Ne živi vsakdo 100 let. Henry Kissinger, rojen pred stoletjem na Bavarskem, v tedanji nemški weimarski republiki, je v mnogočem štrlel iz povprečja. Mlademu židovskemu emigrantu iz nacistične Nemčije – njegova družina se je v Združene države preselila leta 1938 – je uspelo skoraj desetletje odločilno oblikovati zunanjo politiko najmočnejše države na svetu. Tisti Nixonov svetovalec na nacionalno varnost, ki je sčasoma tako zrasel v predsedniški administraciji, da je postal državni sekretar, je brez hujših posledic preživel tudi afero Watergate, ki je odnesla njegovega šefa Richarda Nixona, kariero pa je Kissinger potem nadaljeval tudi pri Nixonovem omlednem nasledniku Geraldu Fordu.
Republikanec po političnem prepričanju, velik občudovalec “našega” (avstrijskega) kanclerja, diplomata in zunanjega ministra Metternicha, enega izmed zmagovalcev nad Napoleonom, ki ga je Kissinger prepoznal kot genija t.i. realpolitik, katero je vtkal v strategijo oziroma doktrino ameriške zunanje politike. Henry Kissinger, srednjeevropski Žid, je pomembno sooblikoval zahodno diplomacijo zadnje tretjine 20. stoletja, pustil je izjemen pečat tudi v teoriji mednarodnih odnosov. Morda je prav on odprl vrata Neameričanom po rojstvu, srednjeevropskim Židom, da so vstopili v najvišje kroge piramide ameriške zunanje politike. Emigrantom, bi lahko rekli. To sta denimo leta 1928 v Varšavi rojeni Zbigniew Brzezinski, Carterjev svetovalec za nacionalno varnost, ali pa Madeleine Albright, Clintonova državna sekretarka, prva ženska na čelu ameriške diplomacije, rojena leta 1937 v Pragi kot Maria Jana Körbelová (njen oče, diplomat, je bil tik pred izbruhom II. svetovne vojne ataše na češki ambasadi v Kraljevini Jugoslaviji) …
Kissingerjevim nasprotnikom, ki jih nikoli ni bilo malo, mednje pa načeloma lahko uvrstimo levičarje, liberalce, skrajne desničarje in antisemite, gre še danes omemba tega imena tako na živce, da ga zmerjajo z vojnim zločincem oziroma se zatečejo v šovinizem in antisemitizem. Bojda zaradi Vietnama. Toda Kissinger je Nixona v resnici potegnil iz te krvave vojne v nekdanji francoski Indokini, kamor so Združene države zapletli Demokrati. Niti kultni in še danes nedotakljivi JFK se ni uspel izvleči iz vietnamske mišnice. Nixonu pa je to uspelo. Podobno kot mu je uspelo “odpreti” Kitajsko in vzpostaviti strateško ravnotežje in politiko vzajemnega popuščanja (détente) s Sovjetsko zvezo. Celo razmere na Bližnjem vzhodu, ki so bile na začetku sedemdesetih podobno napete kot danes, je umiril do te mere, da mu Arabci niso mogli očitati pristranske politike.
Nixon ne bi naredil nič od naštetega, če za njim ne bi ves čas stal Henry Kissinger. Doktrina realpolitik v svoji najboljši izvedbi, ki je pripeljala svet do nekaj desetletij relativnega miru. Levičarji in drugi Kissingerjevi nasprotniki, ki še vedno niso preboleli, da je leta 1973 prejel Nobelovo nagrado za mir (zanje je to podoben šok kot za desničarje Nobelova nagrada za Baracka Obamo) se ne bodo strinjali s tem. Očitajo mu politiko brutalnega pritiska na Vietnam, da bi privolil v mir, pa tajno bombardiranje Kambodže, kar je kasneje pripeljalo do padca vojaške hunte generala Lona Nola in revolucije Rdečih Kmerov, kot tudi stalno vpletanje v notranje zadeve držav, ki jih je Washington prepoznal kot svoje “dvorišče”, torej strateško pomembne države, v katerih je bilo kakršno koli rovarjenje Sovjetske zveze nesprejemljivo. Eksemplarični primer je zagotovo Čile, kjer je vojska, opogumljena z ameriško podporo, strmoglavila socialista Salvadorja Allendeja in uvedla diktaturo, ki je trajala 15 let in zahtevala več tisoč življenj.
