Okoli 550 osnovnošolskih ravnateljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in drugih zaposlenih v šolstvu se je obrnilo na ministrico za zdravje Valentino Prevolnik Rupel, ministra za vzgojo in izobraževanje Feldo ter podpredsednika vlade Luko Mesca, ki je tudi minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Prav tako so odprto pismo v teh dneh prejeli tudi poslanci Državnega zbora. Šolniki v njem opozarjajo na izjemno povečanje duševnih stisk med otroki in učitelji, kar ustvarja težje pogoje za delo in zaskrbljujoče pomanjkanje zanimanja za pedagoški poklic.
Podpisniki, med katerimi je preko 70 ravnateljev, si želijo, da bi pri odločevalcih vzbudili zanimanje, da bolj kot navodila, dodatne projekte in klasična predavanja ter izobraževanja čim prej potrebujemo pristop, ki bi neposredno nagovarjal konkretne izkušnje v šolskem prostoru in tako opolnomočil zaposlene za delovanje v najtežjih trenutkih. Med rešitvami zato predlagajo okrepitvev svetovalnih služb in uvedbo psihoterapevtske supervizije, ki bi se izvajala pod nadzorom psihoterapevtske zbornice. Toda tu se pojavi problem, s katerimi sicer podpisniki odprtega pisma nimajo nič; krovnega zakona, ki bi končno normativno uredil podpročje psihoterapije pri nas, še vedno nimamo. Tudi po zaslugi lobija kliničnih psihologov, ki z vsemi silami blokirajo kakršne koli sprememmbe na tem področju, saj jim ustreza sedanji status quo, ker jim ta pač omogoča monopolni položaj, zlasti pa finančne koristi. Pričujoče odprto pismo je zato tudi nov dokaz, kako nujna je ureditev psihoterapije, kajti zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženih psihoterapevtov nastaja nepopravljiva škoda na številnih področjih, tudi v šolstvu. Pismo objavljamo v celoti.
+++
Spoštovana ministrica, spoštovana ministra, predstavniki ravnateljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in drugih zaposlenih osnovnih šol, združeni v skupni Iniciativi za zdrave odnose v šolah, želimo javno opozoriti na povečanje duševnih stisk v šolstvu tako pri otrocih kot pri učiteljih. V nadaljevanju zapisa pojasnjujemo nujno potrebo po okrepitvi svetovalnih služb ter psihoterapevtski in psihološki podpori pedagoških delavcev s supervizijo.
Stiske otrok in mladostnikov so ogledalo stanja v družbi. Te so odraz pritiskov in idealov, ki se kažejo na družbenih omrežjih in jih kot družba tudi spodbujamo. Po podatkih za Slovenijo se je v obdobju 2002–2022 povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov pri prav vseh mladostnikih, njihova ocena duševnega blagostanja pa je precej pod mednarodnim povprečjem. NIJZ opozarja na porast anksioznih motenj in nizek delež tistih, ki kljub simptomom ne poiščejo strokovne obravnave in je tudi ne prejmejo. V šolstvu se vse bolj ukvarjamo z delikventnimi in zahtevnimi primeri, ki jim šolniki sami nismo kos, pri reševanju pa nimamo dovoljšne podpore.
Vedno bolj so vidne tudi psihološke posledice koronskega obdobja in že druge generacije permisivno vzgojenih posameznikov. Opuščajo se temeljne razmejitve in vrednote spoštovanja, ki so nekoč predstavljale varovalo družbe. Zato menimo, da je naša iniciativa več kot nujna.
Ker spremembe v družinskih odnosih neposredno narekujejo odnose, ki jih otroci in mladostniki vzpostavljajo v širšem družbenem okolju, to močno občutimo tudi v šolah. Še pred desetletjem se je učitelj ukvarjal predvsem s snovanjem zanimivih učnih vsebin ter je bil kot avtoriteta in pomembna odrasla oseba v življenjih otrok deležen spoštovanja pri starših, danes pa pogosto ni več tako. V šolah strmo naraščajo krute oblike medvrstniškega nasilja, opažamo drastično pomanjkanje empatije, velik upad koncentracije, ki močno vpliva na učne sposobnosti otrok, nezmožnost oblikovanja zdrave samopodobe in mnoge druge kazalnike družbene patologije.
