Toliko podrtih, požganih in izropanih gradov, kot jih imamo v Sloveniji, bomo težko našli še kje

Foto: https://visit-postojna.si

Avtor: | 28. oktobra, 2023

Pričujoči prispevek ni kritika našega odnosa do kulturnih spomenikov, temveč le žarek svetlobe v prezrti del naše narodne podzavesti, ki nam pomaga bolje razumeti nekatere sicer težko razložljive nelogičnosti v dnevnopolitičnem dogajanju na Slovenskem. Te namreč generira tudi naš invaliden odnos do preteklosti in še posebej do materialne kulturne dediščine, ki nas obdaja in spremlja skozi življenje in nam pogosto edina nudi vpogled v lastno daljno preteklost. Pri njenem varovanju namreč hudo zaostajamo za drugimi evropskimi narodi, da ne rečem, da imamo najslabše spomeniško varstvo sploh.

Naša kulturna zavest temelji na jeziku, saj nam tiskana beseda več pomeni od privzgojene brezbrižnosti do materialnih ostankov preteklosti. Na udaru so bile in so še vedno predvsem grajske stavbe, ki so ostale brez varuhov, medtem ko je cerkvena oblast vsaj do nedavna še nekako lahko bedela nad svojo sakralno arhitekturo. Toliko podrtih, požganih in izropanih gradov, kot jih imamo v Sloveniji, bomo težko našli še kod drugod. Z uvajanjem smodnika in novega načina vojskovanja so ob koncu srednjega veka postali odveč utrjeni srednjeveški gradovi na vzpetinah in plemstvo se je raje selilo v udobnejše graščine na njihovem vznožju, stare utrdbene postojanke pa pustilo propadu. To je bil splošen evropski pojav, naša značilnost pa je, da se je nepoškodovanih gradov ohranilo skoraj samo za vzorec.

S koncem habsburške monarhije in ustanovitvijo Države SHS je mnogo gradov zamenjalo lastnike, ki do njih niso imeli pravega odnosa. Prihajalo je celo do namernega odkrivanja stavb zaradi izogibanja davku na nepremičnine. Če sem prav poučen, sta ob nedavno obnovljenem Snežniku, ki je nemškim lastnikom rabil za letno bivališče, poznejši jari gospodi pa za lovsko postojanko in zato ni premogel uglednejše notranje opreme, edino še Strmol in Tuštanj pri Moravčah nepoškodovana preživela vojno in povojno uničevanje. Med vsemi tremi je le Strmol ohranil nekaj vrednejšega pohištva in umetnin, ki jih je pred vojno v njem zbral njegov lastnik Rado Hribar. Po zaplembi so ga spremenili v protokolarni objekt, enako kot Brdo, le z razliko, da se na Brdu ni ohranilo skoraj nič prvotnega.

Omeniti velja vsaj še Ptujski grad z Viteško dvorano z znamenito zbirko slik in kapelo, vsi drugi gradovi pa so svobodo dočakali bolj ali manj prazni, spremenjeni v socialne ustanove, hiralnice najbolj bedne vrste, poboljševalnice itd., skratka, v svojih nekdanjih lastnikov nevredne ustanove. Nekatere so si na zelo dvomljiv način olastninili posamezniki in jih po svoje iznakazili (Štatenberg).

Večina slovenskih gradov je še vedno brez prave funkcije prepuščena zobu časa.

Grad Lož, Loška dolina. (Slika: Wikidata)

Redki med njimi so imeli srečo, da so se prelevili v gostinske ali turistične objekte (Otočec, Mokrice). Le nekaj mestnih gradov pa je postalo razstavišče iz vseh vetrov znesenih umetnin, ki so se po vojni nabirale v ljubljanskem in mariborskem zbirnem centru. Oba centra sta postala brezplačna samopostrežba novih veljakov, kar je ostalo, pa je končalo v državnih kulturnih institucijah. Šlo je za ostanke ostankov nekdanjega kulturnega bogastva, s katerim se je ponašala naša dežela. Njegov pretežni del je med vojno in po njej zgorel skupaj z gradovi, veliko je bilo pokradenega, nekaj malega se je znašlo tudi v starinarnicah pri nas in po svetu.

Ob tem velja spomniti, da sta slovenska kultura in omika v minulosti nastajali pretežno v gradovih, kjer so se ob prosvetljenih lastnikih zbirali slovenski intelektualci. Tam so imeli na voljo bogate knjižnice, arhive in številne umetnine. Grad Brdo pri Lukovici, ki so ga požgali partizani, ni imel ničesar skupnega s kakršnim koli narodnim odpadništvom. V njem se je rodil in bival pisatelj Janko Kersnik. Na grmado so zmetali tudi njegovo bogato knjižnico, kot da bi šlo za sovražnika slovenskega naroda.

