Vlada predlaga, da bi bile odslej plače sodnikov tajne, pravnomočne sodbe pa skrite pred javnostjo!

Kdo je pravosodni ministrici Dominiki Švarc Pipan podtaknil spremembe, pisane na roko sodniškemu lobiju?

Avtor: | 9. novembra, 2023

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) so se oglasili v zvezi s predlaganimi spremembami in dopolnitvami Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi, . Predlagatelj noveliranja je formalno seveda Ministrstvo za  pravosodje, ki ga vodi Dominika Švarc Pipan, vprašanje pa je, na čigavo pobudo sploh prihaja do teh sprememb oziroma – povedano drugače -, kdo je dejansko zlobiral takšne rešitve, ki so za javnost kot tudi za medije naravnost škandalozne, saj omejujejo načelo javnosti sojenja. Tudi DNS meni, da gre pri omejevanju dostopa do informacij o delu sodišč in opravljanju sodniške službe “za korak v napačno smer”.

Krovno novinarsko društvo zato Ministrstvo za pravosodje poziva, naj umakne sporne predloge, ki zapirajo dostop javnosti do informacij iz pravosodja, zlasti 117. člen Zakona o sodiščih, ki določa, da pravnomočne sodbe niso informacije javnega značaja in da dostop do teh sodb po predlogu zakona ne bo več mogoč niti na zahtevo. DNS prav tako nasprotuje določbam 40. in 39. člena Zakona o sodiščih kot tudi določbam 37. člena Zakona o sodniški službi, ki zapirajo takšne informacije o  sodniški službi, kot so podatki o sodniških plačah ali o prenehanju službenega razmerja sodnikov, ki so sicer za vse druge javne funkcionarje javne.

Sodniške tendence po omejevanju svobode medijev in načela javnosti sicer niso od včeraj. Vrhovno sodišče je že pred nič kaj gentlemansko omejilo določila Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki nam medijem daje pravno podlago za zakonito zbiranje (javnih!) informacij, vsem državljanom pa pravico do dostopa do dokumentov iz tožilskih ali  sodnih spisov. Taisto sodišče je v kasneje pojasnilo, da so si sodišča, med njimi celo samo Vrhovno sodišče (?!), narobe razlagala to sodbo. A v praksi je to pomenilo, da so morali novinarji v primeru zavrnjene zahteve za posredovanje informacij javnega značaja na upravno  sodišče …

Da so (pravnomočne) sodne odločbe kot tudi druge informacije o delu sodišč oziroma sodniški službi javne, ne more biti dvoma. Slovenija je podpisnica Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih  dokumentov (Tromsø Convention) iz leta 2008, ki se sicer pri nas uporablja šele od letošnjega julija, pomeni pa, da za našo sodno oblast velja načelo javnosti in transparentnosti v celotni sferi njenega delovanja, torej tudi sojenju)

Vladna politika je očitna že od daleč: z razglasitvijo višine sodniških plač, recimo, naj bi zavarovali njihovo integriteto in neodvisnost pri opravljanju sodniške službe. Z drugo besedo, zmanjšali naj bi korupcijo v sodstvu. Toda takšen “izgovor” se zdi cenen, zlasti pa javnosti odreka pravico do nadzora nad delom sodstva. davkoplačevalci, ki financiramo delo sodnikov, naj skratka ne bi smeli več vedeti, koliko ti sodniki zaslužijo. Ko bo ta informacija prodrla v javnost, utegne sprožiti bune odzive, zagotovo pa ne bo ravno povečala priljubljenosti sodnikov.

Ob napovedani “reviziji” 8. člena Zakona o sodniški službi (njegov zadnji odstavek, imenovan tudi Pučnikov amandma, je bil doslej de facto in de iure edini pravni temelj, ki je tistim sodnikom – in po analogiji tudi tožilcem, ki so pri svojem nekdanjem delu kršili človekove pravice, onemogočal ponovno izvolitev v sodniško službo) je poseganje v načelo javnosti, ko gre za pravnomočne sodbe ali višino sodniških plač naravnost iracionalno.

DNS je zaradi tega sprašuje, ali je slovensko pravosodje “v načelu odprto in zavezano transparentnosti ter zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ali pa je zaprt sistem, ki javnosti ne pripušča k informacijam o svojem delovanju”. Retorično vprašanje, ki pa bi v primeru, da Golobova vlada takšne rešitve pošlje v parlament, kjer bi jih vladna koalicija brez pomislekov izglasovala, postalo znanilec nekih čudnih trendov, ki bolj spominjajo na kakšno Madžarsko kot pa Slovenijo, kakršno nam je pred volitvami obljubljal naš svobodnjaški Ostržek

9 komentarjev

  1. Andrej Muren

    Kako človek ve, da je tisto, kar počne, pravilno? Tako, da mu tega ni potrebno skrivati pred javnostjo. In če sedaj Ministrstvo za pravosodje skuša skriti sodbe in plače sodnikov, lahko z največjo gotovostjo sklepamo, da zadaj ni nič poštenega.
    To smo si lani izvolili!

