Dogajanja, če ostanemo samo pri zadnjih desetletjih, kažejo, da so dobljene vojaške bitke premalo za zmago v vojni za mir, dolgotrajni mir, če se pri tem zanemari, kaj bo zraslo na pogorišču bojnega polja. O tem, kaj pomeni, ko starih v celoti ali delno odpravljenih oblastnih struktur hitro ne nadomestijo nove, govorijo izkušnje iz Iraka, Libije ter Afganistana. Po padcu režima Sadama Huseina ob ameriški invaziji na Irak je vzklila Islamska republika (ISIS). Tudi po njenem porazu je položaj v Iraku še vedno negotov. Po strmoglavljanju mogotca Muamerja el Gadafija s strani zahodnih držav je Libija še vedno razklana in na pol delujoča država. Posredovanje ZDA in zaveznic v Afganistanu je zloglasni talibanski režim odpravilo le začasno.
Gola prekinitev ognja torej ni dovolj. V odsotnosti trdnih oblastnih struktur se ogenj lahko zelo hitro obnovi in ponovno zavladata nasilje in kaos. Potreben je politični proces, politična rešitev, dogovor vseh vpletenih dejavnikov o tem, kako vzpostaviti ureditev, ki bo zagotovila varnost, mir ter priložnost razvoja za vse oziroma odpravila vzroke konflikta.
Rešitev lahko zagotovi le diplomacija, povedano preprosteje – kompromis. V njem v konkretnem primeru ni prostora ne za From the river to the sea, Palestine will be free [1] niti za Between the sea and the Jordan river there will only be Israeli sovereignity [2]. Čeprav se končna rešitev palestinsko-izraelskega spora zdi logična in preprosta – po izraelski (judovski) tudi uresničitev samoodločbe Palestincev, bo mirovni proces vse prej kot lahek. Sami Palestinci in Izraelci ga ne bodo zmogli, odločilna bosta pomoč in pritisk, kot rečeno, mednarodne skupnosti – in to hitra ter odločna. Se pravi ZDA in drugih sil ter sosednjih arabskih držav in mednarodnih organizacij – Lige arabskih držav, Organizacije islamskega sodelovanja, pa tudi EU in ne nazadnje ali pa kar predvsem OZN. Konec koncev so bili Združeni narodi tisti, ki so sprejeli odločitev o dveh državah – izraelski in palestinski. In bili do sedaj pri njeni dokončni uresničitvi izrazito neučinkoviti ali bolje: nemočni.
Čeprav naj bi omenjeni mirovni proces zajel vse dejavnike, si je med njimi težko predstavljati današnji Hamas, ne da bi spremenil teroristične metode svojega delovanja in svojo ideologijo. Izrael bo Hamasovo vojaško krilo nedvomno precej oslabel, če že ne porazil. Ostaja pa politična veja oziroma gibanje, ki se zavzema za palestinsko državo od reke Jordan do obale Sredozemskega morja. Zajemala bi torej tudi ozemlje Izraela, ki ga Hamas na vsak način želi zbrisati z zemljevida.
Mimogrede, Hamasova palestinska država bi bila nekakšna enopartijska država, organizirana po strogih islamskih verskih načelih, nekaj podobnega kot ISIS ali Afganistan pod talibani. Za uspeh mirovnih prizadevanj bo tako zelo pomembno, ali ga bo samim Palestincem uspelo, takšnega kot trenutno je, osamiti. Enako bodo morali skrajneže v svojih vrstah, ki ne pristajajo na palestinsko državo in bi želeli okupirana območja očistiti Palestincev, utišati in osamiti Izraelci.