Grad Brdo pri Lukovici. (Slika: Wikimedia)

Z bankrotom ali izumiranjem plemiških rodbin je bilo veliko bogastva razprodanega že prej, na primer Valvasorjeva zbirka z gradu Bogenšperk, ki se je zaradi nezanimanja kranjskih deželnih stanov preselila v zagrebško metropolitansko knjižnico, ali leta 1843 po smrti graščaka Jožefa Kalasanca Erberga z razprodajo inventarja gradu Dol pri Ljubljani. Del za našo zgodovino izjemno pomembnega Erbergovega arhiva je k sreči rešil ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja in pozneje osovraženi narodni odpadnik Karel Deschmann. Danes v dolskem parku stojita le dva prazna paviljona, med vojno požganega gradu pa skoraj ni več.

Mar naj zanamcem ob ruševinah kažemo, kje se je rojevala naša kultura? Je na tem mogoče graditi narodno zavest, ki bi temeljila na svetlih trenutkih naše kulturne zgodovine? Druga svetovna vojna je v to žalostno poglavje narodne nekulture vnesla novo dimenzijo razrednega boja. Nikjer drugod niso komunisti iz ideološke zaslepljenosti s takim srdom uničevali gradov in cerkva, kot se je to dogajalo pri nas. To je še toliko bolj nenavadno, ker so komunistični veljaki praviloma izhajali iz uglednih slovenskih meščanskih družin.

Več desetin najbolj reprezentativnih grajskih stavb je bilo obsojenih na propad in izginotje (velika škoda je na primer gradu Soteska, ki je bil nekoč poln umetnin). S skrajno ortodoksnostjo so slovenski komunisti udejanjali zamisli tujih marksističnih ideologov in živeli v iluziji kovanja jugoslovanske vzajemnosti. Še danes nosimo posledice njihove gorečnosti, ki so jo načrtno vcepljali tudi svojim naslednikom. Sistematično uničevanje gradov je nekje potekalo celo do konca petdesetih let minulega stoletja. Kar je še posebej žalostno, je, da so se v nekatere delno sanirane gradove naselile državne institucije, ki so se pozneje iz njih spet izselile in jih nezavarovane prepustile propadu (Slivnica, Cmurek, Viltuš, Podsmreka in še nekaj podobnih).

Tudi mnogi odlični spomeniki naše preteklosti so še vedno brez prave vsebine, njihov obstoj pa je zato negotov (Hrastovec, Novo Celje itd.). Vse to se dogaja pred našimi očmi ob brezbrižnosti spomeniškega varstva, da ne omenjam gradov, ki bi jih pred leti še lahko rešili, predno so se spremenili v nepopravljive razvaline (Hošperk, Črnci, Ravno polje, Boštanj, Velike Žablje in še cela vrsta drugih). Leta gospodovega 1980 so za snemanje partizanskega filma zažgali še baročne grajske hleve hošperškega gradu, nedavno pa podrli baročno grajsko kaščo na Podčetrtku.

V samostojni Sloveniji smo se sicer lotili obnove nekaterih pomembnih prič naše plemiške stavbne umetnosti, a so vsa prizadevanja ostala bolj ali manj na pol pota. Tudi v tem se kaže žalostna podoba našega kolektivnega narodnega značaja. Zgodovinsko in arhitekturno pomemben grad Turjak je kljub obnovljenemu delu še vedno razvalina, isto velja za Pišece ali za stari del negovskega gradu. Mnogi so bili deležni tudi krajših udarniških poskusov obnove, ki so jim samo še podaljšali hiranje (Hmeljnik, Brdo pri Lukovici, Rihenberk-Branik). Obiskovalec se zato znajde pred zaklenjenimi vrati praznih stavb. Ne preostane nam drugega kot izlet čez državno mejo, kjer še vedno lahko občudujemo grajsko arhitekturo z vsem originalnim inventarjem.

In kako se je s tem spopadalo naše spomeniško varstvo? Generacija učencev profesorja Steleta se je zavedala tega problema in je ob skromnem financiranju z večjim ali manjšim uspehom pogumno krmarila med načeli varovanja kulturnih spomenikov in političnimi pritiski. Ivan Komelj, Ivan Stopar, Marjan Zadnikar in Nace Šumi so delovali v času, ko je pri oblastnikih še vedno prevladovala primitivna miselnost o krutih tujih graščakih in izkoriščanih tlačanih. Prioriteta močno okrnjene spomeniške službe so bili partizanski spomeniki, medtem ko so požgani gradovi veljali za priče revolucionarnega upora proti tuji oblasti in domačim izkoriščevalcem. Čemu naj bi jih zdaj obnavljali, če smo jih komaj podrli, je bila še dolga leta po vojni parola naših oblastnikov.

Spomeniška služba si je počasi utirala pot do sodobne varstvene organizacije, a zastavljenega cilja nikoli ni dosegla. Ukvarjala se je lahko le s posamičnimi nujnimi primeri, nikoli pa ni bila sposobna celovitega razmisleka o poraznem stanju na terenu. Iz takšnih ali drugačnih vzrokov nikoli nismo prišli dlje od stihijskega pristopa k reševanju problema slovenskih gradov. Generacije, ki so sledile omenjenim pionirjem našega spomeniškega varstva, se z redkimi izjemami tega niso več zavedale. Sredstev in razumevanja nikoli ni bilo dovolj, manjkala pa jim je tudi poklicna etika njihovih prednikov. Poklic konservatorja je izgubil avro izbranega nosilca slovenske narodne identitete in se spremenil v strogo birokratsko urejeno službo, ki je do konca izgubila svoj moralni kompas. Počasi smo se navadili hoditi mimo razvalinjenih slovenskih gradov in si domišljamo, da imamo evropsko primerljivo spomeniško varstvo.