Čeprav pedagogi marsikatero težavo prepoznamo in naslovimo, postajamo vse bolj nemočni pri celostnem reševanju težav, saj izzivi zahtevajo konstruktivno in usklajeno sodelovanje staršev, šolske svetovalne službe, vodstva šol in zunanjih strokovnjakov. Namesto da bi se posvetili poučevanju, se ukvarjamo z nepotrebno birokracijo, staršem pojasnjujemo njihovo vlogo, gasimo premnoge konfliktne situacije ter mlade seznanjamo s pomenom pristnejših medosebnih odnosov brez prisotnosti mobilnih naprav in zaslonov. Opravljamo delo, ki močno presega našo stroko, zato je potreba po okrepitvi s supervizijsko pomočjo že nujna.
Učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji in drugi delavci na šoli ne želimo sprejemati odgovornosti za porušene družbene odnose in razpad javnega šolstva. Za vzpostavitev bolj zdravega delovnega okolja potrebujemo strokovno oporo v obliki kontinuirane in vsem v šolah dostopne psihoterapevtske supervizije terštevilčne okrepitve v šolskih svetovalnih službah. Glede na to, da kliničnih psihologov v državi primanjkuje in da so konkretno preobremenjeni na drugih področjih dela, predlagamo, da se v šole pod vodstvom psihoterapevtske zbornice vključijo tudi kvalificirani psihoterapevti.
Ker spremljamo celotne generacije otrok in trend ne nakazuje izboljšanja, čutimo vse večjo odgovornost, da o naši nemoči spregovorimo. Težko je prenašati nespoštovanje našega dela in dvom o naših strokovnih presojah v laični javnosti. Težko je doživljati nemoč ob pomanjkanju specifičnega strokovnega znanja, da bi ustrezno podprli vse otroke in mladostnike, ki nas potrebujejo. Težko nam je v primerih, ko je nasilja s strani učencev in staršev deležen sodelavec, a mu z več kot le nekaj tolažilnimi besedami ne zmoremo stati ob strani.
Sporočamo, da učitelji, svetovalni delavci, ravnatelji in drugi delavci na šoli ne želimo sprejemati odgovornosti za porušene družbene odnose in razpad javnega šolstva. Za vzpostavitev bolj zdravega delovnega okolja potrebujemo strokovno oporo v obliki kontinuirane in vsem v šolah dostopne psihoterapevtske supervizije terštevilčne okrepitve v šolskih svetovalnih službah. Glede na to, da kliničnih psihologov v državi primanjkuje in da so konkretno preobremenjeni na drugih področjih dela, predlagamo, da se v šole pod vodstvom psihoterapevtske zbornice vključijo tudi kvalificirani psihoterapevti. Na tem mestu bi bila njihova podpora za ohranjanje duševnega zdravja zaposlenih ob kritičnih situacijah neprecenljiva.
Boleče je zavedanje ignoriranja dejstva, da postajajo razmere v našem delovnem okolju nevzdržne in da o tem nazorno govori število bolniško odsotnih in adrenalno izgorelih zaposlenih. Mnogi zapuščajo javno šolstvo, nadomešča pa jih nekvalificiran kader z nepoznavanjem razvojne psihologije in didaktičnih pristopov. Vpis na fakultete pedagoških smeri pomenljivo upada, prosta mesta se ne zapolnijo niti v drugem prijavnem roku. Dejstvo je, da zanimanja za delo v razmerah, o katerih beremo tudi v medijih, žal ni.
Učiteljskega poklica ne bodo rešile le višje plače, temveč tudi in predvsem ustrezna podpora na delovnem mestu, ponovno vzpostavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter povrnitev zaupanja v strokovnost in pozabljene vrednote. Zavzemanje za telesno in mentalno zdravo družbo bi moralo biti prioriteta nas vseh, ki nam je zaupano delo z otroki in mladostniki ter zanje.
Dogodek v kranjski osnovni šoli, o katerem so nedavno poročali mediji, je sprožil odziv javnosti s številnimi mnenji, kar nas je dodatno pretreslo. Lahko bi se namreč zgodil v kateri koli šoli. Sprašujemo se, do katere mere naj bo učitelj zmožen prenašati pritiske staršev in provokativen, nespoštljiv odnos učencev ter kako naj ob tem ohranja odgovornost do svojega zdravja. Je v primeru razvoja anksioznosti, depresije ali zmanjšane zmožnosti obvladovanja odzivov upravičen do bolniške odsotnosti? Naj sam išče mejo, do katere je zmožen z odgovornim odnosom do sebe in drugih na delovnem mestu še opravljati svoje delo?