Po besedah predsednika izraelske vlade Benjamina Netanjahuja bodo izraelske sile za nedoločen čas ostale v Gazi, da pač preprečijo nadaljnje napade na Izrael oziroma poskrbijo za njegovo varnost. Kratkoročno bi to bilo razumljivo, dolgoročna prisotnost Izraela v Gazi pa gotovo ne more biti v njegovem interesu. To so Izraelci enkrat že izkusili in se pred skoraj dvajsetimi leti iz nje tudi umaknili. Med drugim bi daljša prisotnost naletela na ostro večinsko obsodbo mednarodne skupnosti, še posebej t.i. globalnega juga. Slednji v Izraelu, zahvaljujoč raznim prišepetovalcem, vidi izpostavo “sebičnega zahoda” in v njegovem odnosu do Palestincev še en dokaz, “da je obstoječi liberalni mednarodni red krivičen”. V očeh mnogih bi bila ponovna okupacija popolna podreditev (če ne celo zasužnjenje) Palestincev. Po začetnem sočutju ob masakru 7. oktobra bi delnice Izraela (in posledično zahoda) v svetu še naprej padale. Lahko tudi rečemo, da Palestinci na ponovno okupacijo ne bodo pristali. Če ne ta, pa naslednja generacija, in prej ali slej bo prišlo do novih spopadov in ponovnega ogrožanja varnosti samih Izraelcev.
Izraelska vojska je po zadnjih podatkih popolnoma obkolila severni del Gaze (sivo območje), kjer naj bi se skrivala večina Hamasovih teroristov.
Začasni nadzor nad enklavo bi moral, ko bodo boji prenehali, čim prej prevzeti nekdo drug.
Kdo, je v tem trenutku še težko reči. Pričakovati je sicer izdatno humanitarno in ekonomsko pomoč razrušeni enklavi (EU, zalivske arabske države itd.). Kandidatov za začasen nadzor, upravo, dokler se ne pride do končne rešitve oziroma oblikovanja palestinske države, pa se gotovo ne bo trlo. Upravitelj ali kakorkoli ga že imenujemo, bo moral poskrbeti za dvomilijonsko množico prebivalcev, za zadovoljevanje njihovih osnovnih življenjske potreb ter javni red in varnost, začeti z obnovo in ob tem tudi onemogočiti tiste, ki bi še vedno želeli izvajati napade na Izrael.
Omenja se uprava s strani Združenih narodov in njihove mirovne sile na meji z Izraelom. Vprašanje je seveda, ali je tega OZN ob paraliziranem Varnostnem svetu sposobna v celoti izvesti, če izvzamemo prispevke njenih posameznih specializiranih agencij, ki so bile v Gazi angažirane že do sedaj. Za Palestince bi to kot prvi korak nekako moralo biti sprejemljivo, saj so se v preteklosti zavzemali za večjo mednarodno zaščito. Na drugi strani se je nezaupanje Izraela, ki se pri zagotavljanju svoje varnosti zanaša predvsem nase, do OZN in njegovega generalnega sekretarja v zadnjih tednih le še povečalo. Možna bi bila, in to z mandatom OZN, tudi uprava oziroma prisotnost mednarodne koalicije držav, v kateri bi bile med drugim močno prisotne tudi arabske države. Vprašanje pa je, če bi te bile dejansko pripravljene sprejeti to odgovornost. Enako, ali bi se s tem strinjal Izrael. Stvari torej za enkrat ostajajo nejasne.
Antony Blinken, zunanji minister ZDA, ki najbrž zaradi zgoraj omenjenih razlogov nasprotujejo ponovni izraelski okupaciji Gaze, zagovarja čim prejšnjo transplantacijo Palestinske avtonomne oblasti (PA) z Zahodnega brega še na enklavo. Izrael ameriškemu predlogu za enkrat nasprotuje. PA sicer Izraelu priznava pravico do obstoja v miru in varnosti ter načeloma zagovarja rešitev v obliki dveh držav. Težava je v tem, da je ta že dlje časa precej skorumpirana in neučinkovita, da ji Palestinci v odnosu do izraelskih okupacijskih oblasti očitajo pasivnost, skratka, da je njena legitimnost pri palestinskem življu na psu. Prevzem oblasti v Gazi s pomočjo izraelskih bajonetov k njeni popularnosti in sprejemljivosti najbrž ne bi pripomogla. PA bi se morala ustrezno revitalizirati in reformirati in prevzem njenega ponovnega nadzora nad Gazo (pred leti jo je Hamas iz nje dobesedno nagnal) bi moral potekati ob jasnih izgledih, da je realizacija palestinske samoodločbe pred vrati. To bi v podporo in pomoč navedlo tudi arabske države.
