V imenu ljudstva: Kdo bi rad pred javnostjo skrival sodbe našh sodišč?

Vrhovni sodnik Erik Kerševan je bil leta 2020 poročevalec v zadevi, ki je sodbe izvzela iz sistema informacij javnega značaja.

Avtor: | 16. novembra, 2023

Ko sem pred 18 leti prvič javno pozval k objavi vseh sodb vseh sodišč na spletu, nisem slutil, da nam bo dve desetletji kasneje grozilo zaprtje sodnih odločb pred javnostjo in ureditev, kjer bi oblast s tajnimi sodbami obsojala ljudi na zaporne kazni, javnost pa ne bo mogla izvedeti, zakaj so v zaporu. Ministrstvo za pravosodje je namreč predlagalo zakonsko določbo: “Sodbe odločbe, ki niso objavljene na spletnih straneh sodstva, se ne štejejo za informacije javnega značaja.” Po zgražanju stroke in javnosti je prejšnji teden ministrica odgovorila, da je določba nerodno zapisana. Ker smo pred šestimi leti profesorji vseh treh pravnih fakultet in današnja ministrica za pravosodje javno pozvali sodišča k večji transparentnosti in objavi mnogih dokumentov na spletu, iskreno verjamem, da je naklonjena transparentnosti.

A ni šlo za pomoto. Zakonske predloge prebere toliko ljudi, da bi se težko nekdo zmotil in pomotoma vpisal, da sodbe ne bodo več javne. Bolj verjetno je, da je določbe o zaprtju sodb pred javnostjo v zakonske osnutke nekdo podtaknil, in po odzivu stroke (1) in javnosti (2) je pomota priročen izgovor.

Da za pravosodnimi ministri stojijo ljudje, ki jim je v inte resu skrivanje sodb, se je pokazalo v prejšnjih mandatih. Trije prejšnji ministri so bili ob nastopu mandatov naklonjeni objavi vseh sodb, kmalu za tem več ne.

Nekateri v vodstvu ministrstva in sodstva se zavzemajo za skrivanje sodb pred javnostjo in čim težji dostop javnosti do sodb. Že pred leti je vrhovno sodišče izdalo sodbo, ki je močno otežila dostop javnosti do sodb. Želijo si, da bi sodniki skrito pred javnostjo odločali, zakaj in koga zapre jo ali obsodijo. Ljudstvu ne bi dovolili, da sodbe, izdane “v imenu ljudstva”, vidi ali pa bi ljudstvu močno otežili, da pride do sodb.

Slovenska sodišča na spletu objavila le 1,2 odstotka vseh in 8,1 odstotka pomembnih odločb zadnjih petih mesecev, za obdobje 27 let le 5 odstotkov pomembnih zadev, v deležu od celotnega števila zadev pa govorimo o promilih.

Leta 2020 je Vrhovno sodišče v sodbi, ki sploh ni obravnavala informacij javnega značaja, izvzelo sodbe iz sistema informacij javnega značaja. Odločitev je utemeljilo z neresnico, da “so sodne odločbe tudi sicer javno objavljene na spletnih straneh sodišč, zato sodba ni v ničemer omejila transparentnosti delovanja sodišč”.

Vrhovni sodnik Erik Kerševan, poročevalec pri tej sodbi, ki so jo mnogi označili kot škandalozno, je nato v intervjuju za Večer ponovil: “Sodbe, odločitve sodišč morajo biti že s strani sodišč samih objavljene javnosti vedno, kadar gre za pomembne zadeve. Tako že ves čas objavljamo naše odločitve na vrhovnem sodišču.” In še: “Sodna praksa se v skladu s sodnim redom in drugimi predpisi tudi javno objavlja.”

Da gre za neresnico, je že naslednje jutro pokazal Gregor Zagozda, direktor razvojnega odbora družbe Lexpera, ki je na portalu IUS-INFO objavil, da so sodišča na spletu objavila le 1,2 odstotka vseh in 8,1 odstotka pomembnih odločb zadnjih petih mesecev, za obdobje 27 let le pet odstotkov pomembnih zadev, v deležu od celotnega števila zadev pa govorimo o promilih. “Tako majhno število objav pa ni samo neizpolnitev obveznosti, ki jih sodišču nalaga Sodni red, temveč pomeni tudi, da je nemogoče dobiti ustaljeno sodno prakso”, je zapisal (3).