Menimo, da je ta meja zelo tanka in težko določljiva. S tem ko je v šolah vse manj strokovno izobraženih učiteljev, si upamo trditi, da bo tovrstnih situacij še več, saj se marsikdo, ki pride na delovno mesto učitelja z drugih področij dela, ne zaveda polne odgovornosti, ki jo s svojo prisotnostjo prinaša v šolski prostor.
Kako bo v šolah, ko v njih skorajda ne bo več učiteljev z ustrezno izobrazbo, in kaj to pomeni za javno šolstvo, sta skrb vzbujajoči vprašanji, ki ju moramo začeti reševati zdaj. V kakšne odrasle osebe bodo zrasli naši otroci in s kakšnim znanjem bodo opremljeni, ko bodo nekoč soustvarjali svet prihodnosti, bi morala biti primarna kolektivna skrb. To je splošna problematika, ki nemudoma zahteva sistemske rešitve na državni ravni.
Za konec želimo podati še zavedanje, da učiteljskega poklica ne bodo rešile le višje plače, temveč tudi in predvsem ustrezna podpora na delovnem mestu, ponovno vzpostavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter povrnitev zaupanja v strokovnost in pozabljene vrednote. Zavzemanje za telesno in mentalno zdravo družbo bi moralo biti prioriteta nas vseh, ki nam je zaupano delo z otroki in mladostniki ter zanje.
“Po podatkih za Slovenijo se je v obdobju 2002–2022 povečalo redno doživljanje vsaj dveh psihosomatskih simptomov pri prav vseh mladostnikih”
Dobro bi bilo vedeti, koliko je za ta porast – sploh v obdobju od leta 2002 do, recimo, 2020 – odgovorno natančneje oziroma pogostejše BELEŽENJE teh “dveh osihomatskih simptomov”. V dobrih 20 letih se je namreč praksa na tem področju precej spremenila.
“njihova ocena duševnega blagostanja pa je precej pod mednarodnim povprečjem”
Ker je “duševno blagostanje” njihovih staršev (pa še dlje nazaj v zgodovino) krepko pod mednarodnim povprečjem, kakršnokoli že to je. Govorimo vendar o narodu, ki je že dolga desetletja med najbolj zapitimi in samomorilskimi po svetu!
Ne vidite neposredne korelacije med obolelo psiho staršev in psiho njihovih otrok?
Mi smo jih v 50. letih prejšnjega stoletja v prvih razredih osnovne šole dobivali s palico ali leskovo šibo po golih nogah, bili smo po pouku “zaprti” ali stali v kotu. Obenem smo jih tudi od učiteljev slišali v stilu, da “človek nima duše” in podobne komunistične neslanosti. Neki psihoterapevti so bili popolnoma neznani. Predvsem pa nismo bili tako RAZVAJENI, kakor so današnji otroci. Pa tudi starši so bili pametnejši, kakor današnji, ki mislijo, da so njihovi otroci nedotakljivi.
Ampak vsaka od teh generacij je vzgojila naslednjo – ali jo pustila “vzgojiti” brez-dušni šoli – in danes imamo, kar imamo.
Številni se ne zavedajo realnega stanja v slovenskem šolstvu. Učitelji ne morejo reševati zavožene situacije po slovenskih družinah. Se pravi, če pravilno razumem, učitelj dopoldne “rešuje” situacije po šolah ter se ubada z nasilnimi učenci in predrznimi starši, popoldne pa hodi na psihoterapijo, ker ne zdrži tovrstnih pritiskov. Dobivamo učitelje, ki prevzemajo odgovornost za 24/7, starši se pa ukvarjajo s kariero in denarjem, otroke jim pa vzgajajo drugi. Kdo je tu nor? Iz šole smo očitno naredili psihiatrično umobolnico.
Starši danes mislijo, da otroka samo rodijo in materialno preskrbijo, vzgojijo mu ga pa drugi (vrtec in šola).