Na obeh zasedenih ozemljih (Zahodnem bregu in Gazi) bi bilo potrebno izpeljati tudi svobodne volitve (teh ni bilo že leta), na katerih bi sodelovale vse palestinske politične skupine. Izraelu do sedaj njihova izvedba ni ustrezala, ker se je bal zmage ekstremistov. Kot smo dejali, bi pri iskanju poti k trajnemu miru palestinske ekstremiste ob pomoči iz tujine v prvi vrsti morali osamiti sami Palestinci. Prisotnost mednarodne skupnosti v takšni ali drugačni obliki v Gazi v prvih dneh po prekinitvi ognja ne bi zagotavljala zgolj varnosti Palestincem in Izraelcem. Poskrbeti bi morala za res svobodne volitve in za oblikovanje močnih palestinskih institucij, ki bi uživale široko podporo palestinskega življa in iz katerih bi izhajali predstavniki palestinske strani v nadaljevanju mirovnega procesa.
Pri tem bi bilo zelo pomembno angažiranje arabskih držav, ki so pred časom normalizirale odnose z Izraelom. Otopiti bo treba vpliv Irana in milic v regiji pod njegovim vplivom, na čelu s Hezbolahom v Libanonu. Kot vemo, Iran Izraelu zanika pravico do obstoja. Svojo politiko finančne podpore Hamasu bo moral spremeniti tudi Katar. Njegova nakazila so ob davkih in prihodkih od mednarodne trgovine in prispevkih raznih nevladnih organizacij iz tujine predstavljala Hamasov glavni finančni vir. Tu je še nekritična podpora Hamasa s strani Turčije. Pomembna bo drža Kitajske, ki si tudi ob tej priliki prizadeva pridobiti simpatije globalnega juga. Enako pomemben je vpliv ZDA in zahodnih držav v odnosu do izraelske strani, ki se je zadnjih 15 let otepala oblikovanja palestinske države in vlekla poteze v smeri le ene – izraelske.
Palestincem bo morala formalno priznati pravico do lastne suverene države na ozemlju zasedenem od leta 1967. Ob nasilju nad civilisti in civilno infrastrukturo in tisočih mrtvih kot še nikoli po letu 1949 v zadnjih tednih naj bi večini Izraelcev in Palestincev vendarle postalo jasno (se jim dopovedalo), da ponavljajoči krogi nasilja ne vodijo nikamor. Da pravo pot predstavljajo pogajanja treznih glav in da vse možnosti za preobrat in rešitev v obliki dveh držav vendarle še niso pokopane.
Podpora tej rešitvi je v zadnjih letih na obeh straneh sicer močno upadla. Lani jo je podpiralo le 32% Izraelcev in na začetku letošnjega leta le 28% Palestincev. Bo pa podpora vsekakor narasla, če bodo izgledi za uresničitev dejanski in ne kot v zadnjih letih, ko se je zdela kot nekaj nedosegljivega. Ne gre sicer povsem izključiti niti tudi kakšne podvariante v obliki treh držav (Izrael, Zahodni breg, Gaza), štirih (prejšnje tri in poseben status Jeruzalema) ali celo ene same. Mišljena je nekakšna konfederacija. To bodo pač pokazala pogajanja, ki, kot rečeno, bodo vse prej kot lahka.
Potrebno bo rešiti množico konkretnih vprašanj, na primer usode nezakonitih judovskih naseljencev na Zahodnem bregu. Če jih je bilo pred tridesetimi leti v času sporazumov iz Osla 116.300, jih je danes malenkost manj kot pol milijona. Ali pa, ali bo palestinska država demilitarizirana? Kdo vse bodo garanti izpolnjevanja dogovorjenega itd. Vse to zahteva svoj čas? Ne bo torej le govora o dnevu po prekinitvi sovražnosti, ampak o mesecih in celo letih. Vendar splača se potruditi, da bodo Israelis and Palestinians between the river and the sea will live peaceful liberty [3].
Prilike za popravni izpit najbrž ne bo več.
