je za dogodek, ki ga je organiziral Center za strateške in mednarodne študije v čast 80. letnici Zbiga Brzezinskega, zaslužnega profesorja na moji univerzi in prijatelja enega od mojih profesorjev, ki je emigriral iz MadžarskeNemčije, Poljske, Madžarske – v ameriški zunanji politiki je vedno veliko Evrope – na moji univerzi (vir). Kot si lahko predstavljate, je šlo za dogodek na visoki ravni, ki mi je pomagal narediti prvi korak v karieri – v resnici ne novinarski, in ravno na tem dogodku se mi je ponudila priložnost. Ob koncu štiriurnega predavanja sva se s sošolcem – velikim občudovalcem Henryja Kissingerja in njegovega realističnega razmišljanja – zdaj poučuje mednarodne odnose v Zürichu – postavila v vrsto, da bi se rokovala z resnično zvezdo konference, kljub temu, da je bil slavljenec Brzezinski. Dolga vrsta nas je bila, vsaj po uveljavljenih standardih za takšne konference v Washingtonu.

S prijateljem sva navdušeno govorila in se šalila v italijanščini, dokler nama nekdo od zadaj ni rekel, v italijanščini, naj se obnašava malo bolj mirno in manj navdušeno in živahno. “Vrnila” sva mu, kot da bi želela označiti ozemlje – kako naivna sva bila – z vprašanjem, kdo je. Oziroma ali je on drugi oziroma tretji Italijan, ki se je pojavil na seznamu povabljencev. Rekel je, da je in moje zanimanje se je s Kissingerja preusmerilo nanj, saj je bil Enijev zastopnik za Severno Ameriko – moje takratne sanje so bile služba v Eniju v Washingtonu, ali pa – še bolje – v državi, kjer sem že bil in sem se tja želel vrniti na pripravništvo, v Rusiji ali Kazahstanu. Rekel mi je, da se tam o teh stvareh ne moreva pogovarjati in da bi – spet, kako naiven sem bil – morala iti na kavico in se pomeniti. Dodal je, da ni primerno dati mi vizitke, a naj vprašam dekanjo moje univerze za kontaktne podatke.

Ne glede na razširjenost neformalnih dogodkov in njihovo pomembnost v ameriškem svetu, na univerzi in drugod, še vedno obstajajo nenapisana pravila in hierarhije, nevidni zidovi, ki jih je mogoče preseči, ne da bi jih porušili, le s pravim pristopom. Do sestanka z dekanjo sem prišel v relativno kratkem času, prepričan, da je pot naprej lahka. A tudi ona, ki pozna in obiskuje vse “prave ljudi” v Washingtonu, ni imela pojma, kdo bi ta oseba lahko bila. Preden me je po petih minutah prijazno odslovila, mi je dejala, naj ga toplo pozdravim, ko ga bom naslednjič srečal. “Prepričana sem, da boste našli način, kako ga najti, sicer ne bi študirali tukaj”, je dodala. Bil sem obupan in kot nor pisal elektronska sporočila, si izmišljeval naslove, tako zasebne kot službene, telefoniral in puščal sporočila na avtomatskem odzivniku … Nič. Dokler nekega jutra na telefonu nisem zagledal zgrešenih klicev s številke iz – Kazahstana. Ta oseba je naredila nekaj zame, ne da bi mi sploh odgovorila oziroma dala znak, da je živa. V to sem prepričan, saj so mi to povedali, ko sem po manj kot treh mesecih letel nad Kaspijskim morjem, medtem ko so se moji prijatelji v Miamiju zabavali ob koncu magistrskega študija.

+++

Če se vrnem k Kissingerju in tej konferenci, to je bilo obdobje ponovnega vzpostavljanja svetovnega reda po hladni vojni (Kosovo je razglasilo svojo neodvisnost malo več kot dva meseca prej) in pojavljala so se vprašanja o novem svetovnem redu, tudi v luči invazije na Afganistan in Irak. Rusija je bila igralec, s katerim se je pogovarjalo in poslovalo, Kitajska pa naj bi tisto poletje gostila olimpijske igre, kar je bil “prvi korak proti Zahodu”. Vsaj tako je bilo videti. Priznam, da se Kissingerjevega govora le malo spominjam, vem samo, da je navdih našel v preudarnosti in konzervativnem realizmu. In potem dolgo čakanje – no ja, manj kot pol ure, a se je zdela večnost – za fotografjo s Kissingerjem, veliko jih je čakalo na vabilo na kakšno srečanje, kot jaz, ko vam to zgodbo pripovedujem.