  2. ren

    “…kakršno nam je pred volitvami obljubljal naš svobodnjaški Ostržek …”

    No, to je prava slika naše zavožene države!!!

    • DUŠAN

      Vsi ki ste oziroma smo gledali ministrico pri Slaku, smo dobili občutek, da gospa sploh ne ve o čem se govori in piše. Njeno izmikanje, da bo to potrebno popraviti, o tem se bomo še dogovorili, …… vse pove, da je odgovorna oseba ministrstva na drugem planetu in se vprašam, kaj je delala v enem letu in pol.
      Strpni g. Jurij Toplak ji je takoj nalil čistega vina, istočasno pa ji pomagal, da ni dokazala, da je popolnoma nesposobna.
      Pričakujem, da taka ministrica prizna svojo nesposobnost in sama odstopi.

  3. ren

    Predlagam, da so vsi člani vlade, vse državne institucije in njeni ljudje skriti pred javnostjo. Ravno tako vse plače. najbolj pa mora biti zaščiteno sodstvo in to tako, da se razglasi, da sodstva sploh nimamo; če ga ni, seveda tudi plač ne more imeti. Vse v “svrho” tajnosti podatkov pa to…

    Če v državnem merilu bluzijo, dajmo bluzit še mi in to do konca. Farsa po imenu Država Slovenija, naj se nadaljuje…

  4. slavkope

    Sodna veja oblasti je edina, ki je po osamosvojitvi in osvoboditvi izpod ene same partije (KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS) ostala praktično nedotaknjena. Sodnikom je ostal zagotovljen trajni mandat, zdaj pa jim skuša aktualna oblast zagotoviti še tajnost njihovih raz-sodb “v imenu ljudstva” in celo tajnost plač sodnikov kot javnih uslužbencev in funkcionarjev.

    Koliko je to v skladu z enakostjo vseh državljanov pred veljavno Ustavo RS in veljavno zakonodajo, si lahko odgovori vsakdo sam.
    Vsekakor je videti gre za hud in civilizacijsko ter pravno nedopusten poskus posega aktualne vladajoče koalicije (GS, SD, Levica) na področje sodobno evropsko pojmovane vladavine prava ter veljavne ustavne ureditve v RS, na področje ustavno zahtevanega sistemskega ravnovesja med zapovedano avtonomnimi in enakovrednimi zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti ter nedopustno uvajanje ne-sistemske neenakosti med državljani RS in ne-enakosti med medsebojno avtonomnimi in neodvisnimi vejami legalnih in legitimnih državnih oblasti.

  5. p.kos

    Jasno, kot beli dan. Če želiš vzpostaviti totilarizem, da ne napišem kaj hujšega, je potrebno vzpostaviti pogoje, kjer bo sodni oblasti prihranjena še tista človečnost, ki ji pravimo vest, ko te namreč vsi v državi poznajo, kot farizeja in prostituta oblasti.

  6. APMMB2

    Brez temeljite reforme sodstva se Slovenija ne bo otresla okostenelosti sodnega sistema.
    Najprej je potrebno razbiti sodno trdnjavo v Ljubljani,ki daje ton slovnskemu sodstvu.
    Potrebno je uvesti specializirana sodišča in jih razporediti po celotni Sloveniji.Davno so minili časi, ko je lahko sodnik sodil vse.Ob šibkem znanju sodnic in sodnikov, ni pričakovati kvalitetnega sojenja. Sodnik bi moral postati inštitucija, ki bi imel strokvne sodelavce in svetovalce različnih strokovnih področij. Danes to opravljajo izvedenci,ki služijo na račun naivnežev in neznanja sodnikov.
    Po tem ko se organizira mreža sodišč po Sloveniji in pred vsem razbije centrala v Ljubljani in se vrh sodstva prenese v eno večjih mest v Sloveniji je potrebno naložiti vsem sodnicam in sodnikom,da odstopijo, in se lahko ponovno prijavijo da zasedejo sodniška mesta. Ta pa lahko zasedejo le pod pogojem, da imajo za seboj uspešno sodno kariero. Sodbe naj govorijo o uspešnosti in ne poznanstva in spol.
    Tako bo pošteno izvedena sodna reforma in potrebna selekcija.

