V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) so se oglasili v zvezi s predlaganimi spremembami in dopolnitvami Zakona o sodiščih in Zakona o sodniški službi, . Predlagatelj noveliranja je formalno seveda Ministrstvo za pravosodje, ki ga vodi Dominika Švarc Pipan, vprašanje pa je, na čigavo pobudo sploh prihaja do teh sprememb oziroma – povedano drugače -, kdo je dejansko zlobiral takšne rešitve, ki so za javnost kot tudi za medije naravnost škandalozne, saj omejujejo načelo javnosti sojenja. Tudi DNS meni, da gre pri omejevanju dostopa do informacij o delu sodišč in opravljanju sodniške službe “za korak v napačno smer”.
Krovno novinarsko društvo zato Ministrstvo za pravosodje poziva, naj umakne sporne predloge, ki zapirajo dostop javnosti do informacij iz pravosodja, zlasti 117. člen Zakona o sodiščih, ki določa, da pravnomočne sodbe niso informacije javnega značaja in da dostop do teh sodb po predlogu zakona ne bo več mogoč niti na zahtevo. DNS prav tako nasprotuje določbam 40. in 39. člena Zakona o sodiščih kot tudi določbam 37. člena Zakona o sodniški službi, ki zapirajo takšne informacije o sodniški službi, kot so podatki o sodniških plačah ali o prenehanju službenega razmerja sodnikov, ki so sicer za vse druge javne funkcionarje javne.
Sodniške tendence po omejevanju svobode medijev in načela javnosti sicer niso od včeraj. Vrhovno sodišče je že pred nič kaj gentlemansko omejilo določila Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ki nam medijem daje pravno podlago za zakonito zbiranje (javnih!) informacij, vsem državljanom pa pravico do dostopa do dokumentov iz tožilskih ali sodnih spisov. Taisto sodišče je v kasneje pojasnilo, da so si sodišča, med njimi celo samo Vrhovno sodišče (?!), narobe razlagala to sodbo. A v praksi je to pomenilo, da so morali novinarji v primeru zavrnjene zahteve za posredovanje informacij javnega značaja na upravno sodišče …
Da so (pravnomočne) sodne odločbe kot tudi druge informacije o delu sodišč oziroma sodniški službi javne, ne more biti dvoma. Slovenija je podpisnica Konvencije Sveta Evrope o dostopu do uradnih dokumentov (Tromsø Convention) iz leta 2008, ki se sicer pri nas uporablja šele od letošnjega julija, pomeni pa, da za našo sodno oblast velja načelo javnosti in transparentnosti v celotni sferi njenega delovanja, torej tudi sojenju)
Vladna politika je očitna že od daleč: z razglasitvijo višine sodniških plač, recimo, naj bi zavarovali njihovo integriteto in neodvisnost pri opravljanju sodniške službe. Z drugo besedo, zmanjšali naj bi korupcijo v sodstvu. Toda takšen “izgovor” se zdi cenen, zlasti pa javnosti odreka pravico do nadzora nad delom sodstva. davkoplačevalci, ki financiramo delo sodnikov, naj skratka ne bi smeli več vedeti, koliko ti sodniki zaslužijo. Ko bo ta informacija prodrla v javnost, utegne sprožiti bune odzive, zagotovo pa ne bo ravno povečala priljubljenosti sodnikov.
Ob napovedani “reviziji” 8. člena Zakona o sodniški službi (njegov zadnji odstavek, imenovan tudi Pučnikov amandma, je bil doslej de facto in de iure edini pravni temelj, ki je tistim sodnikom – in po analogiji tudi tožilcem, ki so pri svojem nekdanjem delu kršili človekove pravice, onemogočal ponovno izvolitev v sodniško službo) je poseganje v načelo javnosti, ko gre za pravnomočne sodbe ali višino sodniških plač naravnost iracionalno.
DNS je zaradi tega sprašuje, ali je slovensko pravosodje “v načelu odprto in zavezano transparentnosti ter zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ali pa je zaprt sistem, ki javnosti ne pripušča k informacijam o svojem delovanju”. Retorično vprašanje, ki pa bi v primeru, da Golobova vlada takšne rešitve pošlje v parlament, kjer bi jih vladna koalicija brez pomislekov izglasovala, postalo znanilec nekih čudnih trendov, ki bolj spominjajo na kakšno Madžarsko kot pa Slovenijo, kakršno nam je pred volitvami obljubljal naš svobodnjaški Ostržek …
Kako človek ve, da je tisto, kar počne, pravilno? Tako, da mu tega ni potrebno skrivati pred javnostjo. In če sedaj Ministrstvo za pravosodje skuša skriti sodbe in plače sodnikov, lahko z največjo gotovostjo sklepamo, da zadaj ni nič poštenega.
To smo si lani izvolili!
“…kakršno nam je pred volitvami obljubljal naš svobodnjaški Ostržek …”
No, to je prava slika naše zavožene države!!!