Zakaj je bil torej diplomat, ki že pol stoletja ni več opravljal svoje službe, še vedno tako pomemben in v središču dogajanja? Za to, kar je storil oziroma predvsem, kako je to storil, kako je upravljal s svojim vplivom, s svojo močjo, da vpliva, zares ali le navidezno? Kissingerjevo skoraj desetletje na oblasti – najprej kot svetovalec za nacionalno varnost in nato kot državni sekretar – je bilo med letoma 1969 in 1977, vendar se je njegov vpliv začel prej in se najbrž končal z njegovo smrtjo.

Veliki novinar Christopher Hitchens je v svoji knjigi The Trial of Henry Kissinger zapisal, da Kissinger ne spoštuje “moči zapeljevanja v politiki, temveč le njeno pornografijo”. Torej prikaz določene brutalnosti, ki je sočasno odbijajoča in hipnotična, ogabna in neizogibna. Hitchens, najsijajnejši razpravljavec, kar sem jih kdaj bral, je poleg tega, da se je spravil tudi za mater Terezijo, monoteistične religije, Billa Clintona in mnoge druge, želel, da bi Kissingerju sodili za vojne zločine: ta želja ni tako neverjetna, vseeno pa je nekoliko paradoksalna za prejemnika Nobelove nagrade (kot omenjeno, nagrado je prejel leta 1973, govor ob prejemu pa ne obstaja). Kissinger je bil znan po svojih šalah, mešanice samoironije in samoobčudovanja. Govoril je, na primer: “Naslednji teden je moj urnik poln, tako da ne more biti nobene krize.“

V zadnjih dneh je bilo napisanih veliko člankov, nekaj tudi v ameriškem tisku z opombo na dnu članka, da je avtor nekrologa umrl leta 2011, kar nam veliko pove tudi o Kissingerjevi dolgoživosti. Všeč mi je bil članek Jureka Martina in Malcolma Rutherforda v časniku Financial Times, ki ugotavljata, da je bilo tako poveličevano zbliževanje med Združenimi državami in Kitajsko tlakovano s tajnim bombardiranjem Kambodže med vietnamsko vojno. Leta 1968 je Kissinger naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi spodkopal pariške mirovne sporazume in pomagal predsedniški kampanji Richarda Nixona. Kljub temu je bil leta 1973 precej sporno nagrajen z Nobelovo nagrado za mir, skupaj s severnovietnamskim pogajalcem Le Duc Thojem: dosežek je bil priznan prezgodaj, saj se sovražnosti niso končale vse do padca Sajgona leta 1975.

Članek v Financial Timesu omenja tudi druge zločine, ki jih je zagrešil Kissinger, med drugim nezakonito prisluškovanje novinarjem in celo članom njegovega osebja, da ne omenjam podpore številnim “spremembam režima”, t.j. državnim udarom, kot je bil tisti v Čilu, ki je privedel do diktature generala Augusta Pinocheta. Časnik New York Times je v enem svojih člankov spomnil, da je imel Kissinger resne težave s potovanji, ker je tvegal aretacijo v več državah, na primer Braziliji in Franciji, preganjala so ga sodišča v več državah po svetu – še posebej v Španiji zaradi obtožb, ki so jih proti njemu sprožili sorodniki žrtev tajnih operacij, ki jih je zasnovala ameriška CIA.

Če ponovim, zakaj torej Kissinger tudi po pol stoletja še vedno polarizira in nas ne pusti ravnodušnih? Je to zato, ker oblast potrebuje določeno stopnjo tajnosti, saj morajo celo v največji demokraciji na svetu volivci presojati rezultate in ne načinov? Saj – tudi sam sem se ob srečanju z njim veliko naučil. Vsebine se spomnim le bežno – morda je bilo že vabilo na ta dogodek garancija, da vsebina je, nedobljena vizitka to samo potrjuje, veliko več pa mi je ostalo o tem, kako je pomembno mreženje, komunikacija, moč, in vse ostalo, kar sodi zraven. In ravno to je bila odlična lekcija, ki sem je naučil, ko sem spoznal Kissingerja.