    • jaz

      @apmmb2, vse kar govoriš je res, vendar so spremembe umetnost možnega. Dejansko stanje pa je daleč od tega in se še oddaljuje. Totalitarni krč dejanske moči se še bolj krči in zateguje svobodo v imenu “svobode”. Preveč je stvari da bi jih tu omenjal. Opozoril bi pa na dejstvo ki z lahkoto določa smer, jakost in prijemališče te za demokracijo usodno pot. Količina laži v obtoku. Duhovna komponenta. Vsi grehi so nekako človeški, laž in prevara pa je od absolutnega zla.

      • APMMB2

        Vem, da predlog ni izvedljiv. Je pa potreben razprave. Nikoli se ne ve,kaj se bo zgodilo v prihodnje in dobro je imeti predlog sodne reforme na zalogi. Če jo želimo, jo moramo pravočasno priraviti. Je pa nujno potrebna, saj je sodstvo resnično v krizi in to pred vsem zaradi neznanja sodnic.
        ( sdnice so v veliki večini, zato pač lahko neznanje pripišem njim.)

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Razkrivamo

Slovaški atentator: Ustrelil je premierja, ker Ficova vlada uničuje javno televizijo

Dober teden dni po vrnitvi iz Slovaške, kjer sem poskušal ugotoviti, ali gre ta srednjeevropska država res po poti Madžarke, njen premier pa je nekakšna slovaška kopija Viktorja Orbana, je prišlo do atentata na Roberta Fica. Malomarno varovanje je omogočilo atentatorju – to je Juraj Cincula, pisatelj in nekdanji varnostnik -, da je poklical premierja po imenu, da se mu je ta približal, potem pa vanj izstrelil tri naboje. Cincula je dejanje, kot je priznal, načrtoval. Pred mesecem se je odločil, da bo ubil premierja, ker se ni strinjal s politiko vlade in njenim uničevanjem javne televizije. Asociacij na slovensko zgodbo z Janševo vlado in podrejanjem javne RTV Slovenija se ponujajo kar same od sebe, vprašanje je le, kdo bi bil žrtev atantatorja pri nas – Janez Janša ali Robert Golob?

Skrivalnice Prešičkovega centra za pomoč nerazvitim

Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila prek 20 milijonov evrov, roko nad projekti pa ima Center za mednarodno razvojno sodelovanje (CMSR), ki mu načeluje Dejan Prešiček iz kvote stranke socialnih demokratov. Mediji so se Prešička lotili zaradi vloge v Inštitutu 1. maj, ki verjetno deluje kot obvodno podjetje za financiranje stranke SD. Toda pri Prešičku je bolj zanimivo njegovo delo v CMSR, kamor smo poslali vrsto vprašanj, vendar nismo prejeli vseh odgovorov. Glede na vse navedeno so v preteklih dneh medijsko izpostavljena in problematizirana nakazila sredstev MZEZ za projekte CMSR razumljiva, vprašanje pa je, kako so bili projekti izbrani, kako so bili izbrani izvajalci in podizvajalci projektov, ter ali so med njimi morda tudi donatorji Inštituta 1. maj, ki ga vodi Jan Škoberne, predsednik sveta zavoda pa je ravno Dejan Prešiček …

Pravljica o 9. maju – Saj niso mogli vedeti, kakšno svobodo prinašajo

Dokument o vojaški predaji Nemčije v drugi svetovni vojni je bil prvič podpisan 7. maja ob 2:41, nekoliko spremenjeni dokument, ki velja za dokončno nemško listino o predaji, pa je bil podpisan 8. maja 1945 v Berlinu ob 21:20. Hitler se je s svojimi pajdaši poslal na drugi svet že 30. aprila, Berlin je padel 2. maja. Naši osvoboditelji so po pranju lipicancev, šivanju uniform in usklajevanju scenarijev “vkorakali” v prazno Ljubljano po “hudih bitkah na Orlah” 9. maja zjutraj. 

Dan upora proti imperialistom, ki je trajal skoraj dva meseca

Dan upora proti okupatorju, kot se imenuje 27. april, nekoč znan tudi kot Dan Osvobodilne fronte, ne bomo obeležili na klišejski način. Torej nobene “polarizacije”, ki bi poudarjala eno ali drugo stran v državljanski vojni, do katere je prišlo zaradi invazije na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941. Zgodovina pogosto pozablja, da Jugoslavija ni kapitulirala nič hitreje kot mogočna Francija in da so bili boji proti okupatorjem srditi. Poseben poudarek tokrat dajemo avtentičnemu zgodovinskemu viru, Slovenskemu poročevalcu: ta je bil maja 1941 posvečen veliki tragediji, ki je zadela Slovence, vendar je krivdo za vojno naprtil vsem imperialistom tega sveta, nikakor pa ne le Nemčiji ali Italiji. Zakaj so bili v kasnejši Osvobodilni fronti tako previdni in zadržani do Hitlerja, kot razkriva faksimile Slovenskega poročevalca?

