700 šolnikov v odprtem pismu opozarja, da tako ne gre več

1453015

Avtor: | 15. novembra, 2023

Okoli 550 osnovnošolskih ravnateljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in drugih zaposlenih v šolstvu se je obrnilo na ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel, ministra za vzgojo in izobraževanje Feldo ter podpredsednika vlade Luko Mesca, ki je tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako so odprto pismo v teh dneh prejeli tudi poslanci Državnega zbora. Šolniki v njem opozarjajo na izjemno povečanje duševnih stisk med otroki in učitelji, kar ustvarja težje pogoje za delo in zaskrbljujoče pomanjkanje zanimanja za pedagoški poklic.

Podpisniki, med katerimi je preko 70 ravnateljev, si želijo, da bi pri odločevalcih vzbudili zanimanje, da bolj kot navodila, dodatne projekte in klasična predavanja ter izobraževanja čim prej potrebujemo pristop, ki bi neposredno nagovarjal konkretne izkušnje v šolskem prostoru in tako opolnomočil zaposlene za delovanje v najtežjih trenutkih. Med rešitvami zato predlagajo okrepitvev svetovalnih služb in uvedbo psihoterapevtske supervizije, ki bi se izvajala pod nadzorom psihoterapevtske zbornice. Toda tu se pojavi problem, s katerimi sicer podpisniki odprtega pisma nimajo nič; krovnega zakona, ki bi končno normativno uredil podpročje psihoterapije pri nas, še vedno nimamo. Tudi po zaslugi lobija kliničnih psihologov, ki z vsemi silami blokirajo kakršne koli sprememmbe na tem področju, saj jim ustreza sedanji status quo, ker jim ta pač omogoča monopolni položaj, zlasti pa finančne koristi. Pričujoče odprto pismo je zato tudi nov dokaz, kako nujna je ureditev psihoterapije, kajti zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženih psihoterapevtov nastaja nepopravljiva škoda na številnih področjih, tudi v šolstvu. Pismo objavljamo v celoti.

+++

Spoštovana ministrica, spoštovana ministra, predstavniki ravnateljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in drugih zaposlenih osnovnih šol, združeni v skupni Iniciativi za zdrave odnose v šolah, želimo javno opozoriti na povečanje duševnih stisk v šolstvu tako pri otrocih kot pri učiteljih. V nadaljevanju zapisa pojasnjujemo nujno potrebo po okrepitvi svetovalnih služb ter psihoterapevtski in psihološki podpori pedagoških delavcev s supervizijo.

Stiske otrok in mladostnikov so ogledalo stanja v družbi. Te so odraz pritiskov in idealov, ki se kažejo na družbenih omrežjih in jih kot družba tudi spodbujamo. Po podatkih za Slovenijo se je v obdobju 2002–2022 povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov pri prav vseh mladostnikih, njihova ocena duševnega blagostanja pa je precej pod mednarodnim povprečjem. NIJZ opozarja na porast anksioznih motenj in nizek delež tistih, ki kljub simptomom ne poiščejo strokovne obravnave in je tudi ne prejmejo. V šolstvu se vse bolj ukvarjamo z delikventnimi in zahtevnimi primeri, ki jim šolniki sami nismo kos, pri reševanju pa nimamo dovoljšne podpore.

Vedno bolj so vidne tudi psihološke posledice koronskega obdobja in že druge generacije permisivno vzgojenih posameznikov. Opuščajo se temeljne razmejitve in vrednote spoštovanja, ki so nekoč predstavljale varovalo družbe. Zato menimo, da je naša iniciativa več kot nujna.