5 komentarjev

  1. APMMB2

    Henry Kissinger je živel v času, ko je bila hladna vojna na vrhuncu.
    Svet je bil razdeljen na dva pola, na kapitalističnega,ki so ga vodile ZDA in na komunističnega, ki ga je vodila Sovjetska zveza.
    Vodstvo Sovjetske zveze(SZ) si je zadalo za cij, da bo SZ obvladala celi svet. V ta namen je podžigala revolucije po svetu. Zlasti po 2. svetovni vjni je povečala imperij s kolonijami, ki jih je dobila v Vzhodni Evropi, med njimi tudi Jugoslavijo in vazala tovariša Tita.
    Revolucije so se širile zlasti po kolonijah Afrike in Azije, ko so razpadali kolonialni imperiji. Kolonije so se pretvarjalev socialistične demokratične republike, ki so jih vodili diktatorji inštalirani iz Moskve. Da pa je vse skupaj izgedalo bolj demokratično jih je pod svojo malrelo vzel Tito in jih proglasil za neuvrščene.
    Revolucije so terjale na milijone žrtev,kar ni motilo veljakov v Moskvi, pa tudi Tita ne.
    Prvi poizkus Moskve, da uvede komunizem je bila Španija in še danes se o Španski revoluciji govori,kot o porazu komunizma in zmagi groznega diktatorja Franca. Kaj bi bilo s Španijo, če bi zavladali kounisti, si lahko predstavljamo, če pogledamo razmere na Kubi, ki jo je usoda doletela kakšnih 20 let kasneje in ji še danes vladajo komunisti.
    Med obema taboroma, med ZDA in SZ je napetost naraščala. SZ ni popuščala in revolucije so se vrstile ter je komuniem ,ki je prihajal iz Moskve zajel že skoraj pol sveta, saj je kounizmu podlegla tudi Kitajka, ki je bila velika pomoč Moskvi, saj je netila revolucije v Aziji, na Korejskem polotoku in Indokini.
    ZDA niso našle sredstva s katerim bi zajezile požar. Sledile so SZ, ki je podžigala revolucije z brutalno silo. S podobno silo so ZDA skušale revolucije zatreti in pojavljala so se krvava žerišča. Prvo takšno je bila Koreja, kjer so komunisti žrtvobvali na milijone ljudi, Korejcev in Kitajcev, da so ustoličili krvavo dinastijo Kimov, ki še sedaj ogroža mir.
    Sledil je Vietnam in celotna Indokina. Potem Afrika z Alžirijo, Angolo, Mozambikom, pa seveda Bližnji vzhod s stalnico, revolucionarnimi Palestinci.
    Skratka svet je bil v plamenih, ki so jih podžigali voditelji iz Moskve.
    Ti so žrtvovali Ruse in njihov standard za proizvodnjo orožja, zlasti jedeskega in za najratličneješe diverzije, ki so jih izvajali šolani teroristi na elitnih unverzah , kjer so učili ubijati in terorizirati miroljubni svet. Tudi Jugoslavija je bila prisiljena izobraževati morilce,ki so ubijali ljudi po svetu.
    V takšnih razmerah, ko je pretli popolni poraz kapitalizma in ZDA se je pojavil Kissinger, ki je napredovanje komunizma želel preprečiti s popuščanjem napetosti.
    Ko danes gledamo tisto obdobje vidimo, da je bil neuspešen.
    ZDA in njeni zavezniki niso dobili niti ene bitke s popuščanjem , kakršno je začel Kissinger.
    Sovjestko zvezo je zrušil šele Regan s pomočjo papeža Vojtile.
    Ta dva sta tudi zaslužna, da se je Slovenija osamosvojila, žal pa se še vedno ni otresla komunizma.
    Če se vrnemo h Kissingerju lahko ugotovimo, da njegovo popuščanje ni obrodilo pričakovanih sadov. ZDA so z orožjem zaustavljale revolucije. Te so bile nasilne in jastreb je postal Kisssinger in ne množični morilci iz Moskve in ne Tito, ki je z neuvršenimi ustoličil mnoge diktatorje, ki so množično pobijali svoje nasprotnike.
    Narobe svet.
    Kaj so pridobili Severni Kodejci? Kaj so pridobili Kubanci? Kaj so pridobili Vietnamci? V čem uživajo Palestinci? Pa še drugi, ki množično bežijo in oblegajo Evropo. Od kar je padla železna zavesa ni več migrantov iz socialističnega raja v Evropo. Ja , bežijo Rusi.
    Kissinger je bil sicer borec za demokracijo, Danes lahko ocenimo, da je izbral napačna sredstva.
    Dokler bo Moskva, tako dolgo bo nered in terorizem v svetu. Tega pa Kissinger ni dojel.