Priznanje Palestine

Vprašanje mednarodnega priznanja Palestine s strani preostalih (zahodnih) držav in tudi Slovenije je seveda na mestu, vendar je potrebno biti tudi realist. Kajti pričakovati, da bo zaradi takojšnjega in brezpogojnega slovenskega priznanja Palestine vojne v Gazi v hipu konec, da bo palestinska država zaživela čez noč in da bo bližnjevzhodni problem rešen, je seveda iluzorno. Naš sodelavec Božo Cerar ugotavlja, da Palestino trenutno priznava 139 držav, pa vojna med Hamasom in Izraelom traja že več kot pol leta. Priznanje mora biti del neke širše zgodbe, denimo ponovnega zagona mirovnega procesa in dialoga, ki bo vodila k miru in rešitvi dveh držav. Priznanje bo drugače strel v prazno. Resda bo pri nekaterih ustvarjalo dober občutek in kot simbolno dejanje lajšalo vest ob vojnih grozotah v Gazi, a bo pri drugih obenem utrjevalo prepričanje, da gre za nagrado Hamasu in njegovemu stališču, da le odrekanje pravice Izraelu do obstoja, jemanje talcev in terorizem dajejo rezultate.

Kdo kljub stabilnim cenam na mednarodnem trgu Slovencem draži elektriko

Ljudje se sprašujejo, zakaj so računi na položnicah za elektriko vedno višji, če pa je cena električne energije na trgu padla. Naš sodelavec Bine Kordež je analiziral izrazit skok cen električne energije v letih 2021-2023, ki je posledica rasti cen plina, predvsem pa neustrezno reguliranega trga električne energije. Ta je povzročil visoke stroške porabnikom, ker pa se stroški proizvodnje elektrike niso pomembneje povišali, so omogočil enormne zaslužke posrednikov. Svoj delež pri končni ceni ima sicer tudi t.i. zeleni prehod: razogljičenje oziroma usmeritev v zelene vire energije pomeni višje cene. Vseeno pa to ni ključni razlog za visoke cene elektrike na položnicah. Trgovci oziroma posredniki z električno energijo so.

Ekscentrični Milanović ni rešil hrvaške levice, slavila je ponovno HDZ

Hrvaške parlamentarne volitve, razpisane za 17. april, niso prinesle zmagoslavja levosredinske opozicije, zbrane okoli socialnih demokratov (SDP) pod poetičnim imenom Reke pravice prihajajo (Reke pravde dolaze). Zgodba nekdanje Kukuriku koalicije se ni ponovila. Kot vse kaže, bo SDP s partnerji dobila vsaj 20 mandatov manj kot HDZ v 151-članskem saboru. To pa je rezultat, ki nikakor ne more veseliti hrvaške levice, še manj predsednika države, ki se je želel aktivno vključiti v predvolilno kampanjo. Operacija Z, kot so na Hrvaškem imenovali “volilno intervencijo” predsednika republike Zorana Milanovića, torej ni uspela. Varuhom ustavnega reda je odleglo, zadovoljni so seveda tudi v desnosredinski HDZ in stranki Domovinsko gibanje, ki se je uvrstila na tretje mesto.

Demografsko-migrantski samomor Evrope se nadaljuje

Evropski parlament v Bruslju je razpravljal in odločal o t. i. evropskem migracijskem paktu ter ga tudi sprejel. Z njim naj bi Evropska unija “celovito uredila upravljanje migracij”, kar so ponovno le obljube. V realnosti pa ostajajo odprta nekatera ključna vsebinska vprašanja, ki jih ne gre pavšalno politizirati, vsekakor bodo ostala del razprave v evropskem medijskem in političnem prostoru. Naš sodelavec Maksimiljan Fras se je zato lotil odmevnih knjig britanskega avtorja Douglasa Murrayja. Murray se namreč, kot ugotavlja Fras, v svojih treh knjigah Nenavadna smrt Evrope, Norost množic in Vojna proti Zahodu spretno giblje znotraj provokativnih tem, piše v jasnem in razumljivem jeziku ter naravnost kliče k javni razpravi o družbenih vprašanjih, ki jih odpira. Migracije, posebej nezakonite, s katerimi se soočata Slovenija in Evropa, so zagotovo eno od njih.