V sedanji situaciji smo se znašli spet na začetku že prehojene poti, ali drugače povedano, s tako neuporabnim spomeniškim varstvom svetlobe na koncu tunela ni več videti. Kar zadeva prenovo slovenskih gradov moramo vedeti, da čas ni naš zaveznik. Stanje na terenu je tako, kot bi bila za nami že tretja svetovna vojna. Nujno bi bilo treba vsaj dokumentirati to, kar smo nekoč že imeli.

Ostanki gradu Boštanj, Grosuplje. (Slika: Wikidata)

Za konec naj dodam še žalosten seznam kulturne dediščine, ki je ob naši sedanji brezbrižnosti in ignoranci spomeniške službe obsojena, da bo počasi izginila s površja Slovenije. Mednjo sodijo tudi nekateri ključni arhitekturni spomeniki. Spisek je sestavil naš najboljši poznavalec gradov dr. Igor Sapač, katerega resna opozorila so, žal, glas vpijočega v puščavi:

Najbolj ogroženi gradovi in dvorci v Sloveniji v letu 2023:

Betnava pri Mariboru, Cmurek ob Muri, Črnci pri Apačah, Frajštajn pri Slovenski Bistrici, Gradišče nad Slovenj Gradcem, Kanal v Posočju, Koča vas pri Ložu, Kodoličeva gosposka zidanica pri Gornji Radgoni, Lemberg pri Dobrni, Novi Kinek na Tratah blizu Šentilja, Orehek pri Postojni, Ponoviče pri Litiji, Panajotopulo v Bertokih pri Kopru, Pesniški dvor pri Mariboru, Podčetrtek, Podsmreka pri Višnji Gori, Pogled pri Slovenskih Konjicah, Prešnik pri Celju, Radvanje v Mariboru, Sanssouci v Gradišču v Vipavski dolini, Slivnica pri Mariboru, Šrajbarski Turn pri Krškem, Trebnje, Velike Žablje na Vipavskem, Vukovski dvor pri Mariboru, Železne Dveri pri Ljutomeru.

Najbolj ogrožene grajske razvaline v Sloveniji v letu 2023:

Boštanj pri Grosupljem, Brdo pri Lukovici, Dobrna, Dol pri Ljubljani, Gamberk v Zasavju, Hmeljnik pri Novem mestu, Hošperk/Haasberg blizu Postojne, Jablanica pri Ilirski Bistrici, Kunšperk v Posotelju, Lindek pri Vojniku, Luknja pri Novem mestu, Medija pri Izlakah, Odolina pri Materiji, Pobrežje v Beli krajini, Pukštajn pri Dravogradu, Ravno polje pri Ptuju, Rifnik pri Celju, Soteska pri Dolenjskih Toplicah, Stopnik pri Vranskem, Stari Viltuš pri Mariboru, Školj pri Divači, Višnja Gora, Vitanje, Vodriž pri Mislinji, Waldenberk pri Radovljici, Žusem na Kozjanskem.

37 komentarjev

  1. Noctilucens

    Tudi to je, tako kot načrtno uničenje meščanstva, pojav, v katerem se kaže temeljno samomorilska mentaliteta tega za državnost nedoraslega naroda.
    Pišite več o tem, dr. Prelovšek. Povsod, ne samo tu. Kar je izgubljeno, je izgubljeno. Zadnjih 30 let, ko bi se še lahko dosegel kak premik, je šlo v nič. Ampak naj bo ta historiat bolne slovenske mentalitete vsaj zabeležen za rodove – pa čeprav najbrž ne več Slovencev – ki jih bo to morda zanimalo.

  2. Marjan

    danes je več ali manj vse naprodaj,se pravi.da vam je dana možnost obnove in po končani investiciji tudi trženje tudi gradovi. vsi ti ki prodajate komentarje o partizanskem uničevanju gradov na slovenskem ozemlju, ne omenjate belogardističnih udrb na le teh, prav tako na cerkvenih zvonikih.(primer zasebnobnove grajskega poslopja je grad na Mirni na Dolenjskem(speča lepotica) .obnova tega gradu poteka cca 50 let,pa je obnovljeno obzidje in streha.Bodimo realni katera država in družba lahko obnovi toliko gradov, ki so našteti,seveda ob upošteva
    nju dejstva da se morajo ti objekti tudi vzdrževati. Vsemu navkljub se mi ta članek naperjen proti NOB in ne upošteva proračunske zmožnosti naše drzave

    • Maja

      Vsem tistim, ki ste tako užaloščeni in vidite članek kot napad na NOB. Danes si lahko na RTV SLO ob 21h ogledate dramo o zakoncih Hribar, ki sta živela v gradu Strmol. Res ste lahko ponosni na svoje borce, da vsaj ta grad niso uničili in izropali.