  2. Rokovnjac

    Fant je spadal v gruco “izvoljenega ljudstva”,ki pa jim sevda disi najboljh denar.Dobrodosla je Nobelova nagrada,ker ta ne obesa ali pac medalj okrog vratu,pac pa se stlaci kar precej denarja,love,gelda,para,money,grosev,ce ne celo neznanih zlatniko v zep!!??
    Naj fant pociva v dodeljeni zemlji!!!

    • miro

      V Izraelu rojeni genetik meni, da so bile turške vasi Iskenaz, Eskenaz in Ašanaz del prvotne domovine aškenazijskih Judov.

      Nove raziskave kažejo, da večina sodobnega judovskega prebivalstva na svetu izvira predvsem iz prebivalcev starodavne Turčije in ne večinoma od drugod z Bližnjega vzhoda.

      Nove raziskave kažejo, da je večina judovskega prebivalstva severne in vzhodne Evrope – običajno znanega kot aškenazski Judje – potomcev Grkov, Irancev in drugih, ki so pred več kot 2000 leti kolonizirali območje današnje severne Turčije, nato pa so jih Judje iz Perzije verjetno v prvih nekaj stoletjih našega štetja spreobrnili v judovstvo. V tistem obdobju je bilo Perzijsko cesarstvo dom največjim judovskim skupnostim na svetu.

      https://www.independent.co.uk/news/science/archaeology/scientists-reveal-jewish-history-s-forgotten-turkish-roots-a6992076.html

  3. Andrej Muren

    Kissinger je bil tako rekoč fanatik realpolitike. Ta je le redkokdaj moralna, vedno pa služi interesom države, ki jo izvaja. Kissinger kot relslpolitik se je seveda zapletel v različne rabote, ki bi se jih dalo z moralnega stališča obsojati, odtod tudi pozivi, da bi mu morali soditi zaradi vojnih zločinov. Vendar je bil izjemno koristen za ZDA, sicer se ne bi obdržal na svojem položaju toliko časa in biti vpliven še skoraj 50 let po svoji politični upokojitvi. Vsekakor je že za življenja postal legenda.
    Menda je bil velik občudovalec avstrijskega kneza Metternicha, ki je desetletja vodil avstrijsko zunanjo politiko in tudi bil utelešenje realpolitike. Za Kissingerja lahko rečemo, da mu je bil podoben po svojem delovanju.

    • rokc

      Zanimiva povezava z Metternichom: Metternich je bil en izmed arhitektov post-Napoleonskega miru, ki je trajal 100 let.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Komentar

Ja kaj si pa tale Logar misli, da je?! Za koga se pa ima?!

Strinjam se z zapisanim v izjavi Anžeta Logarja, objavljeni na družbenem omrežju Facebook 14. februarja letos, in sicer da si “v veliki večini ljudje, ne glede na različna politična prepričanja želijo boljšo, spravnejšo prihodnost”. A tisti, ki so se odločili in si upajo iti po Poti, ki poskuša omogočiti ljudem doživeti takšno prihodnost, morajo to Pot ljudem jasno pokazati in prikazati, kako, na kakšen način, s kakšno metodo, s kakšnim orodjem bodo opremili to Pot, omogočili vsa dejanja na tej Poti. In kako bodo tudi omogočili tistim, ki izrazijo željo in se tudi čutijo sposobne, kaj ukreniti na tej Poti, da sodelujejo.

Ali so poslanci res predstavniki vsega ljudstva?

Politično dogajanje je ponovno odprlo razpravo o vsebini 82. člena slovenske ustave, ki pravi: “Poslanci so predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila”. Razprava se je prebudila ob nedavni zahtevi SDS, da njeni poslanci podpišejo izjavo o zvestobi poslanski skupini. Trije, vključno z Anžetom Logarjem, tega niso storili. Podobno kot toktat se je o 82. členu sprožila polemika tudi pred leti ob razkritju pogodbe med SDS in njenimi poslanci, ki določajo njihove finančne obveznosti v primeru, če ti zapustijo poslansko skupino stranke. V obeh primerih se SDS očita, da s takšnimi zahtevami do poslancev krši ustavo. Toda kaj dejansko sploh pomeni ta ustavna določba? Kako naj razumemo nujnost svobode odločanja poslancev in njihovo predstavljanje vsega ljudstva?