Ker spremembe v družinskih odnosih neposredno narekujejo odnose, ki jih otroci in mladostniki vzpostavljajo v širšem družbenem okolju, to močno občutimo tudi v šolah. Še pred desetletjem se je učitelj ukvarjal predvsem s snovanjem zanimivih učnih vsebin ter je bil kot avtoriteta in pomembna odrasla oseba v življenjih otrok deležen spoštovanja pri starših, danes pa pogosto ni več tako. V šolah strmo naraščajo krute oblike medvrstniškega nasilja, opažamo drastično pomanjkanje empatije, velik upad koncentracije, ki močno vpliva na učne sposobnosti otrok, nezmožnost oblikovanja zdrave samopodobe in mnoge druge kazalnike družbene patologije.

Čeprav pedagogi marsikatero težavo prepoznamo in naslovimo, postajamo vse bolj nemočni pri celostnem reševanju težav, saj izzivi zahtevajo konstruktivno in usklajeno sodelovanje staršev, šolske svetovalne službe, vodstva šol in zunanjih strokovnjakov. Namesto da bi se posvetili poučevanju, se ukvarjamo z nepotrebno birokracijo, staršem pojasnjujemo njihovo vlogo, gasimo premnoge konfliktne situacije ter mlade seznanjamo s pomenom pristnejših medosebnih odnosov brez prisotnosti mobilnih naprav in zaslonov. Opravljamo delo, ki močno presega našo stroko, zato je potreba po okrepitvi s supervizijsko pomočjo že nujna.

Učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji in drugi delavci na šoli ne želimo sprejemati odgovornosti za porušene družbene odnose in razpad javnega šolstva. Za vzpostavitev bolj zdravega delovnega okolja potrebujemo strokovno oporo v obliki kontinuirane in vsem v šolah dostopne psihoterapevtske supervizije terštevilčne okrepitve v šolskih svetovalnih službah. Glede na to, da kliničnih psihologov v državi primanjkuje in da so konkretno preobremenjeni na drugih področjih dela, predlagamo, da se v šole pod vodstvom psihoterapevtske zbornice vključijo tudi kvalificirani psihoterapevti.

Ker spremljamo celotne generacije otrok in trend ne nakazuje izboljšanja, čutimo vse večjo odgovornost, da o naši nemoči spregovorimo. Težko je prenašati nespoštovanje našega dela in dvom o naših strokovnih presojah v laični javnosti. Težko je doživljati nemoč ob pomanjkanju specifičnega strokovnega znanja, da bi ustrezno podprli vse otroke in mladostnike, ki nas potrebujejo. Težko nam je v primerih, ko je nasilja s strani učencev in staršev deležen sodelavec, a mu z več kot le nekaj tolažilnimi besedami ne zmoremo stati ob strani.

Sporočamo, da učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji in drugi delavci na šoli ne želimo sprejemati odgovornosti za porušene družbene odnose in razpad javnega šolstva. Za vzpostavitev bolj zdravega delovnega okolja potrebujemo strokovno oporo v obliki kontinuirane in vsem v šolah dostopne psihoterapevtske supervizije terštevilčne okrepitve v šolskih svetovalnih službah. Glede na to, da kliničnih psihologov v državi primanjkuje in da so konkretno preobremenjeni na drugih področjih dela, predlagamo, da se v šole pod vodstvom psihoterapevtske zbornice vključijo tudi kvalificirani psihoterapevti. Na tem mestu bi bila njihova podpora za ohranjanje duševnega zdravja zaposlenih ob kritičnih situacijah neprecenljiva.

Boleče je zavedanje ignoriranja dejstva, da postajajo razmere v našem delovnem okolju nevzdržne in da o tem nazorno govori število bolniško odsotnih in adrenalno izgorelih zaposlenih. Mnogi zapuščajo javno šolstvo, nadomešča pa jih nekvalificiran kader z nepoznavanjem razvojne psihologije in didaktičnih pristopov. Vpis na fakultete pedagoških smeri pomenljivo upada, prosta mesta se ne zapolnijo niti v drugem prijavnem roku. Dejstvo je, da zanimanja za delo v razmerah, o katerih beremo tudi v medijih, žal ni.