________________
[1] Med reko Jordan in Sredozemskim morjem bo (le) svobodna Palestina.
[2] Med Sredozemskim morjem in reko Jordan bo prostor le za suverenost Izraela.
[3] Da bodo Izraelci in Palestinci med reko (Jordan) in (Sredozemskim) morjem živeli v miru in svobodi.
Veliko enega modrovanja,nic o vzroku in ogromno o posledicah.Jest se zdalec nisem levak ampak v tem slucaju se z njimi kar nekam strinjam..Te palestince so izgnali po vsej okolici pal;estine v razne conclagerjje.Se spomnite Sabre in Shatile,pa Jordan pa Gaza pa zahodni breg (ki se na debelo krade zemlja) in izganja domorodce.Jaz vidim celo situacijo kot na primer final solution.Ni vazno kdo krepne,otoci,starci,babe,nekaj tacga se je dogajalo pod Dolfetom.Ce so Judje taki heroji,naj se grejo pesadijske borbe,ne pa unicevat vse odkraja.To je moje misljenje,I could be wrong!?
“La Psicopatia Biblica d’Israele | Mauro Biglino” on YouTube
https://youtu.be/HXZELDMqpU0?si=04ZTcIjbBye9MnNn
Vklopite slovenski prevod.
The Gospel of Gaza
What we must learn from Netanyahu’s Bible lessons
Laurent Guyénot • November 6, 2023
https://www.unz.com/article/the-gospel-of-gaza/
Bistvena misel v članku je tista, ki pravi, da bo morala mirovni proces tako rekoč vsiliti mednarodna skupnost. Izraelci in Palestinci sami ne bodo nikoli prišli do soglasja. Velikanska ovira miru pa bo tistih pol milijona ali celo več židovskih kolonistov na zasedenem Zahodnem bregu. Že tistih par tisoč židovskih naseljencev v Gazi so Izraelci z največjo težavo odstranili. Problem bo tudi razmejitev, zlasti v Jeruzalemu, o kateri Izrael noče nič slišati.
Najprej ugotovimo, kdo je agresor?
Vse vojne v Palestini so začeli Arabci-Palestinci.
Vse vojne so Palestinci izgubili.Palestinci dobivajo ogromno pomoč,kipa jo v glavnem namenjajo za orožje in terorizem. Njihov cilj je iztrebljenje Judov.Torej genocid. Je genocid dovoljen? Je sprejemljiv? Ni!! Ali je potem dopustno podpirati Palestince?
Očitno pa ni druge možnost, kot da Izraelci popolnoma porazijo Palestince, ter jih prisilijo v mirovni sporazum.Sporazum mora biti izključno dogovorejen med Judi in Palestinci, brez vmešavanja tujih sil, velesil.
Le Judi in Palestici morajo odločati, kako bodo sobivali v prihodnje. Vmešavanje od zunaj bo vedno podleglo interesom, ki pa so različni.
Zato je potrebno podpreti Izrael, da zmaga in prislil Palestince v mirovna pogajanja.
Številke iz knjige Edwina Blacka The Transfer Agreement govorijo o tem. Leta 1927 se je približno 15.000 od 550.000 nemških Judov štelo za sioniste. To je manj kot 2 %.
Velika večina nemških Judov je “odločno zavračala sionizem kot notranjega sovražnika”. Bili so Nemci. Osemdeset tisoč se jih je borilo v jarkih in 12 tisoč jih je umrlo. “Nikjer ni bilo nasprotovanje Judov [sionizmu] tako razširjeno, načelno in ostro kot v Nemčiji,” je zapisal sionistični zgodovinar. (168)
Po Hitlerjevi zaslugi se je med letoma 1933 in 1941 v Izrael izselilo 60.000 nemških Judov. Po zaslugi “sporazuma o prenosu” med nacisti in sionisti je bilo judovsko premoženje v vrednosti 100 milijonov dolarjev preneseno v Izrael v obliki nemškega industrijskega izvoza, ki je bil uporabljen za izgradnjo izraelske infrastrukture. Sporazum o prenosu je prinesel orodje, surovine, težke stroje, naprave, kmetijsko opremo, pa tudi delovno silo in kapital za financiranje širitve. Tako so bile ustanovljene številne glavne izraelske industrije, kot sta tekstilna industrija in nacionalna vodovodna mreža. (str. 373,379.)