Neresnica, da so sodbe povečini objavljene na spletu, se zdaj pojavlja tudi v tuji literaturi, pri tem pa avtorji tujih študij navajajo, da so informacijo, da je večina sodb objavljena, dobili od slovenskega ministrstva za pravosodje.

Slovenska sodišča in sodni svet so med najbolj netransparentnimi v Evropi.

Vrhovno sodišče ne objavlja podatkov o vpisnikih in tekočih zadevah. Postopek izbire sodnikov je skrit pred javnostjo. O tem, kako Sodni svet izbira sodnike, javnost ne ve nič. Njegovi objavljeni zapisniki so zaradi brisanja podatkov skrajno neinformativni. Raziskovalci smo predlani želeli opazovati eno od sej, a nas sodni svet ni spustil v sejno sobo.

Odvetniki, katerih poslanstvo je zastopanje interesov strank, s tem pa nujno povezano zavzemanje za vladavino prava in poštenost sodnih postopkov, ob napovedanem zapiranju sodstva molčijo. Bojijo se maščevanja sodnikov.

Študije potrjujejo, da je za zaupanje v sodstvo potrebna transparentnost njegovega delovanja. A vse pobude zadnjih dvajsetih let za več transparentnosti sodstva so bile zatrte. Niti do objave kratkih spletnih predstavitev sodnikov, ki jih je ministrstvo pripravilo pred leti, nikoli ni prišlo. Škoda, saj bi takšna objava osebnih profilov sodnike približala ljudem in povečala zaupanje.

Odvetniki, katerih poslanstvo je zastopanje interesov strank, s tem pa nujno povezano zavzemanje za vladavino prava in poštenost sodnih postopkov, ob napovedanem zapiranju sodstva molčijo. Ko sem poizvedoval, čemu molk ob napovedanem skrivanju sodne prakse, ki bi nedvomno škodilo strankam postopkov, je najpogostejši odgovor strah
pred sodniki. Verjamejo, da bi jim kritika sodnikov lahko škodila. Bojijo se maščevanja.

Ministrstvo za pravosodje ima izvrstno priložnost, da izkaže svojo naklonjenost vladavini prava s tem, da na spletu objavi vse sodbe, pravnomočne in nepravnomočne. Pri nekaterih sodbah je prav, da so anonimizirane do te mere, da se ne prepozna strank postopka. Sodbe so na sodiščih že v digitalizirani obliki in tehnologija omogoča anonimizacijo. Anonimizacijo in objavo je mogoče izvesti tako hitro in poceni, da če je ministrstvo ne more izvesti ali ne more z razpisom pridobiti izvajalca, lahko pomagamo s skupino raziskovalcev in študentov in jo brezplačno naredimo v nekaj mesecih.

Objava sodb bo povečala predvidljivost in s tem zaupanje v pravo in sodstvo ter prispevala k poenotenju sodne prakse. Sodstvo bo videno kot transparentno in odgovorno javnosti, ki ji služi. Spletna zbirka sodb bo neprecenljiv vir za pravne raziskave. Omogočila bo enostaven dostop do pravnih precedensov in odločitev, bistvenih za odvetnike, raziskovalce in študente. Vodila bo do bolj dosledne uporabe in razlage prava, kar bo koristilo pravni skupnosti in javnosti.

Opombe:

(1) Avbelj, M.: Slovensko sodstvo:pristransko, nezakonito in skrito?!, Finance.si, 11. november 2023, vir

(2) Kodrič, S.: Sodstvo bi se še bolj zaprlo pred javnostjo, PP, št. 42-43/2023, str. 6–7.

(3) Za konkretne številke glej tudi: Zagozda, G.: Vrhovno sodišče RS v čudežni deželi, PP, št. 45/2020, str. 6–9.

Jurij Toplak je doktor pravnih znanosti in profesor prava na univerzi Alma Mater Europaea in gostujoči profesor na pravni fakulteti Fordham. Prispevek je bil pod naslovom “Očitna neresnica, da so sodbe povečini objavljene na spletuizvirno” objavljen kot uvodnik revije Pravna Praksa 16. novembra 2023.

11 komentarjev

  1. Beno

    Da povzamem članke zadnjih dni: Erik Kerševan in vrhovna sodnika Peter Golob in Brigita Domjan Pavlin so eksekutorji, Miodrag Đorđević, Aleš Zalar, Maša Kociper in sodnica Vanja Jelen Kosi (dvojna vloga sodnice in funkcionarke) so vodje projekta za tajno obsojanje in razlaščanje, ministrici so tajnost sodb podtaknili in jo izigrali. Kmalu bomo videli, ali jim bo popustila ali držala besedo, da bo sodbe objavila na spletu.