Učiteljskega poklica ne bodo rešile le višje plače, temveč tudi in predvsem ustrezna podpora na delovnem mestu, ponovno vzpostavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter povrnitev zaupanja v strokovnost in pozabljene vrednote. Zavzemanje za telesno in mentalno zdravo družbo bi moralo biti prioriteta nas vseh, ki nam je zaupano delo z otroki in mladostniki ter zanje.

Dogodek v kranjski osnovni šoli, o katerem so nedavno poročali mediji, je sprožil odziv javnosti s številnimi mnenji, kar nas je dodatno pretreslo. Lahko bi se namreč zgodil v kateri koli šoli. Sprašujemo se, do katere mere naj bo učitelj zmožen prenašati pritiske staršev in provokativen, nespoštljiv odnos učencev ter kako naj ob tem ohranja odgovornost do svojega zdravja. Je v primeru razvoja anksioznosti, depresije ali zmanjšane zmožnosti obvladovanja odzivov upravičen do bolniške odsotnosti? Naj sam išče mejo, do katere je zmožen z odgovornim odnosom do sebe in drugih na delovnem mestu še opravljati svoje delo?

Menimo, da je ta meja zelo tanka in težko določljiva. S tem ko je v šolah vse manj strokovno izobraženih učiteljev, si upamo trditi, da bo tovrstnih situacij še več, saj se marsikdo, ki pride na delovno mesto učitelja z drugih področij dela, ne zaveda polne odgovornosti, ki jo s svojo prisotnostjo prinaša v šolski prostor.

Kako bo v šolah, ko v njih skorajda ne bo več učiteljev z ustrezno izobrazbo, in kaj to pomeni za javno šolstvo, sta skrb vzbujajoči vprašanji, ki ju moramo začeti reševati zdaj. V kakšne odrasle osebe bodo zrasli naši otroci in s kakšnim znanjem bodo opremljeni, ko bodo nekoč soustvarjali svet prihodnosti, bi morala biti primarna kolektivna skrb. To je splošna problematika, ki nemudoma zahteva sistemske rešitve na državni ravni.

Za konec želimo podati še zavedanje, da učiteljskega poklica ne bodo rešile le višje plače, temveč tudi in predvsem ustrezna podpora na delovnem mestu, ponovno vzpostavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter povrnitev zaupanja v strokovnost in pozabljene vrednote. Zavzemanje za telesno in mentalno zdravo družbo bi moralo biti prioriteta nas vseh, ki nam je zaupano delo z otroki in mladostniki ter zanje.

7 komentarjev

  1. Noctilucens

    “Po podatkih za Slovenijo se je v obdobju 2002–2022 povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov pri prav vseh mladostnikih”

    Dobro bi bilo vedeti, koliko je za ta porast – sploh v obdobju od leta 2002 do, recimo, 2020 – odgovorno natančneje oziroma pogostejše BELEŽENJE teh “dveh osihomatskih simptomov”. V dobrih 20 letih se je namreč praksa na tem področju precej spremenila.

    “njihova ocena duševnega blagostanja pa je precej pod mednarodnim povprečjem”

    Ker je “duševno blagostanje” njihovih staršev (pa še dlje nazaj v zgodovino) krepko pod mednarodnim povprečjem, kakršnokoli že to je. Govorimo vendar o narodu, ki je že dolga desetletja med najbolj zapitimi in samomorilskimi po svetu!
    Ne vidite neposredne korelacije med obolelo psiho staršev in psiho njihovih otrok?

  2. ren

    Mi smo jih v 50. letih prejšnjega stoletja v prvih razredih osnovne šole dobivali s palico ali leskovo šibo po golih nogah, bili smo po pouku “zaprti” ali stali v kotu. Obenem smo jih tudi od učiteljev slišali v stilu, da “človek nima duše” in podobne komunistične neslanosti. Neki psihoterapevti so bili popolnoma neznani. Predvsem pa nismo bili tako RAZVAJENI, kakor so današnji otroci. Pa tudi starši so bili pametnejši, kakor današnji, ki mislijo, da so njihovi otroci nedotakljivi.