Vsi ki ste oziroma smo gledali ministrico pri Slaku, smo dobili občutek, da gospa sploh ne ve o čem se govori in piše. Njeno izmikanje, da bo to potrebno popraviti, o tem se bomo še dogovorili, …… vse pove, da je odgovorna oseba ministrstva na drugem planetu in se vprašam, kaj je delala v enem letu in pol.
Strpni g. Jurij Toplak ji je takoj nalil čistega vina, istočasno pa ji pomagal, da ni dokazala, da je popolnoma nesposobna.
Pričakujem, da taka ministrica prizna svojo nesposobnost in sama odstopi.
Predlagam, da so vsi člani vlade, vse državne institucije in njeni ljudje skriti pred javnostjo. Ravno tako vse plače. najbolj pa mora biti zaščiteno sodstvo in to tako, da se razglasi, da sodstva sploh nimamo; če ga ni, seveda tudi plač ne more imeti. Vse v “svrho” tajnosti podatkov pa to…
Če v državnem merilu bluzijo, dajmo bluzit še mi in to do konca. Farsa po imenu Država Slovenija, naj se nadaljuje…
Sodna veja oblasti je edina, ki je po osamosvojitvi in osvoboditvi izpod ene same partije (KPJ/KPS oz. ZKJ/ZKS) ostala praktično nedotaknjena. Sodnikom je ostal zagotovljen trajni mandat, zdaj pa jim skuša aktualna oblast zagotoviti še tajnost njihovih raz-sodb “v imenu ljudstva” in celo tajnost plač sodnikov kot javnih uslužbencev in funkcionarjev.
Koliko je to v skladu z enakostjo vseh državljanov pred veljavno Ustavo RS in veljavno zakonodajo, si lahko odgovori vsakdo sam.
Vsekakor je videti gre za hud in civilizacijsko ter pravno nedopusten poskus posega aktualne vladajoče koalicije (GS, SD, Levica) na področje sodobno evropsko pojmovane vladavine prava ter veljavne ustavne ureditve v RS, na področje ustavno zahtevanega sistemskega ravnovesja med zapovedano avtonomnimi in enakovrednimi zakonodajno, izvršno in sodno vejo oblasti ter nedopustno uvajanje ne-sistemske neenakosti med državljani RS in ne-enakosti med medsebojno avtonomnimi in neodvisnimi vejami legalnih in legitimnih državnih oblasti.
Jasno, kot beli dan. Če želiš vzpostaviti totilarizem, da ne napišem kaj hujšega, je potrebno vzpostaviti pogoje, kjer bo sodni oblasti prihranjena še tista človečnost, ki ji pravimo vest, ko te namreč vsi v državi poznajo, kot farizeja in prostituta oblasti.
Brez temeljite reforme sodstva se Slovenija ne bo otresla okostenelosti sodnega sistema.
Najprej je potrebno razbiti sodno trdnjavo v Ljubljani,ki daje ton slovnskemu sodstvu.
Potrebno je uvesti specializirana sodišča in jih razporediti po celotni Sloveniji.Davno so minili časi, ko je lahko sodnik sodil vse.Ob šibkem znanju sodnic in sodnikov, ni pričakovati kvalitetnega sojenja. Sodnik bi moral postati inštitucija, ki bi imel strokvne sodelavce in svetovalce različnih strokovnih področij. Danes to opravljajo izvedenci,ki služijo na račun naivnežev in neznanja sodnikov.
Po tem ko se organizira mreža sodišč po Sloveniji in pred vsem razbije centrala v Ljubljani in se vrh sodstva prenese v eno večjih mest v Sloveniji je potrebno naložiti vsem sodnicam in sodnikom,da odstopijo, in se lahko ponovno prijavijo da zasedejo sodniška mesta. Ta pa lahko zasedejo le pod pogojem, da imajo za seboj uspešno sodno kariero. Sodbe naj govorijo o uspešnosti in ne poznanstva in spol.
Tako bo pošteno izvedena sodna reforma in potrebna selekcija.
@apmmb2, vse kar govoriš je res, vendar so spremembe umetnost možnega. Dejansko stanje pa je daleč od tega in se še oddaljuje. Totalitarni krč dejanske moči se še bolj krči in zateguje svobodo v imenu “svobode”. Preveč je stvari da bi jih tu omenjal. Opozoril bi pa na dejstvo ki z lahkoto določa smer, jakost in prijemališče te za demokracijo usodno pot. Količina laži v obtoku. Duhovna komponenta. Vsi grehi so nekako človeški, laž in prevara pa je od absolutnega zla.
Vem, da predlog ni izvedljiv. Je pa potreben razprave. Nikoli se ne ve,kaj se bo zgodilo v prihodnje in dobro je imeti predlog sodne reforme na zalogi. Če jo želimo, jo moramo pravočasno priraviti. Je pa nujno potrebna, saj je sodstvo resnično v krizi in to pred vsem zaradi neznanja sodnic.
( sdnice so v veliki večini, zato pač lahko neznanje pripišem njim.)