    • stanislav

      samo mafija cuti potrebo po skrivanju svojega kriminalnega pocetja in se boji javnosti

    • Topolino

      pa kaj ni Maša Kociper poslanka? tista, ki je bila najbolj nesramna do vrhovnega sododnika Jana Zobca, ko se je ta pogumno izpostavil in obsodil prikrivanje izobrazbe, oz. – pomanjkljivO izobrazbO sodnika Masleše? Njen argument je bil v smislu -ČE SE SODNIK ZOBEC SPLOH ZAVEDA, DA BI s tem VSE SODBE SODNIKA BRANKA MASLEŠE postale sporne!

  2. bogdan fluher

    vsi mislite da so samo zaporne kazni nasa sodisca te neupravičeno razlastijo in ti onemogocijo da se pritožiš ker traja do dve letipritožba tačas si pa brez vsega seveda to ne sme biti javno ker ti kršijo vse pravice

    • Topolino

      nezaslišano!

  3. slavkope

    S stalnim/dosmrtnim mandatom so si izvoljeni sodniki po zgledu razvitih demokracij Evrope in sveta izsilili trajno nedotakljivost in neodvisnost od ljudstva, v imenu katerega sodijo, in tudi od preostalih dveh avtonomnih vej ljudske oblasti (od zakonodajne in izvršne).

    Tako je sodna veja oblasti ostala edina pravno-doktrinarno, ideološko in politično nedotaknjena tudi po demokratičnem preoblikovanju družbe in države RS iz eno-strankarske diktature totalitarne ZKJ/ZKS v (vsaj po veljavni ustavi) večstrankarsko parlamentarno demokracijo.

    Očitno trdo-bučnim in trdo-ročnim nazadnjaškim vrhovom nedotakljive in popolnoma samovoljne ter samozadostne sodne veje oblasti niti to ne zadošča več.
    Zdaj skušajo sistemsko preprečiti ljudstvu, v imenu katerega sodijo, celo vpogled v svoje pravnomočne sodbe “v imenu ljudstva”, ki niti približno ne nastajajo v razumnem roku in ki jih Evropsko sodišče za človekove pravice sumljivo pogosto razveljavlja kot pravno neutemeljene in nevzdržno ter škodljivo krivične.

    A pot v pekel proti-ustavnega in proti-demokratičnega sistemskega brezpravja in sistemskega kršenja univerzalnih temeljnih človekovih pravic s predlogom ministrice Švarc Pipan (SD) še ne bo končana.

    Verjetno bo njen naslednji “reformni” končni cilj sistemsko ponovno uvesti eno-stransko in ne-demokratično “revolucionarno” tajnost uradnih listov in s tem tajnost samovoljno politično izbrane zakonodaje, kakršne so dobro poznali njeni mitizirani partijski predniki in ideološko malikovani vzorniki iz totalitarne Titove KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS.

    In proti-ustavni, proti-demokratični, porazno nazadnjaški ter družbeno destruktivni krog totalitarne politične samovolje bo zaključen, ko bodo za dosledno izvajanje in sankcioniranje tajnih zakonov in tajnih uradnih listov ponovno skrbeli varno prikriti in maskirani funkcionarji, operativci in ovaduhi tajne politične policije po dokumentiranih zgodovinskih zgledih VOS, Ozne, Udbe, SDV … iz časov totalitarne diktature FLRJ/SFRJ pod absolutnim nadzorom in pod absolutno komando edine dovoljene in dopuščene vladajoče partije.

  4. tohuvabohu

    Slovenija je s tremi nogami od štirih še vedno v bivšem totalitarnem režimu. Sodstvo še zdaleč ni edino v tem pogledu, je pa verjetno najbolj usodno obremenjeno. Številne pomanjkljivosti “sistema” se vlečejo iz tistih časov, o katerih je marsikdo prepričan, kako nam je bilo takrat lepo.

    Danes poslušamo golobistično nabijanje o tem, kako oni zdaj pospešeno “naslavljajo” stvari, ki se jih nihče ni lotil zadnjih deset, petnajst, dvajset ali celo triintrideset let, ne povedo pa, da smo ogromno anomalij podedovali od prejšnje države. Tipičen primer take anomalije je vsesplošna in sistemska korupcija.