    • Noctilucens

      Ampak vsaka od teh generacij je vzgojila naslednjo – ali jo pustila “vzgojiti” brez-dušni šoli – in danes imamo, kar imamo.

  3. rOKC

    Številni se ne zavedajo realnega stanja v slovenskem šolstvu. Učitelji ne morejo reševati zavožene situacije po slovenskih družinah. Se pravi, če pravilno razumem, učitelj dopoldne “rešuje” situacije po šolah ter se ubada z nasilnimi učenci in predrznimi starši, popoldne pa hodi na psihoterapijo, ker ne zdrži tovrstnih pritiskov. Dobivamo učitelje, ki prevzemajo odgovornost za 24/7, starši se pa ukvarjajo s kariero in denarjem, otroke jim pa vzgajajo drugi. Kdo je tu nor? Iz šole smo očitno naredili psihiatrično umobolnico.
    Starši danes mislijo, da otroka samo rodijo in materialno preskrbijo, vzgojijo mu ga pa drugi (vrtec in šola).

    Edina rešitev je v tem, da se na novo uredi družinsko situacijo v Sloveniji. Začnemo lahko s tem, da spremenimo zakonodajo, da bo jasno da polno odgovornost za otrokova ravnanja do njegove polnoletnosti sprejema starš, obenem pa se otrokom zaradi neprimernega obnašanja ne šteje v plus kriterija polnoletnosti (in se izgovarja na razne “stiske”). Tak sistem bi bil tudi neusmiljen do najbolj neprilagojenih, okolici nevarnih otrok in bi jih hitro razporedil v ustrezne ustanove.

    Razumem, da otrok ni kriv za družinsko situacijo in je takšnemu otroku potrebno nuditi pomoč. Toda v šoli za to niso pristojni, nimajo ne dovolj izobrazbe ne usposobljenosti in niti ne časa. Kar se danes dogaja z nasiljem po šolah je šlo čez vse meje.

  4. uroš gabrijelčič

    V pismu je izpostavljen škodljiv vpliv epidemije na šolarje in permisivna vzgoja. Epidemija je trajala dobri dve leti in zagotovo ni pozitivno vplivala na nikogar, zlasti pa ne na mladino. O tem sicer ni dvoma, se mi pa zastavlja vprašanje, kako so v preteklosti otroci prenašali 1. in 2. svetovno vojno. Strahote obeh so trajale bistveno dlje in so bile v vseh pogledih hujše. Ker je najbolje, da se oprem na svoj primer, lahko rečem, da so mi starši nudili dobro vzgojo, kar ekonomsko ni bilo lahko, da je bila šola kljub vladavini enopartijskega sistema dobra, za kar imajo zasluge učitelji in profesorji, ki (tega ne smemo prezreti) so bili vsi izobraženi pred drugo vojno! Ne glede na strogo nadzorovano vsebino pouka na vseh ravneh so imeli pedagogi pri podajanju snovi dovolj manevrskega prostora …
    To je en vidik, ki gre z roko v roki z drugim pojavom, to je permisivno vzgojo. Spomin mi pove, da moja vzgoja ni bila permisivna, nasprotno, bila je stroga, moji učitelji in profesorji pa avtoritete, ki so jim starši zaupali. Danes sem hvaležen, da je bilo tako, čeprav sem kot odraščajoči najstnik vzgojo pogosto občutil kot omejevanje mojega odraščanja, svobode, ipd. In samo droben primer: še v srednji šoli smo imeli horo legalis, kar je v praksi pomenilo, da dijaki po 10. uri zvečer nismo smeli biti sami v javnosti. Na to sem se večkrat spomnil, ko sem ob 2., 3., ali celo 4. uri srečeval najstnike v centru Ljubljane. Njih in pločevinke piva in najbrž še kaj. Mimogrede, to se mi je dogajalo na poti od doma proti javni garaži, kjer sem imel parkiran avto, s katerim sem odšel na službeno pot.