      • Martin

        Strmol je ostal nedotaknjen samo zato, ker ga je Ivan Maček Matija že vnaprej predvidel za protokolarni objekt….
        (analogno s tem je bila verjetno zapečatena Hribarjeva usoda)

    • ren

      V primerjavi s požganimi vasmi s strani partizanov (Hinje, Žvirče), so domobranske “utrdbe” v cerkvenih turnih prava malenkost.

      • Igor

        ob vseh bogatinih, ki so jih svoboda, demokracija in divji kapitalizem proizvedla nikjer ne zasledim bistvenega za napredek osebe, naroda, človeštva. To je človeške, osebne plemenitosti, ki pusti trajno sled v kulturi, zgodovini. Že res, da so partizani (bolj komunistični fanatiki kot partizani) uničili ali pustili propadati. Toda po letu 91 smo grozljive denarje vrgli v privatizacijo, darove cerkvi, sanacijo bank in oborožitev in podkupnine. Koliko gradov, šol, telovadnic, bolnišnic, domov za ostarele bi se tem zgradili? To je vprašanje, sedanjost je vprašanje, ne pa jalovo cmerjenje o preteklosti

  3. Sonja

    Nekaj gradov je sicer obnovljenih, a se vse izredno počasi premika.
    Žalostno je lani propadel grad Podsmreka. Nekaj gradov obnavljajo posamezniki a s premalo znanja. Edina, ki bi lahko vzor sta gradič pri Lukovici in grad Raka pri Krškem.
    S.

  4. Maximilian

    spoštovan gospod Slapač
    grad frajštajn zagotovo ne sodi med te gradove ki ste jih nasteli.
    kod poznavalec bi moral to vedeti. eno je o gradovih pisat povsem drugače pa je z njimi živet in jih obnavljat.
    poskusite z enim malim gradom povsem drugače boste na njih gledali
    in o njih strokovno pisali.

    • Damijan Klemenčič

      grad gori,grof beži…..

      kdaj je že to bilo??

      • Črt Marinček

        Kaj pa Podsreda in Vipolže in drugi gradovi v Brdih in na Vipavskem, Štnjel npr.

        • Franika

          Cenjeni arhitekt pretirava.
          Ne omenja obnovljenih gradov kot Štanjel na Vipavskem in dvorca Lanthieri v centru Vipave in dvorca Zemono. V Brdih imamo grad Dobrovo in vilo Vipolže.
          Nad Savo sta Grad Štatenberg in Sevnica.
          Na Bizeljskem stoji grad Podsreda.
          Vokolici Ljubljane pa grad Jable nad Mengšem, Fuzinski grad in graščina Brest.
          Tudi veliko cekva in saostanov je obnovljenih in delujočih.

          • Noctilucens

            Prav nič ne pretirava, kvečjemu je povedal veliko premalo. Lahko ste veseli, da določeni vrhunski umetnostni zgodovinar, ki je stanje poznal (iz prve roke) kot nihče drug, nikoli ni objavil svojih memoarov…
            Kdor se spozna na zadevo (kot ga. Osterman “pod” vami), ve, da je vse skupaj brezupno.

    • Andreja Osterman

      Taksen odgovor je, ker se mora stroka uklanjati zdajšnji politiki, ki je vedno manj zainteresirana za poslanstvo in entuziazem umetnostnih zgodovinarjev. Posamezniki iz stroke, ki se zanimajo za to temo so pogosto ovirani in ne najdejo stika z ostalimi iz institucij. Tu se vidi delovanje politike in povojne ideologije.
      Andreja

  5. Miller

    Ko se ropa nima ideologija nobene veze.

    Pred desetletjem, ko so Američani okupirali Irak, so porušili na tisoče antičnih stavb, izropali narodni muzej v Bagdadu in ostale, pokradli antične artefakte neprecenljivih vrednosti.

    Zahod na čelu z Anglijo je 200 let ropal po Afriki, Egiptu, Bližnjem vzhodu. Indiji ..do Kitajske.
    V Washingtonu, Londonu in Parizu stojijo faraonski obeliski. Da ne omenjamo plenjenja Vatikana in Križarjev.
    Če bi zahodnjaki naropano vrnili, bi imeli prazne muzeje.

    Francozom še na pamet ne pride, da bi obsojali njihovo meščansko revolucijo.

  6. franc mlakar

    Slovenski odnos do višje avtoritete ima po mojem korenine v porimskem obdobju in vse do 17. stoletja ,ko so nas najprej pripeljali iz Zakrpatja in potem smo bili stoletja lovišče sužnjev za potrebe arabskega in tudi zahodno evropskega sveta. O tem nimamo nobenih raziskav, vse skupaj smo potisnili v podzavest in živimo sindrom zahodne Afrike, sofisticiran z evropskim pudrom.

    Parcifal

  7. Aleš Štrekelj

    Zgodovina Slovencev vedno temelji samo na kmečkosti, ki verjame bodisi cerkvi na eni, ali delavstvu na drugi. Vse pa vodilo, da nas bogataši uničujejo, da so tujci in slovenski narod zaradi njih propadal, prav taksen je bil odnos do “buržujce” (ki so tudi bili maloštevilni Slovenci). Gradovi so pa nastali na plečih slovenskega uničenja. Zato jih je treba uničiti. To je ostalo tudi danes, vsi ki kaj imajo, kradejo. Sedaj pa vprašanje, kaj sedaj moramo naredit kot narod, da rešimo gradove in našo kulturno preteklost. Še lahko rešimo, še veliko, edino želeti si to moramo. Pa tudi naš način dojemanja sveta, da vsi, ki kaj imajo, ne kradejo vsi.