In to v času, ko je bilo v Palestini le 200.000 Judov, vključno s številnimi antisionistično usmerjenimi verskimi Judi. Dnevna plača judovskega delavca v Palestini je bila 1 dolar na dan. Palestinskih Arabcev je bilo 800 000.
V času naših življenj miru tam ne bo.
Izraelci so pod Bibijem postali novi nacisti, ironično 80 let po holokavstu, so kot odrasel človek, ki je bil zlorabljen kot otrok, zdaj pa prevzema iste vzorce.
Izraelski narod ima očitno željo imeti svoj holokavst na vesti, svoj genocid, ki se jim bo zapisal v lastno neslavno zgodovino.
Žrtve so v prvi vrsti otroci, povsod, civilisti na obeh straneh, Palestinci kot narod in nenazadnje tudi normalni Izraelci, ki v lastni državi nimajo nobene politične moči.
SIONISTIČNO-NACISTIČNO SODELOVANJE
Takoj ko so nacisti leta 1933 prevzeli oblast, so sionisti dobili zaščiteni politični status. Po požaru Reichstaga so nacisti zatrli skoraj vso politično opozicijo in zaprli 600 časopisov. Vendar ne sionistov in njihovega časopisa, ki so ga prodajali na vsakem vogalu, njegova naklada pa se je petkrat povečala na 38.000 izvodov. Sionizem je bil “edina samostojna politična filozofija, ki jo je odobril Tretji rajh”. (174)
Sionistična uniforma je bila edina ne-nacistična uniforma, ki je bila dovoljena v Nemčiji. Enako velja za njihovo zastavo. V judovskih šolah je bila predpisana hebrejščina. Kljub temu so nemški Judje želeli ostati v Nemčiji “tudi kot drugorazredni državljani, celo osovraženi in preganjani”. (175) Toda sionisti so nemške Jude zaničevali, češ da si zaslužijo preganjanje, ker se želijo asimilirati.
Sionisti so nacistom pritrjevali, ko so primerjali njihove rasne ideologije: “skupna usoda in plemenska zavest morata biti odločilnega pomena pri oblikovanju življenjskega sloga tudi za Jude”. (175)
To pojasnjuje, kako je “obrobna manjšina nemških Judov v sili prevzela skrb za 550.000 moških, žensk in otrok …”. Black pravi. To je bila potrditev tega, “česar so se Judje iz diaspore vedno bali glede sionizma – uporabili ga bodo kot pravno in moralno pretvezo za izrinjanje Judov iz evropske družbe”. (177)
Židje lahko pobijejo vse otroke v Gazi in porušijo vse bolnice, ampak naj se zavedajo, da je ! večina prebivalcev EU in sveta proti njim, razen peščice politikov, ki jih ima pentagon na povodcu in razpihuje vojno na Bližnjem vzhodu. V EU si že spreminjajo imena…
In to je šele začetek.
—
Daj Miller uporabi svoje sive celice, komentar nam poskuša pokazati pot kako do končnega miru, ti pa se “drkaš” samo na nasprotovanju vsemu in vsakomur, Daj nehaj se “drkati”…
@Marjan, ne bo! Njemu je to cilj. Diabolizem, razdvajanje, zaničevnje. to delaš kar si…
Ne vidim nobenega proti argumenta, samo primitivno bevskanje.
—
Drkaš ti sam sebe u betico.
Resnica peče in peče.
Persen baje pomaga.
—
In vse te Palestince z Jaserjem Arafatom na čelu je podpirala Jugoslavija z zločincem brozom na čelu. Pa je SFRJ počela še kaj drugega po celi Afriki. Podpirala osvobodilna(????) gibanja po Afriki, pomagala ji je pa SZ. Pa skrivala mednarodne terotiste, recimo Šakala ( Ramírez Sánchez alias Carlos); urila palestinske Arafatove teroriste itd.