    • Noctilucens

      “Epidemija je trajala dobri dve leti in zagotovo ni pozitivno vplivala na nikogar, zlasti pa ne na mladino. O tem sicer ni dvoma, se mi pa zastavlja vprašanje, kako so v preteklosti otroci prenašali 1. in 2. svetovno vojno. ”

      Točno tako. In če bi bilo res (česar ne verjamem), da jih je epidemija revčke tako zlomila, bi se moral človek vprašati, kaj je bilo z njimi narobe že prej, če sta dve leti šolanja od doma in zelo relativne zaprtosti (vem za ogromno otrok, ki se že sicer ne kratkočasijo na prostem, ampak raje pred računalnikom) povzročili tako usodno škodo.
      Pa ne le to. Tisto, o čemer nihče ne govori v medijih (pač pa zasebno), je kruto dejstvo, da ni malo staršev, ki prisotnost svojih otrok prenašajo le v majhnih odmerkih. Taki so dobesedno noreli, ko so morali imeti otroke ves čas doma.
      Velja se vprašati, ali morebitne škode ni povzročilo to, da so otroci videli, v kakšno napoto so lastnim staršem.

  5. tohuvabohu

    V tem špehu se mešata dve različni zadevi: a) obravnava težav v šolstvu in b) zahteve po ureditvi psihoterapije (karkoli že to je). Zato se vsiljuje vprašanje, kdo je glavni pobudnik te pisarije, kaj je njen namen in komu je namenjena. Občutek imam, da to ne more biti mnenje celotne pedagoške oziroma učiteljske srenje, ker preveč očitno namiguje na potrebo po vključitvi neke zunanje sile v pedagoški proces. Tega doslej nismo ne potrebovali ne prakticirali in si od tega tudi ne moremo obetati nikakršne koristi. Ali je zadaj morda Blaž Mesec?

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo


Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.

Kdo ali kaj sploh še lahko reši Svobodnjake pred potopom na evropskih volitvah?

Sestavljanje Svobodnjaške liste za evropske volitve je v bistvu nekakšen strnjen odraz, prikaz delovanja trenutne vlade. Kaže se izredno plitek kadrovski bazen, vsebinska votlost, kaotična organizacija, spori med frakcijami, pridruženimi člani, predvsem pa odsotnost kredibilnega, verodostojnega vodenja. Svoboda je najprej določila sedem članov liste, ki jih predsednica sveta stranke na novinarski konferenci niti ni znala našteti, eden od sedmih potrjenih članov (Klemen Grošelj, ex LMŠ) pa je včeraj užaljeno umaknil svoje soglasje h kandidaturi. Očitno je, da je predsednik stranke in vlade v stiski in brez resnih idej, v poplavi takšnih in drugačnih svetovalcev, svetovalk, mešetari z imeni in “šank” idejami, popolnoma enako kot vodi vlado.

Ali je naša pokojninska blagajna res tempirana fiskalna bomba?

Verjetno ne mine teden, da ne bi prebrali kakšnega prispevka o nevarnostih in tveganjih Slovenije zaradi neugodnih demografskih gibanjih zaradi vse večjega deleža starejših oseb. Že leta, če ne desetletja, tako beremo članke, kako je naša pokojninska blagajna prazna, kako bo vprašljivo izplačevanje pokojnin tudi v sedanji višini, kako bomo morali namenjati za pokojnine največ med vsemi državami EU, kako bo potrebno delati “do smrti” in podobno. A ko pogledamo tekoča gibanja, so vsaj dosedanji trendi daleč od zloveščih napovedi. V zadnjih 30 letih samostojne države namenjamo za pokojnine ves čas približno podoben odstotek BDP. O zlomu pokojninskega sistema govorimo že deset ali dvajset let, razmere v tem času pa so se celo nekoliko izboljšale …