    • Noctilucens

      “Zgodovina Slovencev vedno temelji samo na kmečkosti, ki verjame bodisi cerkvi na eni, ali delavstvu na drugi.”

      ZGODOVINOPISJE – ne zgodovina. Uradno zgodovinopisje vam je take trobilo in jih očitno še naprej. Da bi se sami pozanimali o resnici – ali samostojno reflektirali o dejstvih (pri nas je, priznam, celo ta težko izbrskati) – to pa ne.

      Ste vedeli, da se je pred 500 in več leti marsikateri plemič – tudi na tujem rojeni (ampak živeči na Kranjskem) v vsakdanjem življenju pogovarjal in dopisoval v kranjskem jeziku? In kaj veste o slovenskem meščanstvu – in o njegovem načrtnem, programskem uničenju?

      Če vas ta tematika tako zanima, da se tu oglašate, se vsaj potrudite poglobiti se v resnico.

  8. Andrej Muren

    Celo ruski boljševiki niso uničevali carskih palač, pač pa so jih ves čas dobro vzdrževali ali se celo v njih naselili (v Kremelj). Tako divji kot slovenski komunisti so v svetovnem merilu bili le rdeči Kmeri, pa še ti so bili bolj državotvorni od naših.
    Opozoriti je treba, da slovenski komunisti (ki se ves čas sramujejo tega, da so Slovenci) niso samo ves čas uničevali kulturne dediščine, ampak smo zaradi njih nepovratno izgubili Trst, Gorico in južno Koroško, katerih zahodni zavezniki čisto pravilno niso hoteli prepustiti komunistom.

    • Miller

      Bom še enkrat ponovil: naša ozemlja so tisočletja osvajale zmagovalne vojske. Prebivalci teh področij imamo njihove gene. Žleht in krvoločni. Tako tisti, ki so živeli v gradovih, ki si bogastva niso pridobili z delom, ampak z krvoločnim ropanjem in izkoriščanjem plebsa, tako tudi tisti, ki so se jim s punti upirali.

      Če bi zdal zavrteli nazaj 250 let, bi golobov ludvik in njegova Antoineta ter njegovih 17 palčlov, ob glasnem ploskanju na glavnem trgu, doživeli usodo giljotine in izropanja njihovih brlogov.
      Nihče se ne bi zgražal.

  9. slavkope

    Dediči revolucionarnega skrajno in izključujoče komunističnega enoumja ter brezumnega anarhizma, ki so se po zadnjih parlamentarnih volitvah pod nazadnjaško izključujočo revolucionarno ikonografijo in politično prakso Levice totalitarno polastili ministrstva za kulturo in vseh vladnih ter pro-vladnih nevladnih kulturnih in humanitarnih organizacij, nimajo nikakršnega odnosa ne do nacije in nacionalne kulture ter ne do umetniške in kulturne dediščine.

    Rezultati njihovega histeričnega sovražnega proti-domoljubja in proti-tradicionalizma so vidni tako rekoč na vsakem koraku v propadanju kulturne nepremične in premične dediščine, v drastičnem operativne krčenju in oženju umetniških svoboščin in pravic ter pravic do svobodne javne besede, v totalitarnem izključevanju vseh drugih in drugačnih mnenj, stališč, vrednot …, v sistematičnem destruktivne spodjedanju in rušenju evropskih tradicionalnih civilizacijskih vrednot in političnih praks ter v sistematičnem destruktivnem spodjedanju in rušenju veljavnega ustavnega reda in univerzalnih temeljnih človekovih svoboščin in pravic v RS.

    Množica propadajočih spomenikov s področja arhitekturne in umetnostno-zgodovinske dediščine je le neposredno otipljiva zunanja ilustracija ideološko proti-nacionalne, proti-kulturne, proti-domoljubne in proti-evropske trenutne in začasne vladajoče ne-kulturne politike prvakinje Levice in ministrice za kulturo dr. Aste Vrečko ter njene politične stranke, ki si je proti-ustavno in proti-zakonito kot “povolilni plen” neupravičeno prilastila popoln politični, finančni, kadrovski in programski nadzor nad državno kulturo v javnem interesu, množičnimi mediji ter brezštevilnimi pro-vladnimi ne-vladnimi organizacijami v kulturi, družboslovju, s področja humanitarnosti ipd.
    Dokler bo skrajno nazadnjaška stalinistično-leninistična Levica v celoti nadzirala področje kulture in medijev v RS, bo vsakršna možnost svobode umetniškega ustvarjanja in svobodnega izražanja mnenj ter vsakršna možnost svobodnih podjetniških alternativ na področju umetnosti, kulture in varstva naravne ter kulturne dediščine skrajno omejena in podrejena totalitarni ideologiji in politični praksi zadrtih političnih oblastnikov Levice.