Za nekdanje državljane socialističnega bloka so to danes zagotovo zanimive primerjave, vsaj kar se brutalnosti zločinskih režimov in smrtnih žrtev tiče. Čile je vseeno težko primerjati z vzhodnoevropskimi komunističnimi eksperimenti, ki so terjali milijone življenj in povzročili neprimerno večjo ekonomsko, socialno in kulturno opustošenje. Toda po padcu Berlinskega zidu je sčasoma postalo moderno relativizirati zablode socializma na eni ter pretiravati v kritikah in obsodbah “gnilega zahodnega kapitalizma”. Zaradi tega je lažje razumljivo, zakaj je bil Henry Kissinger tak trn v peti liberalcem in levičarjem ter zakaj so ga zmerjali z vojnim zločincem in pošiljali pred sodišče.
Brutalni pritisk, kakršnega je Kissingerj predlagal Nixonu, da bi zmehčali Vietnam na mirovnih pogajanjih, je še danes predmet žolčnih polemik, nenazadnje tudi zaradi ogromnega opustošenja in mrtvih civilistov, kar je bila “kolateralna škoda” neselektivnega bombardiranja (Severnega) Vietnama. Nekaj črno-belih fotografij iz tega obdobja bo šlo zagotovo v zgodovino in je del tragične dediščine 20. stoletja. Bombe, s katero so zasuli komunistični Sever, je naposled omogočil sklenitev miru, kajti Kissinger je do obisti poznal aziatsko psihologijo sovjetskega komunizma, izvoženega v Vietnam: cena človeškega življenja je nepomembna, ko gre za ideologijo, režim na oblasti je pripravljen žrtvovati milijone, da bi uresničil svoje cilje. Putinova strategija v Ukrajini ni daleč od tega.
Naivnosti ni, samo argument moči je tisti, ki šteje. Šele tisoči ton bomb pripeljejo do neposrednega učinka in odprejo vrata do pogajanj. Komunisti, je vedel Kissinger, se bojijo samo sile, spoštujejo le nasprotnika, nikakor pa ne zaveznikov. Pogajanja so znak šibkosti, milost pa je privilegij močnejšega. V 20. stoletju je bilo še mogoče graditi bipolarni svet strateškega ravnovesja, v katerem sta vladali ZDA in Sovjetska zveza. Vietnam, ki je Kissingerja postavil v zgodovino, je bil ena izmed t.i. proxy vojn, kot jim pravimo danes, Američani pa so si lahko privoščili brutalno bombardiranje samo zato, ker so vedeli, da s tem sporočajo Moskvi, da mislijo resno.
Henry Kissinger je seveda doživel tudi Putinovo invazijo na Ukrajino, za katero je v pretežni meri odgovorna pravna in moralna naslednica Sovjetske zveze, torej Rusija. Kissinger je bržkone spremljal tudi začetek najnovejšega spopada med Hamasom in Izraelom. V obeh primerih bi bili njegovi pogledi danes dobrodošli. Vsaj kar se Ukrajine tiče, jih poznamo, glede zadnje vojne na Bližnjem vzhodu pa lahko bolj kot ne ugibamo. Do brezpogojne podpore Ukrajini je bil stari diplomatski lisjak zadržan in je že aprila 2022 opozarjal, da se mora vojna končati v nekaj mesecih, sicer bo postala neobvladljiva. Ni se motil glede slednjega. Spregledal je kvečjemu majhno, a usodno spremembo v mednarodni politiki. Svet ni več bipolaren, Rusija ni več enako močna kot Sovjetska zveza v času hladne vojne, na prizorišču pa imamo že novega, izjemno močnega igralca, tj. Kitajsko. Prihodnje leto imajo Američani volitve in Putin se bržkone zanaša prav na to: da bodo počasi, a zanesljivo “izstopili” iz tega konflikta, ki zagotovo izjemno drago stane tudi Putina, toda aziatska mentaliteta nekdanjega sovjetskega kagebejevca je očitna – človeška življenja oziroma izgubljeni ruski vojaki so nepomemben podatek. Hrana za bojazljivce in slabiče.