APMMB2 je na primeru vojnega Berlina in brezpogojne kapitulacije Nemčije lepo pokazal, da so za zlom zločincev potrebne tudi civilne žrtve, ker drugače ne gre. Hamas je zločinska organizacija, tako kot NSDAP. Naša RTV pa prikazuje nemogoče razmere bolnišnic v Gazi, kjer umirajo otroci in civilisti in le stežka skozi zobe izdavi, da Hamas uporablja bolnišnice za živi ščit. Naša RTV je zelo podobna Hamasu. Vedno bolj zločinska je.
“Britanski torijci v temeljnem sporazumu
Med Chamberlainom in Duffom Cooperjem ni bilo nesoglasij glede zastarele britanske politike ravnovesja moči. Teorijo je v Angliji v 16. stoletju prvi zagovarjal Thomas Cromwell, ki je bil Machiavellijev učenec in bogat pustolovec in je na lastne oči videl pozno fazo ravnovesja sil moči v renesančni Italiji. Thomas Cromwell je bil tisti, ki je prepričal kardinala Wolseyja, da je vodil angleško politiko v tej smeri. Ta politika je bila uporabljena, da bi močni državi, kot je bil Milano, preprečila, da bi pridobila prevlado nad šibkejšimi italijanskimi državami. Bila je neuporabna, ko so zunanje sile, kot sta Francija in Španija so se pojavile na prizorišču z ogromnimi vojaškimi silami in zdrobile razdeljeno Italijo. Politika ravnovesja moči je bila v Evropi učinkovito uporabljala Anglija več stoletij, da bi preprečila, da bi katera koli posamezna sila dosegla prevlado nad razdeljeno celino, kakršno so v Severni Ameriki po letu 1865 dosegle Združene države Amerike.
To je pomenilo neusmiljeno omejevanje vsake navidezno prevladujoče celinske države, ne glede na domače razmere, notranjo ali zunanjo politiko te države. Namen te politike je bil zagotoviti Veliki Britaniji trajno nadzor nad usodami svojih sosed. Ta politika je bila učinkovita do tridesetih let 20. stoletja, ko sta se zunanji sili kot sta Sovjetska zveza in Združene države Amerike pojavili na prizorišču in si razdelile Evropo ..”
Dr.David F.Hoggan, “The Forced War, When Peaceful Revision Failed”
Moramo biti realni. Mir bo šele, ko se bo prenehala okupacija Palestine.
In tu bi morali biti kreativni. Mislim, če ZDA že tako podpirajo Izraelce, jim naj dajo eno svojo zvezno državo, npr. Aljasko.
Zadevo je treba rešit pri koreninah. In te segajo v 1948. In od takrat je Izrael praktično permanentno v vojnem stanju.
Ja fant Judje imajo v ZDA ze kar nekaj drzav pod palcem,zato ne rabijo ene same!
Hamas, Hesbolah, Al Fatah in druge pelestinske organizacije so teroristične organitacije, ki jih lahko primerjamo z SS, Gestapom in podobnimi organizaciji v Hitlerjevi Namčiji. Nacistična Nemčija je doživela hud poraz.Niso bili premagani samo nemški vojaki in hudodelci SS grup in ostali. Na milijone Nemcev je bilo ob vse.Zbombardirana so bila nemška mesta. Koliko otrok, dojenčkov, stračkov in žensk je bilo pobitih, se ni vorašal nihče.Važno je bilo, da je bil zlomljen nacizem. Celi svet je bil tedaj enoten in za vrh vsega, je bil sprožen Neurnberški proces, ki je še po pravni poti proglasil nacizem za zločinski režim. Še danes po skoraj 80.letih je povzdigovanje nacizma prepovedano povsod po svetu.
Palestince vodijo teroristi.So tako vraščeni v Palestinsko ljudstvo, kot je bil nekoč nacizem vraščen v Nemce.
Nacizem je bil zlo in človeštvo je bilo enotno,da mora to zlo uničiti, ne glede na civilne žrtve. In je človeštvo zlo uničilo in še danes nacizem zatirajo,ker koli se pojavi samo najmanjša sled. Poglejmo si samo Slovenijo,kako lahkotno opleta levica s fašizmom in kdo so fašisti v Sloveniji.