    • JANEZ

      o9

  10. jaz

    Glede gradov bo rešila stranka ki se v tajnosti šele konsolidira v prenovljeni tovarni Rog. Stranka Ć.

  11. Miller

    So what .
    Revolucije se dogajajo po celem svetu. “Take in onake.”
    Izkoriščali so plebs in dobili so zasluženo plačilo.

    Enako so storili Angleži v času reformacije, ko so požgali katoliške cerkve, samostane, gradove katoliških veljakov in pobili, obglavili in sežgali na tisoče…
    Who care.

    • Sf

      Eden najlepših in največjih gradov na Slovenskem, ki so ga tudi požgali partizani, je bil grad Krupa v Beli Krajini.

    • Noctilucens

      Mislite, kot so protestanti tudi pri nas uničevali umetnine? (Ja, pri izobrazbi in znanju zgodovine, značilnima za to deželo, verjamem, da o tem nič ne veste.)
      Sicer pa ne vem, koliko ima smisel pisati o tem – vsaj v slovenščini – ker vam je, kot vidim, angleščina bližja. (Prvovrstna ironija, glede na današnji praznik…)

      So, who careS? Vi očitno ne. In zaradi takih smo v tem prelepem novem svetu.
      Ali pa tudi sedanjosti ne povezujete s preteklostjo in odnosom do nje? Menite, da je sedanjost kar samonikla? Ali pa sem vam morda zdi celo krasna?

      Ta narod si je sodbo (polpismeno) spisal sam, zdaj pa posledic raje ne gleda ali pa jih celo interpretira kot “napredek”. Pardon: progress.

  12. APMMB2

    Naši slavni predniki partizani, ki so nam prinesli svobodo in ki jim bodo še neslednji rodovi nekaj stoletij hvaležni. Za to enkratno dejanje so bili tudi puntarji.Držali so se znane puntarske :”Grad gori, grof beži, če že teče vino,naj še teče kri!”
    In tako so nam požgali velik del kulturne dediščine z namenom,da bodo lažje prpiročali prestrašeno ljudstvo, da pred revolucijo ni bilo nič, da je bila trda tema in da je revolucija prižglala svetlo luč.
    To je prevzel šolski sitem, ki še danes poneumlja Slovence in jim vsiljuje revolucionarno zgodovino,po kateri smo do revolucije živeli v prazgodovini in šele tovariši so nam prinesli svobodo in napredek in to prav iz sibrskih ravnin od koder izviramo.
    Zato vse bolj častimo partizane. Obeležij je toliko, da jih praporščaki že komaj obiskujejo in se zahvljujemo tistim,ki so nam požgali domovino in gradove in seveda vse pripisali fašistom in nacistom.

    • Rokovnjac

      To je prevzel šolski sitem, ki še danes poneumlja Slovence in jim vsiljuje revolucionarno zgodovino

      To je vse res ampak za tako vzgojo otrok in mladine,so se vedno majvec krivi starsi in bliznji sorodniki.Po moje veliko hujse kot sostvo!

      • Noctilucens

        Za osebnostno, moralno vzgojo so odgovorni predvsem starši – za “izobraževanje”, tj. indoktriniranje s podatki, pa ne. (Sploh ker so starši sami najbrž premalo vedeli o vsem skupaj.)

        Vsi tisti, ki so dovolili, da je po letu 1990 v Sloveniji ostal enak šolski sistem, z istimi aparatčiki za učitelje, so zagrešili poguben, usoden zločin nad slovenskim narodom.

      • Milena Kurmansek

        Kje pa so gradili takrat s kaksnim gradbenim dovoljenjem,kot sedaj za ubogo hisko se caka po pet let in se to te prej do kosti oderejo za papirje,slovenski narod sam sebe tepe ze odkar obstaja,cene tako pa tako,se ze najdejo skupaj voluharji kot njim pase.

  13. ren

    Na sliki je grad Haasberg ali grad Windischgretzov pri Planini nad Planinskim poljem. Pred kakšnimi 15 leti se je še dalo hoditi v notranjosti, čeprav malo tvegano, zdaj se ne da več. Kako ga bodo obnovili, se je že večkrat govorilo, narediti pa ne nameravajo nič, zato tolikokrat iz naftalina potegnejo to štorijo. Enak postopek je s Plečnikovim stadionom v Lj. Vsake toliko ga pahnejo v medije, da dražijo ljudi.

  14. ren

    Pred več kot 20 leti je bil na obisku pri nas moj bratranec iz USA. Prvič je bil v Evropi. Prioriteta mu je bila, videti čimveč slovenskih gradov. Peljal sem ga skoraj po vsej Sloveniji, videl je nekaj lepih gradov, več slabo vzdrževanih in precej porušenih. Ni smo šlo v glavo, da po 2. vojni še vedno nismo obnovili gradov.
    Vida Tomšič je skoraj napodila delegacijo, ki jo je prosila za obnovo gradu, rekoč: “Med vojno smo jih rušili, zdaj naj jih pa obnavljamo?”
    Komunisti niso imeli in ga še vedno nimajo odnosa do narodove preteklosti, ker je ne priznavajo. Za njih se je vse začelo z njimi. Toliko škode kot so jo nam oni naredili, nam ni naredil noben zavojevalec.