    45 let smo bolehali za rdečkami, za okrevanje bomo rabili podobno obdobje, torej je treba pohiteti, ker se nam čas izteka. S tako obupno oblastjo, kakršna je sedanja, pa se nam cilj ozdravitve žal odmika v sivo neskončnost.

  5. P.kos

    Vse to je posledica nedokončanega osamosvajanja; manjko lustracije udbomafijskih komunistov.
    Ta udbomafijska rak rana se je v teh “samostojnih” letih razrasla in dejansko duši družbo in onemogoča njen razvoj. Še več, v maniri bivše države in zgledu mafije zažira v strukturo privatnega sektorja, ki edini omogoča razvoj gospodarstva in nenazadnje neposredno in posredno financira državo.
    Dokler ne posekano vseh lovk udbomafijske hobotnice, ki se očitno zažira v vse veje oblasti in ji morda, skoraj ne verjamem, da so tako butasti, za 3 tisočake kruhoborsko (fuj) služijo tudi poslanci, da o ministrih ne govorim in prodajajo svojo domovino, svojo zastavo, pod katero so prisegli. Kako malo pomenijo njihove prisege lahko z grozo opazujemo vsak dan.

  6. APMMB2

    Pravkar sem primerjal Gazo s Slovenijo in ugotovil, da so razmere v Sloveniji podobne kot v Gazi. V Gazi vlada terorustična organizacia Hamas, v Sloveniji nam prav tako vlada teroristična organizacija, za katero pa točno ne vemo, katera je in kje je. Zunanji znaki pa kažejo na to, da gre za podobnost.
    Palestinci v Gazi so zaslepljeni in ujetniki škodljivih dogem in orodeje Hamasa, ki zasleduje svoje interese, v Sloveniji pa je prebivalstvo ravno tako ujetnik mafije,ki obvladuje Slovenijo.
    Slovenci, vsaj povprečni, nimajo možnosti, samostojno razmišljati o razmerah, o vzrokih in posledicah, ki jih povzroča mafija, ki obvladuje Slovenijo.
    Palestince slepijo s tem, da morajo izgnati Jude iz Palestine in bo nato zasijala svobod in blaginja.
    Nekja podobnega je v Sloveniji, kjer mafijska propaganda slepi volivce s terorjem , ki ga uganjajo janšisti. Če se znebimo teh teroristov, bo nastpila svoboda in blaginja.
    Ob silni propagandi volivci nasedejo in iščejo nove in nove odrešitelje, ne vedo pa, da jim jih ponudi vedno ista mafija, ki jih izkoristi, da si napolni žepe in opehari naivneže.
    Takšne manipulacije so lažje, če sodelujejo vse tri veje oblasti med seboj. Tukaj je sodstvo zelo pomebno, saj predstavlja tisto vejo oblasti, ki lahko razkrinka kriminal, ali pa ga zaščiti in celo legalizira.
    Za telo je najhujše zlo zastrupitev krvi. V takšnem primeru nastopi skoraj zanesljivo smrt.V narodu pa je takšni zastrupitvi podobna popolna indoktrinacija kakšnega podsistem. V Sloveniji je to sodstvo.
    Sodstvo je skoraj 100% levo usmerjeno, če že ni, pa je vsaj vrh. Ta odloča o vsem, o organizaciji, kadrovski zasedbi in končno tudi o pravdah samh.
    Tkšna krvna zastrupitev tare Slovenijo že od osamosvojitve naprej. Morda je bilo majhno izboljšanje dva ali tri mandate Ustavnega sidišča, ko je to bilo vzor pravne države. S padcem, popolno zastrupitvij Ustavnega sodišča pa je krvna zastrupitev sodstva popolna polomija, ki pa se očino ne ustavlja in se s spremebno ustave celo uzakonja, tako da se hude zastrupitve ne bomo rešili še kar nekaj čsasa in vprašanje je, ali bo Slovenija sploh preživela.
    Sodbe ne smejo biti javne, saj le neobjavljene sedijo. Proti nim ni ugovora, ni razprav in vračamo s ev čase, ko sodb ni bilo kogočekomentirati, saj so izbrani sodniki sodili tako, da je bilo prav( partiji).

  7. DexPex

    Žalostno je to realno stanje tretje veje oblasti. Želijo biti nad zakonom.

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.