Danes je Gaza pred podobnim polomom, kot je bil Berlin maja leta 1945.
Nihče ni objokoval nemških ranjencev, nihče otrok,ki so v uniformah SS padali kot muhe pod sojvetskimi jurišniki. Nihče se ni zmenil za starce, ženske in invalide. Granate so rušile še zasnje utrdbe in tudi civilne objekte. Kri je tekla in celi svet je to odobraval.
Nič manj zločinske niso Palestinske teroristične organizacije.Sejajo smrt ne samo v Izraelu( Palstini), temveč po celotnem Bližnem vzhodu in svetu.
Namesto, da bi se svet zavzel,da enkrat za vselej naredi konec Palestinskemu terorizmu se sedaj pojavljajo pobude, da se vojna preneha, da se obsodi Izrael in da se terorizem nadaljuje. Razlika med Nemčijo in Palestino je v tem,da so Nemci sami začeli vojno, da so se sami oborožili in vojno vodili brez mecenov iz varnih zavetij.
Palestinci niso sposobni sami voditi vojne.Orožje prihaja iz tujine,pred vsem iz Irana in Rusije.Tudi šolanje teroristov se ne izvaja v Izraelu ali Gazi. Tam se izvaja le mržnja do Izraela, do Judov in genocidna ideja o pregonu Judov iz Palstine.
Očitno je tak genocid sprejemljiv za večino človeštva.
Danes Evropa,Amerika,muslimansk svet v Aziji in Afriki podpira Palestince.Celo v Sloveniji na Prešernovem trgu demonstranti zahtevajo genocid nad Judi.
Kako?Imamo dvojno moralo?
Vojno so začeli Palestinci. Teroristi so točno vedeli, da ne morejo zmagati. Vedeli so, da se bodo skrili za civilisti, otroci, ranjenci, starci, ženskami in seveda nedoošenčki.Sedaj v stilu velikega Goebelsa prikazujejo trplenje sojega ljudstva, ubogih Plestincev, ki so jim jemali pomoč in jo pretvarjali v morilsko orožje, ki ga sedaj uničuje Izraelska vojska.
Kmalu bo vojne konec.Kmalu bo nastopil 8. maj v Palestini.
Ne, ne bo 8.maj.Prvič, ker smo v novembru in drugič zato,ker danes ni svet več enoten, kakršen je bilt takrat, davnega leta 1945.
Danes je svet razdeljen vsaj na dva dela. En del vodi Rusija, ki izhaja iz zločinske Sovjetske zveze.Ta je odgovorna za desetine miljonov nedolžnih žrtev,med deugim tudi za Palestinske, ki jih objokujemo.
Dokler ne bodo v svetu uničena jedra terorizma, tako dolgo bodo žrtve.
Je pa sedaj priložnost, da se Združeni narodi zbudijo in rečejo bobu bob. Terorizem je nesprejemljiv ne glede na to, kakšne cilje zasleduje.
Kaj je več vredno: ali svoboda Palestincev, ali svetovni terorizem?
Najvazneje je, da palestinski narod spozna praznost njihovih hamas-svetnikov, ki jim polnijo glavo z vsemogocnostjo. Za to je bil potreben Nurenberski proces.
Kdo so fašisti v današnji Sloveniji? Vsi tisti, ki stalno nabijajo: bodimo enotni, stopimo skupaj, skupaj smo močnejši, skupaj smo nezlomljivi in podobne parole. Butara je simbol fašizma. Fašisti so vsi, ki propagirajo enakost namesto enakopravnosti. Fašisti so vsi, ki v imenu pravice kratijo človekove pravice. Fašisti so tisti, ki zatirajo zasebno pobudo z izgovorom “zaščite” javnega, v resnici pa državnega zdravstva in šolstva. Vem, da so to hude trditve, ampak enkrat je treba narediti konec vsesplošnemu zmerjanju s fašisti. In če je to prispevek k umirjanju strasti, sprejmem tudi kritiko zanje. Klin se izbija s klinom.