Svet Henryja Kissingerja bi težko razumel strategijo Zahoda glede Ukrajine, ki bo kmalu “praznovala” drugo obletnico začetka vojne, celotni konflikt z Rusijo zaradi Donbasa pa bo 2024. star natanko 10 let. Zdi se, da po tako dolgi vojaški avanturi nihče več ni zmožen delovati realistično in predvsem strateško. Američani imajo pri tem seveda svojo agendo, ki niti malo ni identična naši, evropski. Morda pa se je Kissingerju v primeru Ukrajine vseeno poznalo, da je po poreklu Srednjeevropejec in da lahko razume tudi interese Evrope, ki jo hibridna vojna z Rusijo drago stane.
Tu pa je še ena zgodovinska paralela: družina Kissinger je iz (nacistične) Nemčije zbežala v zadnjem hipu, slebe tri mesece pred Kristalno nočjo (november 1938), ko se je začel pogrom nad Judi. Zdi se, da Nemcem nikoli ni povsem zaupal, kar se je še nekaj let nazaj zdelo nenavadno, po svoje tudi krivično in predvsem zelo osebno prizadeto. Toda ruski militarizem, ki je vrhunec dosegel februarja lani z napadom na Ukrajino, je dal Kissingerju na nek način prav. Rusija oziroma Putin nikoli ne bi tvegala konflikta z Zahodom, če ga pred tem ne bi temeljito oslabila oziroma – in tu se kaže destruktivna vloga Nemčije – naredila odvisnega od ruskih energentov.
Nemška kolaboracija z nedemokratičnim režimom v Kremlju, kupovanje nekdanjih politikov s strani ruskih oligarhov ter politično kupčkanje s Putinom v zameno za poceni energente so dve desetletji poganjali nemško gospodarsko rast. Iz nje so “financirali” ideologijo zelenega prehoda, v imenu katerega so se odrekli jedrski energiji in začeli posiljevati ostale evropske države, naj jim sledijo in se odrečejo jedrski energiji. Evropsko unijo bo nemška destruktivnost, ki je očitno patološka, drago stala, morda bo celo usodna za njeno prihodnost.
Realpolitik v Evropi je mrtev, pokopala ga je Kissingerjeva domovina, ki se ji je že kot petnajstletnik odrekel.
Kissinger je zagotovo bil najboljši ameriški zunanji minister do sedaj. Mnogo kritik na njegov račun je neupravičenih, saj je verjetno naredil vse, kar je na svojem položaju zmogel. Pri nobenem odločanju ni bil sam. Res je bil mojster real politike, vendar ima tudi slednja svoje meje. Levičarji so ga iz razumljivih razlogov sovražili, saj je bil eden najbolj vztrajnih nasprotnikov komunističnih režimov, čeprav je razumel, da se tudi z njimi včasih treba pogajati.
Razumem in spoštujem različna mnenja in najbrž ni bil Kissinger brezmadežen, kateri politik in sistem pa sploh je?