    • P.kos

      Menim, da si zajel bistvo vse zgodbe – komunisti.
      Ti (ali vsaj mislijo, da so komunisti) so na oblasti že 80 let.
      Ne samo, da jim ni mar cerkva in gradov, ni jim mar lastnega naroda, materinega jezika in nata način slovenske kulturne dediščine nasploh

      • Aleš Štrekelj

        Zgodovina Slovencev vedno temelji samo na kmečkosti, ki verjame bodisi cerkvi na eni, ali delavstvu na drugi. Vse pa vodilo, da nas bogataši uničujejo, da so tujci in slovenski narod zaradi njih propadal, prav taksen je bil odnos do “buržujce” (ki so tudi bili maloštevilni Slovenci). Gradovi so pa nastali na plečih slovenskega uničenja. Zato jih je treba uničiti. To je ostalo tudi danes, vsi ki kaj imajo, kradejo. Sedaj pa vprašanje, kaj sedaj moramo naredit kot narod, da rešimo gradove in našo kulturno preteklost. Še lahko rešimo, še veliko, edino želeti si to moramo. Pa tudi naš način dojemanja sveta, da vsi, ki kaj imajo, ne kradejo vsi.

  15. tohuvabohu

    Samo na domžalsko-kamniškem območju so bili poškodovani, požgani ali uničeni do tal:
    – grad Kolovec (kjer je nekaj časa bivala Ivana Kobilca)
    – grad Križ pri Komendi (z bogato knjižnico)
    – grad Brdo pri Lukovici (dom Janka Kersnika)
    – Souvanov dvorec v Volčjem potoku
    – Društveni dom na Homcu (eden najlepših v Sloveniji)
    – Sokolski dom v Domžalah
    – grad Črnelo
    – grad Češenik
    – in še nekaj gradov na Moravškem.

    • Rokovnjac

      V tem clanku in tvojem postu se vidi,kaj so Butalci poceli v ne tako davcni preteklosti,zalostno.Zato mi ni nic zal,da sem za vedno zapustil Butale.LP iz soncne CA!

      • tohuvabohu

        Na Rovah pri Radomljah so požgali ljudsko šolo z butastim izgovorom, da tam nemške učiteljice mučijo otroke z nemščino.

        • Muca Maca

          Ja danes pa brez znanja nemščine nimaš kaj delat v gostinstvu, turizmu in v delu gospodarstva. Še frizerskega salona na obmejnem območju z Avstrijo se ne moreš iti, če ne znaš vsaj osnov nemščine. Da ne omenjam delavcev migrantov in nakupovanja v Avstriji…

+Portal se trudi omejiti žaljivo komentiranje, “spam” vsebine, zato režim komentiranja še prilagajamo. Prosimo vas za razumevanje. Poleg tega vas pozivamo, da se vzdržite agresivnih vsebin. Komentarji, ki vsebujejo povezave na spletne strani ne bodo objavljeni.

zadnjih 10 +Opazili smo

“Hoferska” bedna privatizacija navijaškega slogana kdor ne skače ni Slovenc

Tole ni plačano oglasno sporočilo konkurence trgovski verigi Hofer, ampak javno opozorilo, da so nekateri popolnoma zašli s poti normalnosti. To, da neka trgovska veriga nekritično registrira več desetletni ljudski slogan slovenskih navijačev, je dokaz izumetničenosti sodobnega marketinga, nespoštovanja, pa tudi nesposobnosti uradnikov na Uradu za intelektualno lastnino, da preprečijo deviacije pri registraciji storitvenih, blagovnih znamk.

Grošljeva predvolilna petarda

Ko se je že zdelo, da so se liste za evropske volitve nekako “izkristalizirale”, je prišlo do zanimivega preobrata. Čez ramo predsednika vlade Goloba vržen Klemen Grošelj očitno ni obupal in je našel zanimivega zaveznika – zelenega Andreja Čuša, nekdanjega poslanca SDS. Ta mu je prek stranke omogočil kandidiranje, če seveda do petka zbere dovolj zakonsko overjenih podpisov za svojo listo. Zdi se, da bo, čeprav bo težko. Volilna veselica na levi sredini je tem primeru zagotovljena.

Odvratni Vučić in njegovi slovenski frendi

Vojislav Šešelj je leta 1995 obiskal srbske paravojaške formacije, ki so obkolile Sarajevo, na fronti ga je pozdravil Aleksandar Vučić, nekaj let za tem Miloševićev minister za informiranje. Šešelj je med pričanjem v Haagu potrdil, da je bil Vučić “prostovoljec Srbske radikalne stranke pri Slavku Aleksiću na židovskem pokopališču v Sarajevu, pozneje pa je delal na televiziji Pale”. Nekdanji vneti zagovornik Ratka Mladića in sodelavec Radovana Karadžića je kasneje zelo napredoval in je zadnja leta edini možni predsednik Srbije. Menda zagovarja demokracijo, zlasti pa rad komentira vse in še več. Je tudi dober prijatelj ljubljanskega župana, prek katerega posega v slovensko politiko in gospodarstvo. Očitno podpira tudi Vladimirja Putina, ki z njim komunicira prek najbolj skorumpiranega politika na Balkanu Milorada Dodika.