Anderličeva “šelenburška elita” na sejmu slovenske fovšije

Jože Anderlič si zasluži priznanje za poskus, da bi v Ljubljani vsaj na nekaj tisoč kvadratih pričaral okus evropske metropole. Ambicija, ki nikakor ni enostavna – kar morda dokazuje tudi promoviranje stanovalcev, s čemer bi investitor verjetno rad privabil nove kupce. Ali takšen prodajni prijem lahko uspešen, je drugo vprašanje. Morda je res prodanih že več kot polovica stanovanj (četudi so nas pred meseci oglasna sporočila v medijih informirala, da je prodano že “skoraj” vse), to ne spremeni dejstva, da Ljubljana sama po sebi ne mara elitizma in da so ljudje, ki sami sebe razglašajo za elito, medtem ko si z denarjem nepojasnjenega izvora kupujejo drage nepremičnine vsem na očeh, vse prej kot prototip tiste resnične, prave elite, ki se ji ni treba dokazovati ali postavljati pred nikomer.

Zdravniška stavka v bolnici Franja

Kaj sploh je ta stavka? Kako se kaže? Običajno se stavka tako, da se prekine delo. Naš javno zdravstveni sistem je lahko tak, kot je, samo zato, ker zdravniki zaradi pomanjkanja zdravnikov delajo preko svojega delovnega časa. Le tako so lahko opravili dovolj pregledov in zadovoljili vsaj v osnovi potrebe ljudi. Brez tega nadurnega dela javno zdravstvo sploh ne more obstajati v obliki, kot smo ga imeli. Tega se premalo zavedajo tako pacienti kot politiki. Zato so nekateri zdravniki in zdravstveni delavci delali tudi po 400 ur mesečno, toda tako se ne da delati v nedogled, to je vsakemu jasno.

Jurski socialdemokratski park bo s Tanjo Fajon težko preživel evropske volitve

Socialni demokrati so se krize, ki jih je zadela po aferi Litijska 51, lotili “by the book”: najprej so hoteli izsiliti odstop pravosodne ministrice, saj so upali, da se bo s tem povezava s stranko končala. Če odsekaš zastrupljeni ud, bo telo ostalo zdravo, so domnevali. Toda kljub ostremu javnemu in brutalnemu spopadu med sedaj že “svobodno” Dominiko Švarc Pipan ter stranko SD, se položaj socialnih demokratov ni stabiliziral. Kljub odstopu generalnega sekretarja Klemna Žiberta, ki predstavlja tretjo generacijo nekdanje družbene in partijske elite, se ugled stranke ni dvignil. Odsekali so prst na roki, odrekli so se Dominiki Švarc Pipan, spokal je generalni sekretar, vendar se okužba ni ustavila. Zaradi vsega tega se zastavlja logično vprašanje: ali se SD sploh lahko dvigne z dna s Tanjo Fajon na čelu?

Politiki, pustite medije pri miru!

Misel, da naj se s politiko ukvarjajo politiki, medije pa pustijo pri miru, ker so v domeni novinarjev, je v Sloveniji še vedno utopična. Temu pritrjuje tudi predlagana novela medijskega zakona, ki je nastajala na Ministrstvu za kulturo in poleg nekaterih racionalnih...

Butalci kot slovenski politični “mainstream”

“Butalci” je sicer naslov zbirke humoresk pisatelja Frana Milčinskega. Objavljal jih je v raznih časopisih, kot zbirka pa so izšli po njegovi smrti. Butalci so prebivalci izmišljenega kraja, imenovanega Butale. Imajo se za zelo pametne in pomembne, čeprav so v resnici precej “omejeni”, kar bi bilo danes za nekatere celo politično nekorektno poimenovanje. Neprestano patološko tekmujejo s prebivalci sosednjega kraja. Zelo pomenljivo, povedno, če apliciramo na današnji čas bolestnega političnega tekmovanja doma in v svetu. Tudi tale tekst v duhu pustovanja določene aktualne zadeve prikazuje v satiričnem smislu.

Česa vam o zdravniški stavki drugi mediji (še) niso povedali

FIDES je stavko zdravnikov napovedal 18. decembra 2023. Do danes je preteklo že okroglih 60 dni, dva meseca. To sta dva meseca zamujenih priložnosti za nov dogovor, za ureditev razmer v zdravstvu. Do kdaj bomo še čakali in prenašali ta nered? Kdaj se bo Valentina...