Takšna jr svetovma politika in različni interesi. Ampak, zakaj vedno omenjate samo ZDA. Mao je z lakoto in tiranijo menda pobil čez 40 milijonov svoji sodržavljanov ker mu je clovek pomenil kot nadležna muha in mu je bilo ostalega prebivalstva še toliko manj mar. Stalinov priljubljeni izrek pa: Manj ljudi, manj problemov in nasledniki, najbrz humanitarni delavci. Kar se pa tiče naštetih dejstev sploh iz Vietnama. Kdo je že koga napadel? Menda severnjaški Komunisti.Ali se motim, lahko da? Seveda je v Južnem Vietnamu vladal skorumpiran režim, zato pa je tudi pogrnil, kar se pa tiče Kambodže, odnosno Kampučije pa gre ogromno žrtev na rovaš Pol Pota. Zakaj so ZDA napadale obmejna območja Kambodže. Zaradi tako imenovane Hošiminhove poti, po kateri so severnjaki tihotapili kitajsko in rusko orozje. Seveda je kolateralna škoda najhujše zlo in se dogajajo najhujši zločini nad nedolžnimi, kar se mi po vojni rojeni niti ne zavedamo. Sita vrana pač lačni ne verjame ali jo pa ne briga, sito namreč. Nobenega ne zagovarjam, samo naj bodo za vse enaki vatli. Samo to in nič drugega.
Bil je izjemen in najbolj kontroverzni diplomat in poznavalec geopolitike, ter ameriška verzija strica iz ozadja, vedno v službi ameriškega imperializma.
Omenil bi to, kar je bilo v članku namenoma ali nenamenoma izpuščeno.
Za razliko od večine predstavnikov vladajočih administracij, je bil Kissinger ne samo v službi naftašev ter vojaško-industrijskega kompleksa, temveč njihov protagonist, odločevalec, imel je večjo moč od predsednikov, bil je arhitekt ameriške zunanje politike med hladno vojno, glavna figura židovskega lobija – Izraelci bi mu morali postaviti spomenik. Tako kot se rado zapiše marsikomu dandanes glede Putina, je isto veljalo za Kissingerja: milijoni civilnih žrtev (Valentinčič jih je že naštel) so bili zanj samo kolateralna škoda v spirali njegovih interesov, ter interesov njegovih partnerjev. Na eni strani je v boju za komunistične ideale dovoljeno vse, na drugi pa je v boju proti komunizmu dovoljeno vse in v ta boj so bili zapakirani ameriški globalni ekonomski in strateški interesi. Bil pa je veliko pametnejši od zdajšnje druščine Blinken, Biden, ker se je vedno znal izogniti globalnemu spopadu.
“Now listen you, people of NATO. You’re bombing a wall which stood in the way of African migration to Europe, and in the way of Al-Qaeda terrorists. This wall was Libya. You‘re breaking it. You’re idiots, and you will burn in Hell for thousands of migrants from Africa and for supporting Al-Qaeda. It will be so. I never lie. And I do not lie now,” said Gaddafi, May 2011
—
priljubljeni izrek pa: Manj ljudi, manj problemov in nasledniki, najbrz humanitarni delavci. Kar se pa tiče naštetih dejstev sploh iz Vietnama.
Priznam,da sem skoraj zagrizen skrajni desnak kar se politike tice.S tem izrekom pa dam Stalinu cisto prav!Nic se ni zlalgal!
Odličen članek. Hvala.
V času, ko je Kissnger bil na vrhuncu, sta bila dva tabora in sicer tabor Sovjetske zveze z blazneži,ki so za vsako ceno želeli izveti svetovno revolucijo in postaviti v vazalnih državah svoje poslušnike, recimo, kakršen je bil nepozabni tovariš Tito. Revolucije so po svetu, ki so besnele v čau največjega vzpna Henrya Kissingera trejale na miljone nedolžnih žrtev. Temu se je upirala Amerika, pa je zelo malo zaleglo. Komunističnega vrenja ni mogla zaustaviti z orožjem, zato si je lisjak izmislil detant. Ni ga začel tam,kjer je bil izvor zlav Moskvi, ampak na Kitajskem.
Dosegel je nekaj malega, vednar zla, ki je prihajalo iz Moskve ni mogel preprečiti.