Politično zavožen projekt COBISS.Net: Sprenevedanja, zavajanja in skrivalnice

Minilo je deset let, odkar je takratno Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport z ministrom Jernejem Pikalom na čelu politično in finančno blokiralo podporo projektu COBISS.Net. Junija bo minilo pet let odkar so prvi direktor IZUM-a v Mariboru (vodilni avtor sistema COBISS), nekdanji rektorji Univerze v Mariboru, eden od nekdanjih rektorjev Univerze v Ljubljani in prva rektorica Univerze na Primorskem ustanovili Civilno iniciativo za rešitev strateških razvojnih vprašanj javnega zavoda IZUM in projekta COBISS.Net z naslednjimi cilji: (1) Povrnitev političnega zaupanja v projekt COBISS.Net v ciljnih državah (Albanija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Kosovo, Makedonija, Srbija in Hrvaška), (2) Povečanje izvoza izvirnega slovenskega znanja in izkušenj pri izgradnji nacionalnih knjižničnih informacijskih sistemov in informacijskih sistemov o raziskovalni dejavnosti ter (3) Dvig ugleda Slovenije v ciljnih državah projekta COBISS.Net in v mednarodnih organizacijah, ki podpirajo približevanje držav Zahodnega Balkana evropskim integracijam. In kje smo danes?

Gospod Nateg in njegov komisar za sončno upravo

Gospod Nateg je menda aktualno, ljubkovalno interno ime za predsednika vlade, ki se je prijelo tudi v koaliciji v neformalnih pogovorih. Ni čudno. Najprej je nategnil gasilce z neizplačanimi dodatki za gašenje na Krasu, pa sodnike s “happy endom”, pa tožilce, zdravnike, zaposlene na upravnih enotah, v informacijskih centrih, pa poplavljence, upokojence, mlade iskalce stanovanj, pa Socialne demokrate v aferi Litijska, prijatelja Loredana Bešiča, svojo vodjo kabineta, prebivalce Brežic in Središča ob Dravi, kjer načrtuje migrantska centra, pa Bobnarjevo, Lindava, Šetinc Paškovo, Klemna Grošlja … ne nazadnje pa vse njegove volivce. Zadnji v neskončni vrsti je Tomaž Vesel, kandidat za evropskega komisarja, za katerega koalicijski partnerji niso imeli pojma. Je pa po “golobovo” menda koalicijski kandidat. Vesel je tako postal Nateg, tako kot njegov predlagatelj. Nateg je celo Golobov zadnji Insta video, kjer se oglaša, kot pravi, s “slovenske Obale”, dejansko pa, glede na vidno ozadje, stoji na plaži pod savudrijskim hotelom Kempinski pri Crvenem vrhu. Torej na Hrvaškem.

Se Kitajska odkrito pridružuje Putinovi informacijski vojni proti Zahodu?

Da se Rusija izredno trudi destabilizirati Zahod, relacije med ZDA in Evropsko unijo (EU), razmerja znotraj EU, v NATO paktu, razmerja med EU in Afriko, Bližnjim Vzhodom z različnimi informacijskimi prijemi, promoviranjem dezinformacij, svojih stališč na različnih družbenih omrežjih, v medijih…. ni več nič novega. Navsezadnje se s tem odkrito soočamo tudi v Sloveniji.  Zadnji pomenljiv “incident” je izgon ruskega diplomata, ki ga je Slovenija razglasila za nezaželeno osebo (“persona non grata”), ker je opravljal aktivnosti, neskladne z njegovim diplomatskim statusom. Slovenijo je moral zapustiti do prejšnjega četrtka, 28. marca. Pred dnevi pa je prišlo do “ruske” vohunske afere še v Avstriji, kjer je na to temo 9. aprila sklican svet za nacionalno varnost.

Pismo Roberta Dedku Mrazu

Dragi Dedek Mraz, pišem vse z veliko, ker ne vem točno, kaj je pravilno in ne bo nepotrebnih kritik poznavalcev. No, v vsakem primeru se ti opravičujem, ker sem v preteklih dneh naslavljal Božička, na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti so me dobesedno prisilili, da voščim celo vesel Božič (pišem spet z veliko, ker nisem prepričan, kaj to je), ampak saj veš, da sem vedno verjel samo vate, zato ti pošiljam pismo želja za leto 2024.

Božično darilo vlade v obliki bizarnih, virtualnih pocenitev hrane

Vlada se je septembra 2022 na presenečenje stroke in večine javnosti odločila za nenavaden spopad z inflacijo: uvedla je svojo, vladno popisovanje cen določenih živil, kar naj bi preprečilo ekscesne, neupravičene podražitve. Po letu in treh mesecih tega precej komičnega eksperimenta je nedvomno največji eksces sam rezultat tega merjenja cen, ki v posmeh stroki, Statističnemu uradu in državljanom, prikazuje tudi več kot 90 odstotne pocenitve živil.