Edina rešitev je v tem, da se na novo uredi družinsko situacijo v Sloveniji. Začnemo lahko s tem, da spremenimo zakonodajo, da bo jasno da polno odgovornost za otrokova ravnanja do njegove polnoletnosti sprejema starš, obenem pa se otrokom zaradi neprimernega obnašanja ne šteje v plus kriterija polnoletnosti (in se izgovarja na razne “stiske”). Tak sistem bi bil tudi neusmiljen do najbolj neprilagojenih, okolici nevarnih otrok in bi jih hitro razporedil v ustrezne ustanove.
Razumem, da otrok ni kriv za družinsko situacijo in je takšnemu otroku potrebno nuditi pomoč. Toda v šoli za to niso pristojni, nimajo ne dovolj izobrazbe ne usposobljenosti in niti ne časa. Kar se danes dogaja z nasiljem po šolah je šlo čez vse meje.
V pismu je izpostavljen škodljiv vpliv epidemije na šolarje in permisivna vzgoja. Epidemija je trajala dobri dve leti in zagotovo ni pozitivno vplivala na nikogar, zlasti pa ne na mladino. O tem sicer ni dvoma, se mi pa zastavlja vprašanje, kako so v preteklosti otroci prenašali 1. in 2. svetovno vojno. Strahote obeh so trajale bistveno dlje in so bile v vseh pogledih hujše. Ker je najbolje, da se oprem na svoj primer, lahko rečem, da so mi starši nudili dobro vzgojo, kar ekonomsko ni bilo lahko, da je bila šola kljub vladavini enopartijskega sistema dobra, za kar imajo zasluge učitelji in profesorji, ki (tega ne smemo prezreti) so bili vsi izobraženi pred drugo vojno! Ne glede na strogo nadzorovano vsebino pouka na vseh ravneh so imeli pedagogi pri podajanju snovi dovolj manevrskega prostora …
To je en vidik, ki gre z roko v roki z drugim pojavom, to je permisivno vzgojo. Spomin mi pove, da moja vzgoja ni bila permisivna, nasprotno, bila je stroga, moji učitelji in profesorji pa avtoritete, ki so jim starši zaupali. Danes sem hvaležen, da je bilo tako, čeprav sem kot odraščajoči najstnik vzgojo pogosto občutil kot omejevanje mojega odraščanja, svobode, ipd. In samo droben primer: še v srednji šoli smo imeli horo legalis, kar je v praksi pomenilo, da dijaki po 10. uri zvečer nismo smeli biti sami v javnosti. Na to sem se večkrat spomnil, ko sem ob 2., 3., ali celo 4. uri srečeval najstnike v centru Ljubljane. Njih in pločevinke piva in najbrž še kaj. Mimogrede, to se mi je dogajalo na poti od doma proti javni garaži, kjer sem imel parkiran avto, s katerim sem odšel na službeno pot.
“Epidemija je trajala dobri dve leti in zagotovo ni pozitivno vplivala na nikogar, zlasti pa ne na mladino. O tem sicer ni dvoma, se mi pa zastavlja vprašanje, kako so v preteklosti otroci prenašali 1. in 2. svetovno vojno. ”
Točno tako. In če bi bilo res (česar ne verjamem), da jih je epidemija revčke tako zlomila, bi se moral človek vprašati, kaj je bilo z njimi narobe že prej, če sta dve leti šolanja od doma in zelo relativne zaprtosti (vem za ogromno otrok, ki se že sicer ne kratkočasijo na prostem, ampak raje pred računalnikom) povzročili tako usodno škodo.
Pa ne le to. Tisto, o čemer nihče ne govori v medijih (pač pa zasebno), je kruto dejstvo, da ni malo staršev, ki prisotnost svojih otrok prenašajo le v majhnih odmerkih. Taki so dobesedno noreli, ko so morali imeti otroke ves čas doma.
Velja se vprašati, ali morebitne škode ni povzročilo to, da so otroci videli, v kakšno napoto so lastnim staršem.
V tem špehu se mešata dve različni zadevi: a) obravnava težav v šolstvu in b) zahteve po ureditvi psihoterapije (karkoli že to je). Zato se vsiljuje vprašanje, kdo je glavni pobudnik te pisarije, kaj je njen namen in komu je namenjena. Občutek imam, da to ne more biti mnenje celotne pedagoške oziroma učiteljske srenje, ker preveč očitno namiguje na potrebo po vključitvi neke zunanje sile v pedagoški proces. Tega doslej nismo ne potrebovali ne prakticirali in si od tega tudi ne moremo obetati nikakršne koristi. Ali je zadaj morda Blaž Mesec?