Tukaj lahko rečemo, da je bil neuspešen. Prav v njegovem času je Sovjetska zveza dosegala vrhunec svoje moči, Kissinger s svojimi predsedniki pa ni tega mogel in znal ustaviti.
Šele Reagan je s papežem Vojtilo,našel recept,kako zaustaviti zlo, ki je pretilo iz Moskve. Našelje ranlivotočko, namreč gospdodarstvo Sovjetske zveze in vsega socailističnega tabora, ki ni bilo kos sodobnemu svetu.
Prislila sta, da morajao komunisti sami vzdrževati svoje osvojene države, kar je bilo nemogoče in Sovketska zveza je bankrotrala z vazalno Jgoslavijo vred.
Za ero komunističnega osvajanja sveta pa je ostalo na milijone in milijone žrtev.
Žal pa zla tudi Kissingerjevi nasledniki niso dotolkli in se moramo še sedaj boriti proti zlu. To se nam dohgaja celo v samstojni Sloveniji danes.
V naslednjih treh objavljenih knjigah (Wall Street in boljševiška revolucija, Wall Street in FDR ter Wall Street in vzpon Hitlerja) je Sutton podrobno opisal vpletenost Wall Streeta v boljševiško revolucijo, da bi uničil Rusijo kot gospodarsko tekmico in jo spremenil v “ujetniški trg in tehnično kolonijo, ki jo izkorišča nekaj vplivnih ameriških finančnikov in korporacij pod njihovim nadzorom”[10] ter odločilno prispeval k vzponu Adolfa Hitlerja in Franklina Delana Roosevelta, katerih politike je ocenil kot v bistvu enak “korporativni socializem”, ki so ga načrtovale velike korporacije. 11] Sutton je sklepal, da je vse to del “dolgoročnega programa gospodarskih oblastnih elit za negovanje kolektivizma”[8] in spodbujanje “korporativnega socializma”, da bi zagotovili “monopolno pridobivanje bogastva”, saj bi “izginilo, če bi bilo izpostavljeno delovanju prostega trga”[12].[13]
https://en.m.wikipedia.org/wiki/Antony_C._Sutton
Sicer dober članek z majhno napako v zadnjem stavku. Leta 1938 je bil Heinz iz Fürtha pri Nurnbergu star 15 let…
Hvala za opozorilo. Je že popravljeno.
Ne mislim Tita, čeprav je imel tudi krvave roke, temveč afriškega krvavorokca Bokasso.
deni: pozdravljen, je bil Bokassa res v Sloveniji?!?!?
Rokc. Res je bil v našem mestu in sem, ga videl na svoje oči. Ko so razstavljlali Afričane. Menda so sodelovali z neko našo firmo. Da se ne govori o črnem spremstvu. Tito pač nikoli ni bil v našem mestu, vzroka zakaj ne, pa tukaj ne bi. Je pa bila tiste čase šala za ulala paražona (zapora namreč).
Izjemen politik, izjemen diplomat.
Fascinantno je, kako so ga na Zahodu oblatili levičarji: peta kolona, ki je na vrhuncu hladne vojne po letu 1968 iz varnih pozicij na Zahodu podprla smrtnega sovražnika, Sovjete. Saj vemo, študentski nemiri na Sorboni z geslom ‘prepovedano je prepovedati’, ki so se v času najhujšega terorja na Kitajskem zgledovali po krvniku Mau Cetungu, die Rote Armee Fraktion, italijanski komunisti itd.
Emblematično je to, da je ameriška in evropska študentska levica, zrasla iz teorij Frankfurtske šole na svobodnih zahodnih univerzah, ki so očitno v nedrju Zahoda na lastnih prsih gojili kačo, tako Nixona kot Kissingerja dodobra oblatila.
Kissinger je bil najverjetneje en izmed najučinkovitejših ameriških zunanjih ministrov, kar se je pokazalo še posebej kasneje v času katastrofalnega Carterjevega predsednikovanja – Carter kot seveda levi Demokrat kajpak in je do danes obveljal kot en izmed najšibkejših predsednikov v ameriški zgodovini – in ko je situacijo nato reševal veliki ter nepozabni Ronald Reagan.