Priznanje Palestine, zloraba zunanje politike in Vojko Volk kot najboljši zunanji minister

Koalicija Roberta Goloba vedno več pozornosti namenja zunanji politiki, saj so priznanje Palestine, izgon ruskega atašeja in aktivnosti Slovenije v Varnostnem svetu OZN vedno priročne zgodbe za preusmerjanje pozornosti domače javnosti. Koga zanimajo hirajoče državno zdravstvo, poplava stavk, precenjeni infrastrukturni projekti, korupcija na vsakem koraku delovanja vlade, politično kadrovanje, popoplavna obnova in podobo, če pa so tu odmevne zgodbe, ki zaposlujejo javnost, da se ji ni treba ukvarjati z aktualnimi problemi in zanje najti krivca. Toda zloraba diplomacije oziroma zunanje politike za domače, notranjepolitične igrice je vedno nevarna in se praviloma konča s težkimi posledicami za tistega, ki si je to privoščil.

Tanja je vrgla puško v koruzo. Bodo njeni tovariši sposobni resnične preobrazbe?

Socialne demokrate, ki jih pričakovano zapušča Tanja Fajon, še danes definira, a hkrati tudi notranje frustrira fenomen Boruta Pahorja. Nekdanji predsednik republike in šef stranke SD, ki se mu nekateri luzerji na levici posmehujejo in ga podcenjujejo, je namreč edini voditelj stranke SD, ki je doslej z njo zmagal na volitvah in ji omogočil prevzem oblasti. O številnih razlogih, zakaj je Pahorju to uspelo, lahko debatiramo na široko, ampak ob vseh zunanjih okoliščinah, ki so mu šle v prid, gotovo ne moremo mimo tega, da je Borut Pahor otrok stranke SD, insajder, narejen in zgrajen politični človek, ki je dojel pomen spoštljive komunikacije in spoštovanja drugače mislečih, političnih konkurentov na obeh ideoloških polih.

Zmagal je Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”

Naslovni, menda avtorski Stalinov stavek je morda res legenda, mit, a je v Rusiji še kako resničen v teh dneh, kot je tudi nauk za marsikatere bolj demokratične volitve v nam bližnjih državah. Putinovemu “plebiscitu” je težko reči volitve, ker niti ne vemo, ali je odstotek podpore zmagovalcu realen, ali je podatek volilne udeležbe resničen. Teh končnih, rekordnih 87 odstokov podpore Putinu in 77-odstotna volilna udeležba sta vredni namreč prav toliko kot Putinove napovedi, da ne bo posredoval v Gruziji, Čečeniji, da ni bil on tisti, ki je organiziral odcepitve Krima od Ukrajine, da nima pojma o tem, kaj so pripravljali domnevni uporniki v Donbasu, da ni dobavil raket, ki so sestrelile nesrečno, že malce pozabljeno malezijsko letalo MH17….

Nevarno igranje z neprestanimi proračunskimi primanjkljaji

Januarja so bili objavljeni prvi podatki o proračunskih gibanjih v letu 2023. Po predhodnih podatkih smo leto zaključili z 2,3 milijarde evri proračunskega primanjkljaja, kar pomeni 3,7 % BDP. Glede na lani sprejete rebalanse proračuna, po katerih se je primanjkljaj gibal tudi preko 3 milijarde evrov, nas takšna številka niti ne preseneča, prav tako pa ni povzročila kakšne posebne zaskrbljenosti ali odpirala vprašanj. A najbrž bi se morali zamisliti nad tem, da smo imeli v “normalnem” letu 2019 (pred pretresi kot so bili kovid, energetska kriza, vojne) še 220 milijonov evrov letnega presežka, lanski rezultat pa je bil primerjalno slabši za več kot 2,6 milijarde evrov. In to v 2023, ko smo imeli pravzaprav ugodne gospodarske rezultate in je bil BDP realno kar 8 % višji kot leta 2019.