Nixonovi izjemni dosežki so pa bili oblateni zaradi Watergatea, zahodna levica pa je nad Nixona v mitično božanstvo povzdignila JFK-ja.
Sicer pa izjemno lep zapis avtorja.
“Sky News začenja pojasnjevati Kissingerjevo zapuščino: “Za mnoge diplomatski genij, za nekatere vojni zločinec
“Nekaj” žrtev je:
več kot 3 milijone Vietnamcev,
več kot 2,5 milijona Kambodžanov,
več kot 200.000 Laotijcev,
več kot 3 milijone Bangladešanov,
več kot 10.000 Indijcev,
več kot 10.000 Pakistancev,
več kot 15.000 Egipčanov,
več kot 3.500 Sircev,
več kot 6.500 Ciprčanov,
več kot 40.000 Čilencev,
več kot 30.000 Argentincev, 10.000 + Zimbabvejcev, več kot 60.000 Mozambičanov,
več kot 900.000 Angolcev,
več kot 11.000 Gvinejcev-Bissau,
več kot 300.000 Vzhodnih Timorcev,
več kot milijon Indonezijcev,
več kot 20.000 prebivalcev Zahodne Sahare,
več kot 1,1 milijona Iračanov – če naštejemo le nekatere. ..
Za vsemi temi žrtvami stoji Sovjetska zveza, tako kot je Rusija odgovorena za katastrofalno stanje v Gazi!
APM… Drži vodo vaša trditev, vendar so Kitajci pomagali tudi s strokovnjaki ter ljudmi, seveda v Vietnamu, pa tudi po Afriki, ker je res ppotrebno prebrati še kaj drugega kot Lidlove kataloge in že imaš vso pamet sveta v glavi. Pa še to, takrat sem iz prve roke zvedel, da še nekdo drug izvaža orožje Vietkongu, seveda pod krinko. Ker je bil očetov prijatelj na takšni ladji. Trikrat lahko ugibate, kdo. Lp
Spominjam se Ministra, oziroma Sekretarja za zunanje zadeve ZDA. Predsedniku Nixonu desna roka v zunanjih zadevah. Takrat sem bil v najstniških letih, vendar je bilo skoraj nujno gledati JRT, ljubljanska TV pa njena rdeče rdeča podružnica. Kaj si lahko vsak, kolikor toliko realen človek misli o objektivnem poročanju takratne TV, prepuščam vsakemu posamezniku. Kissingerju je bil namenjen vsakodnevni prispevek, seveda kot politiku, ki pooseblja največje zlo na svetu. Včasih je zgledalo kot, da sam razmetava napalm po džungli. Seveda še daleč od tega, da so bile ZDA nedolžne, vendar nihče ni niti pisnil o Rusih in Kitajskih Komunistih. Po končani vojni o delovanju Kissingerja niti glasu. Po otoplitvi odnosov s Kitajsko so se tudi naši komunstični politiki in mediji omehčali. Do vojaškega udara v Čilu, potem pa se spet ves srd zgrne na ZDA, CIO ter Kissimgerja. Imeli so prste, vendat je stvar bolj kompeksna in zapiranje nasprotnikov in ubijanje je bila nasilja polna, notranja zadeva Pinochetove diktature. Medtem so Rusi bolj, skrito, potuhnjeno, tudi drugače spodbujali denarno in z orožjem drugje po svetu različna strmoglavljanja po svetu. Da se sprehajanje enega najvećjih morilskih Diktatorjev po Sloveniji sploh ne omenja. Saj sem ga videl na lastne oči, tako samo mimogrede.
Konec nekega obdobja. Dinozavri, ki jih je poskušal obvladati, pa še kar lomastijo po tem svetu. Ni tudi vsega razumel, EMŠO je hudič